Nedopustni poseg v svobodo izražanja

V starem jedru Ljubljane se je v nedeljo, 6. novembra, odvil umetniški dogodek v sklopu koncertnega cikla Jazz klub Mezzoforte. Ker je šlo za dogodek na prostem, je umetnik Žiga Pilih ob glasbeni spremljavi, za katero je tokrat poskrbel kontrabasist, svoj, performativni del izvedel tako, da je s kredo pisal družbeno kritična sporočila po javni površini. Na Šuštarskem mostu je denimo izrazil podporo Avtonomni coni Rog, kjer je do njene nasilne izselitve s strani občine deloval tudi sam. Zavzel se je proti sežigalnici, ki ji je mestno vodstvo naklonjeno, okoljevarstveniki pa ne. Pred mestno hišo pa je napisal »Rekviem za prašiča Napoleona«. S tem je spomnil na Orwellovo klasiko Živalska farma, v kateri se živali rešijo človeške nadvlade in živijo v slogi, dokler se prašiči nasilno ne povzdignejo nad ostale in postanejo enako kruti kot ljudje. Zaradi teh napisov, narejenih s kredo, mu je mestno redarstvo izreklo globo v višini 208,65 evra.

Muzej narodne revolucije

Ko je ministrica za kulturo Asta Vrečko napovedala, da bo ukinila pod Janševo vlado ustanovljen Muzej osamosvojitve in ga pridružila že obstoječemu Muzeju novejše zgodovine Slovenije, je nastal vihar. Napovedani so bili protesti, razpravlja se o interpelaciji, pojavljajo se besede o zlorabi in obračunu. Kar je bilo pričakovano. Osamosvojitev je pri nas razumljena kot nekaj svetega, brezmadežnega, nedotakljivega, kot udejanjenje tisočletnega sna stoterih generacij Slovenk in Slovencev, ki so si že od kralja Sama dalje želeli živeti v samostojni in demokratični državi. Na tem mitu o sveti osamosvojitvi so zrasli politiki, nekatere politične stranke pa iz njega črpajo ideološke korenine. Zato je drugačen pogled na osamosvajanje, zapišimo: drugačen pogled na strokovno in muzejsko predstavitev zgodovine nastanka slovenske države, za nekatere napad na eksistenco.

Direktor in vodja programskega sveta RTV proti novinarjem

Del supervolilne jeseni bodo tudi trije referendumi, ki jih je zahtevala stranka SDS, na sporedu so 27. novembra. Čeprav bodo volivci precej utrujeni od glasovanj po dveh krogih predsedniških in prvem krogu lokalnih volitev, ne gre za nepomembna vprašanja. Morda najpomembnejše je vprašanje potrditve Zakona o RTV Slovenija, ki bi onemogočil trenutno dogajanje, ko se javni medij spreminja v državnega, bolje rečeno kar v strankarskega. To kaže tudi število prijavljenih organizatorjev kampanje, med katerimi bosta v lastnem svojstvu presenetljivo nastopala tudi prva moža političnega prestrukturiranja javne RTV, predsednik programskega sveta Peter Gregorčič in generalni direktor televizije Andrej Grah Whatmough.

»Kaj je vredno več, umetnost ali življenje?«

Okoljski aktivisti so že sredi poletja začeli dvigovati prah s protestnimi akcijami, v katerih so v muzejih in galerijah svoje dlani s sekundnim lepilom pritrdili na pomembna dela slikarskih velemojstrov. Mladi protestniki iz aktivističnih skupin, kot so Just Stop Oil, Ultima Generazione in Extintion Rebellion, ki so se prilepili na dela klasikov, kot so denimo Botticelli, Van Gogh, Constable in Giampietrino, so si pri tem prizadevali, da slik ne bi poškodovali: izbrali so slike, ki so zaščitene s steklom, in tako včasih le rahlo poškodovali okvirje.

So starejši udeleženci v prometu res nevarnejši vozniki? 

Prejšnji mesec se je spet zvrstilo več prometnih nesreč s smrtnim izidom, njihovi povzročitelji pa so bili starejši vozniki – 86-letnik je na avtocesti zapeljal v napačno smer, 87-letnik se je zaletel v skupino ljudi pred nakupovalnim središčem, 82-letnik je nesrečo povzročil pri poskusu prehitevanja. Pa so starejši udeleženci v prometu tudi v resnici nevarnejši vozniki?

N'toko

11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Žive meje

Komentar / Meje demokracije

Vrnitev Lule Da Silve na čelo brazilske države je bila vrsto let eden izmed fokusov globalne levice. Predvsem na zahodni polobli je Lula pomenil upanje za drugačno razvojno pot, za opolnomočenje revnih in rešitev dragocenega pragozda. Ob njegovi nedavni volilni zmagi so se mi vrnili v spomin vzneseni govori pokojnega ameriškega političnega komentatorja Michaela Brooksa, ki je med zahodno levico ponesel geslo #LulaLibre in agresivno lobiral za njegov izpust iz zapora. »Lula je simbol upora, moči, poguma in dostojanstva, oseba, ki jo moramo vsi posnemati!« Pompoznim besedam je težko oporekati, saj je bil Lula verjetno zadnji uspešen socialdemokrat na svetu – sindikalist, ki je v času diktature zgradil močno Delavsko stranko, prevzel oblast po mirni poti in uporabil svojo moč, da je dvignil 20 milijonov Brazilcev iz revščine. Kateri levi politik na Zahodu se je lahko v zadnjih desetletjih pohvalil s čim primerljivim? Brooks, ki je leta 2020 tragično umrl, ni dočakal zmagoslavja svojega junaka, je pa tudi po zaslugi njegovega poročanja Lulovo vrnitev praznovala vsa zahodna levica.

Janko Lorenci

11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kolumna

Komentar / Mož za vse čase in okuse

Borut Pahor se po koncu dvojnega predsedniškega mandata morda vrača v svojo stranko, SD. Njemu to očitno ustreza, stranki nekoliko manj, tako od strani pa se zdi, da je to slabo za SD in za vso našo politiko.

dr. Bogomir Kovač

11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Ekonomija

Komentar / V. Gligorov

Kolumne običajno niso namenjene nekrologom, toda obstajajo izjeme za izjemne ljudi in Vladimir Gligorov nedvomno sodi mednje. Gligorov je nedvomno eden najboljših političnih ekonomistov srednje generacije na območju bivše Jugoslavije, izjemno vpliven intelektualec in hkrati tudi politični aktivist. Njegova življenjska pot je kot zgodovinska freska balkanskega prostora. Bil je človek treh državljanstev, toda svetovljan sveta brez političnih meja. V večni kloaki balkanskih provincializmov je vedno izstopal s svojo racionalno in argumentirano interpretacijo. Njegovo publicistično delo je izjemno in brez primere tudi v evropskem merilu, podobno velja za številne članke in knjige. Kot se je duhovito izrazil Mario Holzner, izvršni direktor dunajskega WIIW, lažje bi bilo našteti, česa ni delal in komentiral, kot dokazovati nasprotno. Gligorov je nedvomno vodilni poznavalec jugovzhodne Evrope, zlasti jugoslovanske krize in njenega razpleta. Njegove razlage so bile vedno razorožujoče. Četudi jih morda niste sprejeli, ste v njih lahko uživali.

Saša Nabergoj / »Sodobna umetnost je kot ogledalo ali kladivo družbe«

Umetnostna zgodovinarka in kulturna menedžerka Saša Nabergoj ima za seboj uspešno kariero. Preden je postala direktorica Loškega muzeja v Škofji Loki, je dve desetletji (1995–2015) delovala kot vodja kulturnih projektov, kustosinja, kritičarka, publicistka, urednica, organizatorka in predavateljica v neodvisni sferi sodobnih umetnosti. A ne le doma – od samega začetka je bila vpeta v mednarodni svet sodobne umetnosti, razstave je pripravljala denimo v Izmirju, Tirani in Stockholmu. Petnajst let (2000–2015) je bila pomočnica direktorice SCCA-Ljubljana, Zavoda za sodobno umetnost. Poleg tega je pri tej nevladni organizaciji kar 18 let vodila Svet umetnosti, šolo za kustose in kritike sodobnih umetnosti, kar pomeni, da je delala z najobetavnejšimi mladimi ljudmi, ki sta jih zanimala umetnostna kritika in kuriranje razstav. Danes so dejavni v domala vseh umetnostnih institucijah, v nevladnih organizacijah, številni tudi v mednarodnem prostoru.

Izredno stanje kot status quo

Na dušeče beli oder Nove pošte, ki ga krasi le minimalistična scenografija v obliki trofej redkih eksotičnih bitij jutrišnjega dne – dreves –, drug za drugim počasi prikapljajo goli člani igralske zasedbe. Na hitro se oblečejo v uniformo slehernika, ki ga predstavljajo – tu so denimo hitri poštar, počitniški oče, poslovnež s kravato, gospodinja z vrečkami, zapita karieristka in gradbeni delavec –, ter začnejo urno tekati na mestu. Sedem nemih tekačev, obloženih s kupi težke prtljage, simbolizira kapitalistično družbo, ki v naglici drvi proti temu, kar jo pravzaprav ubija: proti rasti. »V kapitalizmu ni dovolj ustvarjati enakomeren dobiček. Cilj je ta dobiček znova vložiti, razširiti proizvodni proces in ustvariti še več dobička kot leto poprej. Vse, kar šteje, je rast,« medtem iz offa sporoča tesnobna naracija, povzeta po knjigi Manj je več, ki jo je napisal britanski antropolog Jason Hickel in jo interpretira igralec Blaž Šef.