Različni izvajalci: Sounds From Slovenian Bedrooms II

Če bi sledili rdeči niti skozi drugi presek kotičkov domačega globokega podzemlja, ki ga je zarezala robna založba ŠOP, bi se ta skozi slogovno razmetanko zbirke večkrat strgala, saj je skupni imenovalec šestnajstih povsem različnih posnetkov izključno tehnološki. Dejstvo je, da gre za muziko spalnično-garažno-kletnega, naredi-sam, DIY, cenenega, šumečega, nizkotehnološkega ustvarjalnega procesa. Od počasnega brbotanja in konsistentnega brenčanja do hreščečega kričanja. Od minimalistične repeticije in tečnega hrupa do pomirjajočega meditativnega zena. Enkrat bolj na strani kitar, drugič synthov, pa vse do težko preverljivih zvočil. Sounds from ... je zabaven paket nepredvidljivosti in številnih blesavih naslovov.

Warrego Valles: save as

Na domačem polju futuristične klubske elektronike je klubsko dogajanje zaradi peščice didžejskih kolektivov, ki niso zazrti v preteklost, razmeroma pestro, v lokalni avtorski produkciji pa na tej sceni prevladuje diskografska suša. K sreči ni vse tako črno, k temu pa je največ pripomogel producentski dvojec Warrego Valles. Njegovi članici, Nina Hudej in Nina Kodrič, lokalno sceno napredno misleče klubske elektronike – poleg prirejanja rejvov, privabljanja neodkritih imen iz evropskega podtalja ter pogostega nastopanja z eklektičnimi didžejskimi seti – marljivo pestrita z avtorsko produkcijo, ki v dodelanosti eksponentno narašča.

Marvin Gaye: You’re the Man

Marvin Gaye je po izdaji prelomne mojstrovine What’s Going On, ki je za vselej spremenila svet soula in redefinirala založbo Motown, zaprepadeno izjavil, da »ko si na vrhu, greš lahko samo še navzdol«. Vseeno je ustvarjal naprej in leta 1972 posnel še eno družbenokritično ploščo z naslovnim političnim singlom You’re the Man, s katerim je izražal ogorčenost nad Nixonom. Čeprav je na albumu veliko fascinantnih skladb, je ob poslušanju hitro jasno, da predhodniku ne seže niti do kolen. Tega sta se zavedala oba, Gaye in založba Motown, in plošča je izšla šele zdaj, skoraj petdeset let po tem, ko je bila ustvarjena. Postumna izdaja, ki se ponaša z opisom Gayev »izgubljeni album«, pa je v svoji sporočilnosti izjemno relevantna še danes.

Weyes Blood: Titanic Rising

Natalie Mering, ameriška pevka, multiinstrumentalistka in ustvarjalka pesmi, si je za četrto ploščo pod imenom Weyes Blood, ki jo mnogi že razglašajo za indie ploščo leta, naslov izposodila pri Cameronovem Titaniku. K sreči s svojim vintidž, baročnim popom prej kot na Céline Dion spominja na Lano Del Rey (ta plošči na spletnih omrežjih piše hvalospeve) ob spremljavi Georgea Harrisona z dodatkom pop kompleksnosti, ekstravagance in avanturizma Julie Holter. Zdi se, kot bi si ustvarila svoje nadaljevanje Titanika, v katerem skozi prispodobe in pop senzibilnost iz zlatih sedemdesetih let popiše vse od introspektivne ljubezni do taljenja ledenih pokrovov in negativnega vpliva Hollywooda. Mojstrovina.

David Bowie: Spying Through a Keyhole

Postumne zbirke neizdanega materiala so namenjene predvsem nalaganju enot za fenovske zbirke. V vinilnem formatu izdan venček devetih, prvič objavljenih demo posnetkov Spying Through a Keyhole ni nič drugačen. Piše se druga polovica šestdesetih let, z Davidom Bowiejem v (zgodnjem) folkaškem obdobju, večinoma le z akustično kitaro v rokah. Te bolj skice kakor pravi demoti zvenijo, kot bi bile posnete doma, na hitro, ravno toliko, da se ideje ne pozabijo, glavni trnek pa je nedvomno prvič posneti osnutek, prva demo verzija kasnejšega velehita Space Oddity. Dokument časa, ko je približno dvajsetletni David Jones ravno postal Bowie, temu pa je kmalu sledila izstrelitev v zvezdniško vesolje.

Senidah: Bez tebe

V novoletni izdaji Mladine smo Senido Hajdarpašić na glasbenih straneh pregleda leta omenili kot glasbenico, ki je Ljubljano prvič po punku iz osemdesetih let spremenila v epicenter balkanske glasbe. Lani je s solističnim projektom Senidah (sicer je pevka zasedbe Muff) zgolj s tremi skladbami preštela več spletnih pretokov in ogledov videospotov, kot je seštevek vseh predvajanj skladb drugih slovenskih izvajalcev, izdanih leta 2018. Po uspešnem obdobju postopnega kapljanja hit singlov je zdaj pod pokroviteljstvom beograjske platforme Basstivity Digital – »največje balkanske založbe za urbano glasbo in hiphop«, ki je najbolj pripomogla k preboju Senidine prelomne uspešnice Slađana – izdala dolgometražni prvenec Bez tebe.

Christian Scott aTunde Adjuah: Ancestral Recall

Plošče Ancestral Recall se ameriški trobentač Christian Scott aTunde Adjuah loteva s historičnim zamahom. Jazzovski izraz deklarativno dekolonizira diktata harmonije in melodije, ki sta v zgodovini (Zahoda) uživali prednost in naklonjenost, ter v ospredje postavlja ritem. V neštetih odtenkih: od programirano elektronskih, naplastenih, semplanih, najpogosteje pa (zankano) skupinsko tolkalskih. Scott na devetem samostojnem albumu glasbo »podiranja konstruktov« razteza čez neštete slogovne in zvočne figure od tradicije k sodobnemu, od Zahodne Afrike prek Karibov do domačega New Orleansa, v večinoma hipnotično-mističnem pulzu za ščepec pretirano sčiščene zvočne ravnice. Eterični pljusk Črnega Atlantika.

Fennesz: Agora

Ni veliko glasbenikov, ki bi z vztrajanjem pri svoji estetiki z vsako novo ploščo navduševali fene in kritike. Dunajski elektroakustik si s tem ne beli glave. Za prvo ploščo po petih letih se je celo vrnil k ustvarjalnim začetkom in v skromno opremljenem sobnem studiu le s prenosnikom obdelal zvok električne kitare. No, rezultat je naravnost osupljiv. Dih jemajoče, brneče, zgoščene zvočne plasti, sestavljene v štiri daljše kompozicije z otipljivimi temami in močnim poudarkom na presunljivi melodiki. V najlepši podobi se ponudita Fenneszov maksimalistični minimalizem in njegov unikatni zvočni svet, s katerim si je že pred dvajsetimi leti odprl vrata med najvidnejše sodobne ambientaliste.

Flume: Hi This Is Flume

Flume je avstralski producent, ki je futuristične wonky beate že v najstniških letih uspešno predstavil v komercialnejšem, skoraj stadionskem kontekstu. Slavo je nato zakoličil z bleščečimi remiksi za pop zvezdnike, kot sta denimo Lorde in Disclosure, po triletnem zatišju pa je zdaj presenetil z novim mikstejpom, s katerim se občutno oddalji od pompoznega zvoka, ki je v marsikaterem pogledu mejil na EDM. V sedemnajstih drznih skladbah ponovno izkaže izjemne produkcijske veščine, a tokrat je popolnoma neobremenjen s težnjo po komercialnem preboju: novi mikstejp je žanrsko neopredeljiva zbirka težkokategornih beatov in napredno misleče elektronike, eksperimentalne tendence pa dokazuje tudi z naborom sodelujočih, kot sta denimo SOPHIE in JPEGMAFIA.

Dan D: Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago)

Ni znano, ali je Dan D med pripravljanjem nove plošče poslušalcem formalno ponudil »knjigo pohval in pritožb«. Če jo je, se je v njej brez dvoma znašlo veliko več pohval kot pritožb. Pred slednjimi se je novomeška skupina zavarovala že s tem, da je med snemanjem plošče v vadbeni prostor povabila najzvestejše fene. Osemmesečne serije intimnih koncertov, na katerih so nove skladbe nastajale, se je menda udeležilo več kot tisoč ljubiteljev skupine. Surove skladbe je nato še štiri mesece studijsko pilila in nadgrajevala, jih konec lanskega leta najprej v obliki butične USB-plošče zapakirala v (kozmetično) milo, zdaj pa še s šestimi dodatnimi komadi ponudila na zgoščenki Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago). Skupaj šestnajst skladb, ki se izrazno naslonijo na zasedbine prejšnje slogovno raznovrstne izdelke in hkrati ponudijo lepo zaokroženo novo etapo na nepredvidljivi poti dolenjskega peterca.

Nilüfer Yanya: Miss Universe

Prvo pravilo uspeha na izrazito vokalnem presečišču indie-folk-rock-pop izrazov je prisotnost samosvojega izstopajočega glasu in prepričljive interpretacije. Nilüfer Yanya ima oboje in še kaj drugega. Miss Universe je izjemno dodelan, zrel in intrigantno razmetan prvenec mlade londonske pevke. Je povsem kitarski, a večreferenčen: prežet s stalno pop senzibilnostjo, dodatki soula, fintami folka, kančkom jazza in občasnimi posegi po stabilnosti ritemmašin. Prav ta kraško razgibani žanrski pejsaž poskrbi, da plošček na nobeni točki ne postane dolgočasen, zvočno zmedo pa skupaj zlepi Yanya z domiselnim aranžiranjem in širokim razponom od šepetanja do glasnega petja. Skladna razmetanost brezhibnega skladanja.

Terranigma: Booster Pack EP

Črt Trkman v vlogi didžeja in promotorja (ter priložnostnega producenta) klubskih dogodkov pod imenom Freeverse že desetletje razvaja fene raznoterih basovskih muzik. Zdaj pa slogovno ločnico postavlja z novejšim projektom Terranigma in s svojo prvo malo ploščo, na kateri se s sodobnimi produkcijskimi standardi loti elektronskih muzik, ki so ga, ko je bil še najstnik, prilepile na plesišče. V prvi skladbi je to eleganten IDM, v drugi z acid cvrčanjem okisan breakbeat, v tretji jungle breaksi, vse skupaj pa povežeta posladkana melodika in najžlahtnejši rejverski izvor. Ja, Trkman se ne otepa nostalgije, toda zaradi njegovih bogatih izkušenj (tudi z najnovejšimi trendi) glasba dobi povsem svežo podobo. Poznavalsko, dodelano, plesno!

These New Puritans: Inside the Rose

Zasedba These New Puritans z vsako ploščo naredi radikalen zasuk v svojem neopredeljivem slogu. Hkrati nenehno spreminja tudi postavo, ki se zbira okrog krovnih članov, dvojčkov Jacka in Georgea Barnetta. Njuno nenavadno spajanje navidezno nezdružljivih žanrov marsikdo primerja s prelomnimi deli vizionarskih pionirjev iz skupine Talk Talk, a vzporednice z njimi so bolj kot v značilnostih glasbe prisotne v eklektičnosti ustvarjanja. Novi album združuje udarno naravo bendove druge plošče Hidden, ki je elektronski post punk združila z japonskimi tolkali, in njene prelomne naslednice Filed of Reeds, s katero sta brata Barnett predstavila edinstveno zmes popa in neoklasične glasbe.

Dave: Psychodrama

Najnovejši raperski jahač vrha britanske pop lestvice je dokaj nepričakovana izbira. Dvajsetletnik Dave ni vešče in hitrostno jezikobračalski grimerski bahač, niti ni zabavljač na balonu napihnjene EDM-ovske produkcije. Je v Brixtonu rojeni in v bližnjem Streathamu odraščajoči ravno ne več najstnik, ki najpogosteje rapa o deprivilegiranosti črnskih ulic južnega Londona. O sistemski neenakosti, (svojih) duševnih težavah, bolečini, nasilju ... Večinoma resnoben, zelo redko židan. A če si njegov preboj ogledamo malce podrobneje, vse skupaj le ni tako naključno.

The Cinematic Orchestra: To Believe

Britanski kolektiv The Cinematic Orchestra po dvajsetih letih delovanja še vedno zveni prav tako, kot bi sklepali iz njegovega imena: orkestralno in cinematično. Po več kot desetletju zatišja se vrača s ploščo, ki se precej oddalji od nu-jazz elektronike, s katero je zgradil svoje ime. Jazzovske prvine so pravzaprav prisotne zgolj v ritmih, melodije pa zdaj zaznamujejo predvsem klavirske jeremijade in melodramatična godala. Brez gostujočih pevcev, kot so na primer stari znanec zasedbe Roots Manuva, folk kantavtor Grey Reverend in Moses Sumney, ki nastopi z značilnim falzetom, bi plošča zvenela kot filmska glasba za kakšno ceneno TV-dramo, posneto po resnični tragični zgodbi.

King Midas Sound: Solitude

Čeprav se je ob izidu prikupnega prvenca pred desetimi leti zdelo, da bo producent Kevin Martin v navezi z vokalistoma Rogerjem Robinsonom in Kiki Hitomi z elektronskim dubovskim projektom King Midas Sound nagovoril širše občinstvo, je postalo že z naslednjo ploščo jasno, da ne bodo delali kompromisov. Nič drugače ni zdaj s tretjo ploščo, na kateri se Martin in Robinson studiozno in čustveno spoprimeta s psihološkim opustošenjem po razpadu ljubezenske zveze. Robinsonova iskrena spoken word poezija z referencami na Charlesa Bukowskega in Sylvio Plath in Martinov atmosferični, brneči minimalizem občutek samote razgalita tako pronicljivo in osupljivo, kot je to na filmskem platnu znal uprizoriti Bergman.

Karen O and Danger Mouse: Lux Prima

Karen O je ameriška pevka, ki jo najbolje poznamo kot načelnico skupine Yeah Yeah Yeahs. Danger Mouse je ameriški producent s piflarskim seznamom sodelovanj v prvi ligi popa: Gnarls Barkley, Norah Jones, Adele, Gorillaz ... Zdaj skupaj strežeta s ploščo, ki je večplastno in absolutno retro. Lux Prima večinoma črpa iz različnih slogovnih usedlin s konca šestdesetih let: od francoskega yé-yé popa in Gainsbourga do orkestralne italijanske filmske muzike in širšega ameriškega soula. A teče tudi drugi krog, saj pogosto bolj kot na izvirnik spominja na muzike downtempa in triphopa devetdesetih let, ki so popolnoma isto stvar enkrat že počele. Naveza, ki je šablonska v formi, a brezhibna v izvedbi. Nevsiljiva pedantnost.

Matmos: Plastic Anniversary

M. C. Schmidt in Drew Daniel, ekscentrična producenta iz Baltimora, sta skupni projekt Matmos poimenovala po jezeru zlobne sluzi iz znanstvenofantastične klasike Barbarella (1968). Tudi njuna edinstvena elektronska glasba nemalokrat zveni kot jezero zlobne sluzi, še večkrat pa kot znanstvena fantastika. Zvoke črpata iz izjemno nenavadnih virov, ki na prvi pogled nikakor nimajo potenciala za uglasbitev, a z domiselnimi produkcijskimi postopki jima je pred leti tudi iz hrupa, ki ga med centrifugiranjem proizvaja pralni stroj, uspelo ustvariti dih jemajoče in presenetljivo poslušljivo glasbeno delo. Dvojec posnetke organskih zvokov preobrazi v sintetične simfonije, zvočni spekter pa navadno omeji s strogo določenim virom semplov: v takšnih omejitvah nazadnje najde ustvarjalno svobodo. Tokrat sta glasbenika semplala zvoke plastike in tako raziskovala odnos sveta do materiala, »ki je temeljna sila okoljskega opustošenja«, kot sta dejala ob izidu plošče.

Angel-Ho: Death Becomes Her

Južnoafriška producentka je nase opozorila kot soustanoviteljica kolektiva NON, platforme za ustvarjalce afriškega rodu, ki delujejo zunaj binarnih družbenih obrazcev, pozornosti pa je deležna tudi zaradi domiselne produkcije avanturistične elektronike. Zdaj v ospredje stopi še kot vokalistka in se s prvencem loti emancipacije in trans identitete v slogu pop div, ki v ospredje postavljajo svojo osebnost. Skladbe zato res dobijo pop obliko, vendar to ne pomeni, da se odpove elektronski transgresivnosti iz preteklosti. »Če želimo preseči ločnice, povezane s spolnimi identitetami in seksualnostjo, ne vidim razloga, zakaj bi to počeli z najbolj pogreto house glasbo.« Ja, s ploščo Death Becomes Her Angel-Ho potrjuje, da je upornica v vseh pogledih.

The Comet Is Coming: Trust in the Life Force of the Deep Mystery

Med vsemi pobudami, početji in zapisi, s katerimi se je London vkopal kot svetovna prestolnica z (novim) jazzom povezanih praks, se je izbrusil konsenz, da se glavno osišče scene povezuje s pihalcem Shabako Hutchingsom. Najhrupnejši in najbolj elektronsko obarvan oddelek njegove razmetane delavnice muziciranja sedaj streže z drugim albumom, ki je iluzija vesoljskega vijuganja improvizacije v enem kosu, a tudi plod vnetega studijskega prčkanja. Trojec The Comet is Coming (ponovno) osupne s fluidnostjo drnca med kozmičnim jazzom, prog rockom, sodobnimi beatovskimi prijemi in elektronskimi klubskimi odmevi. Komet, ki frenetično in elegantno, surovo in z občutkom leti v več smeri hkrati.

Foals: Everything Not Saved Will Be Lost – Part 1 

Foals, britanski pop rockerji, so ustvarjalno pot začeli s priljudno interpretacijo math rocka in jo nadaljevali s stadionskimi indie epopejami, v katerih se očitno počutijo domače. Tudi nova, peta plošča stavi na učinkovito zmes veličastnih aranžmajev, pompoznih vzponov in spevnih refrenov, s katerimi frontman Yannis Philippakis čuteče izraža goreče skrbi zaradi distopične prihodnosti planeta. Zasedbine glasbene zamisli so izjemno ambiciozne, a se pri večini skladb precej kmalu izpojejo in plošča, ki je pravzaprav prvi del dvojnega albuma, kljub vsej razkošnosti hitro postane nekoliko monotona. Bo drugi del, ki izide jeseni, popravil okus?

Helado Negro: This Is How You Smile

Roberto Carlos Lange, ustvarjalec skladb, producent in multiinstrumentalist, si je občinstvo razširil s prejšnjo ploščo Private Energy (2016), s katero se je s temami latino ponosa in kulturne ozaveščenosti dotaknil napetega ameriškega (predvolilnega) političnega ozračja. Ne toliko zaradi vsebine kot zaradi »clickbait« naslovov komadov Young, Latin and Proud in It’s My Brown Skin. »Ničesar ne skrivam, ampak obenem tudi ničesar ne oglašujem,« pripomni. Zanima ga tisto, kar se skriva v odtenkih, med vrsticami. To zdaj izvrstno upesni na plošči This Is How You Smile, šesti, ki jo je ustvaril pod imenom Helado Negro.

Bonobo: Fabric Presents Bonobo

Bonobo, britanski producent in mojster visokomelodičnih laganic, je doživel prelevitev iz nišnega spalničnega junaka počasnih obratov v izjemno priljubljenega jahača v plesnem drncu. Preobrazba je bila postopna, a zanesljiva. Tako ni nobeno presenečenje, da se miks za megainstitucijo klubskih zvokov Fabric ne oddaljuje kaj dosti od njegovih didžejevskih nastopov zadnjih let. Eden najpopularnejših svetovnih klubov je sicer pred kratkim končal kultni seriji Fabric in Fabriclive, novo serijo Presents pa je zagnal prav v navezi z Bonobom. Popotnica ni preveč spodbudna, saj gre za sila ravninsko, suhoparno namešanko z glavnino progresivnega housa plastično epskih in neskončnih melodičnih naraščanj. Muzika za after brez domišljije.

Weezer: Weezer (Black Album)

Ker so najbolj piflarski kalifornijski rockerji v zadnjih treh letih izdali že štiri plošče, ni težko skleniti, da si očitno prizadevajo spet najti relevantnost iz devetdesetih let, ko sta se jih oprijela kultnost in priljubljenost. Tak vtis ponudi tudi nova plošča, s katero hkrati poskušajo nagovoriti stare fene in s pop obrazci najti stik z aktualnimi poprockovskimi smernicami. To so oboževalci sprejeli precej zadržano. Zaradi naslova so pričakovali zvočno tršo rockovsko ploščo, namesto tega pa dobili lahkoten, baladni, (sintovski) alter pop s (temačnejšimi) introspektivnimi besedili. Nova Weezerjeva plošča bo verjetno prepričala predvsem tiste, ki prisegajo na sodobne »popevkarje«.

Little Simz: Grey Area

Edinstveni londonski raperki Little Simz ni več mar, koga užali, to glasno poudari že v uvodni skladbi tretje plošče Grey Area, ki je brez dvoma njeno najboljše delo doslej. Udarni flow in brezkompromisne rime dostavi v raznovrstnih instrumentalnih kontekstih, pa naj gre za čvrste starošolske hiphop beate, za cinematične soul kompozicije ali celo za diskoidni štikeljc, ki pop potencial izkoristi s spevnim refrenom londonske R & B-pevke Cleo Sol. Little Simz komplementarne dialoge vzpostavlja tudi s številnimi drugimi gostujočimi glasbeniki, recimo z reggae napevom jamajškega pevca Chronixxa, čudaško baladnim prispevkom zasedbe Little Dragon ali izlivanjem srca kantavtorja Michaela Kiwanuke.

Solange: When I Get Home

Solange Knowles je ubrala precej podobno taktiko kot njena bolj znana starejša sestra. Potem ko je pred dvema letoma dokončno stopila iz njene sence s ploščo A Seat at the Table, ki je bila v vseh pogledih skoraj popoln zadetek v polno, je četrti album napovedala le nekaj dni pred izidom. Spremlja ga tudi polurni film, ki ga je režirala kar sama. Vse skupaj hitro v spomin prikliče Beyoncé in njen zadnji dolgometražni izdelek Lemonade.

Julia Jacklin: Crushing

Avstralska kantavtorica Julia Jacklin je nase opozorila že s prvencem Don’t Let The Kids Win, a ga je z novo, presunljivo intimno ploščo suvereno presegla. Crushing je izjemno delikatna, s čustvi nabita plošča, s katero se pevka popolnoma razgali in razkrije svojo krhkost. Občudovanja vredno je že to, da glasbenici uspe prežvečene teme, povezane s strtim srcem in koncem ljubezenskega razmerja, obdelati brez spotikanja ob klišeje. Vrhunska besedila podkrepi s preprostimi kitarskimi skladbami, ki se znajdejo na presečišču med akustičnim popom in indie rockom. Instrumentalne podlage so učinkovitejše v spokojnih trenutkih plošče, ki ob večernem poslušanju delujejo kot uspavanke.

SunnySun: Reperska Posla

Reperska Posla ... z Balkana? Ja, SunnySun, eden od stebrov domače hip hop scene, promotor, DJ, MC in producent, je k sodelovanju na novi plošči povabil enajst kolegov emsijev iz Slovenije, Hrvaške in Srbije, dobro znanih predvsem fenom podtalnega rapa. Ghet, Mrigo, Sajkoslav, Fraw Blanka, Naji, Skova, General Woo, Cyam, Smoke Mardeljano, Ajs Nigrutin in Klemen s svojimi rimami krmarijo med resnejšimi, aktualnimi družbenopolitičnimi temami in igrivimi, samoreferenčnimi zgodbami. Vse skupaj pa s starošolskimi, atmosferičnimi in nafankiranimi, na elegantnem samplanju zloženimi beati spretno poveže SunnySun, ki s ploščo sestavi izvrstno razglednico iz svojega raperskega okolja.

Chaka Khan: Hello Happiness

Povratniški album Chake Khan je napovedovala singlica Like Sugar – vrnitev »kraljice funka« po dvanajstih letih je napovedala v zvočno posodobljenem plesnem paketu, seveda s kar nekaj retro šika. A vse skupaj le ni tako hudo ziheraško. Hello Happiness nam hitrostno nameče plastično natlačenko ne samo jamiroquaijskega disco funka, ampak tudi baladnega in že skoraj gramatikovskega popa, bluesa in duba. Po svoje mu težko rečemo pravi album, saj ne doseže niti polurne dolžine, hkrati pa bi še zmeraj zlahka pogrešali posnetek ali dva ali tri. In po svoje je osvežujoče, da Chaka ni posnela še enega ortodoksnega pop funk projekta, hkrati pa je odklon ne preveč strukturiran kiks-miks.

Sleaford Mods: Eton Alive

Dvojec Sleaford Mods, najmočnejši glasbeni glas britanskega delavskega razreda, je na četrti plošči še vedno jezen, oster ter izjemno duhovit in zbadljiv. Po dvanajstih letih delovanja še ni jasno, kako sta avtorja s tako specifičnim, surovim in zafrkantskim pristopom svojemu ustvarjanju zagotovila komercialni preboj. To ostaja uganka tudi z izdajo nove plošče, na kateri njun slog ostaja diametralno nasprotje trendi glasbe. Zavidanja vredna baza zvestih (pretežno britanskih) oboževalcev se verjetno zlahka poistoveti z ogorčenostjo nad političnimi in družbenimi razmerami v Združenem kraljestvu, ki ga Sleaford Mods – namesto z neposredno kritiko – spljuva v anekdotah o vsakdanjem življenju na deževnem otočju.