-
Čeprav je britanski producent Bruce debitantsko mojstrovino izdal že konec lanskega leta, je ta za naš prostor zdaj ponovno zanimiva, saj nas bo avtor prihodnji mesec nepričakovano počastil z nastopom v tovarni Rog. Sonder Somatic je vrhunsko sproducirana plošča, ena najboljših lani, to so opazili tudi številni vodilni glasbeni mediji. Avtor na njej izjemno spretno krmari med nabritimi techno koračnicami, temačnimi grime dekonstrukcijami in ambientalnimi zvočnimi pokrajinami, ki se gladko prelivajo v intenzivne ritmične rafale. Plošča pa jemlje dih tudi zaradi vseh mikro podrobnosti v zvočni sliki: prav pri vsakem poslušanju odkrijemo plasti, ki jih prej nismo zaznali.
-
Med izstopajočimi akterji londonskega (samoorganizacijskega) novojazzovskega vrveža iz druščine posebej štrli Theon Cross. Ne le ker se smuka skozi številne kombote in ustroje – navsezadnje je član zasedbe Sons of Kemet, lani najprodornejšega benda s scene. Cross izstopa tudi zaradi izbire svojega glasu, saj gre za edinstveno gibkega pihalca, tubista. Njegova večstranskost je občudovanja vredna, ko brezhibno preskakuje z basovskih balvanov na ritmični drnec in melodično fraziranje (celo soliranje!), pa jo na prvencu prožno razteguje med tradicijo New Orleansa, karibskimi konglomerati, afrofunkom, soul jazzom in domačim klubskim izročilom. Z nedvoumnim naslovom, ognjevito!
-
Pod imenom Homeshake ustvarja Peter Sagar, lo-fi indie R & B posebnež, ki je pred osamosvojitvijo igral v zasedbi kanadskega kantavtorja Maca Demarca. Med tem in Homeshakom prepoznamo kar nekaj vzporednic, a bolj kot po estetiki so si njuna dela podobna po razpoloženju, ki je izrazito lagodno in zasanjano. Značilni Homeshakov zvok temelji predvsem na elektroniki, ta pa je z vsako izdajo bolj minimalistična; na plošči Helium, njegovi četrti, so skladbe aranžmajsko oskubljene do najosnovnejših elementov. Ta metoda je hkrati blagoslov in prekletstvo: sprva blagodejno učinkuje na spokojnost nove plošče, ob koncu poslušanja pa se zdi, da jo prav minimalizem nekoliko razvodeni.
-
Leta 1999, ko je postalo jasno, da se bo vpliv (plesne) elektronske glasbe obdržal v mainstreamu, in so velike založbe številne ustvarjalce podpirale z visokimi finančnimi vložki, sta Daniel Hunt in Reuben Wu v Liverpoolu za petdeset funtov pod imenom Ladytron posnela prvi singel. Nekaj mesecev pozneje sta v zasedbo povabila še pevki in klaviaturistki Helen Marnie in Miro Aroyo in skupaj so posneli prvo malo ploščo, zaradi prvih treh singlov pa so jih opazili pri reviji NME. Zdelo se je, da je vzpon na mainstreamovske lestvice le še vprašanje časa. No, po petih dolgometražnih ploščah, od katerih je zadnja izšla pred osmimi leti, se jim ta še vedno izmika. Se bo z novo ploščo to spremenilo, tudi zaradi kultnega statusa, ki so si ga pridelali v teh dveh desetletjih?
-
Xiu Xiu: Girl with Basket of Fruit
Avantgardni kalifornijski artrockerji so v sedemnajstih letih delovanja posneli kopico zahtevnih in čudaških plošč, ampak z enajsto so presegli celo svoje standarde. Ploščo, feministično preimenovano po Caravaggievem Dečku s košaro sadja, so menda zasnovali na premisi Črne lože iz Lyncheve serije Twin Peaks in vanjo instalirali kopico mitologije, zgodovinskih referenc in refleksij o nasilju. Hrupno, drzno in um begajoče, kot to v zadnjih dveh desetletjih mojstrsko počne le še Scott Walker, nekdanji član trojca The Walker Brothers. No, kljub očitnim podobnostim s tem pa Xiu Xiu ritualističnemu muziciranju – tokrat tudi ob pomoči producenta Grega Saunierja in haitijskih tolkalcev – vtisne povsem svoj značaj. Za izkušena in radovedna ušesa.
-
Vsi, ki smo se spraševali, kaj te dni naklepa britanski konceptualni čudak Dean Blunt, smo pred mesecem dobili delni odgovor. Režiral je videospot za posnetek z novega, šestega albuma Panda Beara (s pravim imenom Noah Lennox), najbolj izpostavljenega člana indie skupine Animal Collective. Buoys je sanjava zazibanka izrazito počasnega tempa in neskončnih brenkaških repeticij, v kateri je v ospredje potisnjen Lennoxov vokal, ki je z rednim autotunanjem precej (zavijajoče) procesiran. Občudujemo lahko dlakocepsko programiranje in zračno umeščanje zvokov, vendar plošči manjka kar nekaj prožnosti, saj kljub polurni hipnosti zveni plosko. Vaja v slogu.
-
Peta plošča Ariane Grande je v rekordnih petih minutah pristala na vrhu iTunesove prodajne lestvice. Pričakovano. Tabloidni mediji strani s trači o ameriški zvezdnici in njenem lani še posebej turbulentnem zasebnem življenju polnijo s svetlobno hitrostjo. Za nameček je naslovni singel Thank U, Next, v katerem se je lotila (preteklih) romantičnih razmerij, na začetku novembra postal njen prvi komad, ki se je znašel na prvem mestu Billboardove lestvice. Odlična popotnica za uspeh plošče, s katero Ariana Grande iz perspektive generacije Z obdela svoje bivše in emancipacijo. Boljša plat plošče so trendovske R & B in trap glasbene podlage, ki izpolnjujejo najvišja merila aktualnega dizajnerskega popa.
-
LCD Soundsystem: Electric Lady Sessions
LCD Soundsystem je eden tistih bendov, ki pišejo poglavja uradne, šolske zgodovine. Najprej je ponudil nekaj, kar je veljalo za tako sveže, da je hitro dobilo posnemovalce: hrapava mešanica disca, postpunka in indie rocka je za nekaj let postala totalni trend na presečišču med radijskimi valovi, festivalskimi odri in klubsko porabo. Paradoks je seveda stalnica popularne glasbe – vse skupaj hitro ni bilo več osvežujoče.
-
Croatian Armor je psevdonim, pod katerim ustvarja Loke Rahbek, danski producent ambientalne elektronike in eden ključnih akterjev na københavnski punkovski sceni. Sladokusce že nekaj let zalaga z osupljivimi zvočnimi eksperimenti, širšo javnost pa je nase opozoril z izjemnim prispevkom na lanski plošči Yvesa Tumorja, ki jo je Mladina uvrstila med najboljše izdaje leta. S ploščo Isa predstavlja svojo spokojnejšo plat, ki pa je kljub pogostim trenutkom miline izjemno intenzivna in temačna. Zveni kot industrialna dekonstrukcija sodobnega popa, katerega elementi so izmaličeni skoraj do neprepoznavnosti. Tematsko se posveča distopični prihodnosti, skoznjo nas popelje računalniško generiran glas, včasih s petjem, preoblikovanim z »autotunom«, drugič v pripovedni maniri.
-
Z novo ploščo od izvirne zasedbe mehiško-kalifornijskih punkovskih posebnežev ostaja le še Teri Gender Bender, frontwoman in glavna avtorica skladb. Po sodelovanju pri prejšnjih treh ploščah se je od zasedbe zdaj poslovil še Omar Rodriguez-Lopez, Teri Gender Bender pa je priložnost izkoristila, da se je s ploščo bi/MENTAL posvetila izrazito osebnim izpovedim. Besedila, ki govorijo o družinskih travmah, duševnem zdravju in napornih razmerjih, ji je kot koproducent pomagal uglasbiti Jerry Harrison (Talking Heads), vendar to za izraz zasedbe ne pomeni nič prelomnega. To je še vedno zasedba Le Butcherettes, kot jo poznamo: ponaša se z izvirno kombinacijo zapeljivega garažnega punka in izzivalne zvočne ekscentričnosti.
-
Britanski kolektiv The Specials je po tem, ko je z osvežilno igrivostjo na televizijske zaslone in v vinilno zbirko vsakega povprečnega glasbenega odjemalca dostavil two-tone oziroma ska punk, doživel razpade, ponovne združitve, kombinatoriko in menjavanje članstva, ki jim je bilo nemogoče slediti. Od izvirne zasedbe so ostali trije člani in ti zdaj strežejo s prvo ploščo po osemnajstih letih. Idealne razmere za brco v temo, ki pa se ne zgodi. Encore je mešanica pogrevanja starih poti slave, spodobnih, nepredvidljivih priredb in primernega drezanja v britansko sodobnost nestrpnosti, ločevanja in šovinizma. Je mešanica duba, zrelo počasnega skaja in celo funka. Z utrinki značilnega karnevalskega upora.
-
Zach Condon, idejni vodja ameriške indie zasedbe Beirut, je sodobni trubadur in večni romantik. Skladbe rad piše v samoti, navadno si pri tem pomaga s komaj delujočimi preperelimi orglami, ki mu jih je v mladosti poklonil klaviaturist iz potujočega cirkusa. Spoprijema se z bipolarno motnjo, kronično nespečnostjo in strahom pred nastopanjem, in čeprav je neustavljiv svetovljan, ga muči tudi strah pred letenjem. Vso zbeganost in notranje boje že petnajst let učinkovito zliva na papir, pa naj gre za otožna besedila ali melanholične melodije. Tako je storil tudi na tej plošči, ki slogovno združuje vsa dosedanja obdobja njegovega ustvarjanja. Zdi se, kot bi skrbno analiziral dosedanji opus, prepoznal skupni imenovalec preteklih plošč in na podlagi tega posnel Gallipoli.
-
Malibu Ken je naveza dveh ameriških odbitežev: ekstremno artikuliranega raperja Aesop Rocka in mojstra synthovske psihedelije Tobacca. Naslovka projekta namiguje na neresno hipni in površni stranski projekt, a je povsem zavajajoča. Hitrostni album sicer res komaj preseže pol ure, kar pa je povsem dovolj za koncentrat zgodbopripovedovalstva Aesop Rocka in njegovih osupljivo domiselnih, čudaško humornih, prostodušno ironičnih in ostrih tematik, pri katerih prav vsak zlog stoji na pravem mestu. Tobaccov sintetični melos markantno rimaško drdranje primerno uokviri vse do spominov na prelomna leta indie-alter-rapa pri začetkih novega tisočletja. Učna ura ritmičnosti in razširjanje obzorij domišljije.
-
Pianista in skladatelja Roka Zalokarja smo v raznoterih žanrskih izpeljankah slišali že pred njegovim odhodom na študij na Nizozemsko, tam pa si je nato le še razširil obzorja. Med drugim na »džem sešnih« s tamkajšnjimi somišljeniki, iz katerih je pred dvema letoma nastal tudi projekt Million Ear, ki sta ga zasnovala z grškim kitaristom Filipposom Glinavosom. Ta kitaro tukaj zamenja s spoken wordom, Zalokar se posveti objazzovski igri s sinti, močno hiphopersko naravo pa glasbi dodajo predvsem gostujoči bobnarji. Rezultat je izvirno, žanrsko neobremenjeno glasbeno raziskovanje. Zalokar, ki je že s prvencem dokazal svoj velik potencial, pa z novo ploščo predstavlja svoj najdrznejši projekt doslej.
-
Sharon Van Etten: Remind Me Tomorrow
Prezgodaj je, da bi lahko določevali potencialne kandidate za najboljše albume leta, a ameriška kantavtorica Sharon Van Etten z novo ploščo za to mesto roko dviguje visoko v zrak, kot najbolj zagreta piflarka v razredu. Po petletnem diskografskem zatišju, v katerem se je udejstvovala kot igralka, skladateljica filmske glasbe in študentka psihoterapije, se vrača s svojim najbolj dovršenim delom doslej: Remind Me Tomorrow, osupljiva zbirka balad, v kateri avtorica spretno krmari med folkom, indie rockom in synthpopom, kar kipi od iskrenosti. Poleg obravnavanja materinstva in duševnega zdravja se Van Etten ponovno loteva ljubezenskih tem, a te tokrat niso več osredotočene na njeno preteklost travmatičnih odnosov, temveč jih namesto frustracij zaznamuje optimizem.
-
Kultni japonski kvartet Mono je v teh dneh ob svoji dvajsetletnici delovanja izdal novo, deseto studijsko ploščo. Pričakovano. Kot je pričakovan tudi dodelan postrockovski izraz, ki ga zasedba konsistentno in zanesljivo nadgrajuje vse od takrat, ko je z objavo dolgometražnega prvenca pri Tzadiku, založbi Johna Zorna, prodrla na svetovno glasbeno prizorišče. Tisti, ki zasedbo spremljajo površno, pravijo, da gre še za eno tipično »Mono ploščo«, feni pa trdijo, da gre za njeno novo mojstrovino. Prav imajo oboji. Nove skladbe bi lahko bile namreč objavljene že na zasedbinih prejšnjih ploščah in ob tem izrazno ne bi prav nič izstopale. Ampak hkrati je skoraj logično, da zasedba, ki se brez spotikanja ob komercialne ali kakšne druge okoliščine tako predano posveča izpopolnjevanju svoje glasbe, z vsako novo ploščo postaja le še bolj suverena. Ja, Nowhere Now Here je za Mono tipično mojstrska plošča.
-
Toro Y Moi je eden od nespornih protagonistov chillwava – vplivne zvrsti, ki ob deseti obletnici rojstva naglo tone v pozabo. Tudi Toro se z novo zbirko poletnih hitov od nje dokončno poslavlja. Retronostalgija je sicer še zmeraj prisotna, a tokrat se zdi, da se avtor s čvrstimi funky bas linijami, bleščečimi sinti in izčiščenimi disko ritmi sklicuje predvsem na francoski house, ki je v devetdesetih letih odmeval na MTV. Sodobnost v ploščo vnese predvsem z R & B-baladami, utemeljenimi na lastnostih komercialnega hiphopa, kot so trap beati in autotune, a to stori na zelo svojevrsten način, ki deluje nekoliko porogljivo. Čeprav kanadski glasbenik na sedmi plošči zbuja občudovanje kot že dolgo ne, pa Outer Peace njegovim zgodnjim delom ne seže niti do kolen.
-
Yoshio Machida in Širom: Kače čakajo modro nebo, modra cesta prekmalu zame
Novi album najprodornejših domačih improvizatorjev zadnjih let ni čisto pravi album. Kače čakajo ... je postojanka, ki jo je trojec Širom zagodel v navezi z japonskim zvočnim in vizualnim umetnikom Yoshiem Machido v okviru glasbene rezidence Dvocikel. Malo več kot polurna improvizacija se zvija in vijuga v enem posnetku, v kosu in šusu. Način je podoben, kot smo ga pri Širom vajeni: prosta forma, od tipanja do mogočne konkretnosti, le da je bolj hipna in manj premišljena. Akustično raziskovanje kupa instrumentov in zvočil med ljudskim in popularnim kaže izurjenost, a z nujnim odmerkom domišljije, kot odmik od siceršnjega početja skupine pa v uho najbolj zbodejo odmevi Machidovih jeklenih bobnov. Enkratno.
-
Katarina Rešek se je v vlogi osrednje članice kolektiva Napravi mi dete na domači sceni pojavila pred kakšnim desetletjem in se nato uveljavila (predvsem) kot avtorica videospotov za somišljenike. Med drugim tudi za trio Matter, s katerim je pred dvema letoma posnela komad Anakonda in si z njim odprla vrata v solistično glasbeno ustvarjanje pod imenom Kукла. Pridobljene izkušnje in svojevrstno estetiko zdaj suvereno predstavlja s prvencem Katarina, na katerem hkrati pokaže oboje, svojo ranljivost in samozavest. S tem se znajde v vmesnem prostoru med nelagodjem in spokojnostjo in to spretno poudari s sodobnim elektronskim popom, ki s pritiklinami slovanskega melosa dobi le še izvirnejšo podobo.
-
James Blake, britanski antipod ameriškega klavirskega popevkarstva, bledolični fant krhkega, najpogosteje močno procesiranega visokega glasu, slovi kot sam svoj mojster. Po zunajserijsko domiselnih začetkih v odmevih londonskih klubskih zvokov se je hitro uveljavil kot eden najprepoznavnejših sodobnih vokalistov. A spotoma se je pokazalo veliko več.
-
Ian Isiah: Shugga Sextape vol. 1
Razkošne balade, ki jih je posnel Ian Isiah, ekscentrični pevec iz New Yorka, so tako pretirano čutne, da v svoji neverjetni osladnosti najbrž sploh nimajo tekmeca. A na vsej plošči je jasno, da je takšna ekscesnost namerna: na trenutke gre Isiah tako daleč, da plošča ustvarja vtis parodije sodobne popularne glasbe, v kateri so subverzivni podtoni vedno popolnoma upravičeni. Na eklektičnem mikstejpu je prav vsak žanr, ki se ga loti, prikazan v nekoliko karikirani podobi, skoznje pa nas vodi njegov nasladni vokal, do skrajnosti izmaličen z autotunom. Izvirne in nekoliko zbadljive zamisli se izjemno dobro ujamejo s futuristično produkcijo, za katero na večini plošče poskrbi vizionarski producent Sinjin Hawke. R & B iz druge dimenzije.
-
David Byrne: »… The Best Live Show of All Time«
Nova mala plošča bivše »govoreče glave« Davida Byrna ni nič drugega kot košček posnetka enega od nastopov s turneje, ki je sledila njegovemu zadnjemu albumu American Utopia. Njen naslov je dvoumno (samo)ironičen in je navedek iz recenzije nekega drugega koncerta z iste turneje. »…The Best Live Show of All Time« razodene dvoje: morda je šov v živo res »najboljši vseh časov«, a sama glasba tega ne da slutiti. Drugič, če nam je skupina Talking Heads pred dolgimi leti že postregla s kakšnim sijajnim »živim« albumom, mu tale ne seže do gležnjev. Skladbam z American Utopie pač ne more dati kril niti koncertna izvedba. A to ne pomeni, da si po prisluhu ne bi želeli stati pred odrom tega šova.
-
Drugi dolgometražec britanskega producenta in enega najdrznejših techno didžejev je obveljal za eno najboljših elektronskih plošč lanskega leta. Deloma upravičeno: Objekt z njo radovedno izstopi iz klubskega primeža in z natančnim seciranjem, gnetenjem in sestavljanjem organskih virov zvoka izoblikuje izjemno samosvojo techno ploščo. Je pa res, da s tem ne ponudi nič revolucionarnega. Podobnega elektronskega avanturizma so se številni elektronski (IDM) producenti lotevali že konec devetdesetih let. No, ker so ti ostali spregledani, pohval plošče Cocoon Crush ni težko razumeti, sploh ko vzamemo v zakup še to, da jo je Objekt oprijemljivo avtorsko zaznamoval.
-
Prekmurje pri nas velja za eno najplodnejših območij alternativne kitarske glasbe, za lokalni epicenter postrocka. Med glasbeniki, ki so se nekdaj združevali pod etiketo Prekmurje Noise Conspiracy, vidno izstopa Štefan Kovač Marko Banda, beltinški instrumentalni kvartet, ki deluje že devetnajst let. Po petih letih diskografskega zatišja se vrača s peto ploščo nouvi sad. Zaradi dosedanjega opusa in še posebej zaradi prejšnje plošče Panontikon, enega najpomembnejših slovenskih glasbenih presežkov iztekajočega se desetletja, je bilo od nove plošče pričakovati veliko. Samooklicani postjazzerji niso razočarali.
-
Najbolj stoični flegmatik med sodobnimi traperskimi zvezdniki kredibilnost nosi v zadnjem žepu. 21 Savagea so ustrelili kar šestkrat, njegov brat pa ni imel take sreče in je v neki ulični epizodi umrl. Trdo in grenko okolje nasilja je tako pričakovano osišče, okoli katerega plete enovrstičnice, a prav nič patetično ali preveč doživeto in celo ne brez humorja, album pa zaključi s 2pacovsko hvalnico mami. Povsem monoton način rapanja mladega raperja iz Atlante presenetljivo ne dolgočasi, prav zaradi posebne odmaknjenosti, zaradi izjemne zbranosti, večdimenzionalnosti vsebine in zaradi mikronaravnavanj nians v slogu. 21 Savage je preživel nevihto in, ja, je boljši, kot je bil na prvencu.
-
Dobra plat (logističnega) premora štajerskih raperskih veljakov iz kolektiva Tekochee Kru je, da se njegovi člani zdaj intenzivno ukvarjajo s solističnimi projekti. Mito je s ploščo Bratstvo in estradstvo že pred dvema letoma zakuhal enega domačih raperskih presežkov, zdaj je za nov projekt sile združil z YNGFireflyem, enim najprodornejših beatmakerjev pri nas. Ta je Mitu nekaj beatov narezal že za omenjeno ploščo, s prvo skupno pa zdaj potrjujeta, da je med njima preskočila močna ustvarjalna iskra. Mito za to, da njegove emsijevske akrobacije dobijo pravi kaliber, preprosto potrebuje drzne beate, YNGFirefly pa za svoj beatovski avanturizem veščega emsija. Naveza, narejena v raperskih nebesih.
-
Muse, britanski trojec, ki s pompoznim elektronskim rockom stadione polni že skoraj dvajset let, se vrača z osmim studijskim izdelkom. Ta je nekoliko prepričljivejši od zadnjih petih, milo rečeno poraznih plošč, a zgolj za odtenek. Trojec si je ime zgradil kot spodletela imitacija zasedbe Radiohead, na zemljevidu pa se je ohranil s teatralnim pop rockom, ki temelji na epskih solažah in baročnih aranžmajih. Čeprav se zasedba z novo ploščo večinoma oklepa te preverjene formule, si po dolgem času prizadeva tudi za slogovni zasuk. To stori tako, da bežno zajaha val retro nostalgije osemdesetih let, ki ga je pred leti sprožila Netflixova serija Stranger Things, na katero se očitno sklicuje tudi z naslovnico plošče.
-
Če ste te dni pregledovali lestvice najboljših lanskih plošč, ste na njih verjetno zasledili ime Sarah Davachi. Kanadska skladateljica in multiinstrumentalistka, ki je pred petimi leti izdala prvenec, se je s ploščami, ki so mu sledile, prikupila poznavalcem resnejše glasbe. Z Gave in Rest, deveto ploščo, je zdaj pritegnila tudi pozornost širšega občinstva. Zaradi akustične zvočne podobe je ta že na prvi posluh izrazito drugačna od njenih prejšnjih sintovskih plošč, toda zaradi izraza in razpoloženja hitro postane očitno, da so skladbe plod skladateljskega raziskovanja Davachijeve, enaintridesetletne samooklicane samotarke.
-
Roc Marciano: Behold a Dark Horse
Roc Marciano je pripadnik ogrožene vrste raperjev, ki jim je uspelo doseči zastrašujoče široko poslušalstvo brez zaledja založbe velikanke. Ne samo to, na tej poti je tako rekoč izumil mikrožanr, ki ga danes posnemajo mnogi: mafijski, bahaški rap počasnih, lebdečih zank z žlahtno izbranimi sempli in skoraj brez bobnov. Pedantni pripovedovalec in prefinjeni uličar je z vsako ploščo le bliže perfekciji naracije ulične črnine v vseh njenih odtenkih in kompleksnih preskakujočih se rimah. Marciano brez vneme nametava produkcijsko nenapihnjena, a domišljijsko izredno stimulativna filmična razpoloženja, kot jih je nekoč skupina Wu-Tang Clan. Značilno newyorško, a surovo stilizirano in zunajprostorsko.
-
Šef chicaških mojstrov americane, pevec in kitarist zasedbe Wilco, časa za prvo solistično ploščo s povsem novim materialom ni porabil za tuhtanje, kako potegniti ločnico med njo in tem, kar počne z zasedbo. Namesto tega je raje posnel do zdaj najbolj avtobiografske pesmi, v katerih se ukvarja z očetovo smrtjo in soproginimi zdravstvenimi težavami in hkrati s težavami, ki zadnja leta tarejo svet. Ja, Warm ni lahka plošča, kljub temu pa Tweedy poslušalcu namesto obupa ponudi upanje. Tudi ob pomoči Wilcovih sošpilavcev, ki mu z elegantnim, zadržanim indie folkom pripravijo izvrsten teren za to, da stopi v ospredje s svojim glasom, akustično kitaro in iskrenimi, introspektivnimi besedili.
Iskanje brez piškotkov ni možno
