Je torej Janković lump ali ne?

Ljubljansko okrožno sodišče je v zadnjih dneh odredilo izločitev dokazov (prisluhov) v kar dveh kazenskih zadevah zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Ugodilo je namreč pritožbi njegovega odvetnika Janeza Koščaka, ki je sodišče opozoril, da morajo biti dokazi (pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi) uničeni po preteku dveh let od pridobitve, če v tem času tožilstvo ne začne kazenskega pregona. Slednji se začne bodisi z zahtevo za sodno preiskavo ali z neposredno vloženo obtožnico, nič od tega pa se ni zgodilo v nobenem od dveh primerov, v katerih je bil Janković osumljen jemanja podkupnin.

Naprej v preteklost

Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je držal obljubo, da bo pri kadrovanju na vrhovnem tožilstvu po novem zapihalo nekaj svežega vetra. A vsaj pri eni kadrovski menjavi se zdi, kot da smo se premaknili pet in več let v preteklost, ko je vrhovno državno tožilstvo še vodila Barbara Brezigar.

Predsedniško maševanje?

Štirje predsedniki, predsednik republike, predsednik državnega zbora, predsednik vlade in predsednik državnega sveta, so ta teden na Kongresnem trgu v središču Ljubljane odkrili spomenik »vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam«, ki naj bi služil ohranjanju »stremljenja k narodni pomiritvi in spravi«, kot je večkrat poudaril eden glavnih pobudnikov projekta, predsednik države Borut Pahor.

Grega Repovž

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Uvodnik

Tabletke v Krškem

Zgodba je neverjetna. Pred štirimi leti so prebivalci v polmeru desetih kilometrov okoli Nuklearne elektrarne Krško po pošti prejeli kupone, s katerimi so lahko v lekarnah brezplačno prevzeli tabletke kalijevega jodida. Z zaužitjem tabletk namreč ščitnico zapolnimo z neškodljivim jodom in tako preprečimo, da bi se nanjo vezal radioaktivni jod, ki se praviloma sprošča ob jedrskih nesrečah. A do letošnjega leta je po podatkih Uprave za zaščito in reševanje tablete prevzela le dobra petina od približno 20 tisoč upravičencev. Res malo je bilo treba storiti, samo v lekarno bi šli – in kljub temu tega ni storila velika večina ljudi.

Dobrodošli v peklu!

Zdelo se je, da smo priča nekemu premiku, premiku v glavah. Da je po letih državljanskih in civilnih pobud kritika globalizacije dosegla tudi politične elite. Že ko je prišla napoved, da se bo nemška kanclerka Angela Merkel udeležila sklicanega srečanja nevladnih organizacij C20, ki je potekalo prav tako v Hamburgu, vendar že 18. in 19. junija, je bilo to razumljeno kot znak razuma. A še presenetljivejše so bile njene izjave na samem srečanju. Merklova je tam dejala, da v središču gospodarske politike ne sme biti več »preprosto le rast«, temveč »trajnostna, vključevalna rast«. Odprtost trgov je pridobitev, vendar je dodala: »Pri globalizaciji ni nič popolno.«

Točka G avtokracije

»Pripravili ste mi dobrodošlico, ki je ne bom nikoli pozabil,« je 21. junija 1999 na ljubljanskem Kongresnem trgu dahnil ameriški predsednik Bill Clinton. Kar je bil kakopak le navaden pleonazem: v Slovenijo je pripotoval natanko zato, ker so mu naši obljubili dobrodošlico, ki je ne bo nikoli pozabil. Toda dobrodošlico, ki je ne bo nikoli pozabil, je terjal zato, da bi bil sam nepozaben – ne v očeh Slovencev, temveč v očeh Američanov.

Dr. Andreja Gomboc, astrofizičarka

Profesorica astronomije in raziskovalka v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici Andreja Gomboc je znanstvenica, ki jo od nekdaj zanimajo ekstremni pojavi v vesolju. O tem priča že naslov njene diplomske naloge: Kako je videti padec zvezde v črno luknjo?. V zadnjih letih so njena strast najsilovitejše eksplozije v vesolju – izbruhi sevanja gama. In svojo strast rada deli z drugimi. Kot urednica spletnega Portala v vesolje in predsednica astronomskega tekmovanja je v prvih vrstah prizadevanj za popularizacijo znanosti.

V službi politike

Zakaj v Sloveniji prave reforme, ki bi krepile tržno gospodarstvo, niso mogoče? Odgovor, ki ga je v začetku tega meseca na prvem programu RTV Slovenija, v enem od najbolj gledanih terminov, izrekel Rado Pezdir, »izvrsten raziskovalec slovenskih arhivov«, ki razkriva res »šokantna delovanja«, kot ga je predstavil voditelj Jože Možina, je šel v smeri komunistične zarote. Državo vodi »rdeče plemstvo«, na Udbi utemeljena komunistična kontinuiteta, ki ji pod vodstvom Milana Kučana nujno potrebne reforme niso v interesu. Nastopajoča sta kameram nastavljala dokument za dokumentom, ki naj bi dokazovali, da je ta vladajoča komunistična kontinuiteta povrh vsega utemeljena tudi na mafijskem podzemlju.

Grega Repovž

7. 8. 2015  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Ne spomeniku?

Šele postavitev makete bodočega spomenika žrtvam vseh vojn, predvsem pa očiščenje in ureditev prostora na robu ljubljanskega Kongresnega trga, kjer naj bi stal, sta pokazala dejansko dimenzijo projekta, ki ga je sicer leta 2013 naročilo ministrstvo za delo, njegova podlaga pa je zakon o postavitvi spomenika žrtvam vseh vojn iz leta 2009. Spomenik še zdaleč ne bo simbolen. A ne bomo se vtikali v samo idejno rešitev. Velikost, dimenzija je stvar naročnika.

Kdo je sosed spomenika žrtvam vojn

Na robu ljubljanskega Kongresnega trga obratuje »najboljši ljubljanski bar z najboljšimi koktajli« – kot se oglašuje sam – z imenom Pr’ Skelet. Gre za disko bar, študentski in še kakšen žur prostor, ki ponuja mešano glasbo in zabavo za vse generacije, latino, jugo, casual night in več, kot dodatek pa še »samosvoj ambient z okostnjaki«. Na to opozarja velik pano z okostnjakom, ki je oblečen kot kuhar, pred vhodom v nočni klub, zraven je obešen v kletko ujet »kostko«.

Dr. Spomenka Hribar, Sociologinja

21. 8. 2015  |  Mladina 34  |  Komentar

Spomini, ki družijo, spomini, ki ločujejo

Da zgornja ugotovitev na splošno velja, je vidno iz našega odnosa do spomenikov, ki so že postavljeni ali ki jih nameravamo postaviti.

Dr. Spomenka Hribar, borka za spravo

Dr. Spomenka Hribar ne mara, če ji kdo reče, da je slovenska Antigona. »Sem živa ženska,« pravi, »ne pa literarni lik.« Tako ji pravijo, ker se že desetletja ukvarja z vprašanjem, kakšen naj bo odnos Slovenije, njene družbe, kulture do povojnih pobojev, kolaboracije, revolucionarnega nasilja, Črne roke … ukvarja se tudi z vprašanjem, zakaj se delitve iz druge svetovne vojne prenašajo tudi v moderni čas. Kdo je kriv? Zakaj politika podžiga sovraštvo?

Zakaj se zaletavate v odprta vrata?

Spoštovana gospa Spomenka Hribar, s svojim pismom ste me popeljali v zgodnje otroštvo. Moja mama, ki je bila preprosta, a modra ženska, je imela navado prekiniti naše otroško trdovratno sitnarjenje zaradi zadev, ki jim ona pravzaprav ni nasprotovala, z besedami: »Otroci, zakaj se zaletavate v odprta vrata?« Ne vem, ali so pred desetletji na splošno uporabljali ta rek ali pa je bil to ena od njenih domislic. Gospa Spomenka Hribar, v marsičem ste se v svojem pismu zaletavali v odprta vrata.

Uravnotežena sprava

Jože Dežman ni navaden zgodovinar. Nekoč je bil urednik Borca, pisal je o partizanskih epopejah in naprednih revolucionarnih silah, ker je nečak narodnega heroja, je bil v mladih letih imenovan za predsednika komisije za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil. Potem se je zgodila sprememba, postal je eden od najostrejših kritikov narodnoosvobodilnega boja, predvsem revolucije in nasilja, ki ga je ta prinesla. Njegove kritike so bile ponekod upravičene, četudi pavšalne, ideološke, revanšistične. Njegova dela niso imela večje strokovne veljave, imela pa so širok politični odmev. Jože Dežman je v času prve Janševe vlade postal direktor Muzeja novejše zgodovine, v času druge direktor Arhiva Slovenije. Svojih novodobnih političnih simpatij ni nikoli skrival, kritikom iz zgodovinske stroke pa je pravil, denimo dr. Božu Repetu, da »trosijo blodnje« in »prodajajo puhlo repo«. Jože Dežman je titoizem primerjal z nacizmom. V vseh teh letih je delal tudi v komisiji za reševanje vprašanja prikritih grobišč, evidentiral je lokacije, sodeloval pri izkopih in se s politiko pogovarjal, kako se do zgodovine in njenih žrtev vesti dostojno. Jože Dežman gotovo ni človek, za katerega bi lahko trdili, da ima na dogajanje v drugi svetovni vojni in neposredno po njej neobremenjen, vsaj deloma objektivističen pogled. Nasprotno – njegov pogled na zgodovino je strukturno enak pogledu tistih, ki so neposredno po vojni govorili zgolj o partizanskih zmagah, o napakah, porazih, zločinih pa so molčali. A vse to je razumljivo, kdor se ukvarja s trupli in kostmi, težko ostane ravnodušen.

Bo dovolj sprava, ali bi še prepoved splava?

»Smo žrtve komunistične revolucije. Nekateri neposredno, saj jim je revolucija vzela starše ali stare starše, strice ali tete, brate ali sestre. Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela. Vsem je vzela pravico do svobode in svobodnega mišljenja, do svobodnega govora in pisanja, do enakopravnosti v družbi in pred državo. V nas je vsadila strah pred jasno in iskreno besedo. Učila je naše otroke, naše sosede, naše sodržavljane, da smo obsojeni na življenje poražencev na napačni strani zgodovine. Vsega tega naj ne bi znali sprejeti kot logično posledico upora zmagovalcem. Opredeljuje nas žalost, saj se zbiramo, da bi skupaj objokovali elito, ki jo je revolucija pobila. Opredeljuje nas prizadetost, da ni bila dovolj le smrt elite, ampak zahteva po njenem izbrisu iz narodove zavesti. Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval. Opredeljuje nas upanje, da naše slovesnosti in prizadevanja odpirajo oči našemu narodu, da spozna krivico, ki jo trpimo, in jo ustrezno popravi.« To so besede Petra Sušnika, predsednika Nove slovenske zaveze, odkrito domobranske organizacije, primerljive s podobnimi političnimi organizacijami po Balkanu, ki na enak način slavijo ustaše in četnike, torej kolaborante s fašističnim in nato nacističnim režimom v času druge svetovne vojne. A obstoj in toleriranje tovrstnih organizacij sta značilnost postkomunističnega sveta. V Nemčiji česa takšnega ne boste videli. Ker je prepovedano in kaznivo. A Evropa je v tem raznolika. V Italiji na primer odkrita fašistična stališča niso prepovedana niti nenavadna.