Ste bogati? Direktor? Vodja tujega podjetja? Na RTV Slovenija vas razumejo. 

Človek včasih res ne ve, kaj bi si mislil. Naj za začetek stopimo kar dobro v medpraznični čas, moramo se namreč ustaviti v oddaji Dnevnik, ki je bila na TV Slovenija predvajana že 25. aprila. Govor je o prispevku novinarke Tadeje Anžlovar, ob katerem je celotna naša družina jokala – hlipanje pa se je slišalo iz celotne naše soseske, saj se je vsem po vrsti dobesedno trgalo srce. Odmevov sploh nismo gledali tisti dan, ker smo še vedno jokali, tako pretreseni ob grozljivi zgodbi, ki nam jo je predstavila ta pogumna ženska – Tadeja Anžlovar!

V imenu spomina

Pišem, kar pomeni, da še živim. Pišem o spominih na dan pred 80 leti, ko so mi vile rojenice podarile še eno življenje in sem v nekaj urah doživel preobrazbo iz otroka v odraslega. To je bil najbolj »zgoščen« dan v mojem življenju.

S čopičem v boj za Križanke!

Deset let trajajoča kalvarija Srednje šole za oblikovanje in fotografijo (SŠOF), ki ima prostore v ljubljanskih Križankah, je v sredo, 7. maja, doživela svetel trenutek, ko so se novinarske konference v njeno podporo, ki je bila kot krik žejnega v puščavi, udeležili nekateri priznani umetniki in umetnice, nekoč dijaki in dijakinje te šole, ter pojasnili, zakaj mora ta ostati v Križankah vsaj še nadaljnjih 80 let. Prihodnje leto bo namreč SŠOF obhajala 80. obletnico ustanovitve in prav toliko let delovanja v Križankah, a država in mesto jo mečeta iz prostorov, ki ji pripadajo zgodovinsko.

V nedeljo se ne bo odločalo o zakonu in pokojninskih nagradah, zadaj je nekaj bolj zloveščega

V nedeljo bo potekal referendum o zakonu, ki ureja pokojninske dodatke za izredne dosežke v umetnosti. Zaželela si ga je stranka SDS in organizirala tudi zbiranje podpisov, potrebnih za razpis. Opozicijska stran trdi, da varuje slovenske upokojence in upokojenke, da gre za škodljiv zakon, ki je namenjen bogatenju kulturne elite. Vladna stran, še posebej ministrstvo za kulturo, ki ga vodi Asta Vrečko, ji odgovarja, da popravlja zdaj veljavni zakon, na podlagi katerega so se brez pravih meril pol stoletja arbitrarno podeljevali častni dodatki umetnikom in včasih tudi kakšnemu znanstveniku. Pri visokih pokojninskih dodatkih gre nedvomno za privilegije, a vendar se država, ki je utemeljena tudi na kulturi, z njimi pokloni tistim, ki ta poklon zaslužijo. Na podoben način se pokloni športnikom, akademikom in še kakšni drugi skupini ljudi.

Zakon o tujcih (spet) neustaven

Ustavno sodišče je po štirih letih premisleka in z najtesnejšo mogočo večino razveljavilo najspornejši del zakona o tujcih, s katerim si je država vzela pravico, da ob večjem migracijskem pritisku preprosto preneha sprejemati prošnje za azil, »zapre« meje in izvaja prisilna vračanja ne glede na osebne okoliščine tujcev.

Na odločitev o pokopu žrtev povojnih pobojev bo treba še nekoliko počakati 

Poleg čevapčičev in piva in delavskih parol letos ob 1. maju na Rožniku ni manjkalo niti pogrevanja polpretekle zgodovine. Ljubljanski župan Zoran Janković je v slavnostnem nagovoru spet poudaril, da »dokler bo to vodstvo mestne občine, v Ljubljani ne bomo dopustili sprememb naše svetle zgodovine. Ne bomo dopustili spomenikov fašistom, nacistom in domačim izdajalcem.« S tem je meril na pobude, da bi v Ljubljani pokopali posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev izpod Macesnove gorice, ki so bili nedavno prepeljani iz garaže kočevske komunale na novo, začasno lokacijo v državno kostnico v Škofji Loki, kjer naj bi počakali na odločitev o končnem pokopu.

Mrk konservativcev

Na Pirenejskem polotoku so prejšnji teden v ponedeljek doživeli najhujši izpad električne energije, kar jih pomnijo. Čeprav jim je oskrbo z elektriko v Španiji in na Portugalskem uspelo do naslednjega dne že vzpostaviti, je še zmeraj slišati špekulacije, kaj naj bi povzročilo ta ekstremni dogodek. Če bi si dovolili biti malce zlobni in priliti nekaj olja na ogenj teorij zarote, ki so začele krožiti po družbenih omrežjih, bi lahko ugibali, da je k električnemu mrku prispevalo tudi zgrinjanje konservativcev v Valencio, kjer je prejšnji teden potekal kongres Evropske ljudske stranke (EPP).

Najdimo umetnine, od leta 1945 do 1991 ustvarjene posebej za javne ustanove

Poznate umetnino, brez katere skorajda ni televizijskih poročil? Krasi preddverje velike dvorane državnega zbora in vedno, ko se kamere vključijo, da bi posnele izjave politikov, je vidna. Kamorkoli se postavijo, je tam, za njihovimi hrbti, saj je dolga kar 67,4 metra. Gre za realsocialistično fresko, na kateri je Slavko Pengov leta 1958 upodobil zgodovino Slovencev od obdobja preseljevanja ljudstev do obdobja po drugi svetovni vojni. Leto pozneje je zanjo prejel Prešernovo nagrado. Fresko so slikarju naročili posebej za ta prostor, in čeprav je povojna oblast motive na njej budno nadzorovala, je poslikava nemi pričevalec tega, kako so bile v času Jugoslavije javne ustanove neločljivo povezane z umetnostjo. Ko so jih gradili, so posebej zanje naročali tudi umetniška dela.

Kdo povzdiguje glas

Izraelski finančni minister Bezalel Smotrič se je v torek udeležil konference, na kateri so govorili o izraelskih naselbinah na Zahodnem bregu, in na njej dejal, da »bo Gaza v celoti uničena, civilisti bodo poslani na jug na humanitarno območje brez Hamasa in terorizma, od tam pa bodo začeli množično odhajati v tretje države«. Govoril je o operaciji Gideonovi vozovi, v okviru katere namerava Izrael zasesti Gazo, vse prebivalstvo nasilno preseliti na jug države, »zato, da bi ga zaščitili«, kot je v videu na družbenih medijih dejal izraelski premier Benjamin Netanjahu, nato pa naj bi se velika večina prebivalcev zaradi nemogočih razmer izselila v sosednja Egipt in Jordanijo. Nova operacija je eksplicitno etnično čiščenje, Egipt in Jordanija pa sta že napovedala, da teh beguncev ne bosta sprejela, saj bi s tem lahko bila sokriva etničnega čiščenja. Iz evropskih držav in Evropske unije smo slišali ogorčenje in pozive Izraelu, naj ne stopnjuje ofenzive, a kaj več od tega se ni zgodilo.

Naredimo filme spet ameriške

V duhu nedavnega rafala carinskih ukrepov, s katerimi naj bi Donald Trump »naredil Ameriko spet veliko«, a namesto tega vztrajno strelja v koleno domačega gospodarstva, je predsednik ZDA napovedal uvedbo stoodstotne carine na vse filme, ki »nastajajo v tujih deželah«.

dr. Bogomir Kovač

9. 5. 2025  |  Mladina 19  |  Ekonomija  Za naročnike

Komentar Bogomirja Kovača / Mir

Ob osemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne sta Evropa in svet na novi prelomnici. Bivši zavezniki in zmagovalci so že zdavnaj postali nasprotniki, v ukrajinsko-ruski vojni celo sovražniki, slavja, vojaške parade in maše že desetletja prirejajo vsak zase. Obe svetovni vojni v 20. stoletju tvorita domala celoto, novo tridesetletno vojno, mešanico neverjetnega vojaškega nasilja, političnih in ekonomskih kriz. V Evropi so z njima dokončno razpadli imperiji, se zlomili brutalni kolonializmi. Po letu 1945 smo na ruševinah njunih vojnih grozot dobili novo mednarodno ureditev sveta.

Prijateljstvo, ki preživi smrt

V FX-ovi novi nadaljevanki Dying for Sex (Umreti za seks), ki si jo je od aprila mogoče ogledati na pretočni platformi Hulu, protagonistka Molly (igra jo Michelle Williams) nekega navidez povsem običajnega dne s svojim odtujenim možem obišče partnersko terapijo. Težava je (tudi) v tem, da, odkar je bila Molly diagnosticirana z rakom na dojki, ne seksata. Najbrž zato, ker sta se njuni vlogi moža in žene sčasoma preobrazili v vlogi negovalca in pacientke, morda zato, ker ga je »njena plešasta glava preveč spominjala na njegovega očeta«. In ker ga njene prsi preveč spominjajo na mastektomijo, ki ga nenehno opominja, da jo lahko izgubi. Ampak zdaj je zdrava, ni mu več treba skrbeti zanjo, v čem je problem? Vse, kar si želi, je, da bi se je dotaknil, si jo poželel. Terapijo prekine klic, izkaže se, da gre za Mollyjinega zdravnika. Ta ji sporoči usodno novico: najnovejša biopsija je pokazala, da se je rak po dveh letih vrnil. Ne samo to – Molly ima v resnici metastatski rak dojke, ki se je razširil na kosti, možgane in jetra. Diagnoza torej pomeni neizbežno smrt.