Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Novi obrazi fašizma

    Ko se je veliki »anticepilni« protestni shod končal z metanjem bakel in granitnih kock v parlament, je minister Hojs oznanil, da se je lepo videlo, »kaj pomeni uresničitev tako imenovanega levega fašizma v praksi«. Ko je Hojs protivladne protestnike razglasil za »leve fašiste«, so se mnogi držali za glavo in zgražali – šok je bil brezmejen. Le zakaj? Hojs ni povedal nič novega. Ne, njegova izjava ni bila izvirna, temveč le kopija tega, kar je Janša – Hojsov veliki vzornik in guru – rekel leta 2013, ko so Slovenijo preplavili množični vseslovenski protesti. Jasno, protesti proti Janševi vladi.

  • Marcel Štefančič jr.

    1. 10. 2021  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film

    Ni čas za smrt

    Covid ni ustavil le življenja in kapitalizma, temveč tudi kino. Multipleksi so obtičali, ljudje so se razbežali, zaprti, temni prostori so postali tabu, filme so posvojile digitalne platforme. Vsi so se spraševali: ali bo kino sploh preživel? Kdo bo odgovoril na to vprašanje? Tenet? Ne. Hitri in drzni 9? Tudi ne. Kdo pa? Bolj ko so minevali meseci (in filmi), bolj so se vse oči upirale v eno ime in en film – ja, v Jamesa Bonda in Ni čas za smrt. Tej bondiadi, katere premiero so zaradi covida večkrat preložili, je pripadla vloga, ki jo je v športnem svetu odigrala nemška hobotnica z imenom Paul – napovedovala je rezultate nogometnih tekem. Napovedovala je prihodnost. Takšen jasnovidec naj bi bil film Ni čas za smrt (No Time to Die) – napovedal naj bi prihodnost kina. Če bo megahit, potem bo kino preživel. Če mu bo spodletelo, potem je s kinom konec.

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

    »Prej je on varoval nas – zdaj mi varujemo njega«

    Četudi vas formula 1 ne zanima, si poglejte tale presenetljivo intimni doku: Michael Schumacher je namreč tako dober lik, da imate občutek, da gledate igrani film. Prišel je z dna (»Vedno smo uporabljali najcenejšo opremo«), v gokartu je tekmoval za Luksemburg, nihče ga ni jemal resno, a je nenadoma ogrozil Ayrtona Senno, ki se je v Imoli smrtno ponesrečil, ko je »bežal« pred njim, napak ni nikoli priznal, z avtom se je tako zlil, da se je prelevil v serijskega zmagovalca, po prestopu k Ferrariju je moral začeti znova, s tekmeci je skušal fizično obračunati, spet je začel serijsko zmagovati, vsako njegovo dirko bi lahko naslovili Dirka življenja, postal je dirkaški rekorder, bil je lačen in maničen, ekstremno motiviran in dominanten, nor na karaoke in comebacke – in sneg.

  • Vojna proti ženskam

    Pred dvajsetimi leti je Al Kaida napadla Ameriko. Dve ugrabljeni potniški letali sta zrušili Svetovni trgovinski center, tretje je treščilo v Pentagon, četrto je strmoglavilo v Pensilvaniji. Napadalcev je bilo devetnajst: petnajst jih je bilo iz Savdske Arabije, dva sta bila iz Združenih arabskih emiratov, po eden pa iz Libanona in Egipta. Nobeden ni bil iz Afganistana. Afganistan, »pokopališče imperijev« (britanskega, sovjetskega), ki so ga obvladovali talibi, je le gostil Al Kaido in njenega vodjo, Osamo bin Ladna. Toda Amerika je mesec kasneje napadla prav Afganistan. Pošljimo jih nazaj v kameno dobo, so vpili ameriški šovinisti.

  • As asov

    Njegov obraz je bil dogodek, celo spektakel: nasmeh, s katerim je delal čudeže (kot Fernandel), močne, polne ustnice (kot Sophia Loren), izzivalen, barabinski pogled (kot Steve McQueen), skrivenčen nos – kot da je ravno prišel z avdicije za boksarski film. Kar pa naj vas nikar ne zavede: v mladosti je bil prav to – boksar. Profi. Njegov obraz je bil rojen za film, boste rekli. Film se mu ni mogel upreti, bi dodali. A bi se zmotili. Film se mu je najprej uprl. Ne, ni bil samoumeven – etabliranim filmarjem se ni zdel dogodek. Najprej je nastopil v filmu, iz katerega so ga potem izrezali, nato pa v filmu, ki ga sploh niso prikazali. Marcel Carné, tedaj že legenda, ga je testiral za vlogo v Goljufih (Les tricheurs, 1958), a jo je raje dal igralcu, za katerega nismo nikoli več slišali, njemu, manj perspektivnemu, pa je namenil manjšo vlogo.

  • Zadnji valček

    Če v roke vzamete knjigo Hotel California, ki jo je leta 2006 napisal Barney Hoskyns, ali pa dokumentarca Laurel Canyon (Amazon Prime) in Echo in the Canyon (Netflix), potem izveste, da so se začeli sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja glasbeniki množično seliti v Los Angeles, omamni la la land, novo obljubljeno deželo, kjer je začel nastajati epicenter ameriške rock scene – prišli so Byrds, Joni Mitchell, Neil Young, Linda Ronstadt, Janis Joplin, Jim Morrison, David Crosby, Donovan, Ian Whitcomb, John Sebastian, Harry Nilsson, Tim Hardin, David Blue, Gram Parsons, Stephen Stills, Richie Furay, Jack Nitzsche, Eric Burdon, Gene Clark, Doug Dillard, J. D. Souther, Mac »Dr. John« Rebennack, Michael Des Barres in kakopak The Mamas and the Papas, ki so štikel California Dreamin’ napisali v New Yorku, kjer je »listje rjavo« in »nebo sivo«. Zato so sanjarili o Kaliforniji. »Živel sem v New Yorku, tam je bilo vse mračno in umazano,« pa so peli v štiklu Twelve Thirty. V kanjonu – losangeleškem Laurel Canyonu – je bilo drugače. Tam žaluzij nisi nikoli spustil.

  • Kako so protestniki Janši iztrgali Triglav in ga vrnili ljudstvu

    To je bil dan, ko je realnost privzela logiko sanj.

  • Ta dež ne bo ponehal

    V čilskem časopisu se znajde oglas: »Iščemo starejšega moškega, starega od 80 do 90 let. Neodvisnega, diskretnega in veščega tehnologije. Za potrebe preiskave. Zdoma bo tri mesece.« Oglas je dal zasebni detektiv Romulo Aitken, nekdanji kriminalist, nanj pa se javi množica starejših moških, prepričanih, da ustrezajo opisu neodvisne in diskretne osebe, ki jo iščejo. Romulo z njimi opravi razgovore: enemu se zdi vse skupaj čudno, celo noro – zakaj bi iskali tako starega moškega? Drugi pravi, da ga na vsakem razgovoru vedno znova zavrnejo – in sicer v trenutku, ko pove, koliko je star. Tretji doda, da ga vedno zavrnejo, pa četudi ni videti star. Četrti pove, da ima internet prek wifija, a ga ne uporablja iz preprostega razloga: »Ker se mi to ne zdi nujno.« Peti ne zna uporabljati niti telefonskega fotoaparata. Pri devetdesetih bo težko postal James Bond.

  • Imamo to

    V času olimpijade, ko je slovenska košarkarska reprezentanca navduševala s svojo igro, ko je, kot pravimo, srce puščala na igrišču, ko je dihala kot eden, ko je mlela nasprotnike, same velikane, Argentino, Španijo in Nemčijo, ko je izkazovala moč in lepoto kolektivnega duha, ko nas je brezmejno razveseljevala in ko nas je vedno znova zbujala (ponoči, res sredi noči), je Božo Predalič, »desna« roka Janeza Janše, nekdanji generalni sekretar Vlade Republike Slovenije, zdaj državni sekretar ministrstva za notranje zadeve (sicer diplomirani inženir agronomije, magister državnih in evropskih študij ter doktor pravnih znanosti), na tvit Neve Železnik – »Včasih so izbranci ljudstva sovražili samo Južnjake in jih hoteli izbrisati. Nato so med sovražnike uvrstili begunce in nastala je SLO, okupirana z žico. Sedaj sovražijo tudi Slovence, če jim ne ploskajo, če niso njihovi. V resnici ne marajo nikogar: le moč, oblast in denar.« – odgovoril takole: »Nakladanje! V resnici so nekdanji ‘izbranci ljudstva’ v času Juge skušali Slovenski rod razredčiti z uvozom ‘južnih bratov’. Današnji levičarji gredo še dlje, Slovenski rod in Evropo skušajo razredčiti z uvozom nezakonitih migrantov. Spomnite se koliko jih je dnevno uvozil Miro Cerar.« Takoj so se oglasili sledilci, ki so bodisi napovedovali skorajšnje neizbežno »uničenje

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 7. 2021  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

    Iskanje prijatelja za konec sveta

    Kaj bi storili, če bi vedeli, da bo zdajle – danes, kmalu, čez nekaj ur – konec sveta? Bi začeli vreščati? Bi se skrili v klet? Bi klicali Bruca Willisa? Nikar! Raje si nataknite 3D-očala. Da konec sveta ne bo šel v nič. Liza (Zoe Lister-Jones), protagonistka tele vesele, poskočne armagedonske komedije, ve, da bo sveta zanesljivo konec in da preživlja zadnji dan na Zemlji (prihaja asteroid!), zato se v družbi svoje najboljše »prijateljice«, dejansko svoje »metafizične« mlajše verzije (Cailee Spaeny), sprehodi skozi predapokaliptični Los Angeles.

  • Publika, ki je ni

    Liza (Zoe Lister-Jones), protagonistka komedije How It Ends (Kako se konča svet), ve, da bo danes – čez nekaj ur – konec sveta. Neizogibno in neizbežno. Ničesar ni več mogoče storiti. Ničesar ni več mogoče spremeniti. Vse je odločeno. Proti Zemlji drvi orjaški asteroid – in ni Brucea Willisa, ki bi ga lahko ustavil. Liza sklene, da se bo še zadnjič sprehodila po povsem praznem Los Angelesu. Le tu in tam naleti na kako osebo, recimo na mlado kantavtorico, ki sedi na ulici in poje – publiki, ki je ni. In na mladenko, ki stoji pred mikrofonom in poka vice – publiki, ki je ni. Publiko, ki je ni, celo poziva, naj ji zaploska. Dajmo – aplavz! Ko zagleda Lizo, publiko, ki je ni, pozove, naj zaploska še njej. Dajmo – aplavz! Mladenka se obnaša, kot da publika obstaja. Pretvarja se, da stoji pred publiko. In da je publika navdušena. In da ji publika ploska.

  • Ukinimo stranke!

    Ko gledate, kako stranke delijo Slovenijo (in kako si jo delijo kot vojni plen), kako trgujejo z našim življenjem in našo prihodnostjo, kako se okoriščajo, kako nenehno blefirajo, lažejo, se sprenevedajo in manipulirajo, kako izdajajo volivce, kako se predajajo korupciji, kako so vse bolj zastarele in oligarhične, kako degradirajo politiko, kako hromijo demokracijo in kako histerizirajo ljudstvo, vas ima, da bi vzkliknili: Ukinimo politične stranke!

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 7. 2021  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Film

    Kapitalizem je tako zapleten, da ga mali ljudje ne razumejo

    Doug Jones (Brendan Fraser), masivni detroitski posrednik, leta 1954 zbere tri profije, tri male kriminalce, Curta Goynesa (Don Cheadle), nekdanjega jetnika, ki hoče nazaj svojo parcelo, Ronalda Russa (Benicio Del Toro), ciničnega, rahlo rasističnega pistolerosa, in jezikavega, primitivnega Charleyja (Kieran Culkin), ki pričakujejo, da jih bo – v slogu Hustonove Asfaltne džungle ali pa Soderberghovih Oceanovih 11 – najel za kak genialni rop, a jih – v slogu Wylerjevih Ur obupa – najame za ugrabitev družine Matta Wertza (David Harbour), računovodje avtomobilske korporacije General Motors, ali natančneje: njegovo družino – ženo (Amy Seimetz) in dva otroka (Noah Jupe in Lucy Holt) – morajo kot talko zadrževati toliko časa, da Wertz odide v službo, iz sefa vzame neke macguffinske dokumente in jim jih izroči.

  • Največje nasprotje arijcu je LGBTIQ!

    »Ko se branim pred Židom, se bojujem za Gospodovo delo,« je zapisal Hitler v Mein Kampfu. »Največje nasprotje arijcu je Žid.« Za vse zlo na tem svetu je okrivil Jude. »Kamorkoli sem šel, sem videl Žide, in več ko sem jih videl, bolj jih je oko razločevalo od drugih ljudi.« V Judu, čigar končni cilj je »uničenje človeške kulture in s tem opustošenje sveta«, je videl vse najslabše – »umazanijo«, »črve«, »zdrizasto sluz«, »prenašalce bacilov najslabše vrste«, »kugo«, »satansko spretnost«, »dialektično zlaganost«, »parazite«, »zastrupljevalce duš«, »ledeno hladne in hkrati brezsramno podjetne dirigente odvratne delavnice pregrehe med izrodki velemesta«, »večne razdiralce človeštva«.

  • Zakaj ne bi za svoj poslovni model raje izbrali demokracije

    Skočimo za trenutek v umazano preteklost – v čas divjega kapitalizma 19. stoletja, pred katerim so nas vedno tako zelo svarili. Recimo: leta 1893 je Ameriko zajela huda, res strašna finančna in gospodarska kriza. Propadlo je 642 bank in 16 tisoč podjetij, število brezposelnih se je sunkovito povzpelo na tri milijone, ekonomska in dohodkovna neenakost se je poglobila do skrajnosti. Elite niso skrivale svojega božjega kompleksa – magnat Chauncey M. Depew je rekel, da lahko 50 najbogatejših Američanov dobesedno »ustavi« Ameriko. Brez problema. Z njo lahko počnejo, kar hočejo.

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 7. 2021  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

    Kako se ženske zaščitijo pred primitivnostjo sodobnosti

    Sestre morda niso najboljši slovenski film vseh časov, toda izgledajo tako. Radikalno, boleče, transformativno. Nanje lahko plešeš. »Vse se začne v glavi,« so prve besede, ki jih slišimo. »Potem začneš videvat slike, kaj vse lahko narediš in kaj hočeš, da se zgodi. Potem se te slike tako hitro menjajo in vse se tako hitro dogaja v glavi, da začneš samo rdeče videt. Vse, kar vidiš, je rdeče. In kako hočeš samo to ven dat – in edini način, da to ven daš, je, da nekaj udariš. Saj ni treba, da je oseba – samo da tebe zaboli.« In Sestre udarijo. In vidijo rdeče.

  • Najbogatejši so tudi med pandemijo, ko so ljudje množično umirali, bajno bogateli

    V času, ko skuša Janševa vlada reformirati davke (in razbremeniti kapital) in ko so se članice G7 dogovorile, da bodo obdavčile multinacionalke (le po 15-odstotni stopnji), se je ameriški preiskovalni portal ProPublica dokopal do zaupnih podatkov ameriškega davčnega urada (Internal Revenue Service) in razkril, koliko dohodnine plačujejo najbogatejši Američani, titani sodobnega globalnega kapitalizma. Vse dobro poznamo. Jeff Bezos, Elon Musk, Warren Buffett, Bill Gates, Rupert Murdoch, Mark Zuckerberg in drugi. Prenekateri delajo in mastno služijo tudi pri nas.

  • Pajdaški kapitalizem

    Janša straši z zarotniško kabalo, ki naj bi skušala zrušiti slovenski ustavni red, državno ureditev, parlamentarno demokracijo, vladavino prava ter »visoko raven varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin«. To veliko protislovensko kabalo spletajo »Levica«, »leve politične stranke«, »del nevidne politike, ki ji rečemo globoka država«, »ljudske vstaje«, »ekstremisti, ki jim ni nič sveto, ne zakoni, ne pravila, ne domovina, niti zdravje ljudi«, »tuja omrežja in gibanja (Antifa, BLM, Woke-ism ipd.)«, »inštitucije Evropske unije, zlasti Komisija in Parlament, kjer spletkarijo proti vladi in premieru ter ga obtožujejo, da krati svobodo medijem«, »mednarodne nevladne organizacije«, »osrednji mediji«, »starorežimski sindikati«, »pripadniki starega režima«, »pravosodni sistem«, »prvorazredni«, »bivši predsednik države« in tako dalje. Ironija je nezgrešljiva: bolj ko Janša opisuje sile, ki rušijo ustavni red, vladavino prava in demokracijo, bolj opisuje sebe. Navsezadnje, že leta napoveduje novo družbeno ureditev – »drugo republiko«.

  • Kako so ameriški rasisti pred stotimi leti linčali črnsko mesto

    Leta 1944 so v Južni Karolini prijeli 14-letnega Georgea Stinneyja. Bil je temnopolt. Obtožili so ga, da je v Alcoluju, delavskem mestecu, umoril belski deklici. Prič ni bilo. Dokazov tudi ne. Prijeli so ga, ker so pač morali nekoga prijeti. Umora naj bi bil po aretaciji priznal, so rekli, a dokumenta, ki bi to potrjeval, ni bilo na spregled. Ne tedaj ne kasneje. Menda so ga v zaporu povsem izstradali, potem pa so mu rekli: če priznaš umora, dobiš hrano! Vzel je hrano. Kateri otrok pa je ne bi? Na sojenju krivde ni priznal. Ne da je to kaj spremenilo. V poroti so bili itak sami belci. In tudi na sojenju – v nabito polni dvorani – so bili sami belci. Njegov odvetnik prič sploh ni izprašal. Obsodili so ga na smrt. Porota se je odločila v desetih minutah. Njegov odvetnik se ni pritožil. Sojenje – z izbiro porotnikov vred – je trajalo le en dan. Od aretacije do usmrtitve na električnem stolu je minilo le 81 dni. Guverner za pomilostitev ni hotel niti slišati – pisal je celo, da je George obe deklici tudi posilil. Ker je bil premajhen, so ga med eksekucijo na električnem stolu podložili z Biblijo.

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    #Šekspirjanskaštala

    Ker se umetnine Andyja Warhola danes prodajajo za tako bajne in rekordne zneske, so vsi pozabili, da je nekoč snemal tudi filme. Recimo: v filmu Empire je 485 minut statično – v istem, fiksnem kadru, posnetem iz 44. nadstropja Time-Life Buildinga – kazal Empire State Building (od mraka do zore), v Riti Taylorja Meada je 70 minut kazal rit poeta in igralca Taylorja Meada, v Hranjenju je 45 minut kazal, kako slikar Robert Indiana konzumira gobo, v Spanju, »najdaljšem in najpreprostejšem filmu vseh časov«, kot je tedaj v časopisu Village Voice zapisal ideolog in guru filmskega undergrounda Jonas Mekas, pa je 321 minut kazal spanje poeta in performerja Johna Giorna. Nič drugega kot to – človek, ki spi.

  • Mrtvi so sami krivi, da so mrtvi

    Ko je rohnel 11-dnevni spopad med Izraelom in Palestinci, smo slišali: vse skupaj se je začelo na hitro in nepričakovano! Ko se je vse skupaj na hitro in nepričakovano končalo (»ustavitev ognja«), pa smo slišali: to se ponavlja – in čez nekaj časa se bo spet ponovilo! Spet se bodo udarili! Nič novega! Stara stvar!

  • Zakaj bi na volitvah zmagali, če pa jih lahko ukrademo!

    James Franco je leta 2018 nastopil v šestih filmih, leto prej v petnajstih, še leto prej v desetih. Bil je povsod. Zdaj ga ni nikjer več. Ker so ga številne ženske obtožile spolnih zlorab ( ja, imel je tudi svojo filmsko šolo, kjer je spolno nadlegovanje zapakiral v »študijski proces«), so ga skenslali. Napovedanega nima niti enega samega filma.

  • Zakaj je Janša tako morbiden?

    Premier Janez Janša je tvitnil: »Neverjetno za EU v 21. stoletju, da sodelavec pri umoru novinarja še vedno vodi STA in zato mesečno pokasira 8500 evrov. Več kot predsednik republike.« Sliši se neverjetno, pa vendar: Janša je Bojana Veselinoviča, direktorja Slovenske tiskovne agencije, obtožil sodelovanja pri umoru.

  • Skrivnost antitotalitarizma

    »Hočemo trge za svoje presežne produkte,,« je vzkliknil William McKinley, še preden je postal ameriški predsednik. Ko je leta 1897 postal predsednik, je najprej očistil in »civiliziral« Filipine. Brutalno – v času ameriške okupacije Filipinov je umrlo več kot 200 tisoč ljudi. Amerika je dobila kolonijo – in trg.

  • Izvor rasizma

    Stavek, ki ste ga zadnje dni največkrat prebrali in slišali, se glasi: evropsko superligo je ustvaril pohlep. Kar je morda res. A kaj to pomeni? A to morda pomeni, da lige prvakov ni ustvaril pohlep? Nehajte: liga prvakov, ki je leta 1991 nadomestila pokal državnih prvakov (tekmovanje, v katerem so moštva do konca igrala na izpadanje), je bila produkt pohlepa. In UEFA jo bo zdaj preuredila in prenovila – Anglija, Španija, Nemčija in Italija bodo imele avtomatično in vnaprej zagotovljena po štiri mesta, Francija pa tri. Težko bi rekli, da ta prenova, s katero naj bi akomodirali apetite velikih, elitnih, najbogatejših klubov, ni produkt pohlepa (več tekem v skupinskem delu pomeni tudi več televizije in oglaševanja, če smo že ravno pri tem). In težko bi rekli, da še dve ali tri takšne prenove ne bi lige prvakov prelevile v superligo.

  • In hvala za ribe!

    Ko gledate Seaspiracy, Netflixov dokumentarec o ropanju in plenjenju morja, vas ima, da bi začeli serijsko podpisovati peticije – proti industrijskemu ribolovu, proti ilegalnemu ribolovu, proti lovu na kite, proti lovu na delfine, proti plastificiranju morja, proti suženjskemu delu na ribiških ladjah in tako dalje. V nedogled.

  • Kako Janša caplja za Orbánom

    Ko je lani prevzel oblast Janša, se je pri nas začelo madžarsko leto 2010. Janša je začel namreč imitirati Orbánove poteze – kot iz priročnika. Kaj je storil Orbánov Fidesz, ko je leta 2010 prevzel oblast? Takoj je sprejel zakon o nadzoru medijev, pravi Paul Lendvai v sijajni knjigi Orbán: Novi evropski avtokrat, ki je v prevodu Andreja Pozniča izšla tudi pri nas in ki postaja iz dneva v dan – tako rekoč iz ure v uro – aktualnejša in urgentnejša. »Viktor Orbán si je vse od volilnega poraza leta 2002 prizadeval prevzeti javne medije, ob tem pa so prijateljski oligarhi gradili tudi vzporedni, Fideszu naklonjeni medijski imperij. Prvi korak je bila združitev treh javnih televizijskih servisov (M1, M2 in Duna-TV), treh nacionalnih radijskih postaj in celo uradne tiskovne agencije (MTI) pod skupno streho novega Sklada za medijske storitve in podporo. Prvi dve nalogi tega velikanskega konglomerata, v katerem so vse pomembne naloge prevzeli Fideszovi ljudje, sta bili odstranitev nezanesljivih kadrov ter centralizirano upravljanje z ogromnimi državnimi subvencijami, ki so na voljo vladi naklonjenim medijem.« Tako je bil zagotovljen politični nadzor nad medijskimi vsebinami. Tako je bilo zagotovljeno »uravnoteženo poročanje«. Novinarji so morali po novem tudi razkriti vire – sicer so jih čakale »drakonske kazni«. Medijski svet, ki ga je ustanovil Orbán in vanj imenoval same Fideszove kadre, je postal vrhovni organ za »omejevanje svobode medijev«.

  • Balada o trobenti in oblaku

    Partijci in partizani so bili po vojni zelo občutljivi za filmska prikazovanja narodnoosvobodilnega boja. Nič čudnega – filmi so jim zelo radi ponagajali. Živo si lahko predstavljate, kako debelo so pogledali, ko so leta 1987 videli Ranflov film Živela svoboda, v katerem si da eden izmed junakov vsakih šest tednov zlomiti roko, da bi se izognil nemškemu vpoklicu – jasno, s tem se izogne tudi partizanskemu vpoklicu. Živo si lahko predstavljate, kako zabodeno so pogledali, ko so leta 1973 videli Kavčičevega Begunca, v katerem se ošabni, apolitični, ideološko neopredeljeni študent medicine na koncu vendarle odpravi v gozd, a ne steče ne na levo ne na desno, ampak proti kameri – ja, po sredini. In ko ga pri tem ustrelijo, ni jasno, kdo ga je – beli ali rdeči. In živo si lahko predstavljate, kako zaprepadeno so pogledali, ko so leta 1960 videli Kavčičevo Akcijo, v kateri omahljivi, hamletovski partizani tuhtajo le, kako bi se akciji izognili. Ujete partizane iz celjskega Starega piskra potem rešijo le zato, da bi rešili sebe, da bi jih bilo torej več in da bi se lažje prebili iz mesta. Vmes se celo delajo, da so nemški vojaki.

  • Kako fašisti radikalizirajo desnico

    Če si slovenski premier pa ti za covid-19 umre 4500 ljudi, potem potrebuješ grešnega kozla, velikega zarotnika. In Janša ga je našel: za vse naj bi bila kriva »razdiralna levičarska opozicija«, ki je »naredila vse, da bi bilo okužb in mrtvih zaradi epidemije čim več in da bi prek trupel prišla nazaj na oblast«.

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 3. 2021  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Film

    Primer spolne zlorabe

    Leta 2015 je znani, kontroverzni nemški režiser priredil veliko avdicijo za svoj novi film. Odzvalo se je nekaj sto mladih igralk, med katerimi je bilo precej mladoletnih. Nekatere so bile stare šele 14 let. Hotele so postati igralke. Vse so sicer vedele, da bo šlo za film o incestu, toda niso vedele, kaj jih čaka na avdiciji. Kot se je namreč izkazalo, je bila avdicija le izgovor za spolno nadlegovanje – le pretveza za spolno zlorabljanje.