Milan Kučan / »Narod, ki odstranjuje spomenike, te pričevalce svoje preteklosti, ni samozavesten narod«

Milan Kučan je 5. maja na Vrhniki v govoru ob obletnici osvoboditve navrgel tudi idejo, da bi bilo prav, da država postavi spomenik osamosvojitvi. Najbolje na Trgu republike, kjer je leta 1991 potekala osamosvojitvena slovesnost in kjer je bila prvič dvignjena slovenska zastava. Kučanov predlog je naletel na politično nerazumevanje, ena stran je govorila o tem – Kučan je namreč v govoru omenil tudi Spomenik revolucije, ki je simbol nekega drugega časa –, da želi nekdanji predsednik izbrisati preteklost, na drugi strani pa so se trkali po prsih in izjavljali, da so oni že zdavnaj razmišljali o tovrstnem spomeniku. A idejo Milana Kučana je treba razumeti s političnega vidika, osamosvojitelji, kot si pravijo, si že desetletja prisvajajo zasluge za nastanek samostojne Slovenije, pa četudi je bila ta posledica dolgega zgodovinskega obdobja in množice dogodkov in ljudi, ki so nastopali v njem. Slovenije nista v desetih dneh osamosvojila Janez Janša in Igor Bavčar skupaj z nekaj prijatelji iz koalicije Demos, Slovenijo so osamosvojili njeni državljani in državljanke, ljudje, ne pa politiki, ki si še vedno prisvajajo, kot radi pravijo, »osamosvojitveni kapital«.

»Ko je pandorina skrinjica enkrat odprta …«

»Umetna inteligenca je prihodnost, ključ do nje pa ima Slovenija,« se glasi naslov članka, ki ga je Forbes objavil pred šestimi leti, govori pa o tem, da ustanove, kot sta Institut Jožef Stefan in Fakulteta za računalništvo in informatiko v Ljubljani, tudi v globalnem kontekstu razvoja umetne inteligence niso zanemarljive sile. Čeprav se v zadnjih letih na tem področju tektonski premiki dogajajo predvsem v tujini, so zanje vseeno odgovorni tudi nekateri slovenski znanstveniki in znanstvenice. Ena takšnih je Sanja Fidler, vodilna strokovnjakinja za računalniški vid in strojno učenje, ki deluje kot docentka na Univerzi v Torontu in je poleg tega vodja oddelka za umetno inteligenco pri podjetju NVIDIA, vodilnem proizvajalcu grafičnih vmesnikov in matičnih plošč ter eni od glavnih gonilnih sil pri razvoju umetne inteligence. Za Mladino je spregovorila o svojem delu in etičnih vprašanjih, ki se pri tem postavljajo, pri čemer poudarja, da gre za »njena osebna mnenja, ki niso nujno mnenja podjetja NVIDIA«.

Sanja Ajanović Hovnik / »Morda bi lahko nekatere reforme izvedli hitreje, če bi uporabljali metode prejšnje vlade«

Sanja Ajanović Hovnik je ena najtesnejših zaupnic predsednika vlade Roberta Goloba. Je soustanoviteljica Gibanja Svoboda in soavtorica njenega programa ter koalicijske pogodbe. Leta 2008, še brez diplome fakultete za upravo, se zaposli v službah državnega zbora, njen karierni vzpon pa se zares začne leta 2012 z ustanovitvijo Pozitivne Slovenije, ko se pridruži Alenki Bratušek. Med letoma 2015 in 2018 je sekretarka njene poslanske skupine, tedaj, ob ustanavljanju Pozitivne Slovenije, pa spozna tudi Roberta Goloba, s katerim po lastnih besedah splete tesne, prijateljske vezi. Danes je kot ministrica za javno upravo odgovorna za eno najtežjih reform: reformo plačnega sistema v javnem sektorju, kar vključuje tudi ureditev plačnih razmerij v zdravstvu.

Damir Josipovič / »Marsikdo je igral dvojno vlogo, tudi prejšnja vlada, zlasti minister Vizjak. Tudi Hojs se pretvarja.«

Dr. Damir Josipovič je višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Prepleta demografije in geografije se je lotil že v diplomskem delu na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, v njem je analiziral politično-geografski oris obmejnega Zgornjega Obkolpja. Leta 2005 je doktoriral s temo Demogeografski učinki imigracije v Sloveniji po II. svetovni vojni: v perspektivi dejavnikov migracij in sprememb rodnostnega obnašanja.

»Živali imamo radi, a o njih ne vemo nič«

Seveda. Se pa sprašujem, ali je družba na to pripravljena. Vzemimo popolno prepoved privezovanja psov na verige. Prepoved se uvaja, ne da bi sploh vedeli, koliko psov je danes privezanih na verige, zakon pa daje podlago za odvzeme teh živali. Inšpektor bo izdal ureditveno odločbo, da je treba v določenem času psa sneti z verige, in ko se bo čez čas vrnil preverit stanje, bo pes odvzet, če to ne bo urejeno. Moje vprašanje je: kam bodo vse te živali, ki jih je na tisoče, potem nameščene? Zavetišča za živali so že danes povsem polna.

Albert Mrgole, družinski terapevt / »Otroci se zlorabe moči naučijo od staršev«

Albert Mrgole skupaj z Leonido Mrgole vodi Zavod Vezal, kjer kot družinska terapevta pomagata staršem, otrokom, zakoncem in družinam, ki se znajdejo v takšnih ali drugačnih stiskah. Njun pogled na odraščanje mladih je drugačen od prevladujočega; kot kakšna prijazna hipija vseskozi govorita o odnosih, o tem, na kakšen način se povezujejo otroci in starši, zakaj je pomemben odnos, kaj se z avtoriteto dogaja danes. V zadnjih tednih so slovenske medije znova preplavile zgodbe o nasilju med mladimi – in najpogostejši odziv je, da so mladi pač razvajeni, da nimajo mej. Odgovor na to je seveda kazen. Albert Mrgole pravi, da je takšno razmišljanje povsem napačno, preživeto, celo nevarno. Nasilja pač nikoli ne moreš reševati z nasiljem.

Milojka Kolar Celarc / »Kaj se bo zgodilo z dobički, ki so jih imele zavarovalnice v času epidemije in neizvajanja zdravstvenih storitev?«

Milojka Kolar Celarc je bila ena najproduktivnejših zdravstvenih ministric. V času njenega mandata, v vladi Mira Cerarja, je prenovila skoraj vse ključne zdravstvene zakone. Tisti, ki jih zaradi Cerarjevega odstopa njenemu ministrstvu ni uspelo uzakoniti, kot sta zakon o dolgotrajni oskrbi in zakon o prenosu dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, pa so edina podlaga, na kateri so kasneje delali njeni nasledniki. Preden je leta 2014 postala ministrica, je sicer zaslovela v vladi Janeza Drnovška pri uspešnem uvajanju DDV, nato je delala tudi v zavarovalništvu. Poleg Zavarovalnice Triglav in Pozavarovalnice Sava je od znotraj spoznala tudi delovanje Vzajemne, ki jo je vodila dve leti.

Dr. Janez Vogrinc / »Inštrukcije so nekaj, kar je zame nesprejemljivo. V našem šolskem sistemu inštrukcije ne bi smele obstajati.«

Janez Vogrinc je dekan Pedagoške fakultete v Ljubljani. Je tudi vodja delovne skupine za pripravo novega nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023–2033, ki jo je oblikovalo resorno ministrstvo. Politika veliko govori o reformah, tudi o šolski, a Vogrinc je zadržan, njegova strokovna komisija naj bi pripravila smernice, iz katerih bi se potem oblikovale spremembe. Stanje v šolstvu ni najboljše, primanjkuje učiteljev, veliko pa je sistemskih nedorečenosti, kot na primer vpis v srednje šole. Razlog za vse to je pravzaprav enostaven, že zadnjih nekaj mandatov šolski resor vodijo posamezniki, ki nimajo velike politične teže, hkrati pa so bili brez pravih strokovnih smernic. To naj bi se zdaj spremenilo. Vogrinc sicer zavrača tezo, da je njegova strokovna komisija le paravan, privid, za katerim se dogajajo druge stvari. Načrtovanje reforme naj bi bilo tokrat resno.

Uroš Macerl / »Zadnji protest kmetov je bil zlasti protest proti Golobovi vladi, ne pa protest za kmeta«

Uroš Macerl (1968) je kmet iz Ravenske vasi nad Zagorjem ob Savi in dolgoleten okoljski aktivist, ki od lani sopredseduje Zeleni stranki Vesna. Leta 2017 je prejel najvišjo svetovno nagrado za okoljski aktivizem, Goldmanovo nagrado, znano tudi kot »Green Nobel«, zelena Nobelova nagrada. Kot kmet v vplivnem območju in predsednik zasavskega društvo Eko krog je s somišljeniki vztrajal in dokazal kršitve cementarne Lafarge, zaradi katerih je morala cementarna 5. marca 2015 dokončno ustaviti proizvodnjo. V utemeljitvi nagrade je zapisano, da »je izkoristil priložnost edinega stranskega udeleženca v pravnih postopkih pridobivanja okoljskih dovoljenj ter s pomočjo ostalih aktivistov Eko kroga uspešno ustavil sosežig petrolkoksa in nevarnih industrijskih odpadkov v cementarni«.

»Želim si, da se tujci vključijo v družbo«

Nisem nacionalist, nisem ksenofob, po vsem svetu imam veliko prijateljev takšne ali drugačne vere. V Sloveniji potrebujemo tujo delovno silo, želim pa si, da se tujci in njihove družine enakopravno vključijo v družbo. Glavna težava je uporaba jezika, ni problem kriminaliteta tujcev ali kaj podobnega, vsi problemi in strahovi ostalih prebivalcev izhajajo iz neznanja jezika. Posledično to pomeni, da med priseljenci in ljudmi, ki živijo v Kranju, ni sodelovanja, komunikacije, pojavlja pa se izolacija šibkejših.

Dr. Dušan Mramor / »Pri tako negotovem stanju, v kakršnem smo sedaj, bi sam vse predlagane reforme zamrznil«

»Večina je takrat trdila, da nimamo podrejenih obveznic, da so naše banke trdne in tako naprej. Že takrat sem rekel, da to ne drži in da bodo posledice zelo hude,« se je Dušan Mramor pred dnevi spomnil svoje (žal) pravilne napovedi iz intervjuja za Mladino leta 2007, pred zadnjo finančno krizo. Tudi tokrat smo se z dvakratnim finančnim ministrom (2002–2006 in 2014–2016) pogovarjali o prihodnosti, kot jo je mogoče napovedati iz napak v preteklosti. Tudi med tem pogovorom je večkrat dejal: »Ne bo vam všeč, kar bom povedal, a tako je.«

Peter Grum / »Ne poznam podobnega primera reklamiranja odpiranja podjetij v BiH v nobeni drugi državi. Slovenija si bo tudi sicer z Bosno morala naliti čistega vina.«

Peter Grum (letnik 1981) je univerzitetni diplomirani pravnik. Na finančni upravi (Furs), tudi že njeni predhodnici davčni upravi, je zaposlen od leta 2006 – z edino prekinitvijo med oktobrom 2020 in junijem 2022. S Fursa je moral kot namestnik direktorja Petra Jenka oditi po nastavitvi Irene Nunčič, pred leti kandidatke stranke SDS za občinski svet v Šmarju pri Jelšah, na čelo Fursa (Ireno Nunčič je nato marca 2021 zamenjal Simon Starček, junija 2021 pa Ivan Simič). Grum je oktobra 2020 odšel na ministrstvo za javno upravo, kjer je vodil direktorat za informatiko.

Izidor Ostan Ožbolt / »Če okoljske vidike v celoti pozabimo, ni ekonomsko mogoče, da TEŠ zdrži do leta 2033«

Izidor Ostan Ožbolt (letnik 1993) je ekonomist, poznavalec energetike in aktivist, eden najaktivnejših članov kolektiva Mladi za podnebno pravičnost. Iz podnebnega sindikalizma je diplomiral na Filozofski fakulteti, lani pa na ljubljanski Ekonomski fakulteti zagovarjal magistrsko nalogo Zelena transformacija: načrt razogljičenja slovenskega elektroenergetskega sistema in njegove makroekonomske implikacije.

Asta Vrečko / »Zaradi odločitve o združitvi dveh muzejev sem bila vseskozi deležna žaljivk, očitkov o nepoznavanju zgodovine in pomena osamosvojitve«

Ministrica za kulturo Asta Vrečko je na položaju nasledila Vaska Simonitija, ki se je nad svojim resorjem dve leti grobo izživljal. Njegova nasilna politika, ki je teptala strokovne ljudi in odločitve, je bila le vrh ledene gore, saj težav v kulturi že prej ni manjkalo. Desetletja se kopičijo sistemske težave in tudi zato ima večina kulturnih delavcev danes zelo nizke prihodke. Sedanja ministrica je doktorica umetnostne zgodovine, kustosinja razstav, tudi na mednarodni ravni, je docentka in znanstvena raziskovalka na ljubljanski Filozofski fakulteti. Tudi sama torej izhaja iz kulture in pri svojem delu se je največ posvečala slovenski in jugoslovanski umetnosti 20. stoletja. Ko je postala ministrica, je napovedala, da se bo lotila obojega: sporne Simonitijeve zapuščine in zavoženega kulturnega sistema.

»Celibat ni vsiljen – ni pa lahka izbira«

Branko Cestnik je pater klaretinec, naloge in dela opravlja kot župnik v župniji Frankolovo. Cestnik ni običajen duhovnik, redno piše blog, napisal je dva zgodovinska romana, nekoč je bil zelo dejaven pri katoliških skavtih. Študiral je filozofijo, teologijo, pedagogiko in mladinsko pastoralo, magistriral pa je iz teme Iskanje Boga v gledališču Eugena Ionesca.

»Vsaj 49 otrok je bilo podvrženih prostituciji«

Društvo Ključ deluje na področju trgovine z ljudmi, pri čemer je daleč največji delež njihovih uporabnic žrtev prostitucije. Zdaj so izvedli raziskavo o prostituciji med mladimi v Sloveniji in ugotovili, da bi lahko bilo v Sloveniji v zadnjih petih letih v prostitucijo prisiljenih tudi do 248 mladoletnih oseb, večinoma deklet. Pogovarjali smo se s Polono Kovač, politologinjo z magisterijem iz socialnega dela, ki predseduje društvu zadnji dve leti, v različnih vlogah pa tam deluje že od leta 2006.

Simon Maljevac / »Najem stanovanja je čisto legitimna izbira in nikakor ne pomeni, da si kaj manj dosegel v življenju, če ga nimaš v lasti«

Simon Maljevac (1981), diplomirani sociolog, od januarja letos vodi zagotovo eno najzahtevnejših ministrstev. Ravno sistemska ureditev stanovanjske politike in dolgotrajne oskrbe, ki spadata pod ministrstvo za solidarno prihodnost, bosta pomemben ali celo ključen lakmus, koliko socialna in solidarna država bomo.

Svetlana Makarovič / »Zadnje čase sem tolikokrat popljuvana, da se mi ni treba niti tuširati«

Svetlana Makarovič je v teh krajih znana po ostrem jeziku, morda ga res ima, a je veliko več kot to. Je predvsem velika umetnica, pesnica, pisateljica, igralka, pevka, ki vseskozi opazuje družbo, ji nastavlja zrcalo in zastavlja svoj glas za najšibkejše. Kdor vidi v ogledalu drugačno podobo, kot si bi jo želel, je lahko užaljen, a naloga umetnosti pač ni, da bi oblasti pela hvalnice. Svetlana Makarovič ima že vse življenje težave z oblastjo, težave ima tudi s to ali ono elito. Ne zato, ker naj bi bila posebna, ker naj bi imela mačke raje od ljudi, pač pa zato, ker je samosvoja, ker, kot pravi, na udarce odgovarja z udarci. Prosto po vikinški morali, na zlo se odgovarja z zlom, na dobro pa z dobrim. Pesnica je hud udarec doživela leta 2000, ko je dobila Prešernovo nagrado za svoj umetniški opus, vendar je hkrati nagrado dobil tudi mozaičar, pater Marko Rupnik, za poslikavo zasebne papeževe kapele. Takrat je nagrado s solzami v očeh zavrnila, tudi zato, ker naj bi priznanje Rupniku omogočilo, »da so klerikalci agresivno stopili v slovensko kulturo«. Letos, toliko let kasneje, je tudi zaradi obtožb o spolnih zlorabah, ki jih je bil deležen Rupnik, od države zahtevala, da se ji nagrada vendarle izroči. Ni šlo. Upravni odbor Prešernovega sklada je zavrnil idejo, da bi ji nagrado izročili na osrednji državni proslavi, za to je na odru Svetlana Makarovič prebrala pesem. Pesnica je za zdaj še vedno brez nagrade, njeni oponenti pa se neprepričljivo izgovarjajo na pomanjkljivosti v zakonodaji. Če že komu, je ravno ona tista, ki bi ji država morala to nagrado vročiti.

Dr. Jože Kozina / »Do skrajnosti zavožene medčloveške odnose je mogoče sanirati le preko humanega in spoštljivega ravnanja z živalmi«

Živali po simbolni spremembi zakonodaje leta 2020 niso več le stvari, pač pa veljajo za čuteča bitja. O živinoreji se danes govori tudi v povezavi z negativnimi vplivi na okolje in podnebje. Premier Robert Golob je dejal, da bi vsi skupaj lahko pojedli nekaj manj mesa. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je pripravila posvet, namenjen izboljšanju položaja živali. Vse to vendarle so nekakšni odzivi na vprašljivi odnos med človekom in živaljo, o katerem v prostem času veliko razmišlja vrhovni državni tožilec Jože Kozina. Gre sicer za tožilca, ki mu je pred desetletji prvemu uspelo postaviti neke ločnice med svobodno gospodarsko pobudo na eni strani in različnimi oblikami oškodovanja premoženja in delavskih pravic na drugi. Zaradi njega so v zaporu med drugim končali nekdanji prvi mož Merkurja Bine Kordež, nekdanji prvi mož Pivovarne Laško Boško Šrot in nekdanji prvi mož Istrabenza Igor Bavčar.

Marina Ovsjanikova / »Tako kot milijoni Rusov sem tiščala glavo v pesek«

Marina Ovsjanikova se je rodila leta 1978 v Odesi. Oče ukrajinskega rodu je kmalu umrl, z mamo Rusinjo sta se pozneje preselili v Grozni. Leta 1993 sta pred čečensko vojno zbežali v Krasnodar na jugu Rusije, kjer je študirala novinarstvo in delala za lokalno državno televizijsko postajo. Leta 2002 se je preselila v Moskvo in med letoma 2003 in 2022 delala za Prvi kanal, televizijski program, ki ga nadzoruje Kremelj. Marca 2022 je v večernih poročilih v živo v kamero pomolila protivojni plakat, zato so jo zaradi pozivanja k neprijavljenemu protestu kaznovali z denarno kaznijo, sledili sta še dve. Po julijskem protivojnem protestu s plakatom pa so jo priprli, začeli preiskavo in ji naložili hišni pripor. Oktobra lani je zbežala iz Rusije. Ima dva otroka, stara 12 in 18 let.

(Pre)lahkotnost obljub

»Cilj je, da zgradimo 'stroj', ki bo do konca mandata zgradil dva tisoč stanovanj na leto,« je prejšnjo sredo po vrhu koalicije na Brdu pri Kranju pred kamerami izjavil minister za delo Luka Mesec. »Tri tisoč,« je bilo zaslišati šepet iz ozadja. In minister Mesec je v mikrofon takoj dodal: »Tri tisoč, pardon, me je predsednik vlade popravil.« Takšno odstopanje pri ključnem podatku, o katerem so pred tem tekla večurna usklajevanja, je seveda težko razumeti kot lapsus, zagotovo pa je zdaj v javnosti zabetonirana obljuba o tri tisoč zgrajenih stanovanj na leto, ki bo na tnalu ob koncu mandata 2026. So ta in ostale zelo konkretne obljube, ki jih vse pogosteje javno plasira premier Robert Golob, uresničljive in zlasti javnofinančno vzdržne ali so se ministri in ministrice po njih vse bolj pogosto prisiljeni ukvarjati z relativizacijo in saniranjem škode teh premierovih vehementnih napovedi?

Dino Manzoni / »Bolj ko se ljudje osredotočamo na lastno zadovoljstvo in srečo, bolj smo nezadovoljni«

Dino Manzoni (rodil se je 15. novembra 1991 v Kopru) je psiholog, ki pri Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU raziskuje na presečišču psihologije, filozofije in psihoanalize. Raziskovalno se med drugim posveča problematiki družbenega narcisizma, ukvarja pa se tudi z vprašanjem ljubezni v sodobni družbi; o njem te dni pod mentorstvom Mladena Dolarja pripravlja doktorsko disertacijo.

Drago Ivanuša / »Država brez kulture je zgolj kapitalistična institucija«

Drago Ivanuša (rojen leta 1969) je eden izmed naših vrhunskih skladateljev, pianistov in harmonikarjev in hkrati eden najdejavnejših. Od samega začetka, ko je, kot je nekoč v Delu zapisala Vesna Milek, v gledališče priletel kot »nekakšen mladi Franz Liszt, karizmatičen, divji, z nerazložljivo iskro norosti, erosa in melanholije prekmurskih ravnic«, ustvarja glasbo za predstave. Danes je njegov opus osupljiv, poleg glasbe za 150 gledaliških predstav je ustvaril še glasbo za več deset filmov in nešteto drugih izjemno raznolikih glasbenih projektov. Med temi so tudi klavirski solo La Bête Humaine, ki ga lahko razlagamo kot odziv na aktualne napetosti v družbi, unikatni glasbeno-pesniški tandem z Anjo Zag Golob in zasedba Magnetik, v kateri delujejo samosvoji glasbeniki. Za te tri projekte – obenem pa še za gledališko glasbo za trilogijo Cement in predstavo Ali: Strah ti pojé dušo, vse je režiral Sebastijan Horvat – bo te dni prejel najvišje državno priznanje za umetniško ustvarjanje, nagrado Prešernovega sklada.

Tone Kregar / »Postajamo družba vse bolj fanatičnih in histeričnih vsevedov, prepričanih o svoji edini zveličavni resnici«

Tone Kregar je človek, ki mu ni mar za ideološke in politične delitve, temveč predvsem za delitev med dobrim in zlim. Kot doktor zgodovine, sociolog in večkrat nagrajeni muzealec se posveča kolektivni dimenziji našega bivanja in predstavlja resnico, ki jo je mogoče razumeti; kot prvo grlo skupine Mi2 pa z umetnikom lastnim žarom še vedno koplje po komediji človeškega tkiva in tipa – za smislom, ki bi ga bilo mogoče izpeti. Kregar je človek širokih obzorij in številnih identitet, v njem uspešno sobivata mali človek z obrobja in uglajeni meščan, »fakin« izpod Donačke gore in direktor Muzeja novejše zgodovine Celje. »To svojo dvojnost sem vedno doživljal kot prednost, nikoli kot kompleks,« pravi.

Mitja Sardoč / »Neenakost se povečuje, šole pa so vedno manj vzgojne in vedno bolj tekmovalne institucije«

Mitja Sardoč je višji znanstveni sodelavec na Pedagoškem inštitutu, v tisti znanstveni ustanovi, katere vodstvo je politika v času prejšnje vlade želela zamenjati, a ji ni uspelo. Pred desetimi leti je na smeri filozofija vzgoje doktoriral na Institute of Education (University of London) v Veliki Britaniji. Je avtor znanstvenih člankov in urednik znanstvenih revij. Med drugim je sourejal posebni številki družboslovne revije Šolsko polje, ki sta obravnavali nasilje v šoli in družbi. Zato je danes, ko prebiramo svareče naslove o nasilju v šoli, ko varuhi morale govorijo o popustljivih starših in ko apologeti kaznovanja pridigajo, da brez nasilja ni ustrezne vzgoje, pravi sogovornik o vprašanjih nasilja v šoli. Je tega res več kot nekoč? Je bolj neposredno? Kakšni so vzroki zanj? In predvsem, ali ni nasilje v šolah posledica nekega drugega nasilja, ki obstaja zunaj šolskega sistema.

Mirt Komel / »Vrnili smo se v prihodnost krasnega novega brezstičnega sveta«

Ko dr. Mirt Komel – na Fakulteti za družbe ne vede v Ljubljani (FDV) predstojnik Oddelka za kulturologijo in hišni filozof, ki se ukvarja s teoretsko psihoanalizo in heglo-marksizmom – ne predava o moderni filozofiji in sodobni književnosti, vselej raziskuje, prevaja, urednikuje, z nepotešljivo lakoto požira knjige, obrača videoigre, (že dvestotič) gleda Twin Peaks in predvsem piše. Naj gre za esejistiko, angažirano literaturo, detektivke in potopise, znanstvene članke in monografije – malokateri žanr uide Komelovim hitrim prstom, izpod katerih je nedavno prišel tudi nekoliko eksperimentalen roman Akiles, s katerim je avtor iz kriminalk zaplaval nazaj v (post)modernistične vode.

Bojana Bajželj / »Planet z desetimi milijardami ljudi, ki jedo kot vrhunski plenilci, ne more zdržati«

Dr. Bojana Bajželj (1983) je po študiju krajinske arhitekture krajši čas delala v Ljubljanskem urbanističnem zavodu, nato pa odšla v tujino. V Veliki Britaniji je magistrirala iz okoljskih znanosti in kasneje v okviru doktorata na Cambridgeu izvedla odmevno raziskavo, v kateri je proučevala scenarije oskrbe s hrano, če bi na Zemlji živelo deset milijard ljudi. Ena ključnih ugotovitev raziskave je bila, da je vpliv proizvodnje hrane na podnebne spremembe močno podcenjen in neukrepanje ogroža podnebne cilje ter da je eden od neizogibnih ukrepov (tudi) sprememba prehranskih navad.

Vlasta Jalušič / »Skrbi me, da bodo prehitro popustili. Politika ni nekaj, kamor se lahko odpraviš za dve leti, potem pa odstopiš.«

Vlasta Jalušič je ena od ustanoviteljic Mirovnega inštituta, kjer je že dolgo zaposlena kot raziskovalka. Doktorirala je iz politične teorije na Dunaju, je tudi redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Predavala je na številnih univerzah, od Dunaja do Budimpešte, od Sarajeva do Princetona. Bila je ena od prvih novih feministk v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in borka za pravice manjšin. Ukvarjala se je z vzroki za dezintegracijo Jugoslavije in vojno, z vprašanji nasilja, rasizma, propagande in laganja … Rdeča nit, ki jo vodi skozi to pot, je želja, da bi se ljudje vrnili k politiki kot dejavnosti, ki poteka v skupnosti, v kateri ljudje sodelujejo in rešujejo konkretne probleme ter uspešne prakse kot tradicijo vgrajujejo v institucije. Je torej prava sogovornica za vprašanje, kako naprej po janšizmu.

Marko Plahuta / »Twitter je pri nas eksplodiral z nastopom Janševe vlade«

Marko Plahuta je programer, raziskovalec in ljubiteljski podatkovni analitik slovenskega dela Twitterja. V službi analizira jezik, ki se pojavlja na družabnih omrežjih, in zaznava potencialne grožnje, ukvarja pa se tudi z vizualizacijo podatkov. Zase pravi, da je neodvisni aktivist, ki analizira tisto, kar se mu na Twitterju zdi zanimivo, in ker to v Sloveniji počne samo on, je pri delu lahko muhast. Ker na slovenskem delčku Twitterja prevladuje politična razprava, je večina njegovih analiz povezana s politiko in mediji, vztraja pa, da je zgolj podatkovni analitik, ne politični.

Saša Babič / »Kletvice kažejo na dvojno moralo družbe: ne smemo jih izreči, ko pa o njih govorimo, se vsi zelo zabavamo«

Saša Babič je slovstvena folkloristka, ki na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU preučuje folklorne obrazce, torej najkrajše folklorne forme, kot so pregovori, pozdravi, molitve, uganke in – verjetno najsočnejši predmet njenega raziskovanja – kletvice.