Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Prihodnost brez prihodnosti

    Ameriški filozof Fredric Jameson je nedavno Jeli Krečič v intervjuju za Delo rekel, da nimamo več nobenega smisla za zgodovino. Vsekakor: prihodnost si lahko predstavljamo le še kot katastrofo. Pisci znanstvene fantastike so bili vedno najbolj pikantni napovedovalci katastrofe – distopične katastrofe v znanstveni fantastiki vedno izgledajo kot realistični signali iz prihodnosti. Da izgledajo tako realistično, pa je mogoče pripisati predvsem dejstvu, da vse te zgodbe, ki se dogajajo v prihodnosti, samo sedanjost zadenejo bolje kot zgodbe, ki se dogajajo v sedanjosti. Toda težko bi rekli, da znanstvena fantastika precenjuje prihodnost – ne, ravno nasprotno, pogosto jo celo podceni. In tu ždijo naši mali užitki. Več

  • Kralj Kraljev

    V Los Angelesu lahko zelo hitro in enostavno preveriš, če si uspel. Pogledaš orjaške billboarde, ki se raztezajo ob najbolj prometnih bulvarjih in avenijah, pa ti je takoj jasno: če je na kakem izmed teh billboardov tvoja slika, potem si uspel. Če na billboardu s tvojo sliko propagirajo kak nov h’woodski blockbuster, kako novo TV-serijo, kak koncert ali pa kak nov cede, potem si uspel. Več

  • Film ni kurba!

    Indonezija ima največjo ekonomijo v južni Aziji. Indonezija je potencialni BRIC. Indonezija je nova Brazilija, nova Rusija, nova Indija, nova Kitajska. Indonezija ima 240 milijonov prebivalcev. Indonezija je največja muslimanska dežela. Indonezija ima ogromno morja in okrog 18.000 otokov. Indonezija je naslednja velika stvar. Pa vas je kdaj zanimalo, kakšne filme snemajo v tej velesili, v tem gigantu? Ste hoteli kdaj videti indonezijski film? Bi ga radi videli? Recimo Odsev morja? Ja, morje, otoki – in otroci, ki hodijo po vodi. In pod vodo. Toda tega filma zlepa ne boste videli, ali bolje rečeno: ne boste ga videli v Koloseju in drugih multipleksih. Ne boste ga videli na DVD-ju – vsaj ne pri nas. Ne boste ga videli na TV. Vidite ga lahko le na festivalu Kino Otok, ki se je te dni že tradicionalno začel v Izoli (in ki se je – nič manj tradicionalno – stegnil tudi v ljubljanski Kinodvor). Indonezijski film lahko vidite le na tem festivalu, ne pa tudi drugje. Ne brez razloga: Kino Otok vrti prav take filme – filme, ki jih v Sloveniji ne moreš videti nikjer drugje. In v času, ko vsi – koloseji, DVD-ji, televizije itd. – vrtijo iste filme (blockbusterje, sequele, prequele, rimejke ipd.), je to zelo pomembno. Več

  • Danes Grčija, jutri Evropa

    Grčija ima dve možnosti: da iz sebe izžene hudiča – ali pa da jo izženejo iz evropskega raja. Da se pokori – ali pa da izgine. Da se pokesa – ali pa da jo izbrišejo. Da neha živeti v grehu, prek svojih zmožnosti – ali pa da se utopi v apokalipsi. Da sprejme vero v čisti, totalno neoliberalni kapitalizem – ali pa da jo pošljejo v divjino. Obračun z »grešno« in »pohujšljivo« Grčijo ima nezgrešljivo biblično razsežnost. Kar je povsem nepresenetljivo in v skladu z imperativom, da naj ima Evropska unija krščanske temelje. In kar je po drugi strani presenetljivo, če pomislite, da je biblična dežela – unija s krščanskimi temelji – tudi Amerika. Več

  • Jaz sem Janez Janša!

    Pred časom smo na lepem slišali, da premier Janez Janša nastopa v porno filmu. Ali bolje rečeno: da ga dokumentarec Jaz sem Janez Janša, ki ga je posnel multimedijski umetnik Janez Janša, postavlja v porno kontekst, s čimer ga morda žali, obrekuje, zlorablja in tako dalje. To je premieru Janezu Janši in nam, prijetno vznemirjeni slovenski javnosti, javil Gregor Pajić, zgroženi direktor državne Vibe, ki je rekel, da mora take reči obvezno prijaviti, ker da je z državnim denarjem prepovedano financirati pornografske filme ali pa filme s pornografsko vsebino. Kar je seveda tako relativno, da je bil izbruh moralne panike in patriotske histerije, s Pajićevo »prijavo« vred, ne le nesmiseln in nepotreben, ampak tudi amaterski, grotesken in absurden, še toliko bolj, ker so v Sloveniji z državnim denarjem že nastali filmi s pornografskimi prizori, tako nekoč, v socializmu (Šprajčev Odpadnik), kot zdaj, v kapitalizmu (Möderndorferjevo Predmestje). Absurdno je bilo to, da je Pajić to sploh prijavil, obenem pa je bilo še bolj absurdno to, da je to prijavil nekdo, ki filma sploh ni videl in ki je le slišal, kaj da se v filmu dogaja. Več

  • Neoliberalizem: Sveta vojna

    Če vprašate konspirologe, potem je bil 29. maj 1954 eden izmed najusodnejših datumov v zgodovini človeštva. Tega dne se je v hotelu Bilderberg – v nizozemskem Oosterbeeku – začelo tajno, zaprto, strogo zaupno tridnevno srečanje evropskih in ameriških veljakov, politikov, bankirjev, biznismenov in mogotcev, alias bilderbergov, ki naj bi sklenili, da bodo vodili svet. Bilderbergi se sestanejo vsako leto, o njihovih srečanjih pa ni nobene dokumentacije in nobenih zapisnikov. Vse je pač tajno, skrito, zaupno – zarotniško. Bilderbergi naj bi nastavljali politike in določali obrestne mere, režirali naj bi volitve in dogajanje na finančnih trgih, usmerjali naj bi Zahod in kapitalizem. Več

  • Nič nas ne sme presenetiti!

    Nedavno je Slovenijo stresel primer tovariša Meršola. Izkazalo se je, da je bil Mitja Meršol, prej novinar, zdaj poslanec PS, nekoč – še v času Jugoslavije – sodelavec Udbe. Ovaduh. Meršol je rekel le, da je bilo tisto tedaj, to pa je zdaj, ali bolje rečeno – ko je ovajal, je delal za dobro Jugoslavije, ki je bila tedaj njegova domovina. Več

  • Vitka država: Vzpon in propad socialne države

    Rado Pezdir nas je nedavno dramatično opozoril na korupcijo. Specifično: na parazite, ki si skušajo s kufri denarja kupiti dostop do državnih poslov in javnega denarja. Toda njegovo sporočilo ni bilo najbolj točno dojeto. Ja, ko je Pezdir rekel, glejte, korupcija, je hotel reči, glejte, korupcija, toda s tem je hotel reči še nekaj drugega: glejte, država! Države je preveč! Država je prevelika! Češ: večja ko je država, večja je korupcija. Manjša ko je država, manjša je korupcija. Ergo: če hočemo manj korupcije, moramo državo zmanjšati, porezati, posekati, oklestiti. Če je država vitka, korupcija izgine. Cilj je torej država brez korupcije – vitka država. Ljudstvo je bilo navdušeno, saj je ugotovilo, da država ni rešitev, ampak problem, celo glavni vir korupcije. Država nam krade! Paraziti so le simptom – bolezen je država. Več

  • Čakanje na usmrtitev

    V Srbiji je vas brez žensk. Menda jih je več. Govorijo celo, da je župan neke take vasi brez žensk – ali pa mesteca s hudim primanjkljajem žensk – vsem moškim plačal letovanje na morju, da bi spoznali ženske, potencialne neveste. Toda to diši po urbani legendi. Ni pa urbana legenda Zabrđe, vas brez žensk, ki jo popisuje dokumentarec Vas brez žensk. Ne, to ni le fikcija. Zabrđe leži v jugozahodni Srbiji, v hribih, povsem odrezano od sveta, bogu za hrbtom – do prvega asfalta je pet kilometrov. Do prve ženske pa je večnost. Dodajte ali odvzemite kak kilometer. V Zabrđu živi le nekaj moških, med drugim tudi trije bratje – Jankovići. Še vedno živijo in spijo skupaj – zelo elementarno, pastoralno, staromodno, retro, malone predpotopno. Oja, kopalno kad imajo, toda zunaj hiše, kjer je zadolžena za lovljenje deževnice. Traktor, nekaj ovac, nekaj petelinov, veliko gozdov – nobene ženske. Nekoč jih je bilo veliko. Pred leti. Zdaj jih že dolgo ni več. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Borut Peterlin

    16. 3. 2012  |  Mladina 11  |  Kultura

    Novomeški val: Štirje novomeški filmski režiserji

    »Ko je minila vojna in je prišla pomlad, odeta v brstje in prvo cvetje, se je zganilo tudi v novomeški mladini in privrelo na plan vse tisto, kar se je podzavestno budilo že pred vojno in se razraščalo med njo. V svesti si svobode je mladina odvrgla vse, kar je utesnjevalo mlada hrepenenja. Svet je postal na mah tako neizrečeno lep, vsi najtišji upi so se zdeli blizu uresničenja in korajže je bilo na pretek. Pozabiti je bilo treba vse, kar je spominjalo na nesreče vojne, pozabiti tudi tisto, kar je bilo tudi sicer vezano na preteklost in je bilo zaznamenovano s pečatom nesreče, temačnosti in dolgočasja. Več