Marcel Štefančič jr.
-
8. 4. 2022 | Mladina 14 | Svet
»Če se pri priči odpravi tja, tako je menil, bo prišel še ravno pravi čas, da vidi, kako prvi cvetovi poganjajo skoz sneg; in če ostane tam mesec dni ali dva, potem bo ravno pravi čas za ribolov, saj bo sonce že precej močneje grelo. Že vnaprej se je veselil ribolova v tistih gorskih vodah. Tako naravne in čiste so, je pravil, tako zelo sveže in pomirjujoče. In želel si je prav to leto užiti pomlad – želel se je je naužiti, kolikor bi se je le mogel. Hotel je videti vse tisto novo življenje, ki je brstelo, ki je hitelo nadomeščati vse minulo. Hotel je, da bi ga povsem prepojilo. Želel je videti, kako zeleni glog vzdolž potočnih bregov, in prve cvetove žafrana po planjavah. Hotel je videti zelena stebelca bičevja vzdolž voda, ko se med odmrlim ločjem prebija kvišku. Hotel je občutiti novo toploto sonca in novo svežino planinskega zraka. Želel se je naužiti vsega, kar je to leto nudila pomlad – prav vsega. Tega si je želel bolj kot česar koli drugega na svetu, prav zaradi tistega, kar se je bilo zgodilo.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Politika
Zahod se je združil proti Putinu. Zahod je enoten. To ponavljajo zadnje tedne in dneve. Najprej je brezmejno enotnost oznanila in proslavila Evropska unija. Enotni smo – kot še nikoli! In nikdar! Zdaj je brezmejno enotnost oznanil in proslavil še Nato, zunanji minister Evropske unije. Enotni smo – kot še nikdar! In nikoli! To novo globalno enotnost – morda novo ekstazo ali pa novo metastazo globalizacije – zdaj tako slavijo in opevajo, da vas ima, da bi vzkliknili: okej, če ste tako blazno enotni, kaj potem Putin počne v Ukrajini? Kaj se boš hvalil z enotnostjo, če pa ne moreš ustaviti vojne? Hoče Zahod s tem samega sebe prepričati, da je še vedno dejavnik?
-
25. 3. 2022 | Mladina 12 | Družba
Donald Trump je 25. julija 2019 v telefonskem pogovoru od novega ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega terjal uslugo – preišče in kompromitira naj poslovanje Hunterja Bidna, nekdanjega člana upravnega odbora ukrajinske energetske družbe Burisma, sicer sina Joeja Bidna, njegovega velikega političnega tekmeca. Če mu usluge ne naredi, Ukrajina ne bo dobila ameriške 400-milijonske pomoči oziroma orožja, s katerim bi se lahko branila pred proruskimi separatističnimi silami v Donbasu. Če boste vi pomagali meni, bo Amerika pomagala vam! Quid pro quo. Bilo je tako, kot bi rekel: »Ponudil sem mu nekaj, česar ne bo mogel zavrniti.«
-
18. 3. 2022 | Mladina 11 | Politika
Evropa je neverjetno ponosna na svojo enotnost in slogo. Ja, kar razmetava jo od ponosa, da je ob Putinovi invaziji v Ukrajino nastopila enotno in složno, da je »neprecedenčno« in »zgodovinsko« obsodila in sankcionirala Rusijo, da je podprla demokracijo, vladavino mednarodnega prava, človekove pravice in evropske Vrednote. Evropa ne more in ne more prehvaliti svoje velike in neomajne načelnosti – nenehno si čestita zanjo. Še enkrat smo pokazali, da smo vrhunec Civilizacije in Kulture!
-
18. 3. 2022 | Mladina 11 | Kultura | Film
Vsi imajo svoje spomine na Marka Breclja – moj spomin nanj pa je doku Priletni parazit, ki ga je pred skoraj desetimi leti posnel Janez Burger in ki ga morate nujno videti, če hočete vedeti, kdo je bil Marko Brecelj. Marko Brecelj je »fenomen«, »legenda«, »biser slovenske kulturno-umetnostne scene«, »eden izmed najbolj spregledanih umetnikov«, »človek, ki živi to, kar dela«, »gverilec s taktiko mehkega šoka, a vztrajen« (»stalno napada malomeščansko pamet«), »slovenski unikat«, »kompleksna in komplicirana osebnost« (»v Marku je več Markov«), »posebno psihofizično stanje«, »pevec Buldožerja«, pravijo tisti, ki ga poznajo, od Mateje Koležnik in Zorana Predina do Blaža Lukana in Mitje Rotovnika. Dragan Živadinov – vedno precizen – doda: »Marko Brecelj je eden izmed prvih izhodiščnih performerjev v 20. stoletju.«
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Politika
Ko so proti Rusiji uvedli »zgodovinske«, »neprecedenčne«, »peklenske« sankcije, so tako rekoč vsi mirno še naprej uvažali rusko nafto. Tudi Amerika, poveljnica in slavilka sankcij. Ko so ji začeli očitati dvoličnost, je Bidnova vlada sporočila, da razmišlja, da bi prepovedala uvoz ruske nafte in da bi zdaj nafto raje uvažala iz Venezuele. Kul. In kdo vodi Venezuelo? Ja, še vedno Nicolás Maduro, ki so ga Američani še malo prej razglašali za diktatorja, fašista, Hitlerja in pošast – za človeka, ki je uničil Venezuelo, ki je Venezuelo prelevil v humanitarno katastrofo, ki je povzročil eksodus venezuelskega ljudstva in ki so ga skušali Američani večkrat likvidirati. Proti njemu so spletali puče – in celo invazije in vojne. Kaj to »pomeni« – da Maduro postaja »naš« diktator? Da postaja sprejemljiv? Da so Američani – in ne le Američani – energetsko odvisni od diktatorja?
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Kultura | Film
Veliki Mike Leigh je pred leti posnel Kar brez skrbi, film o Poppy (Sally Hawkins), samski učiteljici, ki verjame, da je učenje drugih še vedno smiselno, in ki vere v to, kar počne, ne izgubi, četudi je obdana s ciniki, ki se v zrcalo pogledajo prevečkrat na dan, da bi lahko koga sploh še kaj naučili. To, da učenca osrečiš, se ji zdi del učnega procesa. Drugim se to zdi flirtanje s kaosom. To, da izgleda ekscentrično, ne preseneča. Poppy, naturalistična verzija Mary Poppins, je učiteljica, ki noče biti del problema, ampak del rešitve, zato verjame, da je treba učiti najslabše in najboljše. Njeno poučevanje je tako transparentno, kot bi moral biti transparenten idealni učni proces – brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije. V učilnico prinese le sebe, svoj nasmeh in svojo srečo, da lahko uči. Natanko takšen je Dieter Bachmann, protagonist res epskega fly-on-the-wall dokumentarca Gospod Bachmann in njegov razred, 65-letnik s pleteno kapo, samski happy-go-lucky učitelj v malem, zakotnem, industrijskem Stadtallendorfu, v katerem so nekoč stale nacistične tovarne orožja in streliva in v katerem zdaj živi in dela ogromno priseljencev, Romunov, Bolgarov, Turkov, Kazahstancev, Italijanov, Maročanov, Rusov in Brazilcev, »poceni« delovna sila, gastarbajterji, begunci pred revščino, nemočjo in socialno smrtjo – Bachmann, Poppy v majici benda AC/DC, uči njihove otroke, stare od 12 do 14 let. In uči jih vse – matematiko, zgodovino, umetnost, angleščino, nemščino. Subtilno, z nasmehom, brez jeze. In brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije. In vmes – v slogu Jacka Blacka in Linklaterjeve Šole rocka – zgrabi kitaro in plane v Smoke on the Water ali Knockin’ on Heaven’s Door ali Jolene. Ne enkrat. In ne sam. Razred – 6B – postane njegov multi-kulti bend. Ve, kdaj je trenutek za premor. Kdaj za comic relief. Kdaj za počitek. Bachmann, holist, boem, kipar in nekdanji revolucionar, ki je začel poučevati šele pred 17 leti, ima neverjeten občutek za ritem in tempo in improvizacijo – poučevanje tako res deluje kot imerzivna naracija, kot zgodba, ki je noče nihče zamuditi, kot avantura, za katero nihče noče, da bi se kdaj končala, kot afirmacija sreče, samozavesti, raznolikosti, drugačnosti in prihodnosti, kot naglo brisanje cinizma, fobij in strahov, kot emfatični portal v življenje, ne pa kot ocenjevanje ali podcenjevanje. Ne, Bachmann noče biti veriga, še manj dreser – biti hoče smiseln. Na nekonvencionalen, nepokroviteljski, udoben, neasimilacijski, transformativen način. Kot Pitagorov izrek. Kot Robin Williams v Društvu mrtvih pesnikov. Ali Richard Dreyfuss v Hollandovem opusu. Ali François Bégaudeau v Razredu. Ali pa Albert Finney v Browningovi verziji. Poskrbeti mora, da bodo vsi ti učenci – otroci težaških delavcev – šli naprej. Na koncu jih mora oceniti, a doda: »Te ocene – to niste vi. Povsem drugačni ljudje ste.« Sam se počasi umika, toda vsem, tako njegovim kolegom kot nam, je jasno, da ga ne more nihče nadomestiti.
-
Smrt avtokraciji, svoboda narodu!
V Možu iz Hollywooda, Tarantinovi epizodi Štirih sob (1995), neki tip stavi, da mu bo uspelo vžigalnik Zippo prižgati v vseh desetih zaporednih poskusih. Če mu to uspe, dobi avtomobil – če mu ne uspe, bo ob prst. Trik je seveda v tem, da mu vžigalnika ne uspe prižgati že v prvem poskusu – in prst mu avtomatično odsekajo. Takoj. Ja, nepričakovano. Brez besed. Šokantno. Tip ga izgubi v trenutku, ko mu ne uspe prižgati vžigalnika. Nobenega čakanja, nobenega zavlačevanja, nobenih pogajanj, nobenega šahiranja, nobenega mencanja, nobene diplomacije, nobenega stopnjevanja napetosti. In nobenega patetičnega omogočanja častnih umikov. In nobenih rešitev v zadnjem trenutku.
-
Gotovo se še spomnite, kako je Steve Bannon, »arhitekt trumpizma« in nekaj časa Trumpov glavni strateg, pred nekaj leti pompozno napovedal, da bo s »populistično revolucijo« spremenil svet. Ali natančneje: oznanil je, da bo združil in povezal vse evropske populiste, vse skrajno desne stranke, ki tržijo ksenofobijo, islamofobijo, evroskepso ipd., ter jih potem na evropskih volitvah prelevil v zgodovinski blok, ki bo odpravil Evropsko unijo. Verjetno si je rekel to, kar v Miltonovi literarni klasiki Izgubljeni raj dahne Lucifer: »Bolje vladati v peklu kot služiti v nebesih.« To, da je skušal Američan v populizmu mojstriti Evropo, ki si je populizem vseh oblik, tudi genocidnih in holokavstnih, izmislila, je bilo kakopak noro, a nič manj kot to, da je skušal Evropo spremeniti in »revolucionirati« Američan, ki je v Ameriki odpadel – Trump ga je namreč nagnal. To je podžgalo njegov narcizem, njegovo obsedenost s slavo, njegovo grandomanijo in njegovo mitomanijo. Izgledal je kot igralec, ki išče »zgodovinsko« vlogo. Kot lik, ki išče film. Kot tipični ameriški luzer, ki dela vse, da bi se slikal z Zgodovino (neo-Zelig), in ki hoče osebno odrešitev, ponovno vstajenje – holivudski happy end.
-
Jimmy Carr, kruti, lucidni, ofenzivni, politično nekorektni komik, kralj enovrstičnic in »črnih materialov«, britanska verzija Anthonyja Jeselnika, ekstremnega ameriškega komika slovenskega rodu, na začetku svojega najnovejšega stand-upa (Jimmy Carr: His Dark Material), ki ga ponuja Netflix, publiko – hvaležno, evforično, vsega hudega vajeno – posvari, da bo v »nocojšnjem šovu slišala vice o groznih stvareh«, a obenem doda, da »so to le vici, ne pa grozne stvari«. Sledijo tipično carrovski vici o malih ljudeh in debelih ljudeh, veganih in vaginah, pedofiliji in shizofreniji, Alzheimerju in Parkinsonu, abortusu in posilstvu (»Hočete preprečiti posilstvo? Recite da!«), celo o umirajočih – v hospicu ima nastop (»Hitro, mudi se!«), publiko, no, ljudi, ki umirajo za redkimi boleznimi in ki jim ni ostalo več prav dosti, pa vpraša: »Je tu kdo od lani?« Ker se sam smeji »navznoter« (»kot bi goska z motnjami v učenju doživljala napad panike«) in ker je sam svoj lastni »konzervirani« smeh, je tudi vsak njegov smeh vic zase, njegovi obračuni z gledalci, ki se jim zdijo njegovi vici »prehudi« ali »žaljivi« (sam jih prosi, naj mu vpadajo v besedo, naj ga motijo, provocirajo ipd.), pa so tako neusmiljeni kot njegovi obračuni z gledalci, ki mislijo, da ima prav in da je na njihovi strani. »Zdaj pa dvignite roke tisti, ki se nočete cepiti!« Jaaaaa! Roke švignejo gor. Carr se obrne proti enemu izmed proticepilcev, rekoč: »Zdaj pa to roko primi in se z njo udari po licu!«
-
Zakaj Američani tako množično zapuščajo službe?
Christian Bale je leta 2004 vse šokiral, ko je za potrebe trilerja Strojnik (The Machinist) shujšal za dobrih 30 kilogramov – tehtal je le 60 kilogramov. Bila sta ga le kost in koža. Skozenj se je skoraj videlo. Kar pa je bilo logično, no, nujno za zgodbo – igral je človeka, ki izginja. Delavca, ki izginja – strojnika Trevorja Reznika. Nenehno dela, zdi se, da noč in dan. Vidimo ga v tovarni, a ne vemo, kakšni. Vidimo, da nekaj proizvaja, a ne vemo, kaj. Vseeno. Sadovi dela, ki ga opravlja, so mu itak povsem odtujeni. Tako kot mu je povsem odtujeno samo delo, ki ga opravlja. To delo je videti tako strašljivo, tako toksično in tako morbidno kot on. Z vsakim delovnim dnem, z vsako delovno nočjo, z vsakim šihtom ga je manj.
-
Vse naše tretje svetovne vojne
Leta 1962 se je dober mesec zdelo, da je človeštvo prišlo do tiste srečne točke, ko bo lahko gledalo vizualno najatraktivnejši, najimerzivnejši in najviralnejši spektakel – svoj lastni konec. Svoje lastno uničenje. Med 16. oktobrom in 20. novembrom se je obetalo nekaj, kar bi preseglo lepoto bengalskega ognja, božičnega drevesa pred Belo hišo, nacionalnega ognjemeta in najdražjih holivudskih specialnih efektov, nekaj, kar so izmenično imenovali III. svetovna vojna, atomski holokavst, konec sveta, apokalipsa, oktobrska kriza, karibska kriza – in seveda kubanska raketna kriza.
-
Če ste videli film Smrtonosno orožje, potem dobro veste, kaj morate narediti, ko naletite na »norca«, ki grozi, da bo skočil s kake stolpnice: delati se morate, da ste še bolj nori od njega. Natanko to namreč stori policist, ki ga igra Mel Gibson. Povzpne se na stolpnico, zleze k »norcu«, ki grozi, da bo skočil, in dahne: Zdajle bova pa skočila! Potem začne guncati afne, blazneti, noreti. Njegovo sporočilo je jasno: Ti misliš, da si nor, toda jaz sem še bolj nor od tebe! »Norec«, ki grozi, da bo skočil, se na smrt prestraši. Vsa »norost« ga v trenutku mine. Navsezadnje, pred sabo ima policaja, potemtakem Zakon, ki je še bolj nor od njega.
-
Boter je bil leta 1972 tak hit, da je Charlie Bluhdorn, vsemogočni lastnik studia Paramount, nekdanji vratar v newyorškem hotelu Essex House, režiserju Francisu Fordu Coppoli poklonil razkošno modro limuzino. Coppola je vanjo naložil Williama Friedkina, ki je ravno dobil oskarja za Francosko zvezo (prav tako megahit), in Petra Bogdanovicha, ki je ravno zažigal z Zadnjo predstavo, nominirano za osem oskarjev (dva je dobila), potem pa so se triumfalno zapeljali po losangeleškem Hollywood Boulevardu, med vožnjo vstali, se stegnili skozi streho in pompozno, na ves glas kričali in vreščali. Coppola je kričal: »Petdeset milijonov dolarjev – Boter!« Friedkin: »Oskar za najboljši film – Francoska zveza!« Bogdanovich pa: »Vse najpomembnejše nagrade kritikov – Zadnja predstava!«
-
Robert Golob je nedavno na javni tribuni rekel: »Čas je, da jih naženemo, to ni desničarska politika, to je fašizem.« Milan Kučan je v celjskem Muzeju novejše zgodovine – ob obletnici osvoboditve zapornikov iz Starega piskra – skoraj sočasno rekel, da se »tudi v Sloveniji srečujemo z oživljanjem fašizma« in da je »njegove zametke mogoče prepoznati v vse bolj avtoritarnem upravljanju države, v brezsramnem poseganju v ustavo, v sistematičnem rušenju pravne države in kršenju človekovih pravic«. Pred časom so se petkovi protestniki zbrali na Trgu republike, kjer je potekal množični »vseslovenski shod proti fašizmu in neonacizmu«.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Družba
Letos aprila je v kalifornijskem Torranceu več kot tisoč ptičev izvedlo strašno, šokantno, že kar apokaliptično invazijo: najprej so nekaj časa preletavali neko hišo, potem pa na lepem skozi dimnik vleteli vanjo ter jo povsem opustošili. »Za sabo so pustili kaos in uničenje,« so poročali mediji. »Bilo je noro,« je dodala lastnica. Prav res – video to še vedno potrjuje. Bil je viralen. Vsi pa so ponavljali, da so vsi ti ptiči le citirali strašne, šokantne, apokaliptične ptiče iz Ptičev, ki jih je leta 1963 posnel Alfred Hitchcock: ja, v hišo vdrejo skozi dimnik, in ja, za sabo pustijo kaos in uničenje.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Kultura | Film
Nesrečni fuk ali Nori pornič, novovalovski metakolaž eseja, odiseje, dokuja, budoarske filozofije, slovarja anekdot, znamenj in čudes, pornhubske fantazije in balzacovske comédie humaine, ki je v Berlinu osvojil zlatega medveda, se začne z dolgim, skoraj štiriminutnim »domačim« hardcore seksom (felacija, penetracija ipd.), ki ga – ob pesmi Lili Marleen – uprizarjata in snemata romunska zakonca, gimnazijska učiteljica Emi (Katia Pascariu) in njen mož (Stefan Steel), in ki bo gledalce in gledalke v dvorani gotovo navdal z nelagodjem – kako naj se obnašajo? Naj se vzburijo? Je to v teh politično korektnih časih »prebujenosti« dovoljeno? Naj se čutijo nadlegovane? Kaj če se med tem uvodnim amaterskim »norim porničem« koga v dvorani dotaknejo? Nehote – zaradi živčnosti, vznemirjenosti. Ni kaj, v dvorani bo »nori pornič« ustvaril toksično atmosfero – ljudje si bodo zaželeli, da bi bilo fuka čim prej konec. In ko ga je konec, ta »nori pornič« spletom umazanih okoliščin pride na splet in postane naslednja velika stvar. Najprej ponorijo starši dijakov – ja, zgroženi so, ogorčeni. Emi ne more priklicati moža. Svet postane naglo sodišče. Vrata pekla se odprejo.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Kultura
Army of the Dead, Zack Snyder
Ducat umazancev sreča Osmega potnika 2, Oceanovih enajst in Pobeg iz New Yorka. -
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Politika
Slovenija je tako polarizirana, da človek, ki voli SDS, sploh nikoli v življenju ne sreča človeka, ki voli Levico (ali SD ali LMŠ). In če bi Janša naslednje parlamentarne volitve izgubil, bi svoje volivce zlahka prepričal, da so bile volitve ukradene. Rekel bi le: poznate koga, ki je volil Levico? Volivci bi vzkliknili: Saj res! Nikogar ne poznamo! Nihče ni volil Levice! Volitve so bile ukradene!
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Politika
Leta 1988 je na zasedanju evropskega parlamenta v Strasbourgu nastopil dr. France Bučar, kasnejši »oče slovenske ustave«. Obsodil je nedemokratično, totalitarno ravnanje jugoslovanskih oblasti in poudaril, da je treba Jugoslaviji ukiniti finančno pomoč, če želijo, da njeni narodi zaživijo v svobodi. Jugoslovanskim oblastem se je zmešalo – Bučarja so klofutali, razbijali, žalili, blatili, klevetali, nadlegovali, zastraševali, skoraj linčali ter ga razglašali za narodnega izdajalca. Kakšen človek pa je to, da v evropskem parlamentu napada svojo lastno državo?
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura | Film
»Herezija, blasfemija, bestialnost!« vpije inkvizicija
Paul Verhoeven v Benedetti, ki se dogaja v času pandemijske kuge (nekje v 17. stoletju), svoje Showgirls odpelje v toskanski samostan, kjer se dve mladi nuni, Benedetta Carlini (Virginie Efira), bogataško dekle z mističnimi vizijami, in Bartholomea (Daphné Patakia), kmečko dekle, mali, eterični, deviški, transgresivni grešnici, najprej zbližata in objameta, potem pa pofukata. Druga drugi se ne moreta upreti. Druga drugo obsedeta. »Tvoje telo je tvoj največji sovražnik,« slišita, toda v svojih telesih se počutita vse bolje. Kar je logično: samostan s svojo utopično karantensko izoliranostjo in krščanska mitologija z dekadentnimi kačami, poslednjimi večerjami, eksorcistično lascivnostjo, sveto vulgarnostjo, »božjo voljo« v obliki bolečine in vgrajeno orgazmično večopravilnostjo – kipec z malce smisla za divje kampiranje hitro postane dildo – kar kličeta k eksperimentiranju s »prvinskim nagonom«.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura | Film
Kekec – filmska pripovedka o dečku, ki se zavihti v osrčje pojočih gora, od koder prežene pošastnega Bedanca in reši slovensko občestvo (Mojco, Kosobrina itd.) – je prišel leta 1951, ko so v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji snemali izključno filme o formiranju partizanske vojske, patriotskem žrtvovanju, ilegalcih, ki se uprejo okupatorju, nemških ofenzivah, junaškem boju jugoslovanskih narodov in vsesplošnem ljudskem odporu. Tudi Kekca, slovenskega Andyja Hardyja (ali pa slovenskega Huckleberryja Finna ali Toma Sawyerja, če hočete), bi si bilo mogoče predstavljati v času II. svetovne vojne: bil bi mali skojevec, mali idealist, ki se – tako kot njegov »sodobnik«, tedaj skoraj pregovorni srbski Deček Mita (1951) – pridruži narodnoosvobodilnemu boju. Jasno, na koncu bi se domov, v svojo idilično vasico, vrnil kot brigada, kot kolektiv, ki v en glas poje partizansko koračnico. Vsi bi mu mahali. Vsi bi ga slavili. Vsi bi vzklikali njegovo ime.
-
10. 12. 2021 | Mladina 49 | Politika
V Amistadu, ki ga je pred leti posnel Steven Spielberg, je prizor, ki izgleda kot popolna anticipacija in metafora tega, kar se trenutno dogaja v svetu. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španci – ne tihotapci, temveč povsem legalni trgovci – z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, ki si je že tedaj rada rekla »dežela svobodnih«. In ko izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni sužnji počasi plujejo skozi noč, mimo – prav tako počasi – pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem, dragulji in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala, potemtakem svetova, ki se do tega »kratkega stika« – do tega, spielbergovsko rečeno, »bližnjega srečanja tretje vrste« – drug drugega sploh nista niti zavedala. Ni nujno, da se bosta še kdaj srečala. Le drug mimo drugega sta šla. To je vse.
-
3. 12. 2021 | Mladina 48 | Svet
Kdo je 22. novembra 1963 v Dallasu ustrelil ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja? Uradna verzija pravi, da ga je ustrelil Lee Harvey Oswald, »osamljeni« strelec, ki je bil potem umorjen v živo, v neposrednem prenosu, teorija zarote pa pravi, da je bil Kennedy žrtev zarote, pri kateri so poleg Oswalda – ali brez njega (odvisno od tega, koga vprašate) – sodelovali elementi globoke države (FBI, CIA, Pentagon ipd.), pa tudi kubanski priseljenci, mafija in kar jih je še. To je osnovna teorija zarote.
-
26. 11. 2021 | Mladina 47 | Kultura | Film
Ne vem, kdaj sem nazadnje videl tako dober in tako napet akcijski film. Moška – očitno brata, obraza, poleg katerih ne bi prižigal vžigalice in ki bi se sijajno podala nemrtvi piratski posadki kapitana Barbosse – se s čolnom znajdeta daleč na morju, a ju zgrabi vihar in ju butne v vrtinec, mračni, srhljivi, ultrakinetični, karizmatični vorteks, v katerem se potem divje spopadeta. Kot da je konec sveta. In kot da ga lahko preživi le eden. Nož je daljši od pipe. Kaj šele sekira. Solidarnost vržeta čez krov. V tem maelströmu, ki bi celo superjunaka pustil sivih las, lahko zaradi mene vidite alegorijo covida (in darvinizma, ki ga je sprožil), toda med bratskim obračunom, pravim vizualnim transom, mi je res jemalo sapo – tako dobro skadriranega showdowna že dolgo nisem videl. Obračuni v Marvelovih spektaklih se lahko skrijejo.
-
19. 11. 2021 | Mladina 46 | Družba
Leta 1995 se je v Berlinu odvrtel prvi podnebni vrh Združenih narodov, prvi COP, prva Konferenca o podnebnih spremembah. Zbrali so se tudi številni aktivisti in protestne množice, ki so terjali takojšnje ukrepanje. Dovolj je bilo nakladanja! Dovolj je bilo blebetanja! Stvar je resna! Potrebna je akcija! Gremo! Blokirali so promet, igrali kitare, prepevali, bučali, plesali, žonglirali – ulični teater je bil res čudovit. Policistom niso grenili življenja, vanje niso metali kock ali jajc, ampak so jim izročali cvetje. Tudi sami so se oblačili v rože, drevesa in živali. Spet drugi so se maskirali v delegate Združenih narodov, opremljene s transparenti, na katerih je pisalo: »Bla-bla-bla!« Toda temu bla-bla-blaju so hoteli narediti konec. Da delegati ne bi predčasno odšli (no, ušli, pobegnili), so se celo priklenili na vrata palače, v kateri je potekal vrh, in vzklikali: »Nič več bla-bla-blaja! Akcija zdaj! Nič več bla-bla-blaja! Akcija zdaj!« Miroljubno. In nenasilno. In dostojanstveno.
-
5. 11. 2021 | Mladina 44 | Družba
Dvaindvajsetega aprila 1721 je v Bostonu pristala ladja Seahorse. Prišla je s Karibov, s sabo pa je pripeljala začimbe – in posadko, okuženo s črnimi kozami. Ker je izbruhnila epidemija, so pod taktirko pastorja Cottona Matherja in zdravnika Zabdiela Boylstona med prebivalstvom izvedli sistematično inokulacijo, alias variolizacijo – ljudi so skozi površinsko ureznino na roki okužili z gnojem, pridobljenim iz izpuščajev tistih, ki so oboleli za blago obliko črnih koz. S tem »pracepljenjem« so jih imunizirali. Toda inokulacija je med delom prebivalstva naletela na srdit odpor, pravi Andrea Grignolio v knjigi Kdo se boji cepiv?, ki je v prevodu Alenke Jovanovski izšla tudi pri nas – na Matherja so celo skušali narediti atentat. V stanovanje so mu vrgli bombo.
-
5. 11. 2021 | Mladina 44 | Kultura | Film
Olmo Omerzu, slovenski gastarbajter, avtor finih filmov (Zimske muhe, Družinski film, Mlada noč), si v Atlasu ptic vzame uro in pol za uničenje kapitalizma. Ivo (Miroslav Donutil), ostareli lastnik češke tovarne, nenadoma kolapsne. Srce. Odpeljejo ga na kliniko in ga priklopijo na aparate. Videti je tako groteskno, kot bi se kdo iz njega norčeval. Kapitalizem smeši, ponižuje, ubija in uničuje tudi tiste, ki vanj najbolj verjamejo, ki ga najbolj slavijo in ki z njim najbolj profitirajo. In medtem ko se Ivo, kapitalist, ki ga je kapitalizem povsem izžel, bori za življenje, njegova sinova zarotniško oznanjata: Delati se je treba, kot da je živ! Kot da je vse v redu! Preprečiti je treba paniko. Kapital je plašna žival.
-
29. 10. 2021 | Mladina 43 | Kultura | Film
Letošnja Noč grozljivk – noč groze, gorja & gravža – bo 31. oktobra v Kinodvoru potekala v znamenju Friedkinovega Izganjalca hudiča (Director’s Cut!), okultnega, neogotskega, že kar religiozno resnobnega šokerja, ob katerem je publika leta 1973 senzacionalistično omedlevala, bruhala ter doživljala infarkte, histerične transe in spontane splave. Nič čudnega: dvanajstletno Regan (Linda Blair), hčerko samske, neodvisne filmske igralke Chris O’Neill (Ellen Burstyn), ki pravkar snema kontrakulturni film (“Disneyjeva verzija zgodbe o Hošiminhu”), obsede Satan oz. Pazuzu, maščevalni asirski demon (s skrotovičenim glasom Mercedes McCambridge, oskarjevke, ozdravljene alkoholičarke in kadilke, ki je začela ponovno piti in kaditi, da bi pričarala tisti “demonični” glas, guturalno, atonalno sprostitev njenih skritih, potlačenih notranjih demonov). In tega uporniškega, deviantnega otroka iz disfunkcionalne družine (očeta ni), ki je skrenil z utečene poti, skušajo potem normalizirati. Najprej s terapijo, z ritalinom in pnevmoencefalogramom, ker mislijo, da gre le za izbruhe hiperaktivnosti, za somatsko motnjo, za patološko stanje, potem pa z eksorcizmom, “s stiliziranim ritualom, s katerim rabin ali duhovnik izžene takoimenovanega zavojevalskega duha.” Ne gre za shizofrenijo, kot misli mama, ampak za “somnambuliformno obsedenost”, kakršno najdemo “le pri primitivnih ljudstvih”, pravi direktor klinike. Signal, da Amerika postaja “primitivno ljudstvo”.
-
22. 10. 2021 | Mladina 42 | Kultura | Film
Nekje na Metelkovi sedijo in kramljajo mlade konceptualne umetnice: prva ne more prehvaliti instalacije brazilske umetnice, ki uporablja mehke organske barve, jih vstavlja v vagino in potem pleše, druga hoče s svojimi slikami opozoriti na splošno zgrešenost percepcije ženskega telesa, tretja slika spolno prenosljive bolezni. Ja, nekaj za Janeza Janšo, antifena »izrojenih« in »parazitskih« konceptualnih umetnic. Simona Semenič in Maja Smrekar bi lahko o tem pisali knjige.
