N'toko

N'toko

  • N'toko

    N'toko

    3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Žive meje

    Večni otroci

    Verjetno je bila vsaka generacija doslej prepričana, da so pripadniki vseh naslednjih generacij navadne mevže. Da so sodobni otroci razvajeni in da nimajo kreposti, potrebnih za življenje v »resničnem svetu«. Pogovori starejših o njihovih naslednikih so bili vedno polni anekdot o tem, kaj vse so pri njihovi starosti pretrpeli, kako so bili tepeni, koliko kilometrov so prehodili v šolo ali ob kateri nemogoči uri so morali zjutraj vstajati … in prav najbolj zajebane izkušnje naj bi bile tisto, kar je iz njih naredilo zrele odrasle osebe. Zato je od nekdaj veljalo tudi prepričanje, da je treba mlade utrditi, jih v slogu afriških plemenskih ritualov spraviti skozi nekakšno iniciacijo v odraslost. Če jih že ne moreš popolnoma prevzgojiti, jim lahko ob pomembnih prehodih skozi življenjska obdobja vsaj ponudiš majhen okus resničnega sveta (ta ima po navadi okus po brucomoru ali wc-školjkah), da domišljave otročaje postaviš na njihova mesta. Več

  • N'toko

    N'toko

    17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Žive meje

    Kako zmagajo norci

    Za nami je že nekaj tednov, ko povsod slišimo besedno zvezo »predsednik Trump«, a ta še vedno zveni kot nenaravna, težko izgovorljiva jezikovna napaka. Kot umetna tvorba, ki ne bi smela obstajati in ki jo vedno izgovorimo s tihim »WTF« na koncu jezika. Ne le, da se je je težko navaditi, ampak vsak dan zveni grše. Počasi namreč postaja jasno, da Trump ni le internetna fora, ampak je resno mislil s svojimi blaznimi predvolilnimi napovedmi in se jih kot zmagovalec tudi resno loteva. Da bi bilo vse skupaj še nekoliko grozljivejše, na svetu ne manjka podobnih TV-friendly fašistov, ki nestrpno čakajo na trenutek, ko bodo k svojim imenom prilepili naziv »predsednik«. In medtem ko poskušamo ugotoviti, kako, za vraga, smo se znašli v takšni norišnici, medtem ko ljudje v Ameriki in Evropi množično protestirajo, vse kaže, da predstavniki poražene strani iz izkušnje vlečejo točno napačne sklepe – tiste, s katerimi so bili poraženi že v prvo. Več

  • N'toko

    N'toko

    3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Žive meje

    Vzemte si jih k seb domov

    Če ste si kadarkoli v zadnjem letu drznili pred nepreverjeno družbo izreči kakšno besedo v podporo beguncev, se gotovo niste mogli izogniti nelagodju, jeznim komentarjem in zaskrbljenim vprašanjem, kakršna po navadi spremljajo to vročo temo. Nekatera so razumljiva in se je treba z njimi ukvarjati ter jim dajati politične odgovore (»Od česa bodo migranti živeli, ko pa še za nas ni služb?«, »Kako lahko živimo skupaj ljudje iz tako različnih kultur?«), druga trpijo za posledicami norih fake news mailov, ki si jih prepošiljajo naši starši in jih je treba miriti (»Begunci so velika muslimanska zarota proti Zahodu!«), tretji pa so ubesedeni fašizem in jih je treba brezkompromisno napadati (»rapefugees not welcome«). Med vsem muljem, skozi katerega se prebijamo v komentatorskem močvirju, pa je zrastla še posebej zanimiva fraza, ki se trdovratno zažira v debate o beguncih in s katero vas sogovorniki vedno znova poskušajo utišati. Ni važno, ali komentirate prizore prezeblih ljudi na mejah, se zgražate nad ukinjanjem človekovih pravic ali zbirate obleke za begunske otroke – vedno se bo našel kdo, ki bo vaše razmišljanje spodbijal z moralno besedno igro: »Si že kakšnega vzel k sebi domov? Ne? Potem pa utihni!« Več

  • N'toko

    N'toko

    20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Žive meje

    Kaj si zares želimo?

    Za trenutek pozabite, da ste navadni državljan, in se poskušajte vživeti v vlogo poklicnega politika v slovenski vladi. Pred seboj imate štiri leta, v katerih morate voditi državo in skrbeti, da bodo volivci zadovoljni z vašim delom. H katerim temam bi usmerili energijo? Kaj morate početi, da vas bodo po koncu mandata množice ponovno podprle? Če razmišljate kot navadni državljan, vam je odgovor verjetno jasen: čim več ljudem morate zagotoviti dostojno delo, zdravstvo brez dolgih vrst in penzije, ob katerih je mogoče preživeti. Če za te osnovne stvari ni poskrbljeno, bodo preostale teme prazno govoričenje. V luči tega je težko razumeti, zakaj vlade vedno usmerjajo energijo v povsem druge stvari. Čeprav nas cele vojske njihovih javnomnenjskih strokovnjakov dan za dnem preučujejo kot šimpanze, da bi na podlagi naših navad zasnovali všečne politične kampanje, nam vedno znova ponujajo ukrepe, ki jih nismo nikoli zahtevali. Tako v novo leto nismo zakorakali z višjimi plačami ali novimi službami, ampak z novim vodnim topom, novimi policijskimi pooblastili, novimi ograjami na mejah in novim zakonom o tujcih. Več

  • N'toko

    N'toko

    6. 1. 2017  |  Mladina 1  |  Žive meje

    Odpadki in odpadniki

    Število socialno odrinjenih se v Sloveniji vztrajno povečuje. Ljudje, ki niso vključeni v formalno ekonomijo in si ne morejo ustvariti dostojnega življenja, danes sestavljajo skoraj četrtino prebivalstva, družbeni analitiki pa nimajo pojma, kako je videti novi obrobni svet, v katerem živi toliko njihovih sonarodnjakov. V mainstreamu še vedno prevladujejo komentatorji, ki revščino v Sloveniji razumejo kot posledico neke pradavne butalske zarukanosti slovenskega naroda, marginalizirani ljudje pa niso vredni pozornosti, saj gre le za horde večnih študentov, maminih sinčkov, grabežljivih delavcev, lenih južnjakov ali parazitskih kulturnikov. Okoli žanra »glupi slovenčki živijo nad svojimi zmožnostmi« je zrastla marsikatera medijska kariera in zato vztraja kot najbolj priljubljen način analiziranja družbe. Več

  • N'toko

    N'toko

    23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Žive meje

    Postfaktični svet je zarota!

    Verjetno še nikoli nismo izrekali optimističnih želja za novo leto z večjim cmokom v grlu kot letos. Če vsaj približno spremljate svetovne dogodke, se ob odštevanju dni do leta 2017 najbrž težko otresete misli, da nam stvari hitro uhajajo izpod nadzora in da o naši prihodnosti odloča vse kaj drugega kot zdrav razum. Letos smo videli ljudi brezglavo zdrveti v samomorilski brexit, izvoliti sluzastega verižnega lažnivca za predsednika ZDA, množično podpreti fanatike, vojne hujskače, zanikovalce podnebnih sprememb in teoretike zarot vseh vrst. Znašli smo se v svetu, kot bi si ga izmislil Alex Jones. In vse te spremembe so nas skupaj z množico novinarjev in političnih opinion makerjev pripeljale do prepričanja, da stojimo pred vrati čisto novega obdobja človeštva – obdobja, v katerem dejstva več ne štejejo in kjer svetu s pomočjo lažnih novic vladajo prevaranti. Leto 2016 smo soglasno razglasili za leto 0 nove postfaktične dobe. Več

  • N'toko

    N'toko

    16. 12. 2016  |  Mladina 50  |  Žive meje

    Blagoslovljeni 2. januar

    Nobena skrivnost ni, da je veseli december najbolj depresiven mesec v letu. Število samomorov ob koncu leta vedno poskoči, tako kot poskočijo partnerski konflikti, stres v službah, napetosti med sodelavci in sošolci. Nad mestom se dviga dušeča teža praznične evforije, za katero vnaprej vemo, da nas bo pustila razočarane, pri čemer pa nimamo druge izbire, kot da se ji prepustimo. Veseli december nas prestavi v izkrivljeni svet, ki mu vladajo poblazneli bradati klovni. Ti od nas zahtevajo, da doživimo tople družinske odnose, da vsem kupimo idealna darila, da utrdimo prijateljske vezi z izleti v osvetljene centre mest, da se hedonistično izživimo na silvestrskih žurih, nato pa vkorakamo v novo leto spočiti in polni optimizma. Nič od tega se ne bo uresničilo, in to vemo že vnaprej, a smo se vseeno prisiljeni udeležiti te mesec trajajoče maškarade. Začetek decembra se občuti podobno kot začetek Trumpovega mandata – zavedamo se, da je pred nami manično obdobje kričanja velikih praznih obljub. Več

  • N'toko

    N'toko

    2. 12. 2016  |  Mladina 48  |  Žive meje

    Kako žalovati za diktatorjem?

    Na turobno sobotno jutro, 25. novembra 2016, se je velika množica ljudi nepričakovano znašla v podobnem čustvenem stanju. Zvalili so se iz postelj, skuhali kavo, v roke vzeli pametne telefone in ob prvem pogledu na ekrane vzkliknili: »U jebemti, Fidel je šel!« Dan se je sfižil, še preden se je dobro začel. Ne da bi vedeli točno, zakaj, so pohiteli iskat ikonične fotografije comandanteja in si jih slovesno lepili na Facebookove zidove s heštegi #RIPfidel #Legend #Hero. Počutili so se poražene. Večina jih sicer ni imela posebnega odnosa do ostarelega revolucionarja in nihče ni polagal svojih upov za boljši svet v kubanski socializem. V nasprotju z legendarnimi rock zvezdniki so se Fidelove stvaritve slabo postarale in bolj kul bi se nam zdelo, če bi herojsko umrl v kakšni zarotniški akciji CIE, namesto da ga ta lahko preprosto ignorira. Vseeno pa je množica ob njegovi smrti doživela nekaj podobnega kot ob Bowieju, Mohammadu Aliju ali Lemmyju – popadla jo je tista zoprna tesnoba ob spoznanju, da se stari svet dokončno poslavlja in da namesto njega prihaja neka strašna, še neznana prihodnost. Več

  • N'toko

    N'toko

    18. 11. 2016  |  Mladina 46  |  Žive meje

    Politična korektnost 2017

    Nekje v tretjem razredu osnovne šole so v našo malo šolsko knjižnico namestili elektronski slovar. V času, ko računalniki še niso bili del našega vsakdanjega življenja, je med knjižne police postavljena digitalna napravica verjetno veljala za znamenje naprednosti šole – vsaj tako so dali slutiti ponosni učitelji, ko so nas nagovarjali k čim pogostejši uporabi tehnološke posodobitve. Učenci smo njihovo pobudo vzeli resno in že med naslednjim šolskim odmorom se nas je nekaj nagnetlo okoli častnega mesta v knjižnici, da bi preizkusili sposobnosti slovarja. Njegovo tipkovnico smo krstili z vnosom besed »fuk«, »pička«, »kurac«, »peder« in »šupak« ter zadovoljno opazovali, kako procesor nemočno melje v iskanju odgovorov. Ko so nas pri tem učitelji zasačili, so sledile dolge pridige, dodatni kazenski pouk, pisma staršem in seveda debate o tem, ali naj slovar umaknejo iz knjižnice. Tistih nekaj kletvic, ki je oskrunilo njihovo novo igračo, je odrasle očitno razočaralo bolj kot vsi naši cveki in pretepi skupaj. Več

  • N'toko

    N'toko

    4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Žive meje

    čLOVEk

    Nekoč so bili državni voditelji veliki, zastrašujoči ljudje. Grozni ljudje, ki niso prav nič spominjali na nas, slehernike. Zajebani avtoritarci se niso trudili skrivati svoje zajebanosti, aristokrati so se bahali s svojim ekstravagantnim okusom, vojaški diktatorji so prihajali na tiskovne konference v polni bojni opremi. Nastopali so v strahospoštovanja vzbujajočih uniformah, navešeni z medaljami, okiteni z dragimi klobuki, obdani s častnimi stražami in z lepoticami pod rokami, za sabo pa so vlekli dolge plašče in puhali cigare. Voditelji stare šole so vložili ogromno energije v to, da državljani ne bi pozabili, kako neskončno močnejši so od njih. Več

  • N'toko

    N'toko

    21. 10. 2016  |  Mladina 42  |  Žive meje

    Razmejevanje

    Ko sem pred tremi leti začel pisati kolumne za Mladino, sva morala z urednikom za mojo novo rubriko najprej izbrati naslov. Ob pomanjkanju kakega daljnosežnega koncepta in z deadlinom tik pred vrati, sem posegel v nabor starih komadov in ven potegnil naslov »Žive meje«, ki je šel nekako najbolje v uho. Verz »Žive meje zastirajo poglede / nikogar ne poznam, nihče ne pozna mene« se mi je ponujal kot simpatično izhodišče za rubriko že zato, ker sem v njem videl toliko zagrenjenih sosedov, o katerih bi se dalo pisati šaljive komentarje. Nisem pa si predstavljal, da se bom moral s konceptom meje ukvarjati tako resno, kot sem se v naslednjih treh letih. Niti sanjalo se mi ni, da se bodo tisti smešni, lično porezani kosi grmovja, s katerimi označujemo našo zasebno lastnino, razrastli v grozeče rezilne žice in da so vprašanja o tem, kdo jih sme prestopati, komu so namenjene in kakšni ljudje si lastijo zemljo znotraj njenih okvirjev, pravzaprav glavne politične teme moje generacije. Predvsem pa nisem opazil, kako skrbno so te žice nameščene tudi v naših lastnih življenjih, kako v slogu nevidnih električnih ograj na pašnikih usmerjajo naše korake, nas vzgajajo, oblikujejo naše navade in odnose. Več

  • N'toko

    N'toko

    23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Žive meje

    V kraljestvu zasebne lastnine

    Vozniki smo na cestah med seboj sklenili tiho zavezništvo proti oblastem. Čeprav na prvi vtis med vsakodnevnim manevriranjem po mestu delujemo kot smrtni sovražniki, med nami v resnici vlada uporniška solidarnost, kakršno zunaj prometa težko najdeš. Vsi poznamo tisti občutek tovarištva, ko ti nasproti vozeči avto poblenda in te opozori na policijo za vogalom. Voznika, popolna neznanca, ki si ne delita drugega kot skupni asfalt pod gumami, si izmenjata zadovoljni pomežik malih ljudi, ki sta s skupnimi močmi ukanila močnejšega predatorja. V isti predal prometnega tovarištva lahko uvrstimo starodavni medijski ritual, v katerem vozniki kličejo na radijske postaje in opozarjajo širšo Slovenijo na prežeče radarje. In mar niso prav radarji v Mariboru zanetili ljudske vstaje? Vozniki ne jebemo sistema in pika. Ko vidimo enega izmed nas, ki mu policija vsem na očeh piše kazen, nas prej kot privoščljivost popade jeza nad represivnimi organi države: »Glej jih, spet kasirajo!« Več

  • N'toko

    N'toko

    9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Žive meje

    Dilema matere Tereze

    Prebivalce Kalkute so ob nedavni kanonizaciji matere Tereze zagotovo spreletavali mešani občutki. Mnogi so jo poznali kot tisti medijski lik, zaradi katerega k njim namesto turistov z Zahoda še vedno prihajajo predvsem prostovoljci – pojav, ki ga nikakor ne morejo razumeti. Kalkuta se namreč obiskovalcu že na prvi pogled pokaže kot cvetoča sodobna metropola, eno varnejših in čistejših mest v Indiji. Je dom bengalske renesanse, protikolonialnega boja, nobelovca Tagoreja, hindujskega reformatorja Vivekanande ... zakaj, za vraga, bi moderni mladi zahodnjaki želeli prav tu v samostanu negovati umirajoče brezdomce? Zakaj tega ne počnejo v New Yorku ali Londonu? V 14-milijonski metropoli zagotovo ne manjka revščine in bolezni, vseeno pa sem v Kalkuti vsakič zaman iskal tisto podobo velikega sluma, ki jo je na zahod prinesla mati Tereza. Njen šarm se je očitno precej bolje prijel v zahodnih medijih, kot se je na ulicah Kalkute, kjer vpliv njene organizacije ostaja vprašljiv. Več

  • N'toko

    N'toko

    26. 8. 2016  |  Mladina 34  |  Žive meje

    Snov hiphopa

    Med pohvalami, ki jih sprejemam z grenkim priokusom, je najpogostejša tale: »Sicer ne poslušam hiphopa, ampak ti si mi pa dober. Končno nekdo, ki ima kaj pametnega za povedat, ne tako kot ti današnji reperji s hlačami pod ritjo, ki se obnašajo kot budale.« Lepo je, da ti ljudje pripisujejo kvaliteto, razen ko se njihova definicija kvalitete razlikuje od tvoje. Sam imam namreč v srcu precej prostora za reperje, ki pred mikrofonom iz sebe delajo budale, če to le znajo narediti na prepričljiv način. Mislim, da »ozaveščeni« reperji, ki pišemo o družbi in politiki, pogosto povemo manj o duhu časa kot tisti, ki v komadih obravnavajo ulične rope, ljubezen do trave ali velikost svojih penisov. In nikakor ne verjamem, da glasbenik, ki ga je vzgajala ulica, nima ničesar relevantnega povedati o današnjem svetu. V hiphopu se kvaliteta ne meri le s tehnično dovršenostjo in intelektom reperja, ampak predvsem z njegovo prepričljivostjo. Več

  • N'toko

    N'toko

    12. 8. 2016  |  Mladina 32  |  Žive meje

    Kako ponočevati in druga razredna vprašanja

    Med vso pozornostjo, ki je je bila v zadnjih mesecih razumljivo deležna Tovarna Rog, se zdi, da je njena velika sestra Metelkova postala za medije tragično nezanimiva. Če jo je že kdo omenil, je ta kvečjemu služila kot primer pridnega skvota, ki naj bi bil zgled ostali družini. Kje so časi, ko so ji nepremičninarji grozili z bagri in so specialci v kotih iskali molotovke? Očitno se je z leti iz temačnega zavetišča ljubljanskega podtalja, ki je pri spodobnih meščanih zbujala strah in trepet, spremenila v samoumevni del mestne pokrajine, ki nikogar ne moti in s katerim se župan celo rad pohvali. Je Metelkova res postala boemski raj za mlade turiste, »kjer se najde nekaj za vsakogar«, kot jo opisuje Lonely Planet? Bo kmalu dvigala ceno nepremičnin v okolici, namesto da bi jih zbijala? Se tam sploh še dogaja karkoli radikalnega, nevarnega ali – bog ne daj – političnega? Več

  • N'toko

    N'toko

    29. 7. 2016  |  Mladina 30  |  Žive meje

    Vojna informacij

    Novinar Jean in urednik François sta ravno zaključevala še en zaspan dan na pariškem uredništvu. Pograbila sta jakni in se odpravila na kebab, ko je Françoisu zazvonil telefon. »Napad z nožem? Kje, kdo? ... Jean, hitro objavi en breaking …« »Kje, kdo?« »Ne vemo, samo objavi nekaj, hitro, preden nas drugi prehitijo!« Medtem ko je pošiljal ljudi na teren in čakal povratne klice, si je živčno momljal: »Bog, prosim, naj bo nekaj resnega … že od zadnjega napada nam padajo rejtingi.« Leto 2021 je bilo slabo za medije, ti so se držali na površju le še po zaslugi popolnoma histerične in od sekundnega dotoka informacij odvisne javnosti. Prvi telefonski klic je prišel že v treh minutah. »Za zdaj se govori o 18-letnem Maročanu, ki je ubil razredničarko z olfa nožem. Policija še ne poroča o razlogih za …« Urednik ga je nejevoljno prekinil. »Dobro, ni ne vem kaj, je pa terorizem! Najdi kakega očividca, kdo je moral slišati kak Alah Akbar ali karkoli že, pa kakšno fotko, hitro … Jean, kar napiši, da sumimo ISIS …« Več

  • N'toko

    N'toko

    15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Žive meje

    Umetnost zgražanja

    Režiser Adam Curtis je pred leti v kratkem dokumentarcu zelo nazorno prikazal medijski pojav, ki ga je poimenoval »Oh Dearism«. Gre za poenostavljen, depolitiziran način poročanja, ki gledalcu onemogoča kakršnokoli resno soočenje s temo. Dogodki so nam prikazani skozi šokantne podobe, ki nam sporočajo, da je na svetu polno zlobnih ljudi – informacija, na katero lahko porečemo le: »Oh dear!« Naše medije in socialna omrežja so preplavile podobe, ki jih »nihče ne bi smel videti«, a jih hkrati »mora ves svet videti«. Podobe, ki nam bodo »pokopale vero v človeštvo« in hkrati od nas terjale, da se »odzovemo kot ljudje«. Podobe, ob katerih naj bi »ostali brez besed«, a so vedno pospremljene s seznamom besed, ki naj bi jih ob gledanju uporabili. »Grozljive«, »šokantne«, »gnusne« in »tragične« fotografije in videoposnetki so postali nepogrešljiva sestavina našega vsakdanjika, okoli njih pa se vrti velik del javnega življenja. Več

  • N'toko

    N'toko

    1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Kolumna

    Brez izhoda

    Če bi bil Britanec, bi prejšnji četrtek na referendumu verjetno obkrožil »Remain«. V teoriji sem absolutno za izhod, toda dvomim, da bi se lahko pripravil do tega, da bi oddal svoj glas podpore političnim podganam, kot sta Farage in Johnson, niti se ne bi zmogel pridružiti množici kričačev, ki so se pod tistimi žalostnimi imperialnimi zastavami predajali svojim najbolj rasističnim strastem. Groza bi me bilo ideje, da besnim internetnim komentatorjem, ki kričijo, da je treba »postreliti begunsko golazen«, pomagam doživeti občutek zmagoslavja. Najbrž so se levi evroskeptiki te dni na britanskih ulicah počutili enako nelagodno, kot bi se slovenski levičarji med množico vztrajnikov na kaki Janševi proslavi. Z brexit kampanjo je bilo preprosto preveč stvari narobe. Več

  • N'toko

    N'toko

    17. 6. 2016  |  Mladina 24  |  Žive meje

    Dobro nasilje

    Živimo v eni izmed najvarnejših držav na svetu, v kateri skorajda ne poznamo novic o strelskih pohodih ali uličnih vojnah. Dogodki, kot so navijaški izgredi ali politični spopadi, so pri nas redki, kadar pa se zgodijo, celotno državo prekrije oblak tesnobe. Morda smo res ideološko razklani, a si prebivalci Slovenije kljub temu v veliki meri delimo prepričanje, da se morajo problemi reševati nenasilno. Vse javne osebnosti so ob kakem izrednem dogodku zato dolžne pred kamerami in na Twitterju izreči tisti generični stavek: »Ostro obsojamo vsako nasilje«. Nasilje je vedno in povsod slabo, ne izkazati zgroženosti nad njim pa bi bilo podobno škandalozno, kot če ne bi hoteli čestitali Petru Prevcu za zmago. Več

  • N'toko

    N'toko

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  | 

    Rogoviljenje

    Težko je skeptiku razložiti, kaj je tako privlačnega na Rogu. Če bi moral kot režiser posneti reklamni oglas, ki naj bi širšo množico navdušil nad okupirano tovarno, bi res težko našel uporabne prizore. V vsak kader bi se verjetno vsilila kakšna propadajoča fasada, prazna piksna uniona, lokalni čudak ali »sumljiv« tujec. Lažje bi v njem posnel prizor za mafijski film – morda tisti del, kjer gangsterska tolpa v zapuščenem skladišču mrcvari kako nesrečno žrtev. Težko se je otresti trapastih prepričanj, ki jih ima javnost o Rogu, in verjamem, da se marsikdo res ne bi dobro počutil v njem. Več

  • N'toko

    N'toko

    3. 6. 2016  |  Mladina 22  |  Žive meje

    Nevidno delo

    Čeprav se večina ljudi strinja z idejo, da je vsako delo častno, vsi vemo, da v praksi nekatere službe prinašajo bistveno več časti kot druge. Na to odločilno vpliva že količina pozornosti, ki so je v medijih deležni nekateri poklici. Politike, športnike, umetnike in druge javne osebnosti obdaja avra uspešnosti prav zato, ker svoje delo opravljajo vsem na očeh. S podobnim občudovanjem ponavadi gledamo tudi na poslovneže, pravnike, inženirje in druge profesionalce, ki se jih iz različnih razlogov drži poklicni prestiž. Dejstvo pa je, da je velika večina služb tako neatraktivnih, napornih in dolgočasnih, da se jim kamere izognejo v širokem loku. Večina delavcev ni deležna nobenega posebnega čaščenja, saj delovni teden preživijo v popolni anonimnosti. Družba se obnaša, kot da njihovo delo sploh ne bi obstajalo in so nam stavbe, ceste in računalniki padli v naročja naravnost iz glav slavnih vizionarjev. Več

  • N'toko

    N'toko

    20. 5. 2016  |  Mladina 20  |  Žive meje

    Bajke in povesti o integraciji

    Odkar so se zaprle balkanske meje in so transport beguncev skozi naše države v celoti prevzeli tihotapci, so begunci izginili tudi iz javnih pogovorov. Kot bi se družba želela oddahniti od čustvenega napora, ki so ga pomenile vsakodnevne novice s fotografijami prezeblih množic in toksičnimi komentarji nestrpnih sodržavljanov. Zavladal je prijeten občutek olajšanja, saj se je kriza preselila drugam in nam ni več treba prostovoljiti na mejah ali protestirati na ulicah. Mediji so končno lahko opustili že dolgočasno preštevanje migrantov, v vse redkejšem poročanju pa se je beseda »kriza« umaknila bolj lahkotni »integraciji«. Zdaj ko je Cerar zajezil tok, naj bi državo čakala le še ena naloga: ugotoviti mora, kako bo čim hitreje integrirala peščico nesrečnežev, ki jih je naplavilo v naše kraje. Več

  • N'toko

    N'toko

    6. 5. 2016  |  Mladina 18  |  Žive meje

    Divje horde

    Petnajstega aprila 1989 se je na stadionu Hillsborough v Sheffieldu zgodila ena največjih tragedij v zgodovini nogometa. Tisti dan je pred začetkom tekme pri vstopu v dvorano zavladal kaos, v katerem je umrlo kar 96 navijačev. Kot so pokazale raziskave, so incident povzročile vrsta malomarnih odločitev policije pri razporejanju obiskovalcev ter napake poveljnika, ki je 2000 ljudi dal pognati skozi zasilni koridor, ne da bi pomislil, kaj jih čaka na drugi strani. Ko so se, stisnjeni ob ograjo na koncu predora, začeli dušiti pod pritiskom množice, je lahko le še nemočno opazoval s tribune. Več

  • N'toko

    N'toko

    22. 4. 2016  |  Mladina 16  |  Žive meje

    Neoliberalizem za vedno

    Tale bitka proti neoliberalizmu res ne bi smela biti tako zahtevna. Zakaj se sploh še moramo prerekati? Ni Picketty v svetovnem bestselerju dokazal, da bo brez večje progresivne obdavčitve prepad med revnimi in bogatimi še naraščal? A slučajno kdo ni opazil, koliko denarja bogataši skrivajo v davčnih oazah? Je treba znova in znova obuditi spomine na finančno krizo, ko so banke reševale izgube z davkoplačevalskim denarjem? Argumenti so jasno na strani levice, ne pa prostega trga. Tisoče komentatorjev, ekonomistov, filozofov, aktivistov in celo papež nam vsak dan govori, da je neoliberalizem zlo. Je še potrebna kakšna debata? Več

  • N'toko

    N'toko

    8. 4. 2016  |  Mladina 14  |  Žive meje

    V zagovor protisistemskemu nerganju

    Grega Repovž v prejšnjem uvodniku opozarja na problem, ki že dolgo pesti Slovenijo –vsegliharstvo. To je tista vstajniška »vsi so isti!« drža, ki v skupni koš strpa vse politične in gospodarske elite ter jih simbolno odpošilja v gulage. Kot pravilno ugotavlja, lahko prav takšni slogani pomagajo priti na oblast najhujšim populistom. Kjer ni možno ločiti med boljšimi in slabšimi politiki, bo najbrž zmagal najglasnejši. Če nismo pazljivi, se nam torej lahko zgodi, da postane edino sprejemljivo vodstvo za našo uporniško državo kombinacija Pahor-Janša. Če so že vsi isti, naj vsaj zmaga nekdo, ki nas bo zabaval s svojimi tviti in nastopi. Več

  • N'toko

    N'toko

    11. 3. 2016  |  Mladina 10  |  Žive meje

    Vojska skrajnih levičarjev

    Obiskovalci protestov v Ljubljani se kar dobro poznamo med sabo. Nekateri se hodijo politično izražat na ulico že od 80. let, drugi smo začeli v času študentskih protestov ali med vstajami, ne glede na generacijo pa lahko vedno računamo na to, da bomo pod transparenti videli znane obraze. Sem in tja se seveda zgodi kakšen večji dogodek, ki pritegne nove obiskovalce, večino časa pa se naš klub giblje med 500 in 2000. Imamo svojo skupno zgodovino, tudi nesoglasja in zamere, a ob političnih škandalih (še posebej, če za njimi stoji Janša) vedno strnemo vrste in se zberemo pred krajem zločina. Več

  • N'toko

    N'toko

    26. 2. 2016  |  Mladina 8  |  Žive meje

    Kje jaz živim?

    Butale, Blatni dol, Zlovenija, Slovenistan, sLOLvenija, Noriško kraljestvo ... Seznam ciničnih odgovorov na vprašanje »kje jaz živim?« z vsakim dnem postaja daljši. Mediji nas pač vsako jutro zasujejo z novimi novicami o ekscesih naših sodržavljanov in od nas terjajo zgražanje. Kamorkoli novinar pogleda, lahko najde nove dokaze, da naša družba drsi v barbarstvo, analiziranje slovenskega primitivizma pa je postalo priljubljen literarni podžanr. »62 % ljudi je glasovalo proti gejem!« »1000 protestnikov na shodu proti migrantom!« »Žalec porabil 320 tisoč evrov za fontano piva!« Predvsem med meščani se ustvarja vtis, da so Slovenijo ukradli podivjani hillbillyji, mnogo pa jih je v tem skupinskem ritualu ogorčenja našlo zatočišče pred državo, v kateri se več ne počutijo doma. Nastal je klub nemočnih opazovalcev, ki se tukaj nimajo s čim drugim identificirati kot s svojimi progresivnimi političnimi pogledi. Za njihovim vprašanjem »kje jaz živim?« pa se v resnici skriva drugo, precej bolj zahtevno vprašanje: »Zakaj ne morem ničesar spremeniti?« Več

  • N'toko

    N'toko

    15. 1. 2016  |  Mladina 2  |  Žive meje

    Šovinisti

    Julien Blanc samega sebe opisuje kot »mednarodnega coacha socialne dinamike«. Povedano drugače, je šovinist, ki manj samozavestne šoviniste na dragih seminarjih poučuje, kako pravi moški pridejo do seksa. Mladi guru ameriških closet mačov se je prvič znašel na medijskem radarju leta 2014, ko je na YouTubu objavil video z naslovom »Beli moški fuka Azijke v Tokiu«. V njem razlaga, da so Japonke najbolj glupe ženske na svetu in da lahko belec z njimi počne, karkoli mu paše. »Japonska je super. Hodim po cesti in grabim punce za glave, jih porinem na tiča in se zraven derem ‘Pikachu’.« In Julien ne laže – posnetki z njegovih tokijskih pohodov nam nazorno prikazujejo nič hudega sluteče punce, ki so sredi ulice pristale z obrazi v hipersamozavestnem mednožju slavnega coacha. Več

  • N'toko

    N'toko

    24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Žive meje

    V jeziku vojne

    Čeprav so iztekajoče se leto zaznamovale debate o migracijah, smo prebivalci Slovenije v tem času zares dobili le enega novega soseda. V naše kraje se je naselil strah. Ta je spremenil našo družbo hitreje in bolj temeljito kot katerakoli množična selitev. Nekaterim so srh v kosti pognali teroristi, begunci, geji, levičarji, drugim pa je kri zaledenela zaradi žice, vojske, ksenofobov in desničarjev. Še največ ljudi pa se je znašlo v vmesnem prostoru – v tesnobi informacijskega kaosa, kjer se zdijo vse grožnje enako resnične in vse rešitve enako oddaljene. V naše pogovore je tako vse pogosteje zašlo vprašanje »Ali misliš, da bo vojna?«, na katero smo odgovarjali z neprijetno tišino. Leto 2015 si bom zapomnil po tesnobi, ki nas je prevzela ob spoznanju, da zgodovine še ni konec in da nimamo pojma, kaj sledi. Več

  • N'toko

    N'toko

    18. 12. 2015  |  Mladina 51  |  Žive meje

    Soočenje

    Se še kdo spominja Jerryja Springerja? Že dolgo ga nismo videli na naših ekranih, a njegov legendarni pogovorni šov menda še kar živi in je pred kratkim praznoval 25-letnico. Sam se bolj kot vsebine spomnim debat, ki jih je oddaja sprožila. Ob pogledu na čudake, ki so se v etru obmetavali s stoli in v stereotipnih trailer trash dialektih eden drugega obtoževali neverjetno predrznih, celo incestuoznih prevar in fetišev, smo se naslednji dan v šoli vedno spraševali, ali gre za resnične ljudi ali za igralce. So takšni ljudje sploh možni? Ali je režiser izumil neki imaginarni svet, ali smo mi tisti, ki živimo zaščiteni v malomeščanskem balončku in nas Jerry sili v soočenje z resničnimi človeškimi odnosi? Kakorkoli že, oddajo smo zvesto gledali in skupaj z Američani prisostvovali obredu zgražanja nad skreganimi ljudmi, ki jih je voditelj za našo zabavo skupaj postavil v ring. Več