Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Marcel Štefančič, jr.  |  foto: Iz knjige Hitler Iana Kershawa

    12. 10. 2012  |  Mladina 41  |  Družba

    Hitler

    »Samo politična pristranskost lahko pojasni odločenost bavarske sodne oblasti, ki je vztrajala pri predčasni izpustitvi Hitlerja kljub argumentiranemu nasprotovanju münchenske policije in urada državnega tožilstva. 20. decembra ob 12.15 popoldne je bil izpuščen na svobodo. Izračuni na podlagi dokumentov iz državnega tožilstva so pokazali, da bi moral odslužiti še tri leta, 333 dni, enaindvajset ur in petdeset minut svoje kratke kazni. Hitler bi ubral drugo pot, če bi moral kazen odslužiti do konca,« pravi britanski zgodovinar Ian Kershaw, avtor Hitlerja, monumentalne, skoraj 1000-stranske biografije Adolfa Hitlerja, ki je nedavno – v prevodu Janka Lozarja in Marjane Karer – izšla tudi pri nas. Več

  • Nevidni človek

    Tik preden je na republikanski konvenciji v Tampi na oder stopil Mitt Romney, bogataški robot, ki se ima za srednji razred, ki pravi, da njegova žena vozi nekaj kadilakov, ki trdi, da je korporacija človek, ki je prepričan, da je Barack Obama preživel preveč časa na Harvardu, ki verjame, da se v Evropi ljudje poročajo za sedem let (in potem pogodbo – pač glede na okoliščine – podaljšajo ali prekinejo), in ki je mojster bušizmov (»Verjamem v Ameriko, v kateri na milijone Američanov verjame v Ameriko, ki je Amerika, v katero verjame na milijone Američanov«), je na oder stopil spektakularni gost presenečenja, Clint Eastwood, ki je tako dobil priložnost za desetminutni stand-up, za svoj mali skeč, za svoj mali satirični performance, s katerim je skušal stopiti v čevlje Davida Lettermana, Billa Maherja, Jona Stewarta in Stephena Colberta. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Joco Žnidaršič

    31. 8. 2012  |  Mladina 35  |  Družba

    Orel je pristal

    Hollywood je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, na vrhuncu hladne vojne, makartizma in protikomunistične histerije, posnel kopico pompoznih, paranoidnih sci-fi grozljivk, v katerih se je praktično vedno izkazalo, da v vesolju – bodisi na Luni, Marsu in Veneri ali pa na povsem izmišljenih planetih – obstaja življenje. Običajno se je tudi izkazalo, da ima to zunajzemeljsko življenje zlobne namene, kar pa ni presenečalo, če pomislite, da so bila zunajzemeljska bitja, ki so jih na vesoljskih odisejah srečevali ameriški astronavti, ponavadi rdeče barve, da so si hotela na vsak način podrediti Zemljo, da so ravno načrtovala množično invazijo na Zemljo, da so rada predla o zveličavnosti kolektivizma in da so nosila uniforme, ki so bile videti kot predelave uniform sovjetske, boljševiške vojske. To, da v vesolju obstaja življenje, ni bila dobra novica. Več

  • Druga ameriška revolucija

    ZDA Več

  • Ta  strašni čas

    V Sloveniji se vsak dan zgodi kaj starega. »Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.« Tako je pred skoraj stotimi leti pisal Srečko Kosovel. V Pravici, zbirki njegovih misli, ki jih je nedavno ponatisnila založba Sanje, popisuje »ta strašni čas, neurejeni čas«, »temni čas korupcije, prodanosti, mrtvila, sleparije, bolezni, krivice, želodčarstva«, čas »nizkotnega boj za nizkotne cilje«, čas »malenkostnih, sebičnih idej«, čas, ko »z vseh strani grozijo stranke«, čas, ko so politiki »zamenjali državo in stranko«. Vidite, pred stotimi leti je bilo tako kot danes. »Težki dogodki padajo na nas kakor preizkušnja. In nikogar ni, ki bi pokazal smer, odkoder prihaja rešitev.« In tudi tedaj je Slovenija zastala – tako kot sedaj. Jasno, tudi razlogi za zastoj so isti, kot so bili tedaj. »Zastoj naše družbe izvira iz njenih bistvenih kali – obnemoglosti, hlapčevstva in brezciljnosti«, iz našega »slabotnega hotenja in hlapčevsko predobre, uslužne nature, ki bi rada prisostvovala pri trimalhionski gostiji zahodne Evrope«, iz »naše pasivnosti, ki sicer usposablja človeka, da dolgo prenaša okove«. V Sloveniji se dogajajo le stare reči. »Politika hazardira z momentom, računa na neorientiranost.« Več

  • Zadnji Američan

    Gore Vidal, nedavno umrli ameriški pisatelj in esejist, je leta 1998 v reviji Vanity Fair objavil esej Vojna doma, v katerem je napadel ameriško vlado, ki pod pretvezo »lažne vojne proti mamilom in terorizmu« gazi ustavo, državljanske in človekove pravice, množično prisluškuje ljudem, jim kontrolira urin, jih nenehno profilira, preiskuje in elektronsko nadzira. Povsod. Tudi na delovnih mestih. In letališčih. »Mamila. Če ne bi obstajala, bi si jih morali naši vladarji izmisliti, da bi jih lahko potem prepovedali in večino prebivalstva izpostavili aretacijam, zaporu, zaplembi premoženja in podobnim rečem.« Ameriko je videl kot represivno, nedemokratično deželo, v kateri nimaš več zasebnosti in v kateri ne moreš več početi tega, kar hočeš. Razlog več, da se je v Ameriki počutil kot kak Rus: kamor greš, moraš pokazati osebno izkaznico! Šele potem greš lahko naprej – skozi rentgen! Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Joco Žnidaršič

    27. 7. 2012  |  Mladina 30  |  Družba

    Igralec

    Matjaž Klopčič je leta 1978 posnel Norega malarja, enega izmed najboljših slovenskih TV-filmov. Glavno vlogo – vrhniškega »norega malarja«, Jožefa Petkovška, avtodestruktivnega slikarja, ki je na sloviti sliki Doma svoji materi »pozabil« naslikati roko, s čimer je povedal vse o Ivanu Cankarju (preden ni Cankar v noveli Petkovškov obraz vsega povedal o njem) – je igral Polde Bibič, ki je imel tedaj za sabo že kopico Klopčičevih filmov, od Papirnatih avionov in Cvetja v jeseni do Strahu in Vdovstva Karoline Žašler. Ko je osem let kasneje objavil knjigo Igralec, je imel za sabo še več Klopčičevih filmov, od Iskanj do Dediščine, toda za sabo je imel še več nečesa drugega: dolgih polemik z oblastjo in njeno fiksno idejo, da je igranje nekaj ljubiteljskega, nezahtevnega in družbeno nekoristnega, da je igralsko delo ničvredno, da so igralci družbi in gospodarstvu le v breme (in da naj tiste, ki izpolnijo pogoje za upokojitev, takoj upokojijo!), da je igranje le guncanje afen, da igralci niso ustvarjalci ali delavci, da ničesar ne delajo, proizvajajo ali ustvarjajo, da so pravzaprav lenobe in paraziti. Nekateri politiki – »butci, uradniki, malomeščani, birokrati, politikastri«, če naj uporabim njegov izraz – so bili zgroženi in ogorčeni, ko so ugotovili, da igralce za to, kar počnejo, celo plačujejo. Več

  • Antikomunizem

    Zdaj, ko je vlada Janeza Janše z državno proslavo, izključitvijo rdeče zvezde in praporščakov, preimenovanjem vojašnice Franca Rozmana Staneta, revizijo himne ter znižanjem pokojnin nekdanjim borcem in internirancem tako lepo poskrbela za relativizacijo in trivializacijo II. svetovne vojne, ki Slovenijo pelje na zelo spolzek teren, na katerem človek – še zlasti v krizi, kakršna je zdajšnja – hitro zdrsne v relativizacijo, trivializacijo ali celo zanikanje nacističnega holokavsta, kar je po Evropi kaznivo, bi bil nemara ravno pravi čas za relativizacijo aretacije Janeza Janše. Več

  • Kdor prej umre, je dlje mrtev!

    Hitler je preživel! Preživel je II. svetovno vojno, preživel je tisti berlinski bunker, preživel je svoj lastni samomor. V resnici ga sploh ni naredil. Nemški vojaki, njegovi osebni stražarji, so lagali. Rusi so lagali. Američani so lagali. Vsi so lagali. Hitler je preživel, se potuhnil, prevzel lažno identiteto (Adolf Munchenhauser), preplul Atlantik in emigriral v Ameriko, kjer so ga za nekaj časa internirali (v tajno nevadsko taborišče Rebecca), potem pa izpustili. Ostal je v Ameriki in celo odprl fast-food restavracijo McBratwürtz. Vsaj tako pravi švedski dokumentarec Sto let zla. Če se boste naslednje dni, tam med 16. in 21. julijem, slučajno klatili v okolici Ljutomera, si ga lahko ogledate na Grossmannu, osmem Festivalu fantastičnega filma in vina, na katerem se bo vino že tradicionalno spreminjalo v kri. A brez panike, ne potrebujete niti zemljevida niti gpsa – dovolj je, da greste za vonjem po krvi. Ne morete zgrešiti. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Profimedia

    29. 6. 2012  |  Mladina 26  |  Svet

    Vodja brez gibanja

    Ko govorimo o Ameriki, se najpogostejše vprašanje ta čas glasi: ali lahko Baracka Obamo ponovno izvolijo za ameriškega predsednika? Ali lahko dobi drugi mandat? Odgovor na to vprašanje vas čaka na različnih naslovih. Več