dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Konec evra

    Evropska monetarna unija ni bila nikoli prava rešitev za želeno evropsko integracijo. Grška kriza, ne glede na porazdelitev politično-ekonomske odgovornosti, to najbolje dokazuje. EU in Grčija sta si za visoko ceno kupili čas, da bi rešili nerešljivo. EU rešuje evrski projekt, Grčija svojo razvojno in dolžniško krizo. Politični projekt uvedbe evra je najprej razbil EU na dva dela, danes se cepi celo evroobmočje. Pretresajo ga tri medsebojno povezane krize, bančna, dolžniška in ekonomska. Ali so te krize rešljive pri sedanji politični ureditvi, lahko evro ekonomsko preživi, ali brez njega EU lahko obstaja?

  • V Mramorjevih rokah

    Vlada se je letos drugič zadolžila, skupaj za 2,25 milijarde evrov, po še vedno izjemno ugodnih obrestnih merah, z visoko ročnostjo 20- in 10-letnih obveznic. To je napoved, da država začenja financirati proračunske potrebe za leto 2016. Za vlado bo ekonomika jesenskega proračunskega načrtovanja ključna političnoekonomska preizkušnja. Leto 2016 je za Cerarjevo vlado prelomno, smo sredi volilnega cikla. Tu bo morala pokazati na razvojni zasuk države, ki lahko volivce jeseni 2017 prepriča o kredibilnosti SMC. Cerarjeva politična prihodnost je v Mramorjevih rokah, njuno razmerje postaja tveganje te države. Ne leta 2017, temveč 2015.

  • Na pravi poti

    Obisk Medvedjeva, predsednika vlade Ruske federacije, ob komemorativni slovesnosti pri Ruski kapelici, prinaša več vprašanj kot odgovorov. Slovenija tiči sredi diplomatskega škandala s Hrvaško, EU je dramatično razpeta med grško in ukrajinsko krizo, Rusija rešuje težave ekonomske blokade EU z bilateralnimi političnimi pobudami. Visoki ruski obisk je v nasprotju z evropsko politiko, toda pogodu slovenskemu gospodarstvu. V zapleteni geometriji politično-ekonomskih interesov slovenska politika dokazuje nekaj svoje suverenosti. Oporo in alibi ji dajejo pristnost prijateljstva običajnih ljudi, organizirana civilna družba in neverjetna simbolna moč kapelice pod Vršičem.

  • Popravljanje nepopravljivega

    Državni zbor je na julijski seji soglasno sprejel novelo Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) o nepošteni poslovni praksi podjetij in sprememb v njihovih računovodskih izkazih. Politično so dosegli nenavadno soglasje, kar vzbuja sum, da ekonomsko česa niso razumeli. Ustanavljanje podjetij sodi med temeljna merila svobodne podjetniške iniciative, nove zahteve novele pa to zamejujejo. Zveni nenavadno. V času, ko neoliberalizem še vedno kroji protikrizno ekonomiko države, novela ZGD-ja spreminja domala Arhimedovo točko politike konkurenčnosti in podjetništva. Očitno gre bolj za politično hipokrizijo in ekonomsko nevednost kot za pravi političnoekonomski obrat, moraliziranje brez prave poslovne katarze. Za fantazmo sprememb brez pravih premikov.

  • Četrti rajh

    Grška kriza postopoma vedno natančneje riše podobo nove EU. Zadnji krog bruseljskega odločanja, teden po grškem referendumu, je prinesel pričakovan rezultat. Ciprasova vlada je klonila pred zahtevami »trojke«, hkrati si je izposlovala manever za preživetje države. Ne eno ne drugo se ne bo uresničilo. Cipras je v Grčiji politično mrtev, čeprav ekonomskega izhoda ni imel. EU je ponovila dosedanje ukrepe, ki pomenijo ekonomski pokop Grčije. Uresničil se je nemški scenarij. Grčijo dejansko želijo izključiti iz evroobmočja. Grški zlom je začetek razvoja nemškega evra, potrditev Nemčije kot dominantne politične sile EU.

  • Igra s časom

    Grško-evropski spor se nadaljuje. Grški referendum je kratkoročno zgolj utrdil Ciprasov politični položaj, ni pa prispeval k lažji ekonomski rešitvi. Grška dolžniška kriza je namreč ekonomsko rešljiva, če politična stališča spremeni »trojka« in ne obratno. Paradoks je očiten. Cipras je politični problem EU, toda Merklova z nemškimi stališči postaja vse bolj njeno ekonomsko breme. Politična igra z evrom je nemška zanka, nesposobnost generiranja gospodarske rasti je problem EU, neprilagodljivost je bolj evropska kot grška težava. Za ekonomsko reševanje Grčije so nujne politične spremembe EU. To pa je za sedaj nerešljiva zanka.

  • Propad sedanje EU

    Grška drama je razbila evropsko ogledalo. Večmesečna ekonomska pogajanja med Grčijo in »trojko« so prekinjena, Grčija ima politični referendum, v vsakem primeru sledi načrtovani politično-ekonomski zlom države. Bruselj je politična pogajanja spremenil v ekonomsko vojno, Grki so precenili svoj politični položaj. Zastrašujoče je dvoje. Visoka tveganja evropskih politikov, da bi za vsako ceno zrušili novo levico, in nemoč drugih, da bi se temu uprli. Grčija je nekdaj Evropi dala ime, hkrati pa smo se vsi znašli pred barbarskim ogledalom nove EU. Evropski ekonomski diktat pomeni zlom njene demokracije, grška drama je druga stran propada sedanje EU.

  • Isti ideali, novi zidovi

    Migracijska politika in begunci postajajo tragično ogledalo EU, ki pravkar zamenjuje svoje zidove. Pred tremi desetletji je padel berlinski zid v imenu upanja nove svobode in demokracije, obeta kapitala in razvoja. Danes v imenu istih idealov rastejo novi zidovi. Prisilno politično priseljevanje želi EU zamenjati za izbrano ekonomsko, ne gre ji za usode ljudi, temveč za interese kapitala. Migracije so problem demografske tranzicije in neenakosti, begunci so posledica vojn, nasilja in genocida. Število beguncev leta 2014 presega tisto iz druge svetovne vojne, dokaz več, da EU dejansko že tiči v vojni. Oboje je ogledalo naše politične izprijenosti in ekonomskega cinizma, žrtve nas preprosto označujejo za rablje. Dolgo 20. stoletje, obdobje skrajnosti in sprenevedanja, se nadaljuje.

  • V imenu argentinskega tanga

    Politični zapleti s prostocarinskimi sporazumi med ZDA, EU in Azijo dobivajo nove poudarke. Vse bolj je v ospredju trk vsemogočnih geostrateških interesov, poslovnih in vojaških, v ozadju se bije bitka za hierarhično prevlado držav ali globalnih korporacij. ZDA gredo v svojo zadnjo veliko bitko za prevlado politike Pax Americana. Sporazumi so dejansko poskus nove svetovne gospodarske ureditve po meri korporacij in kapitala, ne pa socialne države in trajnostnega razvoja. Multilateralna trgovinska liberalizacija je za zdaj preprečila trgovinske vojne, po novem tlakuje pot nevarni politiki regulacije. EU je tu v precepu, Slovenija se bo morala ponovno odločati med globalnim in nacionalnim interesom.

  • Grčija

    Grška dolžniška drama postaja zadnje mesece politično-ekonomska igra, ki se dramatično približuje končnemu izidu. Po štirih mesecih je Grčija dokončno na kolenih, država je nesolventna. Evropska komisija (EK) pričakuje odstop vlade in nove volitve, Grki se pripravljajo na referendum, tudi na izsiljen izstop iz evroobmočja. Vmes je še nekaj ekonomskih rešitev, toda v ospredju so politična sporočila. Slovita trojka dokazuje, kakšne so posledice, če se upirate EU in kapitalu. Hkrati pa je Ciprasova vlada nastavila ogledalo stari korumpirani oblasti. Na eni strani imamo dokaz, kako EU ne more preživeti, na drugi, kam nas lahko zapeljejo domači politiki. Oboje je enako strašljivo.

  • Blitzkrieg

    DUTB naj bi prejšnji teden z vratolomno poslovno akcijo pretvorila svoje terjatve v kapitalske deleže v 41 slovenskih hotelih. Čez noč naj bi država prek svoje »slabe banke« postala lastnica tretjine hotelskih zmogljivosti, podržavljanje kot pot v novi privatizacijski pok. Tako naj bi na ravni celotne panoge zaprli dosedanjo lastniško, upravljavsko in menedžersko predstečajno agonijo treh nosilnih holdinških stebrov slovenskega turizma. Poslovni »blitzkrieg« je inovativna, toda tvegana strateška odločitev. Pravno, ekonomsko in poslovno, predvsem pa politično. DUTB je razkrila svojo ekonomsko farizejstvo, Cerarjeva vlada pa je znova stopila na tanek led, tokrat morda usoden za oba.

  • Telekom

    Prodaja in privatizacija Telekoma se po desetih letih bližata epilogu, v domala filmski zgodbi političnih zablod in ekonomskih nerodnosti. Ni pomembno, zakaj, kako in komu prodajati, važno je, kaj komu koristi in kdo ne bo odgovoren. Posli podjetja, razvoj države, intelektualni in finančni kapital so drugotnega pomena. Privatiziramo, kar še imamo vrednega, za pametne rešitve je že prepozno. Zato prevladujejo politični molk, ekonomska cenzura, zarota prepričanja, da to zgodbo čim prej končamo, ker ni drugih alternativ.

  • Ko Butale postanejo Tepanje

    Vladna klasifikacija in strategija upravljanja naložb je po nekaj mesecih usklajevanj pred parlamentarnim rešetom. Toda dolgo pričakovana ekonomska ponudba vlade glede razvrščanja naložb je doživela buren politični odziv. Za nekatere je to ustavitev pričakovane privatizacije, za druge smiselna racionalizacija. Dejansko je vlada postavila strokovna merila naložb, toda njihova interpretacija je spolitizirana in nekonsistentna. Predvsem pa so vsi pozabili, da gre za upravljanje in ne privatizacijo, da je temeljni skrbnik teh poslov SDH in ne vlada, da je ključni problem, EU in Slovenije, kakšno državo sploh želimo imeti.

  • Fenomen »kuhane žabe«

    Vlada je konec prejšnjega meseca predala Evropski komisiji v Bruslju oba ključna dokumenta, program stabilnosti (PS) in nacionalni reformni program (NRP). Oba dokumenta sta sestavni del evropske koordinacije fiskalnih in razvojnih politik. Navzven omogočata evropsko presojo vladne politike glede na dane zaveze, navznoter dajeta okvir za pripravo jesenskega proračuna. Toda bruseljske presoje in priporočila so razvodeneli, zato je pomembnejša domača presoja Cerarjeve vlade. In tu je sporočilo jasno. Vse je podrejeno političnemu preživetju vlade, manj ekonomskemu preboju države. Zato v obeh dokumentih ni pravih razvojnih ambicij, ni fokusiranih ukrepov, ni radikalnejšega menedžmenta sprememb. Politična ekonomija te vlade je fenomen »kuhane žabe«.

  • Konec miru

    Praznovanje sedemdesete obletnice zmage nad nacizmom postaja skoncentrirana zgodovinska učna ura. Na eni strani oživljanje vojnega revizionizma in relativizacija nacifašizma, na drugi obrat k hladni vojni, s cinično strateško vlogo ZDA in agresivno Putinovo Rusijo. Povojnega obdobja socialnega, političnega in vojaškega miru v sedanji EU je konec. EU se ekonomsko sesuva v Grčiji, politično se lomi od Balkana do Ukrajine. Moskovska vojaška parada, z vsemi političnimi protislovji, zgolj kaže, kako in kam se leta 2015 pogrezata evropska demokracija in blaginja.

  • Duh Filadelfije

    Privatizacija, fiskalna konsolidacija, razvojna stagnacija. To so skupna sporočila, ki jih ponujajo sedanja prodaja Laškega in Telekoma, pa vladni nacionalni razvojni program in nedavno letno srečanje MDS. Človeške družbe so doživele tako revolucionarne prevrate, pa čase hitrega razvoja in zastoja, tudi stagnacije. Privatizacija je iskanje dobrih kapitalistov, fiskalna konsolidacija pomeni zategovanje države blaginje, razvojna stagnacija kaže, da kapitalizem izgublja svojo dinamiko. Vse troje nam okoli 1. maja vedno znova pred dveri vrača stari duh Filadelfije, tisti večni trk socialne pravičnosti s totalnim trgom.

  • Varufakisovo sporočilo

    Grčija in EU doživljata nov politično-ekonomski klimaks. Iskanje političnih rešitev grške dolžniške krize zahteva čas, ekonomske težave z likvidnostjo in solventnostjo države potrebujejo takojšnje ukrepanje. Na eni strani zabrisana »trojka«, EK, ECB, MDS, vztraja pri izpolnjevanju ekonomskih obveznosti, na drugi grška vlada brani politična pričakovanja grškega prebivalstva. To je bitka za politično-ekonomske interpretacije, finančne legalnosti nasproti politične legitimnosti, gre za moralno vprašanje preživetja EU in meje dostojanstva grškega prebivalstva. Grčija je pred politično-ekonomskim »bankrotom«. Moralna dilema Ciprasove vlade je zgolj v tem, ali naj ekonomsko bankrotira do EU in MDS ali pa politično bankrotira pred lastnim prebivalstvom.

  • Boj za iskanje normalnosti

    Petindvajsetletnica prvih svobodnih večstrankarskih volitev po letu 1945 velja za eno zveličavnejših. Združevala je dolgoletne težnje po državni osamosvojitvi, politični demokratizaciji in ekonomiki evropskega kapitalizma. Ta trojna formula ji je dajala potrebno politično legitimnost in kasnejši ekonomski zalet. Nova država je bila pomladi 1990 v središču postkomunističnih evropskih dogajanj, od tod dalje je njena podoba bledela, danes je v EU neprepoznavna. Sprva uspešna tranzicija pa je izgubila zalet. Od kreativne destrukcije socializma smo zadnjih deset let postali zgolj posnemovalci neoliberalnih reform. Namesto čarobnosti trojne formule smo postali njena karikatura.

  • Prave zadrege

    Plačni sistemi v šolstvu, nagrajevanje zlasti v visokem šolstvu, fenomenologija ekscesnih honorarjev in vsa hipokrizija ob tem so dokaz, kakšno kaotičnost povzroča neregulirana tržna dejavnost. Ko pod bremeni tržnih blodenj klecneta cerkev in univerza, dve tradicionalno trdni in avtonomni instituciji, dobimo dokaz bolne, razpadajoče družbe. Načini razkritij »Supervizorja« so bili enako problematični kot sama odkritja, podobno velja za odzive akademske skupnosti, ne gre toliko za posameznike, anomalije so sistemske, vzroki pa globlji, kot se zdi. Toda ali smo dojeli krizno lekcijo, se bo zaradi tega karkoli spremenilo?

  • Grossmarkthalle

    Sredi tega meseca, 18. marca 2015, so na prostoru nekdanje Grossmarkthalle v Frankfurtu odprli veličastno novo palačo Evropske centralne banke. Priložnost za refleksijo o evru, središčnem temelju evropskega povezovanja in hkrati njegovi največji grožnji. Očitno evro sijajno pojasnjuje usodno razliko med ekonomiko in politiko evropskega združevanja. Zanesen govor Draghija v preddverju spremlja aretacija 350 demonstrantov na ulicah okoli ECB. Nova stavba združuje staro in novo, poudarja staro »neodvisnost« in novo »transparentnost« ECB. Toda evroobmočje ni politična unija, evro nima prave identitete, ECB ni polnokrvna centralna banka. Hkrati pa politično vse bolj pooseblja ekonomski diktat in demokratični primanjkljaj EU. Tako v Frankfurtu, prek Banke Slovenije pa tudi v Ljubljani. In to je problem.

  • Oblastniški cinizem

    Vlada je nedavno predstavila tri dolgo pričakovane strateške dokumente o upravljanju državnih kapitalskih naložb. Predstavitev je sovpadala s propadom vladnega predloga petih nadzornikov SDH. Za nameček je nedavno Gospodarska zbornica gostila posvet o privatizaciji, kjer so osrednji akterji sijajno demonstrirali nerazumevanje korporativnega upravljanja. Zgodba ne more biti bolj povedna. Imamo prazne in zmedene strategije, povsem zgrešeno politiko kadrovanja in večne manipulacije s podatki in interpretacijami. Leviatan v biznisu je še vedno ekonomska skrivnost, državni kapitalizem 21. stoletja pa strašljiva politična anatema.

  • Blasfemičnost

    Kvantitativno sproščanje (QE) je nov, toda zapoznel in hkrati sporen ukrep ECB, s katerim skušajo centralni bankirji reševati evroobmočje in samo EU. Evrsko območje trpi zaradi temeljnih protislovij. ECB ne more delovati kot normalna centralna banka (CB), evropska komisija (EK) ni prava vlada EU. ECB je brez političnega suverena, EK brez monetizacije fiskalnih transferjev. Zato tudi nova mešanica monetarne in fiskalne politike ne more rešiti dveh želenih ciljev, zvišanja inflacije in povečanja gospodarske rasti. EU je v usodno likvidnostno zanko ujela Grčijo, hkrati pa sama tiči v nevarni likvidnosti pasti. ECB s QE še vedno bolj rešuje »finančne trge«, kot spodbuja želeno ekonomiko povpraševanja.

  • Presenečenje po sredini

    Takoj ko so mnenjske ankete postavile Mira Cerarja za favorita volitev v državni zbor, je postalo jasno, da bodo volitve 13. julija. Politični konformizem ustavnih sodnikov je porok za to. Ali je Cerarjevo vodstvo res presenečenje?

  • Moralna zmagovalka

    Grško-evropski sporazum je v značilnem dramatičnem bruseljskem finalu ponudil prazno rešitev in doživel pričakovano politično potrditev. Grčija je dobila štirimesečno finančno premostitev, privolila pa v podaljšek dosedanjega reševalnega programa. Navidezno v tej igri ni zmagovalca in poraženca, vsi so si kupili zgolj čas za nov dogovor. Grška reformna agenda pristaja na temeljna fiskalna in monetarna pravila, toda hkrati vendarle izkorišča manevrski prostor za drugačno interpretacijo ukrepov. Grki niso ponudili nobenih jasnih in kvantificiranih določil, hkrati pa so se EK, ECB in MDS sprijaznili s ponudbo. Zdi se, da sta Cipras in Varufakis žrtvovala veliko, toda navidezni poraz je vendarle njuna etapna zmaga. Zakaj?

  • Upor mišljenja

    Sanacija bank doma in reševanje grške krize v tujini sta navidezno vsaksebi, toda dejansko imata skupno usodo. Na eni strani sta del skupne finančne in bančne krize ter ekonomsko spornega delovanja evropskih institucij, na drugi potrjujeta katastrofalne politične odzive nacionalnih vodstev. Problem ni toliko pravni in ekonomski, temveč politični in moralni. Zadeva problem ekonomske suverenosti in politične odgovornosti, nihilizem vlad in bankirjev meji na nevednost in strašljivo banalnost zla, ki ga širijo. In tu so slovenske trojke, ki jih zadnja tri leta poosebljajo trije premieri in finančni ministri, pa dva guvernerja in še kopica drugih padlih na izpitu vodenja države.

  • Temni oblaki

    Nad EU, evropsko birokracijo v Bruslju in centralne bankirje v Frankfurtu se zgrinjajo temni oblaki. Ekonomski, politični in vojaški. Sekularna stagnacija, problem dolgoročne nizke rasti, deflacije in zadolženosti nakazuje polom evroobmočja, politična zmaga levice v Grčiji grozi s političnim obratom nove EU, ZDA ji pripravljajo vojni ples v Ukrajini. V EU vlada vedno večji politično-ekonomski kaos. Nemčija vztraja, ECB se spreneveda, ZDA, EU in Rusija igrajo umazano in nevarno strateško igro med vojno in mirom. Do kod so evropski državniki pripravljeni iti v svojih zakulisnih igrah, do kod sežejo interesne skupine kapitala in cenene recepture EK ter ECB, kako delujejo lokalni politični kolaboranti, kje se lahko konča državni kriminal? Ogroženi so suverenost držav, odgovornost trga, pravo in pravičnost.

  • Bitka za drugo Evropo

    Bitka za Grčijo, to simbolno državo evropske civilizacije, se je spet začela. Prve poteze nove levičarske grške vlade za mnoge delujejo šokantno, nekonvencionalno, simpatično. Cipras in Varufakis rešujeta Grčijo, dejansko pa odpirata alternativo druge Evrope, drugačne EU. To ni čas za politično moraliziranje o dolgovih, niti za politično-ekonomske mitologije varčevalne politike, v igri so mir, primanjkljaj demokracije, ekonomsko preživetje EU. Grčija je dokaz institucionalnih zablod evra, erozije politične integracije, hipokrizije evropskih političnih in poslovnih elit. Reševanje grške dolžniške krize postaja ključ, spopad Merklove in Ciprasa, Schaubla in Varufakisa temelj. Kaj mora dokazati Grčija, kaj mora razumeti Nemčija, kaj lahko storimo mi?

  • Velika vojna?

    Slovito vsakoletno srečanje političnih, poslovnih in akademskih elit v Davosu je letos potekalo že petinštiridesetič. Osrednja letošnja tema srečanja je bila namenjena iskanju novih globalnih okvirov razvoja, večnemu izboljšanju sveta, toda prvič je med tveganji prevladalo ogrožanje miru, vojne in ekološke kataklizme so bližje kot kadarkoli. Zato je med desetimi sistematičnimi večletnimi študijami davoških srečanj največ pozornosti zbudila razprava o naraščajočih globalnih tveganjih, o družbi tveganj. Pokojni nemški sociolog Ulrich Beck bi lahko bil tri tedne po svoji smrti duhovni pokrovitelj srečanja.

  • Novi podton

    Krizna politika EU že dolgo časa vse bolj dobiva avtoritarno naravo. To postaja še bolj jasno pri sedanji protiteroristični politični agendi in prihajajočih volitvah v Grčiji. Kot da imamo opraviti s slovitim Arrowovim teoremom nemogočega, kjer ekonomske tržne rešitve spremljajo vsiljene politične izbire. Kriza politične legitimnosti postaja ključna ovira za ekonomsko reševanje EU. Nova slovenska vlada je tu povsem izgubljena. Nima jasne ekonomske politike navznoter in strateških usmeritev do EU. Privatizacijske dileme ponovno cepijo koalicijo, na možnem pogorišču se Cerarjevi poigravajo z idejo velike koalicije. Obeta se burno politično-ekonomsko leto.

  • Mi vsi smo Grčija

    Grčijo čez dobrih štirinajst dni čakajo izredne parlamentarne volitve. Finančna in ekonomska kriza ter načini njenega evropskega reševanja so tu najbolj jasno pokazali na stranpoti socialne in politične krize. Grška dolžniška drama že drugič pretresa EU, postaja dokaz, da sta največja nevarnost evropske demokracije in državljanske svobode tržni neoliberalizem ter brezkompromisna obramba evra. Grške volitve, zlasti z morebitno zmago levičarske Sirize, odpirajo temeljna vprašanja preživetja evropskega projekta.