Različni izvajalci: Gathering 2

Vsakoletni gathering, zbor domačih beatmejkerjev pod kuratorstvom založbe rx:tx, je spet proizvedel kompilacijsko ploščo, na kateri se je letos znašlo kar petnajst komadov in prav toliko različnih domačih avtorjev (še nekaj več, če preštejemo goste in člane veččlanskih zasedb). Skupni imenovalec ostajajo beati, si pa te pri založbi rx:tx razlagajo precej široko, razlog pa je deloma tudi to, da so jih prispevali ustvarjalci različnih generacijskih in izraznih profilov. Nekateri sledijo aktualnim trendovskim (traperskim) smernicam, drugi prisegajo na bolj starošolsko rapersko produkcijo, tretjim je blizu beatovska elektronika, vse to pa botruje užitkarskemu, dinamičnemu posluhu, ki ga lepo poveže premišljeno zaporedje.

BROCKHAMPTON: GINGER

BROCKHAMPTON, samooklicani »vseameriški boy-band«, je verjetno ena prvih takšnih skupin, ki je ni nastavila glasbena industrija, temveč se je v ameriški mainstream povzpela povsem samostojno. Redefinicija pojma »boy-band«, za katero je odgovoren ta raperski kolektiv, izraža duha časa: najbolj jo zaznamujeta internet – člani zasedbe so se seznanili na spletnem hiphoperskem forumu – in kultura DIY. Ker so v trinajstčlansko skupino vključeni raperji, producenti, pevci, tekstopisci, vizualni umetniki, fotograf, menedžer, kreativni direktor in spletni oblikovalec, so v džungli glasbene industrije samozadostni; od produkcije do vizualne predstavitve glasbe – BROCKHAMPTON v rokah drži vse vajeti. Potem ko se je zasedba oblikovala na spletu, so se njeni člani skupaj vselili v ustvarjalno komuno, kjer so spali kar na tleh in dan za dnem kot po tekočem traku producirali hitiče. Trud se je izplačal: s prvimi tremi ploščami so zgradili tolikšno bazo sledilcev, da so za izdajo četrte sklenili (petnajst)milijonsko pogodbo z založbo velikanko.

Oh Sees: Face Stabber

Kalifornijski psihedelični garažni rockerji so v dvaindvajsetih letih delovanja posneli prav toliko plošč. Zavidanja vredni števili, ki pa sta glede na raziskujoči ustvarjalni način delovanja zasedbe skoraj samoumevni. Ja, (Thee) Oh Sees ne mara pravil. To je z novo ploščo morda še očitnejše kot kadarkoli prej. Ni veliko bendov, ki bi si na isto ploščo upali stlačiti dvajsetminutne psihedelične jam sessione, dvominutne punkovske izbruhe in nekje na polovici med njimi ujete izpeljanke prog rocka, folka, free jazza in metala. Toda še bolj kot ta nenavadna žanrska križa(rje)nja je morda presenetljivo, da vse skupaj vedno zveni kot glasba Oh Sees. Za tiste z izbranim okusom brez vsakršnih zadržkov.

King Gizzard & The Lizard Wizard: Infest The Rats’ Nest

Avstralski psihedeliki in albumski hitropotezneži iz zasedbe King Gizzard & The Lizard Wizard po predlanski ekstremni saturaciji uspešno izpeljane taktike »eno leto, pet albumov« in razmeroma tihem letu 2018 popuščajo le zmerno, saj strežejo z že drugo ploščo letos. Če je kaj stalnica benda, so to občutni slogovni zasuki, zato album fatalistično-distopično-ozaveščenega in ortodoksnega trash metala s planetovarstveno noto niti ni presenečenje. Zemljo smo zavozili, gremo s težkimi rifi, grlenim bevskanjem in hitrostnim bobnarskim udrihanjem poskusit po galaksiji. Z albumom Infest The Rats’ Nest pa Gizzardi kljub doslednosti ne bodo resneje zarezali v metalsko sceno, vsaj ne bolj, kot so to že storili v preteklosti. Mahanje s čupo na koncu vesolja.

Blanck Mass: Animated Violence Mild

Benjamin Power, polovica britanskega dvojca Fuck Buttons, ki se je na začetku desetletja s svojimi hrupnimi sunki nekoliko presenetljivo znašel celo v mainstreamu, na solističnih ploščah še z brutalnejšo vnemo ozvočuje zadnji stadij evolucije človeštva. V spremnem zapisu ob izidu četrte plošče na podlagi prispodob iz Rajskega vrta razmišlja o uničujočih posledicah turbopotrošništva, to brezizhodno razpoloženje pa – sicer nekoliko naivno, a hkrati učinkovito – uokviri v glasbo apokaliptičnih razsežnosti. Hrupno tektoniko tokrat postavi na (retro)elementih industriala, EBM-a, evforične melodike in kričavih vokalov, vse skupaj pa s prepoznavno (pop) senzibilnostjo poveže v še vedno razmeroma svež izraz.

Širom: Svet, ki speče konju cvet

Neizpodbitne avtoritete (glasbene) medijske krajine, kot so britanske institucije BBC, The Wire in The Guardian, redko zaznajo podalpski vrvež. No, prav vse omenjene – in še kakšna zraven – so zaznale kraško-tolminsko-prekmursko navezo izmuzljivega sloga, trojec, ki niza natančne strukture glasbenih segmentov z iluzijo spontanosti, ki improvizira redko in v detajlih, na razpotju raznorodnih folkaških izročil in popularnega, skupka tradicij, spretnosti in domišljije, ljudskega in sodobnega ter skoraj popolno v kraljestvu akustičnega. Skupina Širom pa ne izstopa le po neoprijemljivosti formalnih nazivov, ampak tudi po izjemnem naboru brenkal, tolkal, pihal in godal z različnih koncev sveta – tudi po doma narejenih glasbilih in predmetih za alternativno rabo. »Namišljena ljudska« glasba je za površno opisovanje trojca primerna »(samo)oznaka«. Poleg očitnega, da zaobjame tehnično komponento delovanja – namreč, velik del glasbil, ki jih druščina uporablja, je izrazito folkaški –, jo lahko priročno beremo tudi kot ohlapno sklicevanje na »zamišljene skupnosti« irskega družboslovnega misleca Benedicta Andersona. »Ljudskost« trojca Širom je tudi v tem, da ga sestavljajo pretežni samouki. Tu pa se nekako konča. Že s prvencem I. in potem prelomnim nadaljevanjem Lahko sem glinena mesojedka se je hitro utrdil kot izrazito izviren, avtorski ustroj.

Datach’i: Bones

Širše občinstvo elektronskim producentom pogosto očita, da njihova glasba zveni, kot da so jo ustvarili stroji in ne ljudje. Mednje s kompleksno IDM-ovsko in breakcorovsko ritmiko že dve desetletji nedvomno sodi tudi ameriški producent in oblikovalec zvoka Datach’i. Bo pa to verjetno zdaj vsaj deloma spremenila plošča Bones, ki jo je posvetil svojemu nadavno preminulemu očetu. Tudi to je sicer v celoti posnel z modularnim sintetizatorjem, toda zaradi močno poudarjene tople, nostalgične melodike po zgledu dvojca Boards of Canada je njegova glasba zdaj veliko bolj čustvena. Ni presenetljivo, da se je plošča zato (upravičeno) že znašla med resnimi kandidati za letošnji najboljši elektronski album.

Drake: Care Package

Raper najokornejšega stava in najprepričljivejše r ’n’ b-jevske draži sredice svetovne smetane, kanadski pridni deček Drake, po dobrem letu pretežne glasbeniške tišine, ko je bil v končnici letošnje sezone košarkarske lige NBA glasnejši ob igrišču kot v studiu, streže s preračunljivo zbirko posnetkov iz osvajalskega obdobja med letoma 2010 in 2016. Venček že slišanega, a do sedaj komercialno pretežno nedostopnega gradiva potrdi vsaj troje: da je Drakovo bahaštvo z vrha glasbene industrije še bolj dolgočasno, kot so njegovi rimarski začetki preprosti. Da ima neverjeten občutek za pop formo in da gre nezanemarljiv delež, če govorimo o sposobnosti za štancanje hitov, pripisati njegovemu producentu Noahu »40« Shebibu. Utrjevanje jasnega.

Bon Iver: i,i

Justin Vernon, idejni vodja zasedbe Bon Iver, s ploščo i,i zaključuje serijo štirih albumov, ki predstavljajo različne letne čase. S prvimi tremi je vztrajno poizumljal svoj slog: začel je z akustičnim folk minimalizmom in pristal v elektronskem popu, nova plošča pa je kot kolaž, ki združuje vsa prejšnja poglavja. Ta so ne glede na številne slogovne zasuke vedno zaznamovali mehkobni falzet, otožna besedila in rahlo naporna sentimentalnost epskih skladb. Nova plošča zato ne postreže z nikakršnim pretiranim presenečenjem, a vseeno navdušuje na številnih ravneh – od nekonvencionalnih aranžmajev do vrhunske produkcije –, na njej pa je tudi nekaj resnično ganljivih trenutkov, ki jih nedvomno lahko štejemo med vrhunce zasedbinega diskografskega kataloga.

Različni izvajalci: Once Upon a Time in ... Hollywood (OST)

Glasba, ki jo Quentin Tarantino uporabi v filmih, je za številne njegove fene skoraj tako vznemirljiva kot filmi sami. Tudi režiser pravi, da je na soundtracke enako ponosen kot na filme. Številnih prizorov iz njegovih filmov si sploh ne bi mogli več predstavljati brez skrbno izbranih skladb in obratno. Ob komadu Stuck in the Middle with You se nas večina najbrž najprej spomni na mesarski prizor z Michaelom Madsenom v Steklih psih. Bowiejevega komada Cat People (Putting Out Fire) verjetno nikoli več ne bomo poslušali brez misli na goreče nacije v Neslavnih barabah. Podobnih genialnih povezav glasbe in filmskih prizorov se je v Tarantinovi karieri nabralo ogromno, zdaj jim jih bomo dodali še kakšen ducat iz novega filma Bilo je nekoč ... v Hollywoodu.

Four Tet: Live at Alexandra Palace London, 8th and 9th May 2019

Kieran Hebden, britanska ikona zvedavo subtilne elektronike nezgrešljivega podpisa, v zadnjem času pa tudi čisto prave plesne muzike, se je s serviranjem zvočnih dokumentov svojih živih nastopov sprva precej obotavljal. No, v zadnjih letih smo jih dobili kar nekaj in tako laže kartirali precejšnje spremembe v metodi in izvedbi. Posnetek letošnjega nastopa v Londonu je meandrirajoča, a čvrsta konstrukcija neštetih legokock melodij, harmonij in zank, najpogosteje s Four Tetovih nedavnih albumov (Beautiful Rewind in New Energy). Prepleta jih lahkotno, tekoče, zbrano, ubrano in precej na plesišče naravnano ter dokazuje, da premike k bolj klubskemu zvoku brezhibno obvlada tudi v živo. Vse na svojem mestu.

Ty Segall: First Taste

Od izdaje prejšnje plošče Tya Segalla, prvega moža kalifornijskega garažnega rocka, je minilo osemnajst mesecev, in – glede na izjemen opus – to lahko obravnavamo kot dolgo diskografsko zatišje. Zdaj ga je suvereno prekinil z glasnim udarcem. Avtor se je zadnja leta nekoliko izgubljal v nasičeni gmoti pretirano raznolikih, a vedno drznih zamisli, zdaj pa je očitno našel fokus: posnel je ploščo, ki je verjetno njegovo najkoherentnejše delo doslej. Čeprav se je tokrat izogibal kitaram in poprijel za nekoliko bolj eksotična glasbila, kot so denimo japonski koto, grški buzuki in mandolina, njegova glasba še vedno zveni kot kitarsko žaganje. Ty Segall kar kipi od distorzirane lo-fi surovosti in psihedelije, in verjetno bi žgal tudi, če bi igral na harfo.

Clark: Kiri Variations

Elektronski producenti v polje akustične glasbe pogosto vstopijo zato, ker jim na domačem terenu zmanjka zanimivih zamisli. Za Britanca Chrisa Clarka, ki elektronski avanturizem širi že skoraj dve desetletji, to gotovo ne drži. V svet akustike ga je pred tremi leti zapeljal soundtrack za serijo The Last Panthers, zdaj pa še nekaj korakov dlje naredi s ploščo, katere osnutek je lani nastavil z glasbo za krimi serijo Kiri. Elektroniko tukaj skoraj povsem zamenjajo klavir, čembalo, strunska glasbila in (prvič) njegov glas, ki jih s prepoznavno, radovedno zvočno manipulacijo sestavi v introspektiven horror ambient folk, poln osupljivih zvočnih detajlov in izvirnih skladateljskih postopkov. Akustika za sladokusce!

Chance The Rapper: The Big Day

Chance The Rapper ne igra ravno vloge klišejskega raperja. Izhaja iz višjega srednjega sloja, oblači se rahlo piflarsko, njegova besedila in splošna drža so optimistični in veseli – skratka, je popolnoma neuličarski. Je raper za vse profile, tudi za nespecializirano glasbeno občinstvo in mlajše generacije. Glasbo je doslej večinoma ponujal zastonj, vodi mladinski socialni program, javnim šolam podarja milijone in je vključen v mestno politiko Chicaga. Lahko bi bil tvoj bogati, družbeno angažirani prijazni sosed.

Willow: Willow

Osemnajstletna hči Willa Smitha želi s tretjo ploščo ustvariti vtis razsvetljene upornice, ki bi se s kvazidrzno glasbo rada rešila okovov prekletstva zvezdniških staršev, čeprav so ti verjetno edini razlog, zakaj svet njenemu delu sploh prisluhne. Plošča, ki traja zgolj dvaindvajset minut, je slogovno sicer presenetljivo raznolika, vendar Willow ne prepriča z nobenim žanrom, ki se ga loti: ko ustvarja psihedelični folk in dream pop, kljub redkim prepričljivim trenutkom zveni kot spodletela imitacija Enye, ko ustvarja neosoulovski R & B, zveni pretirano baladno in izumetničeno. Z besedili, ki jih zakamuflira pod debelo fasado efektov, želi podobno kot njen starejši brat Jaden delovati poduhovljeno in globoko razmišljujoče, a namesto tega deluje izrazito plehko.

FFX: Crossroads

Vokalistka in producentka GPNGPN ter producent Loutseau sta se skupnega ustvarjanja pod imenom FFX lotila pred štirimi leti v Ljubljani, nato pa sta se preselila v Berlin in se začela s priložnostnimi nastopi uveljavljati na tamkajšnji klubski sceni. Tam jima je pot prekrižala prodorna argentinska glasbenica Catnapp in jima zdaj pri svoji založbi izdala dolgometražni prvenec, na katerem z logiko »manj je več« elegantno povežeta prvine R & B-ja, trapa in bassa. Rezultat je izrazito razpoloženjska, darkerska plošča, ki bo kljub pop apilu verjetno nagovorila predvsem občinstvo s posluhom za aktualne, alternativne R & B-trende. Mladostni in hkrati zreli hedonizem za izbran okus.

Nas: The Lost Tapes 2

Nas, eden najostrejših ameriških jezikačev in predstavnik zloglasne raperske šole iz Queensa, je očitno ostal brez zamisli. Po lanski izdaji na hitro spacane in še hitreje pozabljene plošče Nasir, ki jo je produciral Kanye West, letos nadaljuje z zbirko »ostankov preteklosti«. The Lost Tapes 2 je nadaljevanje izvrstne zloženke z začetka tisočletja in je kupček nepovezanih posnetkov, ki so zgrešili izbor veteranovih zadnjih treh, štirih albumov. Z razlogom. Nametanko medlih udarcev rešijo redki deli brezhibnosti vokalne tehnike in neverjetna druščina producentov. A tudi The Alchemist, RZA, Pete Rock, Kanye, Swizz Beatz, No I. D., Pharell ... na papirju obetajo več, kot potem dostavijo. Brez vrhuncev in padcev.

The Flaming Lips: King’s Mouth

King’s Mouth, psihedelična, konceptualna in pripovedna plošča, govori o plemiškem otroku z gigantsko glavo, ki je tako velika, da v njej najdemo številne galaksije, ekosisteme in podnebne pasove. Pravljica, ki jo poleg Wayna Coyna, idejnega vodje zasedbe The Flaming Lips, pripoveduje Mick Jones, nekdanji kitarist legendarnega punk trojca The Clash, govori tudi o tem, kako kraljevi otrok reši svoje ljudstvo tako, da z velikanskimi usti pogoltne grozeči plaz. Pri tem žal umre, ljudstvo pa po rešiteljevi smrti odreže njegovo gromozansko glavo, se vanjo vseli in v njej večnost preživi v utopični družbi. Zveni bizarno? Brez dvoma, a glede na pester katalog petnajstih konceptualnih plošč zasedbe The Flaming Lips ne gre za nič kaj posebej čudaškega. Konec koncev v opus skupine sodijo tudi božični B-filmi, plošče o bojnih robotih, mehanskih psih in telepatsko-kirurških posegih, številna (ambientalna) sodelovanja z Miley Cirus, sodelovanje s pozabljeno trashy pop zvezdo Ke$ho, pa tudi skladbe, daljše od štiriindvajsetih ur ter več dolgometražnih plošč blasfemičnih priredb, za katere bi bilo bolje, da sploh ne bi obstajale.

Khruangbin: Hasta El Cielo

Teksaški trojec s tajskim imenom, ki ga ne znajo izgovoriti niti nekateri njegovi najbolj goreči oboževalci, se je na glasbenem zemljevidu suvereno zasidral z lansko ploščo Con Todo El Mundo. Resnično gre za zemljevid celotnega sveta, saj zasedba vplive vleče od vsepovsod: od Irana prek Azije do Jamajke. Z novim albumom se posveti prav tej zadnji: je dubovska reciklaža lanske plošče, kar se zdi nekoliko nepotrebno, saj je dub občutno zaznamoval že izvirno gradivo. Hrbtenica plošče je – kot se za dub spodobi – spokojno nagruvan dialog med basom in bobni, je pa to skoraj vse, kar ponuja Hasta El Cielo.

Različni izvajalci: Revenge of the Dreamers III

J. Cole je eden redkih ameriških raperskih zvezdnikov, ki velik kos svojih hitov producirajo kar sami, in je eden številnih, ki krmarijo lastno založbo. Njegova, Dreamville, streže s tretjim delom kompilacije, namenjene promociji hišnih izvajalcev, a z edinstveno posebnostjo, da si protagonisti datotek niso podajali prek speta, ampak so deset dni dejansko skupaj ždeli v studiu. To se pozna. Revenge III je koherenten in kompakten paket ekipnih rezov, klubskih udarcev in (čezmernih) r & b-jevskih zibalic. Sanjači niso malenkostni, saj so k sodelovanju povabili več kot 300 glasbenikov in nazadnje jih je več kot 50 sproduciralo več kakor 120 posnetkov. Končni izbor 18 bi zatorej lahko bil prepričljivejši.

Beyonce: The Lion King: The Gift

Glasba, ki jo je sloviti (filmski) skladatelj Hans Zimmer ustvaril za sodobno predelavo Disneyjeve klasike Levji kralj, očitno ne zadošča. Trženje filma spremlja še plošča The Gift, ki jo je podpisala Beyonce. Za »darilo« kraljice popa je izbran nenavaden format, ki je nekje med Beyoncejinim avtorskim albumom, zbirko izbranih odlomkov dialogov iz filma in kompilacijo afropopa, ki jo je kurirala sama. Namen plošče, ki jo avtorica opisuje kot »ljubezensko pismo Afriki«, ni jasen: razen odlomkov dialogov, ki so uporabljeni za uvode v skladbe, album nima ničesar skupnega z Levjim kraljem: plesni afropop, ki ga je izbrala Beyonce, bolj kot v Disneyjevo pravljico sodi v kakšen plažni bar na portoroški rivieri. Razen dveh izstopajočih skladb ves izdelek deluje nekoliko medlo in nedodelano, pogosto pa je preveč osladen celo za Disneyjeve standarde.

Brian Eno: Apollo: Atmospheres & Soundtracks – Extended Edition

Brian Eno je pri ustvarjanju vedno raje gledal naprej kot nazaj. Tokrat je naredil izjemo. Zaradi 50. obletnice pristanka na Luni in ker je leta 1983 skupaj z bratom Rogerjem in Danielom Lanoisom, dolgoletnim sodelavcem, cenjenim kanadskim producentom in kitaristom, posnel glasbo za dokumentarni film o Nasinem programu Apollo. Ker je bil odziv na kolaž videoposnetkov Apollovih odprav in glasbe slab, so film nadgradili s posnetki intervjujev z astronavti in ga na platna poslali šest let pozneje, je pa glasba medtem že zaživela svoje življenje. Še veliko živahnejše po tem, ko se je Ewan McGregor ob sublimnih teksturah skladbe Deep Blue Day v filmu Trainspotting potopil v straniščno školjko. Skladbe s soundtracka so se pozneje znašle še v drugih kultnih filmih, navdihnile četo glasbenikov, plošča pa danes velja za klasiko ambientalne glasbe in eno najbolj prepoznavnih in priljubljenih Enovih del. Zdaj so jo za ponatis zvočno izboljšali, Eno pa se je prvič po 36 letih spet sešel z bratom in Lanoisom in skupaj so za razširjeno različico plošče posneli 11 novih skladb.

Kokoko!: Fongola

Kongovska zasedba Kokoko!, ena od favoritinj lanske Druge godbe, na dolgometražnem prvencu izvrstno ulovi vse tiste adute, ki so jo v zadnjih dveh letih izstrelili na (evropska) festivalska prizorišča. V srčiki plošče utripajo karnevalski (poli)ritmi, DIY-rešitve z doma izdelanimi glasbili in uporniška energija s kinšaskih ulic, vse to pa s privlačnimi in poznavalskimi elektronskimi posegi spretno nadgradi francoski producent Debruit. Včasih pobudo prevzame elektronika klubskega izvora, včasih posodabljanje afriških tradicij in še večkrat subtilno križanje obojega, rezultat pa je plesna, poltično angažirana plošča, ki ponudi avtentično glasbeno izkušnjo sodobnih Kinšase in Konga.

Ed Sheeran: No.6 Collaborations Project

Nekoč ulični glasbenik in kitarski kruner z britanske periferije, sedaj prvo (evropsko) ime svetovnega popa. Ed Sheeran je četrti album zastavil kot zbirko sodelovanj s smetano lokalne grimerske scene (Stormzy, Dave ...) in z včerajšnjimi (50 Cent, Eminem ...) ter današnjimi (Cardi B, Bruno Mars ...) pop zvezdniki. No.6 Collaborations Project je izdelek tovarne hitov, je plastično vešča demonstracija večne dostopnosti glavnega protagonista in vse kaže, da tudi izgovor, da je Sheeran lahko posnel pretežno r & b-jevsko-grimerski latino pop album (z obveznimi baladnimi pritiklinami), na katerem se dejansko in nerodno preizkusi tudi v pljuvanju rim. Če je Nr.6 zgoščeni skupek špice popa sedanjosti, kaj nas šele čaka?

Cassius: Dreems

Ušesa ljubiteljev plesne glasbe so bila konec devetdesetih let usmerjena proti pariškim house mojstrom, ki so s klubsko dediščino in pop senzibilnostjo osvajali vrhove glasbenih lestvic. V ospredju burnega dogajanja je bila prijateljska tekmovalnost med dvojcema Daft Punk, ki je pozneje z vijugo v pop postal svetovna senzacija, in Cassius, ki je v naslednjem desetletju poniknil v pozabo. S povratniško ploščo je nato pred tremi leti neuspešno pokukal v (daftpunkovski) pop, z novo ploščo pa se je zdaj vrnil k prefinjenemu, igrivemu housu s svojih začetkov. Ker se je tik pred izidom smrtno ponesrečil eden od članov, se zdaj vsekakor zdi prav, da Cassius še zadnjič slišimo v njegovi najprepoznavnejši podobi.

Blood Orange: Angel’s Pulse

Dev Hynes je eden tistih, s katerimi so se v pop kulturo vrnila osemdeseta leta, še preden so vse zasluge za to pripisali seriji Stranger Things. Z najbolj znanim projektom Blood Orange od leta 2011 ulice zalaga z muziko, ki sicer meša, upogiba in kombinira različne glasbene idiome, v kolektivno pa se je najbolj vtisnil s šumečimi r & b-baladami, ki stavijo na trike popa izpred tridesetih let.

Lil Nas X: 7

Najuspešnejši raperski osvajalec vrhov certificiranih pop lestvic zadnjega desetletja (morda tudi v zgodovini?) je bizaren. Je osnovno nastavljen in v uho takoj usedajoč se hit miks za vse generacije nenavadne, a tako očitne mešanice trapa in countryja. Še več, njegov avtor nosi kavbojski klobuk. Lil Nas X prihaja iz Atlante in je bil do izida megauspešnice Old Town Road popolna neznanka. Z obvezno malo ploščo, ki sledi neverjetnemu preboju, pa za čuda ne stavi vsega na isto finto. 7 je trening naivnega žongliranja z žanrskimi kalupi na igrišču popa. En posnetek je najstniški indie rock, drugi klasična sodobna r & b-jevska zibalica, eden dance popevka, eden celo met nazaj v čas grungea. Vprašanje tako ostaja: »Kdo zaboga sploh je Lil Nas X?!«

Futurski: Emotional Tourist 

Synthpop romantiki iz skupine Futurski, ki se je rodila iz ostankov garažne indie rock zasedbe Barley Modern, se vračajo z drugo malo ploščo. Ta je v primerjavi s prvo – ki je bila prav tako precej prepričljiva – na številnih ravneh bolj dodelana, najočitnejše pa je napredovanje v produkciji beatov. Futurski ponovno pričara melanholično, epsko in izrazito nostalgično razpoloženje, ki ga tokrat nadgradi z drznejšimi basovskimi linijami. Skrbno izbiro sintetičnih zvokov bi verjetno požegnal marsikateri purist, ki prisega zgolj na vintidž analogne sintetizatorje, a tisto, kar najbolj zaznamuje glasbo domačega elektronskega kvarteta, je težko naefektiran vokal, za katerega se zdi, da se nenehno sklicuje na Cher oziroma na njeno uspešnico Believe.

The Black Keys: ’Let’s rock’

Uspeh, razprodani stadioni in turneje so v delovanje dvojca The Black Keys prinesli veliko rutine. Preveč. Zato sta si Auerbach in Carney vzela premor, se posvetila stranskim projektom in delu z drugimi glasbeniki, konec lanskega leta pa sta se za slab mesec brez producenta in velikih ambicij spet skupaj zaprla v studio in posnela deveto – precej ziheraško – ploščo. Z vrnitvijo k surovejši kombinaciji bobnov, kitare, rifov in h klasičnemu, garažnemu blues rocku, vračata upanje starejšim fenom, hkrati pa zaradi pop oblike in senzibilnosti nove skladbe niso prezahteven zalogaj za njuno mainstreamovsko občinstvo. Soliden kompromis in potrditev tega, da je dvojec očitno dobil svež zagon.

Prince: The Originals

Kdo napiše tako očitno uspešnico, kot je Nothing Compares 2 U (ki je zaslovela v izvedbi Sinead O’Connor), in jo nato radodarno pokloni drugemu izvajalcu, ne da bi pretirano poudarjal svoje avtorske zasluge, včasih celo anonimno, pod skrivnimi psevdonimi. Princeov briljantni ustvarjalni um je bil tako poln izjemnih zamisli, da je avtor kot nekakšna dobrodelna tovarna hitičev radodarno razsipal svoje stvaritve in s tem v višave ponesel manj znane ustvarjalce, v katere je verjel. To, da je imel Prince nadnaravno sposobnost skladanja brezčasnih uspešnic, je popolnoma jasno. Tudi dejstvo, da je bil hiperproduktiven izvajalec, pisec in producent, je splošno znana resnica: ne le da je v življenju izdal skoraj štirideset dolgometražnih plošč, za sabo je pustil tisoče ur neizdanega gradiva, ki zdaj postopoma kaplja v javnost. Manj znano pa je, da je bil izjemno dejaven tudi kot ghostwriter.