N'toko

N'toko

  • N'toko

    N'toko

    25. 11. 2022  |  Mladina 47  |  Žive meje  Za naročnike

    Komentar / Gremo spet volit

    Sredi Argentinskega parka v Ljubljani se je pojavil nov politični grafit. Ne piše »Fuck the police«, »Tukaj je Slovenija« ali »Vsi na ulice«, kot smo navajeni v urbanih središčih. Napis ni opremljen z obkroženim anarho A-jem ali kakšno nacistično runo, kot bi pričakovali od uličnih gveril. Ne norčuje se iz kakega politika, ne poziva nas k uporu ali bojkotu, ne kritizira sistema … Nasprotno, v Ljubljani so se leta 2022 našli neki novi radikalci, ki se jim očitno zdi potrebno sredi noči prinesti barvo v park in tvegati kazen, zato da na javno površino napišejo geslo, ki ga sicer lahko vidimo na jumbo plakatih po vsem mestu. Geslo, ki ga slišimo v vseh javnih in komercialnih medijih. Geslo, ki ga ponavljajo vsi politiki in vplivneži v državi. Sredi Argentinskega parka z velikimi belimi črkami piše »Gremo spet volit«. Človek bi rekel, da v Sloveniji ulica in establišment dihata kot eno.

  • N'toko

    N'toko

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Žive meje

    Komentar / Meje demokracije

    Vrnitev Lule Da Silve na čelo brazilske države je bila vrsto let eden izmed fokusov globalne levice. Predvsem na zahodni polobli je Lula pomenil upanje za drugačno razvojno pot, za opolnomočenje revnih in rešitev dragocenega pragozda. Ob njegovi nedavni volilni zmagi so se mi vrnili v spomin vzneseni govori pokojnega ameriškega političnega komentatorja Michaela Brooksa, ki je med zahodno levico ponesel geslo #LulaLibre in agresivno lobiral za njegov izpust iz zapora. »Lula je simbol upora, moči, poguma in dostojanstva, oseba, ki jo moramo vsi posnemati!« Pompoznim besedam je težko oporekati, saj je bil Lula verjetno zadnji uspešen socialdemokrat na svetu – sindikalist, ki je v času diktature zgradil močno Delavsko stranko, prevzel oblast po mirni poti in uporabil svojo moč, da je dvignil 20 milijonov Brazilcev iz revščine. Kateri levi politik na Zahodu se je lahko v zadnjih desetletjih pohvalil s čim primerljivim? Brooks, ki je leta 2020 tragično umrl, ni dočakal zmagoslavja svojega junaka, je pa tudi po zaslugi njegovega poročanja Lulovo vrnitev praznovala vsa zahodna levica.

  • N'toko

    N'toko

    28. 10. 2022  |  Mladina 43  |  Žive meje

    Komentar / Varuhi fantazije

    V Kinoteki je prejšnji teden ljubljansko premiero doživel film Žica hrvaške režiserke Tihe Gudac, ki pripoveduje o tako imenovani začasni tehnični oviri na slovensko-hrvaški meji. Izmed številnih dramatičnih prizorov se mi je v spomin najbolj zasidralo srečanje med policijo in vaško skupnostjo v Radencih ob Kolpi. Šef policije in župan poskušata jeznim vaščanom na vsak način razložiti, zakaj morajo ob njihovi reki postaviti ograjo: »Vi ne razumete, mi se soočamo z velikimi migracijskimi pritiski ... Prihajajo hude stvari, v podsaharski Afriki se vsak dan za nekaj kilometrov razširi puščava, baje bo desetine milijonov ljudi krenilo proti Evropi …« A bolj ko predstavniki države napihujejo pomembnost žice, večja je skepsa lokalnih prebivalcev, ki na položaj gledajo bistveno bolj trezno: »Pa dobro, a bo nekaj kilometrov ograje v Radencih rešilo Evropo ali kaj?« Vsi vedo odgovor na to vprašanje. Na globalne migracije nima država nobenega odgovora in postavljanje žice je zgolj izraz njene nemoči. Za trenutek se gledalcu policijski veljaki celo zasmilijo … bolj ko se poskušajo prikazati kot rešitelji sveta, bolj so videti kot nebogljeni otroci v prevelikih uniformah.

  • N'toko

    N'toko

    14. 10. 2022  |  Mladina 41  |  Žive meje

    Koga ogroža Tomaž Mastnak?

    Prejšnji teden je po tihem in brez velikega pompa ugasnila dolgoletna kolumna Tomaža Mastnaka v Dnevniku. Pod še eno njegovo ostro polemiko proti mainstream narativi o podnebnih ukrepih in vojni v Ukrajini nas je pričakalo kratko obvestilo uredništva, da »zaključujemo sodelovanje z dr. Mastnakom, saj želimo k sodelovanju pritegniti nove avtorje«. In to je bilo to. Poleg par komentarjev na družbenih omrežjih ob odhodu popularnega pisca ni bilo slišati burnih odzivov, kakršnim smo bili priča ob ukinitvi Studia City in drugih napadih na nezaželene medijske osebnosti. Še več, številni zagovorniki »svobodnega novinarstva« so odhod kolumnista celo pozdravili. Dovolj so imeli njegovega »izkrivljanja dejstev« in »putinovske propagande«. Mastnak je postal redek primer pisca, čigar odhoda niso zahtevali janšistični strankarski aparatčiki, ampak ga je izrinila kar liberalna civilna družba.

  • N'toko

    N'toko

    30. 9. 2022  |  Mladina 39  |  Žive meje

    Komentar / Luknja v obliki Pahorja

    Prebivalci postdrnovškovske Slovenije smo se navadili na zabavne predsedniške volitve. Te so vedno privabile množico političnih outsiderjev in čudakov, saj je slovenski predsednik predvsem simbolna figura, nekakšna maskota, ki namesto sivega političnega razreda predstavlja ljudstvo v vsej njegovi raznolikosti. Že Drnovšek sam je med predsedovanjem doživel metamorfozo iz resnobnega državnika v hipijevskega self-help guruja. Postal je oseba, ki je prej kot politične cilje interesnih skupin utelešala individualna hrepenenja ljudi po pravičnejšem svetu. Po njegovem umiku je leta 2007 za položaj kandidirala množica posebnežev, od avanturističnega kriminalca Zmaga Jelinčiča do provokatorja Arturja Šterna, ki je s kandidaturo zgolj nabiral material za resničnostni šov Gola resnica. Njihovemu tempu sta morala slediti tudi etablirana favorita Lojze Peterle, ki se je z nastopi na orglicah poskušal narediti ljudskega, in pa Danilo Türk, ki je moral sestopiti z diplomatskega piedestala v sfero pop trasha in voditi oddajo s slovenskimi misicami na TV Paprika. Tako je bil teren nastavljen za prihod Boruta Pahorja, ki je do popolnosti razumel vlogo predsednika/maskote in se iz parlamentarnega kravatarja preoblekel v vse mogoče kostume, kidal gnoj, mešal beton in plesal polko. Na predsedniških volitvah pač ne izbiramo političnega predstavnika, ampak utelešenje kakofoničnih, bizarnih in med seboj izključujočih se ljudskih hrepenenj.

  • N'toko

    N'toko

    16. 9. 2022  |  Mladina 37  |  Žive meje

    Integracija po slovensko

    Zadnje dni je v liberalni javnosti zbudila precej pozornosti zgodba sirske begunke, ki je za portal Tukaj smo opisala svojo kalvarijo z izpitom iz slovenskega jezika. Po večkratnih neuspešnih poskusih pri pisnem delu izpita zdaj razmišlja o odhodu iz države, saj ji grozi izguba socialne pomoči, ki je zanjo pri štirih otrocih in visoki najemnini edina možnost preživetja, potem ko je izgubila službo. Številni državljani so se ob tem spraševali, kako je mogoč tak birokratski sadizem nad materjo samohranilko. Država odgovarja, da so njeni nameni dobri: hočemo le poskrbeti za integracijo tujcev! Spomnimo se, najprej je Šarčeva vlada spremenila zakon o trgu dela tako, da neevropskim državljanom za dostop do socialnih pravic nalaga obveznost opravljenega izpita iz slovenščine na stopnji A1, s spremembami zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti pa je Janševa vlada ta merila še zaostrila in razširila. Na videz razumna zahteva države, ki tujcem nalaga učenje jezika, se je v praksi izkazala za priročno orodje etničnega izključevanja, saj zagonetni izpit in nemogoči pogoji številne tujce brišejo iz javnih sistemov in jih potiskajo na družbeni rob. To je bil tudi resničen namen zakonskih sprememb.

  • N'toko

    N'toko

    2. 9. 2022  |  Mladina 35  |  Žive meje

    Kmečki turizem

    Opravek me je po dolgem času ponesel na kolesarsko pot skozi center Ljubljane, kjer sem ob srečanju s trumami obiskovalcev hitro prišel do sklepa: nikoli več nočem biti turist. Kakšna neverjetna farsa je vse to! Le zakaj bi si želel biti kjerkoli na svetu eden izmed teh revežev, ki jih njihove aplikacije kot živino poganjajo od enega »pristnega doživetja« do drugega, ne vedoč, da se sprehajajo po Potemkinovi vasi, popolnoma izpraznjenem teritoriju, ki je bil oblikovan izključno po njihovih vnaprejšnjih pričakovanjih in ne odraža ničesar drugega kot njihovo lastno pomanjkanje domišljije. »Lokalne posebnosti in pristna doživetja« so le odraz butastih stereotipov, ki so jih marketingarji zabeležili v fokusnih skupinah in sestavili v turistične pakete za »raziskovalne in avanturistične duše«. V turističnih krajih zato dejansko ne moreš doživeti ničesar. Slikaš se pred praznimi stavbami kot kreten, ješ drago hrano, za katero domačini še slišali niso, in če slučajno srečaš kakega lokalca, te ta zagotovo sovraži.

  • N'toko

    N'toko

    19. 8. 2022  |  Mladina 33  |  Žive meje

    Novinarstvo

    Nedavni prestop novinarke Vesne Vuković v ekipo Roberta Goloba je v komentatorskih vrstah povzročil pravo moralno histerijo. Ali je sprejemljivo, da se prepletajo medijski in politični poklici? Bi se morali takšni prestopniki za vedno odpovedati pisanju? Za novinarski ceh je bila to seveda priložnost, da znova poudari izjemne etične vrline novinarskega poklica, ki da se ne sme pajdašiti z umazano politiko. Uroš Esih je za Delo zapisal, da je »novinarstvo poslanstvo«, ki ga pečanje s politiko degradira. »Novinarstvo je način življenja …Ob nekaterih trenutkih pa tako pljunemo v lastno skledo, da je ponos krepko načet,« smo lahko slišali od Danijela Posleka na Radiu Slovenija. Predstavnica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek se je spraševala, »kdo bo še verjel novinarjem, ki gredo v posteljo s politiko«, in dodala: »… od novinarja javnost pričakuje neodvisnost, določeno mero objektivnosti, nepovezanost s strukturami moči«. Kaj je sprožilo takšno refleksijo in zakaj so izmed vseh ljudi, ki iz različnih poklicev prestopajo v politiko, novinarji edini, ki morajo skozi sito moralne presoje?

  • N'toko

    N'toko

    5. 8. 2022  |  Mladina 31  |  Žive meje

    Konec sveta se je že zgodil

    Zahodni srednji sloj živi v materialnem udobju, ki je bilo še pred nekaj generacijami povsem nepredstavljivo. Težko si je zamisliti lepše okolje, udobnejše domove, večje avtomobile in širši nabor prostočasnih dejavnosti. A ta isti srednji sloj hkrati živi v nenehni tesnobi. Vsi namreč vedo, da to udobje ne bo več dolgo trajalo. Vedo, ker so jim znanstveniki to povedali: zamudili smo priložnost, da bi ustavili uničujoče podnebne procese. Vedo, ker vidijo spremembe vse okoli sebe: vohajo smrad po zažganem, čutijo vročino, zbolevajo za novimi boleznimi, gledajo prizore vojn in beguncev, ki so jim čedalje bolj podobni. Zato jih vse ugodnosti tega časa polnijo s tesnobo. Lep pogled skozi okno kvari zavedanje, da v nekaj letih skoraj zagotovo ne bo več isti. Prijetni hobiji, hrana na dom, potovanje na Tajsko … vse to je pokvarjeno z zavedanjem, da morda to letos doživljajo zadnjič. Udobni svet, ki ga je nekaj let poznal srednji sloj, bo v času naših življenj ugasnil. Užitek, ki jim ga zapoveduje potrošniški sistem, je zato prežet z občutki krivde, sramu, jeze ... V potrošništvu uživajo tako, kot obsojenec na smrt uživa v zadnjem obroku.

  • N'toko

    N'toko

    22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Žive meje

    Umor iz osebne zamere

    Šinzo Abe ni umrl veličastne smrti. Pustimo ob strani, kaj so po njegovem umoru skozi hlinjene solze govorili mediji in svetovni voditelji – vsi vemo, da atentat na prvega moža Japonske ni bil »napad na demokracijo in naše skupne vrednote«. Abe ni umrl v ideološki vojni proti komunizmu, niso ga pokončale bombe kakega okupatorja, ni ga ustrelil strankarski nasprotnik ali aktivist podtalnega političnega gibanja ... Ubil ga je popoln brezveznež, neki Tecuja Jamagami, ki je voditelju zameril sodelovanje z versko organizacijo, odgovorno za bankrot njegove družine. Povsem naključen umor iz osebne zamere, brez ideološke ali politične razsežnosti. Jamagami se je politiku približal med nekim nepomembnim govorom v majhnem okraju in mu s strelom iz doma narejene pištole preluknjal vrat. Podobno klavrna smrt, kot bi se spotaknil ob odvezano vezalko in si na pločniku zlomil tilnik.

  • N'toko

    N'toko

    8. 7. 2022  |  Mladina 27  |  Žive meje

    Evropske vrednote

    Kot je bilo pričakovati, zanimanje za vojno v Ukrajini plahni z vsakim novim poletnim dnem. Novice s fronte vztrajno drsijo s prvih časopisnih strani, modro-rumena kombinacija izginja s profilnih slik, število komentarjev pod vojnimi novicami je desetkrat manjše kot pozimi. Pompozne besede o boju za evropske vrednote zdaj izzvenevajo v prazno. Zdi se, da je javnost že dosegla svoj prag občutljivosti in nobena količina podrtih stavb, junaških zgodb z bojišč ali žalostnih otroških oči ne more več doseči viralnosti prvih tednov. Javljanje vojakov v Evrovizijo je bil morda še zadnji propagandni uspeh, potem pa je vse to postalo del standardiziranega repertoarja z Unicefovih koledarjev. Ukrajina je zdaj Afganistan, Jemen, Sudan, Sirija ... Še ena zjebana država, v katero se stekajo orožarske investicije, ne da bi ponujala kako čustveno katarzo. In vse kaže, da so politiki na obeh straneh konflikta povsem zadovoljni z nadaljevanjem uničenja. Bidnova ekipa z zadovoljstvom opazuje nove poslovne priložnosti, ki si jih je ustvarila z vojno, Putin šteje dodatne milijarde od prodaje energentov in spreminja vojno stanje v politični kapital doma.

  • N'toko

    N'toko

    24. 6. 2022  |  Mladina 25  |  Žive meje

    Marinblu svet

    »Prizori, ki jih vidite na fotografiji, niso tretji svet, ampak delavska realnost čisto blizu nas.« S temi besedami je bila Sloveniji v informativnem programu razodeta stiska delavcev podjetij Marinblu in Selea, siva podoba izčrpanih moških, ki spijo na jogijih pod skladiščnimi neonkami. »Delajo neprekinjeno tudi po 40 ur za mizerno plačilo, nadur jim ne izplačajo, ves čas jih snemajo kamere.« Prispevek še poudari škandaloznost tega ravnanja s selfiji šefa Šuštarja na čolnu in njegovimi grozilnimi sporočili delavcem. Takoj so sledili odzivi javnosti, politikov, podjetij – vsi so hiteli pred kamere izkazovat svojo ogorčenost. »Nedopustno je, da se takšne prakse pojavljajo v naši državi!« »To je kršenje osnovnih civilizacijskih norm!« Špar, ki je naročal ribe pri Marinbluju, je škandal spretno obrnil v svoj prid in pravičniško oznanil, da prekinjajo sodelovanje. Na GZS so ogorčeno povedali, da od delodajalcev pričakujejo »nadstandardno upravljanje človeških virov«. Inšpektorji so prihiteli na prizorišče in pravičniško zaplombirali obrat. Vsa država je združila moči, da ukroti zlikovce iz Kozine.

  • N'toko

    N'toko

    10. 6. 2022  |  Mladina 23  |  Žive meje

    Zakaj še nimamo nemških plač?

    Po vsej Evropi je odjeknila novica, da namerava nemška vlada zvišati minimalno urno postavko na 12 evrov, kar bi pri povprečnem delovniku na mesec naneslo okoli 2000 evrov. V Sloveniji, kjer imamo pri 1000 evrov nižjem minimalcu primerljive življenjske stroške, je novica naletela na pričakovano ogorčenje. »Kdaj bomo že postali zahodnoevropska država?« Težko se v takih trenutkih izognemo spominom na vstop v Evropsko unijo, ko so politiki z obeh strani meje obljubljali »enakovredno partnerstvo« in »hitro razvojno dohitevanje« novih članic. Danes lahko zgolj začudeno buljimo v podatke in ugotavljamo, da prepad ostaja tako rekoč nespremenjen od leta 2004. Kljub vsem spremembam sistema, davčnim reformam, privatizaciji in evropskim subvencijam ostaja selitev v Nemčijo za Slovence še vedno najhitrejša pot do nemške življenjske ravni.

  • N'toko

    N'toko

    27. 5. 2022  |  Mladina 21  |  Žive meje

    Samo pomoč

    Internet me hoče na vsak način spremeniti v boljšega človeka. Ko odprem katerikoli video na YouTubu, se moram najprej prebiti skozi 15 sekund tega ali onega motivacijskega govorca na temo, kako postati bolj produktiven, kako se znebiti bolečin v hrbtu ali kako posnemati deset navad milijarderjev. Nič bolje ni z mojim Facebook feedom, kjer se med objave prijateljev vrivajo najrazličnejši strokovnjaki s svojimi desetimi koraki do boljših odnosov in coachi s svojimi programi za popolno telesno transformacijo. Vse to se v drugi obliki ponovi celo v mojem poslovnem inboxu, kjer me vsa možna društva in celo javni zavodi vabijo na svoje antistresne treninge. Od kod vse to? Mar nisem dal vseh svojih podatkov spletnim korporacijam ravno za to, da bodo njihovi algoritmi pametno prilagajali oglase mojim potrebam? Star sem jebenih 40 let, od kod jim ideja, da hočem zdaj spremeniti prav vse na sebi? Nič ne rečem, kakšen nasvet je lahko koristen ali inspirativen, ampak čedalje težje se spopadam s to armado ljudi, ki z vseh odrov kričijo, naj stopim v stik s svojim notranjim jazom.

  • N'toko

    N'toko

    13. 5. 2022  |  Mladina 19  |  Žive meje

    Vera v znanost ni dovolj

    Danes se nam je neprijetno spomniti na duhamorne mesece koronakrize, čeprav bi nam to verjetno koristilo. Koristilo bi na primer, če bi se spomnili vseh izjav medijskih in strokovnih avtoritet, ki so se izkazale za zgrešene. Da bi analizirali, kako so vidni izobraženci prisegali na vsemogočnost cepiv, čeprav izkušnje velevajo, da imajo tudi cepiva omejen domet in učinkovitost, pa spet zagovarjali sproščanje nujnih zaščitnih ukrepov za cepljene, čeprav so ti množično zbolevali, ali se celo zavzemali za invazivne nadzorne posege, ki dokazano niso imeli učinkov. Ne glede na njihovo znanje in dobre namere je cepilna strategija sprožila širok upor in klavrno propadla, nihče pa se ni resno vprašal, zakaj. Ta neuspeh med t. i. zagovorniki znanosti ni porodil premislekov o zmotnem pristopu, ampak nasprotno: mnogi so še utrdili prepričanje o svoji nezmotljivosti, za neuspeh pa so krivili antivakserje in dezinformatorje – ljudi, ki ne verujejo v znanost. Problem naj ne bi bil v slabi strategiji, ampak v heretikih, ki so ljudem omajali vero. Ko bi le lahko odstranili lažne informacije z neta, ko bi le Mark Zuckerberg bolj cenzuriral Facebook, ko bi le Spotify ukinil Joeja Rogana in Dnevnik odpustil Tomaža Mastnaka … potem bi s sveta pregnali tudi covid-19!

  • N'toko

    N'toko

    29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Žive meje

    Teorija cene

    Ko smo pred kratkim z Delovno skupino za azil obiskali kurdskega begunca Karima (ime je spremenjeno) v koprskem zaporu, smo bili prvi ljudje iz zunanjega sveta, ki jih je videl po letu in pol. Osamljeno življenje za zapahi ga je v tem času povsem zlomilo. Po cele dneve je opravljal zaporniško delo, s katerim je zaslužil 110 evrov na mesec, ta denar pa je v celoti porabil za drage klice ženi in hčerama v domovino. Še nedavno je upal, da bo v Evropi dobil azil in jih varno pripeljal sem, a ga je na poti ustavila slovenska policija in ga obtožila tihotapstva. Karim naj bi bil čez mejo vozil avto, v katerem se je prevažalo še več oseb. Že po kratkem pregledu dejstev postane jasno, da tega ni mogel storiti – dom je zapustil komaj mesec pred dogodkom in bi v tako kratkem času težko postal mednarodni mafijski kolovodja, na volanu ni bilo njegovih prstnih odtisov, pač pa odtisi znanega tihotapca, njegovo nedolžnost so potrdili tudi drugi migranti v avtu, a so jih še pred sojenjem vrnili na Hrvaško. Policija si je obtožbo gladko izmislila in deportirala priče. Tako mu poleg skrbi za družino duševno zdravje gloda tudi občutek popolne nemoči, saj njegove resnice ne pozna nihče drug razen on sam.

  • N'toko

    N'toko

    15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Žive meje

    Kaj pa zdaj, ko vsi delamo?

    V zadnjih tednih lahko na naših ulicah poleg predvolilnih jumbo plakatov opazujemo še en marketinški pojav: reklame za delovna mesta. Ne le državne institucije, kot so vojska ali pošta, za iskanje delavcev z oglasi so se odločili tudi zasebniki, kot so Hofer, Mercator in druga podjetja, ki nam na plakatih obljubljajo atraktivnejše pogoje zaposlovanja. Česa takega ne vidimo vsak dan. Nekaj je gledati politike, ki se nam dobrikajo pred volitvami, nekaj povsem drugega pa je v tej vlogi opazovati delodajalce. Ti ljudje, ki nas že desetletja ves čas zmerjajo, češ da smo leni, neizobraženi paraziti, so nenadoma prisiljeni tekmovati za našo naklonjenost! Nizka brezposelnost, ki je posledica evropskih monetarnih politik med epidemijo in velikega povečanja javnih investicij, je delodajalce prisilila v to, da dejansko … dajejo delo. In medtem ko vsak normalen človek vidi to kot nekaj pozitivnega, se kapitalisti v tem stanju počutijo grozno.

  • N'toko

    N'toko

    1. 4. 2022  |  Mladina 13  |  Žive meje

    V svetu brez politike

    Slovenijo je zajel skrb zbujajoč pojav. Tisoče in tisoče se nas vsak dan, še preden spijemo jutranjo kavo, sreča na spletu in divje razpravlja o dogajanju v državi, o kateri ne vemo nič. Objavljamo zapletene analize vojne v Ukrajini, pod katerimi se vlečejo dolga čreva komentarjev, v njih pa srdito branimo svoja na novo izoblikovana mnenja, zaradi najmanjšega odmika od njih smo se pripravljeni ure in ure prepirati s sorodniki in neznanci. Tisoče zapisov na netu nam neizpodbitno dokazuje, da se druga stran moti, njeni pogledi pa nas strašno bolijo. Sprašujemo se, kako so lahko ti ljudje tako zavedeni? Ali se te ovce ne zavedajo, kako nevarne ideje širijo? Vsi smo se zato znašli na misiji dokazovanja resnice. Naše življenje je povsem prepleteno z množico konfuznih, večinoma lažnih in dekontekstualiziranih informacij, ki pritekajo k nam z oddaljenih bojišč.

  • N'toko

    N'toko

    18. 3. 2022  |  Mladina 11  |  Žive meje

    Nemogoče je mogoče

    Evropski azilni sistem je eden najbolj togih in neživljenjsko organiziranih mehanizmov stare celine. Trmasto se drži povsem nefunkcionalnih pravil in išče dogovore med državami, ki se nikoli ne uresničijo. Tako na primer z zloglasno dublinsko uredbo sili begunce, da ostajajo v vstopnih državah EU, čeprav se je že stokrat izkazalo, da takšen režim ni vzdržen ne za begunce ne za mejne države. A tudi ko je dublinski sistem leta 2015 vsem na očeh ustvarjal humanitarno in politično krizo na jugu Evrope, so institucije vztrajale pri svojem nedelujočem pravilu. Ko smo se še pod Cerarjem borili proti deportacijam sirskih beguncev iz Slovenije, so nam vsi od ministrstva za notranje zadeve do evropskega sodišča vztrajno ponavljali, da pravil ni mogoče spreminjati, ne glede na razmere. Enako trdi so ostali tudi pri nesmiselnih omejitvah dostopa beguncev do trga dela, omejitvah pri odpiranju bančnih računov, pri združevanju družin, pri dostopu do normalnih bivališč in socialne oskrbe – omejitvah, ki več kot očitno delajo sprejem in integracijo beguncev nemogoč. Ne le, da se evropska azilna politika z izkušnjami ni spremenila – da bi države ohranile trenutni red, so vrgle milijarde evrov v sistem nadzora in taborišč, za državljane EU pa znova uvedle mejni nadzor znotraj Schengena.

  • N'toko

    N'toko

    4. 3. 2022  |  Mladina 9  |  Žive meje

    Slovenija v vojni

    Od začetka devetdesetih let ne pomnim tako enotnega in hrupnega propagandnega delovanja vsega slovenskega establišmenta. Levi in desni mediji, civilnodružbene institucije, mnenjski voditelji in facebookovski influencerji nas od jutra do večera vsi enoglasno opominjajo: »Ste danes že obsodili Putina? Ste že spremenili svoj avatar v ukrajinsko zastavo? Ste že zahtevali ostre ukrepe?« Naš premier se spet vede kot general, v svoji blodnjavi glavi tokrat poveljuje kar celotnim zahodnim silam in tekmuje z drugimi voditelji v tem, kako drzne akcije proti Rusiji si upa predlagati. Opozicija je medtem povsem izginila ali pa plaho ponavlja bolj umirjene verzije istih sloganov. Naša medijska prehrana je sestavljena skoraj izključno iz propagandnega gradiva ukrajinske vlade, naša družabna omrežja so preplavili fotografije in posnetki herojskih bojev, za katere nas sploh ne zanima, iz katerega leta ali države so, dokler nam dajejo adrenalinski šus. Nekateri internetni bojevniki so se v bojni ekstazi tudi sami spremenili v ukrajinske vojake, le da njihov boj proti Putinu poteka v komentarjih na slovenskem tviterju. Tako kot ves Zahod je Slovenijo preplavil vojaško-propagandni spektakel, ki nam daje občutek, kot bi bili sami v vojni. Čemu je namenjeno to enoglasno institucionalno ropotanje? In kaj ima vse to dejansko opraviti z Ukrajino?

  • N'toko

    N'toko

    18. 2. 2022  |  Mladina 7  |  Žive meje

    Drobljenje in združevanje

    Janez Janša je star 63 let. Če predpostavimo, da se ga bo zdravje še kolikor toliko držalo, bi lahko ostal politično aktiven še vsaj tja do leta 2036. In če predpostavimo, da se bodo vlade še naprej menjavale s trenutno frekventnostjo, bomo v naslednjih letih glasovali za vsaj še 15 novih strank, katerih novi obrazi bodo obljubljali, da nas bodo rešili pred Janšo. V tem procesu se bo nabralo na desetine bivših novih strank, ostankov prejšnjih volitev, ki bodo poskušale preživeti še en mandat s pomočjo vedno bolj bizarnih koalicij. Leta 2036 bi lahko, če karikiramo in odmislimo prag za vstop v parlament, dočakali koalicijo 45 strank – za vsakega opozicijskega poslanca ena –, katere povezovalna točka bi bila, da so bile vse nekoč rešiteljice pred Janšo. Le še eno novo potrebujemo, pa bo Janša res gotov!

  • N'toko

    N'toko

    4. 2. 2022  |  Mladina 5  |  Žive meje

    Antipolitika

    V obdobju bližajočih se volitev, ko javno življenje zaznamujejo strankarske kampanje, javnomnenjske ankete in projekcije sedežev v državnem zboru, moramo na glas spregovoriti o dejavniku, ki dejansko narekuje potek celotnega procesa: ljudje sovražimo parlamentarno demokracijo.

  • N'toko

    N'toko

    21. 1. 2022  |  Mladina 3  |  Žive meje

    Organizacija pozabe

    Ta teden mineva leto dni od Jankovićevega blitzkriega na Avtonomno Tovarno Rog. Spektakularna policijsko/varnostna akcija in razbijaško rušenje sta sredi zimskega lockdowna pretresla prestolnico, za seboj pa potegnila val javnih obsodb, objokovanja, privoščljivih komentarjev in legalističnih prepirov, nato pa še večmesečno propagandno vojno mestnega piar aparata. Bitka za teritorij Roga se je končala hitro, bitka za njegovo dušo pa še traja. Leto dni kasneje so s svojim videnjem dogodka javnost znova nagovorili deložirani skvoterji in tudi mestne oblasti. Prvi so se odpravili na ulice protestirat, drugi pa so se spet zatekli v mestnim oblastem prijazni časnik Delo. Drugi mediji so ob obletnici pripravili vsaj nekaj kritičnih razmislekov, Delo pa je obletnico pričakalo s celostranskim propagandnim člankom in jasnim sporočilom: pozabite na skvoterski Rog, pred nami je ultranapredni Center Rog! Njegova direktorica Renata Zamida in snovalka programa Meta Štular za fotografa pozirata nad ruševinami tovarne kot lovci nad truplom kake redke afriške živali. Pod njuno sliko pa zanimiv poziv: »V Centru Rog iščejo pričevalce in pričevalke za projekt zgodovinjenja prostora nekdanje tovarne Rog.«

  • N'toko

    N'toko

    7. 1. 2022  |  Mladina 1  |  Žive meje

    Porazi cepilne strategije

    Nekdanji (in skoraj zagotovo bodoči) predsednik ZDA Donald Trump je v pogovorni oddaji Billa O’Reillyja doživel enega redkih kratkih stikov s svojimi oboževalci. Množico gorečih antivakserjev je nagovoril s kontroverznim sporočilom: »Če se nočete cepiti, vas ne smejo siliti … (bučen aplavz), ampak! …(nelagodna tišina) … ne dovolite, da nam vzamejo zasluge za cepiva. Rešili smo desetine milijonov življenj, bodite ponosni na to! (nejasen šum)« Ko je O’Reilly pokroviteljsko dodal, da sta oba s predsednikom že dobila poživitveni odmerek, je nelagodje občinstva prešlo v glasno negodovanje. Trump, nevajen takšnih situacij, se je spustil v odkrit prepir. »Ne, ne, ne, ne, nehajte s tem!« Nikakor ni mogel sprejeti, da ljudje sovražijo njegovo cepivo. Še pred dobrim letom je paradiral pred kamerami kot veliki rešitelj, ki je v rekordno hitrem času zagotovil cepivo proti covidu, zdaj pa mora ravno zaradi tega poslušati žaljivke lastnih privržencev.

  • N'toko

    N'toko

    23. 12. 2021  |  Mladina 51  |  Žive meje

    Ponudba in povpraševanje

    Zadnje tedne so vse domače medijske sile združile moči, da bi odgovorile na težavno vprašanje: kaj hočejo volivci? Njihove vaje v merjenju javnega mnenja so spominjale na ankete radijskih mrež, s katerimi te analizirajo priljubljenost popevk: anketirancem predvajajo kratke odlomke starih in novih hitov ter jih povprašajo za oceno. Kot po čudežu se poslušalci vedno najbolj navdušijo nad znanimi melodijami ali pa nad pesmimi, ki jih na znane melodije spominjajo. Takšno preverjanje priljubljenosti nato postane podlaga za nenehno ponavljanje istih pesmi na radiu, s čimer se njihova priljubljenost še poveča. Rezultat tega procesa je neskončno ponavljajoč se generični miks hitov in priredb iz devetdesetih let, vse pa sta izdali dve veliki svetovni založbi. In če se nad tem pritožiš, te podučijo, da smo si poslušalci to pač sami zaželeli.

  • N'toko

    N'toko

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Žive meje

    Zadnja huda zima

    Na slovenski levici se je začelo odštevanje. Nikogar ne zanima novo leto, veliki prelomni datum je 24. april, ko so na sporedu volitve. Še 136 dni nas ločuje od konca tretje Janševe vlade. Z nekoliko manjšo gotovostjo odštevamo tudi dneve do konca epidemije – strokovnjaki namreč napovedujejo, da naj bi se virus prav tako izpel do pomladi. Tako smo se v vseh sferah družbe psihološko pripravili na še »zadnjo hudo zimo«. Soočeni z dejstvom, da nam v dveh težkih letih ni uspelo premagati niti vlade niti virusa, smo se zdaj zazibal v pomirjujočo misel, da se bomo obeh nadlog kmalu znebili »po naravni poti«. Volilni cikel in čredna imuniteta bosta poskrbela, da se spomladi rodi nov svet. Vse manj je udeležencev protestov, ti pa se spreminjajo bodisi v predvolilne kampanje novih oportunistov bodisi v open air konference nevladnikov, ki pišejo (ali si želijo pisati) programe opozicijskim strankam. Te so medtem zaključile s še zadnjimi brezupnimi poskusi interpelacij vladnih ministrov in preusmerile poglede v javnomnenjske ankete. Vse se pripravlja na pomlad.

  • N'toko

    N'toko

    26. 11. 2021  |  Mladina 47  |  Žive meje

    Saj veste, da je v slovenskih rekah in gozdovih umrlo več beguncev kot v beloruskih?

    Zadnje tedne je bil pogled slovenskih medijev znova usmerjen v tragične podobe begunskih množic. Politiki spet paničarijo o migrantski krizi, desničarji kričijo o koncu evropske civilizacije, humanitarne organizacije zbirajo topla oblačila. Koliko let je že, odkar so se nam begunci nazadnje zdeli vredni pozornosti? Zakaj so se nenadoma vrnili na naslovnice? In zakaj se je to zgodilo v oddaljeni Belorusiji, ki je vse prej kot vroča destinacija za begunce? Ta vprašanja si velja postaviti predvsem zato, ker je Slovenija že leta v neposrednem stiku z večjo begunsko krizo kot Belorusija, a se ta tema nikoli ne prebije na radar kakega urednika.

  • N'toko

    N'toko

    12. 11. 2021  |  Mladina 45  |  Žive meje

    Stroka in politika

    Prejšnji petek smo nestrpno čakali tiskovno konferenco, na kateri naj bi nam vlada razodela, kako bo ob tokratni porasti okužb posegla v naša življenja. Na eni strani se je postavljalo vprašanje, ali nas bo spet zaprla, na drugi pa, ali bo pustila zdravstvene delavce na cedilu in še več bolnikov obsodila na smrt. Družbo je razganjalo od napetosti, ki se je z zamikanjem tiskovke v vse poznejše ure le še povečevala. Že v predhodnih dneh je bilo jasno, da sta vlada in strokovna skupina razklani glede vprašanja lockdowna, na Brdu pa se je očitno odvijal končni spopad. Po šesturnem zamiku je pred kamere končno stopila strokovna ekipa, ki je na obrazih nosila svoj poraz. Zrecitirala je nekaj manjših zaostritev ukrepov, očitno pa vlada njihovih groženj ni vzela dovolj resno, da bi zapirala družbo. Vladnih predstavnikov pred kamerami kljub napovedim ni bilo, s čimer so še poglobili javno percepcijo, da sta politika in stroka vsaka na svojem bregu.

  • N'toko

    N'toko

    22. 10. 2021  |  Mladina 42  |  Žive meje

    Zatišje pred viharjem

    Cene goriva in energije letijo v nebo. Za liter dizla je treba odšteti skoraj tretjino več kot pred enim letom, kmalu bo tako tudi z elektriko. To za sabo vleče cene hrane in drugih nujnih potrebščin – kruh, mleko, jajca, meso in sadje so vsak dan dražji. A to še ni vse: te dni smo priča prizorom stotin kontejnerskih ladij, ki natovorjene stojijo v pristaniščih, nujnih izdelkov pa primanjkuje. V Nemčiji zaradi tega zapirajo tovarne avtomobilski giganti, pri nas je Revoz že odpustil 350 delavcev zaradi zastoja v proizvodnji. Ne vem, kako naj si te kolosalne spremembe tolmačim drugače kot znake krize. Vsakemu laiku, ki je v zadnjem mesecu opazoval cene ogrevanja, prevoza ali nepremičnin, je jasno, da bo to zimo nekaj počilo.

  • N'toko

    N'toko

    8. 10. 2021  |  Mladina 40  |  Žive meje

    Kaznovalci

    V zadnjih letih smo od ameriških protestnikov gibanja Black Lives Matter neštetokrat slišali opazko, da se policija v njihovih lastnih mestih obnaša kot okupacijska vojska. Tudi zunanji obiskovalci se težko izognemo temu občutku, saj je v mestih po ZDA policija vseprisotna in bistveno bolj oborožena kot pri nas (velik del opreme je nekoč dejansko služil vojski pri okupacijah tujih držav). Policisti so pogosto arogantni do ljudi, uživajo v vzbujanju strahu, z največjo lahkotnostjo koga vržejo na havbo, zvijejo kak komolec, spustijo v zrak solzivec ali metek. Taktika zastraševanja prebivalstva z nasiljem, značilna za okupacije Afganistana in Iraka, se očitno seli nazaj v domovino. Mnogi policisti se identificirajo z vojaki na frontah oziroma njihovimi popkulturnimi upodobitvami – posebno pri srcu jim je lik vigilantskega veterana, ki se ne meni za pravila in neusmiljeno deli Pravico na ulici. Ta kultura je v Trumpovi dobi postala stvar ponosa – vse pogosteje se nasilni policisti vidijo kot nerazumljeni domoljubi, ki jih liberalna družba ne ceni dovolj. Za svojega so vzeli simbol lobanje z uniforme stripovskega antijunaka Punisherja.