Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Veliko prebujenje

    Da ne bo kakega nesporazuma: to, kar se bo po svetu zgodilo 15. oktobra, bo revolucija. Vse tisto do zdaj razpršeno protestno vrenje, vse tisto globalno nasprotovanje statusu quo, ki se bo jutri, 15. oktobra, končno sinhroniziralo, bo revolucija. Naj torej ne bo nesporazuma. Kje je potem nesporazum? Nesporazum je natanko tam, kjer nesporazuma ne bi smelo biti: na levici. Levica namreč - v nasprotju z desnico, ki pravi, da gre pri protestnem gibanju »Okupirajte Wall Street« le za razredno zavist, da torej tisti, ki nimajo denarja, zavidajo onim, ki imajo veliko denarja (in jim ga hočejo zato vzeti) - pridigarsko poudarja, da to ne bo revolucija, ampak bolj modna muha, mondo bizarro, nekaj otročjega, nekakšna otroška bolezen ali karneval, anarhistični freakshow, ki itak ne bo ničesar spremenil, češ da je rešitev drugje, recimo v zapatističnih mikropolitikah, boju za pravice manjšin, delavnicah in tako dalje, ne pa v revoluciji. Pričakovali bi, da se bo revolucije bala desnica - toda očitno se je precej bolj boji levica. Več

  • “Mi smo 99 %!”

    V Tuniziji se je vse začelo z množičnimi protesti proti diktatorju - in na koncu so diktatorja zrušili. Tudi v Egiptu se je vse začelo z množičnimi protesti proti diktatorju - in na koncu so diktatorja zrušili. Na Wall Streetu se je prav tako vse začelo z množičnimi protesti - in tudi na Wall Streetu množica protestira proti diktatorju, proti ultimativnemu diktatorju - kapitalu, Wall Streetu, katedrali kapitala. Protestna množica, ki se že tedne - vse tja od 17. septembra - zbira na Wall Streetu, hoče zrušiti diktaturo kapitala. Nihče ne verjame, da jim bo uspelo. Več

  • »To bil je mož!«

    Borut Pahor je hodil kot zgodovinska osebnost, nastopal kot zgodovinska osebnost, govoril kot zgodovinska osebnost, kar pa naj vas nikar ne zavede - Borut Pahor je hotel biti zgodovinska osebnost. Več

  • Slovenski bušido

    Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, v času vladavine Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, je trg doživel največjo deregulacijo po II. svetovni vojni. Kapital se je osvobodil. Bil je povsem prost. Tako kot trg. Restrikcije in omejitve in kontrole so padale druga za drugo. Kapital in trg sta bila odgovorna le še sama sebi ali pa, v najboljšem primeru, drug drugemu. In to je bilo vse. Država in družba nista imeli več nobene besede. Več

  • Vrnitev k Bogu

    Za republikanskega predsedniškega kandidata, ki se bo prihodnje leto pomeril z Barackom Obamo, se rinejo mnogi, toda ratingi najbolje kažejo Michele Bachmann, kongresnici iz Minnesote, Ricku Perryju, guvernerju Teksasa, in Mittu Romneyju, nekdanjemu guvernerju Massachusettsa. Kdo bo dobil nominacijo za republikanskega predsedniškega kandidata? Ta, ki bo Ameriko vrnil Bogu. Romney nima možnosti - ker je mormon. Ker je, ko je bil še guverner Massachusettsa, vpeljal zdravstveno reformo, ki je bila zelo podobna Obamovi, »socialistični« in »komunistični«. In ker se je zavzemal za pravice istospolnih parov. Tega mu krščanska desnica ne bo oprostila niti odpustila. Podpiranje istospolnih parov? Neodpustljivo! Univerzalno zdravstveno zavarovanje? Neodpustljivo! Pa še mormon je. Mormoni niso »pravi« kristjani. Ne, krščanska desnica mu ne bo prikimala. Ne bo lobirala zanj. Ne bo agitirala zanj. Ne bo jurišala zanj. Kar je zanj zoprno: krščanska desnica - zelo dobro organizirani blok najrazličnejših evangeličanskih denominacij - je namreč najmočnejši ideološki, lobistični in volilni motor republikanske stranke in republikanskih primarnih, strankarskih volitev. Če nisi všeč temu motorju, temu kvazipolitičnemu bloku, potem si izgubljen. In krščanski desnici moraš biti zelo všeč, če hočeš dobiti njeno podporo. Če pa hočeš biti krščanski desnici zelo všeč, potem moraš biti zelo všeč Bogu. Kar pomeni, da moraš biti Bogu res zelo, zelo blizu. Več

  • Čez 5 minut bombardiramo!

    Oh, če samo pomislim, koliko h'woodskih filmov so prodajali s sloganom: The hunt is on! Lov se začenja! S tem sloganom stalno - že leta in leta - prodajajo akcijske filme, trilerje, pa tudi grozljivke. Očitno se je prijel. V resnici se je tako dobro prijel, da zdaj z njim propagirajo in prodajajo tudi lov na Moamerja Gadafija: The hunt is on! Lov se je začel! Vsi to ponavljajo, in to s tako vnemo, kot da bi hoteli reči: Cenjena publika, začel se je vaš najljubši film! Ali pa: Hej, začela se je vaša najljubša računalniška igrica! Vsekakor, za Zahod je libijska vojna le film, le računalniška igrica, nekaj povsem irealnega - zahodne sile so Libijo tolkle iz zraka, z varne distance, umirali pa so Libijci. Libijska vojna je idealna vojna, vojna prihodnosti: vojna, v kateri se ti nič ne zgodi. Vojna, ki se ne zgodi. In libijska vojna se za Zahod v nekem smislu res ni zgodila. Zato je toliko bolj čudno, da hoče Zahod zdaj na vsak način Gadafijevo glavo - in ji soditi. V Haagu. Na Zahodu. Za njim so poslali libijske upornike, britanske Posebne enote in ameriške Predatorje. Več

  • Vstanite!

    Videli smo Britanijo v plamenih, London, Bristol, Nottingham in Manchester, ki so napol apokaliptično goreli, avtomobile in trgovine, ki so jih lizali zublji, okna in izložbe, ki so se sesuvali, maskirane, zakapucane »izgrednike«, ki so vlamljali v trgovine in odnašali, kar jim je prišlo pod roke, od videokamer do košev za smeti, in panične ljudi, ki so za njimi tekali z noži, palicami in bejzbolskimi kiji. Več

  • Doba faliranih držav

    Glede na ekstremno nizko podporo, ki jo uživajo vlada, stranke, parlament in politika, glede na histerijo, ki maliči in krotoviči Slovenijo, glede na prepričanje, da smo na dnu in da smo popolna polomija, glede na slabo voljo, ki poganja tudi najbolj neobvezne pogovore o slovenskem vsakdanu, glede na splošen vtis, da živimo v najbolj mafijski, najbolj skorumpirani, najbolj neuspeli državi na svetu, bi pričakovali, da bo Slovenija na novem Indeksu spodletelih držav (Failed States Index), ki upošteva stanje leta 2010, povsem na dnu - nekje tam, kjer so Somalija, Čad in Sudan, najbolj falirane in najbolj nestabilne države tega sveta. Ameriška revija Foreign Policy je namreč v sodelovanju s Skladom za mir (Fund for Peace) spet pripravila, zapakirala in objavila letni Indeks spodletelih držav - Indeks, ki meri uspešnost, uspelost, stabilnost držav. Indeks, ki ga Foreign Policy in Sklad za mir pripravljata že vse tja od leta 2005, je postal zelo hitro referenčen: ko je enkrat objavljen, vse vlade takoj preverijo, kako stojijo. Oziroma: ali sploh še stojijo. Indeks ve pač vse. Ne brez razloga: njegovi zaključki - in posledično rating držav - temeljijo na okrog 130.000 virih, pri točkovanju držav upoštevajo 12 ključnih kazalcev (revščina, varnost, javne službe, begunski tokovi ipd.), zajemajo pa 177 držav. Več

  • Sla po realnosti

    Zakaj je prišlo do peleponeške vojne? Zato, da bi lahko Tukidid napisal Zgodovino peleponeške vojne. Zakaj je bil izvoljen Bush? Zato, da bi lahko Michael Moore posnel dokumentarec Fahrenheit 11/9. Vse, kar se zgodi, se zgodi le še zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se je zgodilo, se je zgodilo le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se bo zgodilo, se bo zgodilo le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se zdajle dogaja, v temle trenutku, se dogaja le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Zakaj se zgodi realnost? Zato, da bi lahko o njej posneli dokumentarec. Tako kot je nekoč, v 19. stoletju, vsa umetnost stremela h glasbi in tako kot je nekoč, v 20. stoletju, vsa umetnost stremela k filmu, danes, v 21. stoletju, vsa realnost stremi k dokumentarcu. Več

  • Islam ali nacizem!

    Ko je bomba v Oslu raztrgala središče in vladno stavbo in ko je malce kasneje nekdo nedaleč stran - v slogu ameriškega množičnega morilca - postrelil množico mladeničev in mladenk, udeležencev poletnega tabora laburistične stranke, so mediji poskrbeli, da je bilo vsem takoj jasno, kdo je zagrešil ta »šokantni«, »gnusni«, »srhljivi« zločin: muslimani. Islamisti. Islamski fanatiki. Islamski fundamentalisti. Našli so celo ime džihadistične bratovščine: Ansar al-Jihad al-Alami. Murdochov tabloid Sun je oznanil: »Pokol Al Kaide - norveški 11. september!« Več

  • V imenu ljudstva

    Če bi rekli, da je ameriški TV kanal FoxNews, ki je v lasti medijskega tajkuna Ruperta Murdocha, spočel iraško vojno, se vam ne bi posušila roka. FoxNews je dal znak za napad: s svojimi pretiravanji, strašenji, sejanjem strahu, paranoje in bunkerske mentalitete, prikrojevanji faktov, fabrikacijami, dezinformacijami, fikcijami, konspirologijo, pranjem možganov, militantnimi propagandnimi spini in bombastičnim agitiranjem je namreč ustvaril vtis, da je vojna nujna in neizbežna. Bush je le voljno sodeloval. Izpolnil je voljo TV kanala, ki trdi, da izpolnjuje ljudsko voljo. Iraška vojna je bila srhljivo, absurdno, groteskno nadaljevanje FoxNewsovega medijskega trušča. Mrtvih - »kolateralne škode« tega Murdochovega medijskega trušča - je toliko, da jih bodo težko kdaj prešteli. Več

  • Columbo

    Columbo - ameriška TV-serija o poročniku Columbu, losangeleškem detektivu, ki razrešuje zapletene umore v visoki družbi - je k nam prišel na začetku sedemdesetih, presenetljivo kmalu po štartu na ameriški TV-mreži NBC. Presenetljivo kmalu? Ne pozabite, da smo tedaj živeli v socializmu, kar pomeni, da hitri prihodi novih ameriških TV-serij niso bili ravno nekaj samoumevnega ali pa avtomatičnega. Več

  • Otoki zakladov

    Nicholas Shaxson, avtor knjige Otoki zakladov

    Leta 1989, ob izteku pohlepne dekade, v kateri je zakraljeval neoliberalizem (»Pohlep je dober«), so zaradi utaje davkov zaprli Leono Helmlsey, newyorško nepremičninsko magnatko. Ena izmed obremenilnih prič je bila njena služabnica, ki jo je slišala, kako je rekla: »Mi ne plačujemo davkov - le mali ljudje plačujejo davke.« Leona Helmlsey je davke utajila, toda ni jih utajila v davčnih... Več

  • WeinerGate

    Kongresnikove fotografije

    Ameriki se je spet zgodil Bill Clinton, le da tokrat brez hlač niso zasačili ameriškega predsednika, ampak kongresnika, Anthonyja Weinerja, ki predstavlja New York. Toda »afera« je kljub temu prerasla v senzacijo, medijski spektakel, epski škandal - in kmalu tudi v WeinerGate. Kaj se je zgodilo? Desni, prorepublikanski mediji so razkrili, da je Weiner prek Twitterja in drugih novih socialnih medijev... Več

  • Anti-Obama

    V Evropi je levica vse bolj obupana - povsod se namreč dviga in zmaguje desnica. V Ameriki je ravno nasprotno: republikanci so vse bolj obupani. Razlog? Barack Obama. Gledajo ga že tri leta. Gledali ga bodo še eno. In po predsedniških volitvah, ki se bodo odvrtele prihodnje leto (na začetku novembra), ga bodo, kot kaže, gledali še štiri leta. Več

  • Usodna ženska

    Urška Čepin, femme fatale pokojninske reforme

    Vice o blondinkah poznate. Na tisoče jih je. Poanta je vedno dvojna: prvič, blondinke so neumne, drugič, blondinke se svoje neumnosti ne zavedajo, in tretjič, blondinke se svoje neumnosti ne zavedajo, ker so tako neumne. Nihče noče biti blondinka iz vica o blondinki. Kdo tu potem zmaga? Ta, ki vic o blondinki pove. Pa ne le zato, ker je z njim povzročil smeh, ampak tudi zato, ker je našel publiko - publiko za vic... Več

  • Konec terorja

    Američani so imeli dve možnosti: prvič, da Osamo bin Ladna primejo (da mu sodijo, da ga zaprejo ipd.), in drugič, da ga likvidirajo. Izbrali so drugo možnost. In ko so bin Ladna likvidirali, je takoj sledilo vprašanje: ali to pomeni tudi konec Al Kajde? Ali smrt Osame bin Ladna pomeni tudi smrt Al Kajde (terorja, džihadizma ipd.)? To vprašanje je bilo kakopak prekratko in obenem demagoško. Več

  • A si ti tud not padu?

    Domnevni Osama bin Laden v svoji \

    Američani so torej slavili: dobili so Osamo bin Ladna! Njihova himna je postal štikel Party in the USA, ki ga je pred dvema letoma posnela Miley Cyrus, alias Hanna Montana - njen video na YouTubu so po likvidaciji bin Ladna klikali kot nori. Slavju ni bilo ne konca ne kraja. Kar je čudno, tako rekoč iracionalno: saj bin Ladna sploh niso dobili, ampak so ga ubili! Niso ga dobili, ampak jim je ušel - hja, pobegnil... Več

  • Mož, ki je ubil Osamo bin Ladna

    Osama bin Laden med intervjujem novembra 2001 v Afganistanu

    Dobili ga bomo, živega ali mrtvega, je pred desetimi leti dahnil George Bush, ko je napovedal, da se Amerika ne bo ustavila, dokler ne dobi Osame bin Ladna. Ob tem je spomnil na tiralice, ki so nekoč visele na starem Divjem zahodu in na katerih je pisalo: Išče se - živ ali mrtev! Zdaj, po desetih letih, je Amerika končno ujela duha starega Divjega zahoda: Osamo bin Ladna so ameriški specialci - morilski dream... Več

  • Zadnji dnevi raja

    Knjiga: Razjezite se!

    Lani, ob koncu oktobra, je v Franciji izšla mala knjiga, bolj knjigica ali pa knjižica, napol pamflet, napol manifest. Niti ne v Parizu, ampak daleč stran, na jugu Francije. Ni izšla pri kaki veliki, sloviti, etablirani založbi - ampak pri mali, garažni, relativno novi, tako rekoč neznani založbi (Indigène), ki je do sedaj garala na robu knjižnega trga in skušala preživeti s knjigami o Indijancih, kitajski... Več

  • Življenje brez vlade?

    Dolgi obrazi: Borut Pahor, predsednik vlade, in poslanka Majda Potrata pričakujeta porazne rezultate referenduma

    Belgija je že skoraj eno leto brez vlade. Vse tja od 13. junija 2010, ko ji po volitvah ni uspelo sestaviti vlade. Politiki ne pridejo skupaj. Ne morejo se dogovoriti. Vsa pogajanja so padla v slepo ulico. Ne gre in ne gre. Je Belgija v tem letu propadla? Ne. Se je prelevila v Grčijo, Irsko ali Portugalsko? Ne. So ji bonitetne hiše znižale ratinge? Ne. Le zagrozile so ji z znižanjem ratingov. Več

  • Teror zgodovine

    Ko je Japonsko zadel popolni vihar (masivni potres + apokaliptični cunami + izbruh radiacije), so bili ljudje tu, na Zahodu, navdušeni nad tem, kako mirno in kako stoično so Japonci vse to prenesli - brez panike, brez histerije, brez nasilja, brez plenjenja, brez protestov. Nekateri so to pripisovali japonski vzgoji, budizmu, zenu, bušidu in takim rečem. Več

  • Mačka na vroči pločevinasti strehi

    Elizabeth Taylor je bila tajno ameriško protikomunistično orožje. Bila je lepotica - in Amerika je njeno lepoto napihnila v absolut. Ne brez razloga. Vzemite le film Mačka na vroči pločevinasti strehi, v katerem je bila poročena z zapitim, zagrenjenim, apatičnim, impotentnim Brickom (Paul Newman), nekdanjim športnim asom, ki se je noče več niti dotakniti. Več

  • Življenje na izposojenem času

    Preventivno merjenje v Fukušimi

    Šestnajstega marca 1979 je v ameriške kinodvorane prišel Kitajski sindrom, film o hudi okvari, ki se zgodi v neki ameriški nuklearki - in to ravno v trenutku, ko si jo ogledujejo novinarji, med katerimi je tudi TV-reporterka (Jane Fonda). Nuklearka se nenadoma strese, vodstvo nuklearke sporoči, da ni nič hudega, da gre za povsem rutinsko zadevo in da je vse pod kontrolo, toda inženir Jack Godell (Jack Lemmon),... Več

  • Komunistični film

    Elena in Nicolae Ceausescu na snegu

    Predstavljajte si, da libijsko ljudstvo ujame Gadafija. Da ga zgrabi. Da ga potegne iz oklepnika ali pa letala, s katerim skuša zbežati v Čad, Savdsko Arabijo ali Severno Korejo. In predstavljajte si, da mu libijsko ljudstvo potem sodi. Gadafi bi gotovo vreščal, da tega sodišča ne prizna, da je vse, kar mu očitajo, le navadna laž in da ni streljal na svoje ljudstvo. Več

  • Zaton Zahoda

    »Samo visoke finance so povsem svobodne in povsem nedotakljive. Banke in s tem tudi borze so se po letu 1789 na podlagi čedalje večje potrebe industrije razvile v posebno silo in hočejo, podobno kot denar v vseh civilizacijah, tudi biti edina takšna sila... Diktatura denarja nezadržno napreduje... Če sile denarja imenujemo kapitalizem, socializem pa voljo, da bi se mimo vseh razrednih interesov ustvarila... Več

  • Vic brez poante

    V času, ko svet slavi padec diktatorjev in nove tehnologije, nove socialne medije, recimo Facebook in Twitter, ki omogočajo rušenje diktatorjev, so se člani ameriške filmske Akademije, ki podeljuje Oskarje, odločili za diktatorja... ee, kralja - Oskarja za najboljši film je dobil Kraljev govor, glorifikacija kralja, monarha, ki mu ni treba na volitve, ne pa Socialno omrežje, hagiografija Facebooka, ki je dal ime... Več

  • Bitka za Wisconsin

    Duh arabske revolucije - duh Tunizije, vonj po jasminu - ima dolge noge. Ne širi se le po arabskih in muslimanskih deželah (Libija, Jemen, Oman, Bahrajn, Palestina, Iran ipd.), ampak se je stegnil tudi onstran arabskih dežel, vse tja do šengenske meje in Amerike. Pri tem je kakopak najbolj zanimivo to, v kaj se prevaja. Na Hrvaškem - tik pred »evropsko trdnjavo« - se je prevedel v burne populistične... Več

  • Velika sprememba

    Mladina je odstavila predsednika in zaenkrat ustavila tudi vojsko.

    Zahod je navdušen nad egiptovsko revolucijo, obenem pa ga skrbi za prihodnost Egipta. Kar je noro, celo absurdno, da ne rečem groteskno. Zahod je bil do egiptovske revolucije najprej skeptičen: le kaj se bo zgodilo? Kako se bo to končalo? Kaj bo iz tega? Kam to pelje? Se lahko v Egiptu ponovi Tunizija? Gre lahko Egipt po poti Tunizije? Mar ni Egipt prevelik za revolucijo? Ali lahko revolucija uspe v Egiptu? In... Več

  • Mit o skupnih vrednotah

    Druga republika vs. druga republika: vrednot ne spreminja politika, ampak ekonomija. Ne torej način, kako ljudje volijo, ampak način, kako delajo in živijo. (na fotografiji Borut Pahor in Janez Janša ob predaji oblasti leta 2008)

    Slovenska politična elita zelo spominja na misice, ki na lepotnih tekmovanjih vedno s takim veseljem poudarijo, da bi rade spremenile svet. Od tod njihova pregovorna naivnost. Slovenski politiki kakopak niso tako naivni. Na videz so precej bolj realistični: spremeniti hočejo le Slovenijo. Misice si spremembo sveta predstavljajo zelo naivno: samo da bi bilo enkrat konec vojn in da bi ljudje živeli v miru! Politiki... Več