Lara Paukovič

  • Lara Paukovič

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Družba

    Med štirimi stenami

    Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES) je objavil izsledke raziskave, ki naj bi pokazala, kaj se je v slovenskih domovih v resnici dogajalo med izolacijo. Znano je, da se družinsko nasilje v času kriz vedno poveča. Kot je poročalo Delo, so na Kitajskem med pandemijo koronavirusne bolezni ugotavljali trikrat več družinskega nasilja kot navadno, mogoče pa je, da ga je bilo še več … Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Portret

    Ajda Smrekar, igralka, ki prek svojih vlog preizprašuje sebe

    Dan po izidu te številke Mladine, 27. junija, bo v Mestnem gledališču ljubljanskem premiera drame Koščki svetlobe britanskega dramatika Simona Longmana, v kateri Ajda Smrekar igra Jess, zgovornejšo, impulzivnejšo polovico sestrskega para. Sestri se po dvanajstih letih, ki sta jih preživeli vsaka na svojem koncu, spet srečata v deževni noči in poskušata nadoknaditi, kar je bilo zamujenega. Koščki svetlobe so tankočuten oris kompleksnega, bolečega sestrskega odnosa – povsem drugačnega, kot ga ima Smrekarjeva s svojo osem let mlajšo sestro ali deset let mlajšim bratom, s katerima se kljub razliki v letih zelo dobro razume. Tudi v predstavi igra starejšo sestro, a tokrat je starejša le za leto dni. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Portret

    Nevena Aleksovski, slikarka, ki poskuša na platno ujeti vizualno tišino

    Slikarka Nevena Aleksovski (1984) se te dni odpravlja na otok Krk, kjer bo v okviru projekta Skalinada, ki ga organizira Ravnikar Gallery Space, dva tedna gostja umetniške rezidence v mestu Omišalj. Posebej všeč ji je, da ji v tem obdobju ni treba ustvariti nobenega umetniškega dela ali postaviti razstave, temveč bo rezidenca predvsem čas za umik in introspekcijo. »Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je to za nas, umetnike,« pravi. »Da imamo čas za razmislek, ne nujno za produkcijo. Sploh ker redkokdo živi od umetnosti in imamo kaotičen vsakdan, ustvarjanje pa zahteva umiritev in fokus.« Čas za umiritev je imela po sili razmer sicer pred kratkim, ko so bile njene službene obveznosti – dela kot likovna pedagoginja v galeriji Škuc – na čakanju in je v karanteni za štirimi stenami pripravljala gradivo za samostojno razstavo And then so clear v Ravnikar Gallery Space, ki je bila na ogled do konca maja. Predstavila je dela minimalističnega likovnega izraza, skozi katera je raziskovala, kako s čim manj povedati čim več. Že posamezen simbol je tako lahko skladišče emocij in različnih pomenov. Naslov razstave je vzela iz istoimenske skladbe Briana Ena – pri izbiri naslovov razstav si pogosto pomaga z glasbo in poezijo. »Pesem mi je všeč, ker je zelo eterična, transcendentalna. Stavek ’and then so clear/in nato tako jasno’ pa je širok, zame morda pomeni neko potrebo po razjasnitvi, po tem, da imaš čiste misli. Stvari v življenju velikokrat niso jasne. Pomembne informacije ves čas dobivamo od medijev, tega pa je toliko, da jih težko filtriramo. Ne znamo več izkristalizirati pomenov, neke resnice.« Več

  • Lara Paukovič

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Politika

    »Začuden sem si pomel oči«

    Prejšnji teden smo izvedeli, da naj bi ministrstvo za kulturo predčasno razrešilo predsednika sveta Javne agencije za knjigo (JAK) Slavka Pregla, uglednega pisatelja, urednika in založnika, nekdanjega predsednika Društva slovenskih založnikov in Društva bralna značka, ki je bil tudi prvi direktor JAK. Več

  • Lara Paukovič

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura

    Romantika za 21. stoletje

    Kako razložiti priljubljenost serije Normalni ljudje (Normal People) nekomu, ki ni prebral knjige megapopularne mlade pisateljice Sally Rooney, po kateri je posneta? Ne gre za pretanjeno analizo ženskega prijateljstva in italijanske družbe, kakršna je Genialna prijateljica, ne za zapleteno družinsko zgodbo kot v Prikritih plamenih – ravno tako priljubljenih serijah, posnetih po med bralstvom enako dobro sprejetih literarnih predlogah. Serija niti ni napet psihološki triler ali inteligentna kriminalka, kot na primer Netflixovi You, Peaky Blinders in Money Heist, če naštejemo še nekaj najbolj gledanih v zadnjem času. Dvanajst delov Normalnih ljudi prikazuje le to, kako se dva mladostnika z različnim ekonomskim ozadjem in enako nezmožnostjo izražanja čustev iščeta in najdeta, spet razideta in najdeta, spet razideta in ... ne najdeta. In še enkrat od začetka. Romantika za milenijsko generacijo pač. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Portret

    Brina Rafaela Klampfer, režiserka in dramaturginja, ki v predstavi raziskuje trk dveh ideologij

    Tema, ki je Brino Klampfer (1989) tako zelo pritegnila, da se ji je želela posvetiti v magistrskem delu na Akademiji za radio, gledališče, film in televizijo, kamor se je po magisteriju iz primerjalne književnosti in literarne teorije vpisala še na študij gledališke režije, je bil odnos avtorjev mlajše generacije do Jugoslavije. »Zanimivo se mi je zdelo, da se mladi avtorji v Sloveniji s tem ukvarjajo precej manj kot avtorji v preostalih državah bivše Jugoslavije, sploh dramatiki,« pravi. Posebej dobro pozna mlajšo hrvaško književnost, saj je en semester študija primerjalne književnosti preživela na izmenjavi v Zagrebu; tudi magistrirala je iz primerjave sodobnih dramskih pisav slovenskih in hrvaških dramatičark. Toda dovolj slovenskih besedil mlajših avtorjev, ki bi problematizirala odnos do Jugoslavije, ni našla, zato se je raziskave lotila prek intervjujev z zadnjo generacijo pionirjev. Čez čas pa je ugotovila, da zelo konkretno zgodbo, skozi katero lahko raziskuje omenjeno temo, pravzaprav nosi v sebi. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Portret

    Tadeja Vulc, skladateljica in zborovska dirigentka, ki o glasbi razmišlja, tudi ko kuha

    Tadeja Vulc (1978) je glasbeni multipraktik: že triindvajset let deluje kot zborovodkinja, ob tem pa je skladateljica, umetniška vodja in pedagoginja. Doslej se je podpisala pod več kot dvesto kompozicij in ustvarila več didaktičnih del za otroke. Najzgodnejše glasbene izkušnje je kot otrok pridobila od očeta, ki ga je opazovala med igranjem trobente in zapisovanjem not. Oče ljubezni do glasbe ni prenesel le nanjo, temveč tudi na njenega trinajst let starejšega brata in tako se je, ko je očeta pri štirih letih izgubila, glasbenega izražanja učila od brata – očetu v spomin pa je čez leta napisala skladbo Requiem, za katero je dobila drugo nagrado na natečaju ministrstva za kulturo. »Brat je igral v simfoničnem orkestru RTV Slovenija, rada sem spremljala te prenose in dirigirala pred televizorjem. (smeh) Ves čas sem ga prosila tudi, da me nauči igrati kakšno skladbo na domači klavir. Ker ni imel preveč potrpljenja z mano, sem sklenila, da bom nekoč sama pisala skladbe zanj, on pa jih bo moral igrati,« se spominja. Več

  • Lara Paukovič

    22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Kultura

    Vprašanje zvestobe

    Ali s tem, ko smo zvesti drugim, v resnici varamo sebe? Če pa se odločimo, da bomo resnično zvesti sebi – koliko s tem prevaramo druge? To vprašanje je v središču zadnjega romana italijanskega pisatelja Marca Missirolija Zvestoba, lanskega finalista za najuglednejšo italijansko nagrado za književnost premio strega. Missiroli, ki ga slovenski bralci poznajo po romanu Opolzkosti v zasebnosti, je zamisel za delo dobil, ko mu je oče razkril, da se je s tem, ko ni nikoli prevaral njegove matere, odrekel delu sebe. Zvestoba ni samo roman o zvestobi znotraj ljubezenskega odnosa, temveč v širšem pomenu besede – ostati zvest samemu sebi. Kompromisov ne sprejemamo le v partnerstvu, temveč na vseh področjih. In skoraj vsak pride do točke, ko se mora sprijazniti, da predstava o življenju, kakršno si je zamislil, ni povsem skladna s tem, kar se mu v resnici dogaja. Več

  • Lara Paukovič

    22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Kultura

    Gledališče po karanteni

    V ponedeljek so na Hrvaškem spet začeli predvajati filme in uprizarjati gledališke predstave. Tudi v Sloveniji je bila epidemija koronavirusne bolezni 15. maja preklicana in ukrepi se rahljajo: med odprtimi kulturnimi točkami so že muzeji, galerije, knjigarne in knjižnice, v sredo pa je Ministrstvo za kulturo sporočilo, da se sme v skladu z Odlokom o začasni splošni omejitvi zbiranja ljudi na javnih krajih in mestih v kinodvoranah in gledališčih zbirati do 50 ljudi, a le pod pogojem, da se lahko zagotovi minimalni stik med ljudmi v skladu s sprejetimi navodili NIJZ. To torej pomeni, da se bodo tudi pri nas postopoma začeli odpirati gledališča in kinodvorane – a teater, ki je najbolj odvisen od množic, bo za to, da si bo v celoti opomogel, v resnici potreboval še precej več časa. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Portret

    Tjaša Mislej, dramatičarka, ki secira malega človeka v kolesju kapitalizma

    Evelin, Maria, Suzi in Vera so delavke v skladišču hipermarketa: vsaka s svojimi sanjami o boljšem življenju, čeprav težko dosežejo že to, da si od sebične poslovodje Grebovič, ki jih drži v šahu z grožnjami o odpuščanju, izprosijo dostop do skupne televizije ali prosto nedeljo. Štiri delavke so liki v drami Tjaše Mislej (1985) Naše skladišče, ki je letos prejela Grumovo nagrado za najboljše novo slovensko dramsko besedilo. To ni prva nagrada za mlado ustvarjalko: že leta 2014 je bilo njeno dramsko besedilo Panj, ki govori o ustanovi v fiktivnem kraju, kjer naj bi trajno brezposelni zaživeli boljše življenje – za odgovorne državljane jih poskušajo pristojni napraviti tako, da jih sterilizirajo, jim ponudijo terapevtsko pomoč in jih prisilijo v izdelovanje eko copat –, ovenčano z nagrado za mlado dramatičarko. Za zdaj je edina, ki se lahko pohvali z obema nagradama, kljub temu pa na pravo uprizoritev enega svojih tekstov še čaka. »Panj je bil leta 2014 bralno uprizorjen v ljubljanski Drami, Naše skladišče – takrat se je še imenovalo Skladišče, a sem ga pozneje dodelala in spremenila naslov – pa 2018 na Festivalu dramske pisave Vzkrik. Bralne uprizoritve so sicer super, ker z njihovo pomočjo vidiš, kako bi se dalo še izboljšati besedilo. Pa tudi ljudje jih imajo radi: Panj je imel v Drami dve ponovitvi, obakrat je bilo polno in obiskovalci so ostali še na pogovoru po uprizoritvi ter debatirali o besedilu. A vseeno je prava uprizoritev nekaj drugega – in mladi dramatičarki ali dramatiku bolj kot bralne uprizoritve in delavnice dramskega pisanja pomaga to, da gledališče na repertoar uvrsti neko njeno ali njegovo besedilo, za katero ji ali mu tudi plača.« Več

  • Lara Paukovič

    15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Svet

    Veselje ob vrnitvi v šolo

    Ponovno odpiranje šol po karanteni se je pri nas pravkar začelo, na Danskem pa bodo v ponedeljek, 18. maja, prešli že v drugo fazo. Prvi učenci so se lahko vrnili v izobraževalne ustanove že 15. aprila; Danska je tako postala prva evropska država, ki je ponovno odprla šole. »V prvi fazi je Danska odprla samo vrtce in šole za učence do šestega razreda. Ravnatelji in učitelji so dobili smernice, da morajo učenci v razredu sedeti dva metra narazen, si redno umivati roke, se med odmori družiti z vedno istimi skupinami učencev in tako dalje. Poskrbljeno je bilo tudi za to, da so v šolo prihajali po različnih poteh in da starši, ki so jih pripeljali, niso vstopali v šolo. Zdaj, v drugi fazi, se bodo v šole lahko vrnili tudi učenci od šestega do devetega razreda, med njimi pa ne bo več nujno vzdrževati razdalje dva metra, temveč bo dovolj en meter,« razloži direktor danskega Javnega centra za šolske raziskave in namestnik predstojnika pedagoškega oddelka univerze Aarhus na Danskem Christian Christrup Kjeldsen. »Ob doslednem upoštevanju higienskih navodil so bili vsi prostori doslej zasedeni z učenci do šestega razreda, zato ni bilo mogoče, da bi vključili tudi tiste od šestega razreda dalje. Zdaj, ko se je obvezna razdalja med učenci zmanjšala na en meter, pa bo to mogoče. In tudi nujno, kajti v javnem diskurzu je bilo veliko govora o tem, da tudi starejši učenci trpijo zaradi pomanjkanja stikov z vrstniki in da jim šolanje na daljavo ne more nadomestiti učenja v živo, čeprav so njihovi učitelji uporabljali vse mogoče platforme za učenje prek spleta. Pa še to: čeprav Danska sodi med države z visokim standardom in dobro IT-infrastrukturo, so naše mednarodne raziskave pokazale, da okoli 14 odstotkov učencev v četrtem razredu nima lastne IT-opreme, 9 odstotkov ne lastne sobe, okoli 12 odstotkov pa niti mize, kjer bi se lahko učili. Stanje učenja na domu je torej izredno slabo vplivalo na tiste, ki so imeli že v izhodišču slabše možnosti.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Portret

    Tamás Tuza, plesalec, ki sanja o hiši v Vipavski dolini

    Tamás Tuza (1990) je v otroštvu prebolel bronhitis. Da bi po bolezni čim hitreje prišel k sebi, ga je mama vpisala na plavanje. Od takrat se je vse vrtelo okoli gibanja: treniral je aerobiko, hodil na jahanje, se potapljal, plesal akrobatski rokenrol. Vseeno takrat še ni načrtoval, da bo postal plesalec. Kot desetletnik se je zaljubil v igro – po zaslugi naklonjenosti do dekleta, ki je sodelovalo v poletni gledališki produkciji za otroke v njegovem domačem kraju, madžarskem Egru, malo več kot sto kilometrov oddaljenem od Budimpešte. Ker je hotel biti v njeni bližini, se je tudi sam pridružil igralski ekipi, se pozneje prijavil še na avdicijo za muzikal istih organizatorjev in tako se je začela njegova – sicer kratka – gledališka kariera. »Ko sem bil v zadnjem razredu osnovne šole, sem iskal načine, da bi zapustil rodno mesto, ker se tam nisem počutil dobro. Brskal sem za možnostmi za študij igre, a za štirinajstletnika jih je bilo bolj malo. (smeh)« Nato mu je koreograf igralske skupine, v kateri je sodeloval, povedal za šolo sodobnega plesa v Budimpešti. Šel je na avdicijo, čeprav ni imel predstave o tem, kaj je sodobni ples, bil sprejet in ostal dve leti. Potem je dobil povabilo, da se pridruži Plesnemu ansamblu v Budimpešti. Postal je samostojni plesalec, ki je z različnimi koreografi sodeloval pri številnih projektih. »To je bilo dinamično obdobje; dogajalo se je tudi, da sem odplesal en nastop, skočil v taksi in se odpeljal na drugega. Nor tempo, vendar sem užival. Spoznaval sem ljudi tako iz manjših plesnih šol na Madžarskem kot tistih, ki so ustvarjali na mednarodni ravni. A če delaš na toliko različnih koncih, se nobenemu projektu ne moreš stoodstotno posvetiti.« Začutil je, da mora narediti korak naprej in se pridružiti stalnemu plesnemu ansamblu. Ko se je razgledoval naokoli za avdicijami, je med drugim našel avdicijo za plesna ansambla En Knap v Sloveniji in Ultima Vez v Belgiji. »Avdicija za En Knap je bila tik pred božičem. V Ljubljano sem prišel z vlakom, na železniški postaji me je pričakal prijatelj iz Budimpešte, ki je že bil del En Knapa in mi je tudi povedal za avdicijo, ter me popeljal proti centru mesta. Bil je večer, rahlo je snežilo in mislil sem si – tukaj je čudovito! Takrat me je prijatelj tudi seznanil z burekom, prvega sem pojedel v Noblu. Mislil sem si: to je to, ostal bom v Ljubljani. (smeh)« Več

  • Lara Paukovič

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Politika

    Daleč stran od sošolcev

    Na ministrstvu za izobraževanje te dni usklajujejo protokole za odprtje vrtcev in šol, ki se bo začelo 18. maja, sprva sicer le za prvo triado osnovnih šol in zadnje letnike srednjih šol, ki jih čaka matura; vsi ostali se bodo v šolske klopi vračali postopoma. Navodila za organizacijo pouka po ponovnem odprtju izobraževalnih ustanov bodo znana v prihodnjih dneh, doslej pa so jih med drugim že objavile Hrvaška, Avstrija in Nemčija. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Portret

    Jakob J. Kenda, ki v svojem potopisu postane Šulo Zverina

    Sedeti gol ob ognju in užiti trenutke čiste sreče v neokrnjeni naravi; srečevati ljudi iz najrazličnejših koncev sveta ter z njimi splesti nepričakovane, a trdne vezi; se izogibati medvedom ali nadležnim žuželkam in se ob tem počutiti kot junak kakega pustolovskega filma; spati pod milim nebom in opazovati zvezde, postati ekspert v tem, kako najti srednje udobno prenočišče, kadar je vreme neprijazno ... nekako tako si človek najbrž predstavlja, da bodo potekali njegovi dnevi, ko se odpravi na 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot skozi 14 ameriških zveznih držav. Prevajalec Jakob J. Kenda je prvi Slovenec, ki jo je prehodil od začetka do konca, iz idej o tem, kako bi bila takšna popotniška avantura videti v idealnem scenariju, in tega, kar se mu je na poti resnično zgodilo, pa je sestavil potopisni roman Apalaška pot, ki je lansko leto prejel nagrado za najboljši prvenec, nagrado za najboljši potopis Krilata želva in nagrado revije Mentor za najboljše samozaložniško prozno delo. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Portret

    Tin Grabnar, režiser, ki ga zaposluje domišljija gledalca

    Tin Grabnar (1992) ni eden tistih režiserjev, ki vzpostavljajo značilno avtorsko poetiko, prej zanj velja žanrska in tematska raznolikost. Odkar se ukvarja z gledališčem, se je podpisal tako pod režije kanonskih dramskih besedil v večjih gledališčih (nazadnje Gospa z morja v Drami, lani Tartuffe v Mestnem gledališču ljubljanskem) kot pod bolj eksperimentalne predstave. V to skupino denimo spadata njegov zgodnji avtorski projekt Generacije (produkcija: Pekarna Magdalenske mreže Maribor), v katerem je dal besedo mladim, da na odru brez filtra spregovorijo tudi o kontroverznih temah, kar je dvignilo veliko prahu, ali pa Nekje drugje v Lutkovnem gledališču Ljubljana. V predstavo je vpeljal sodobne tehnološke pristope in bil lani za to kot najboljši režiser nagrajen na 10. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, razglasili pa so jo tudi za najboljšo predstavo zadnjih dveh let. Zanimajo ga skoraj vse veje teatra, od skupnostnega in uličnega gledališča, gledališča objektov do sodobnega lutkarstva in gibalnega teatra. »V Mariboru, od koder prihajam, sem se med odraščanjem zelo hitro srečal z različnimi oblikami gledališča. Veliko sem hodil v lutkovno gledališče, pozneje na dramske predstave, tudi v opero, se ukvarjal celo s stand-upom ... ker me je gledališče že od začetka zanimalo z različnih plati, dolgo nisem vedel, ali bi se usmeril v igro ali v režijo.« Odločil se je za režijo in danes kot režiser poskuša razumeti gledališče kot celoto, raziskovati njegove različne oblike in njihovo medsebojno prepletanje ter zapopasti mehanizme percepcije in uprizoritvene učinke vsake posamezne oblike. »Vsak material, ki se ga lotiš, zahteva svoj pristop oziroma svoj jezik. In ker delam na različnih področjih gledališča, se mi zdi posebej lepo opazovati, kako vsaka predstava zase vzpostavi svoj pristop, uprizoritveni jezik in logiko.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    24. 4. 2020  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Portret

    Meta Šolar, slikarka, ki se ženske figure loteva iz drugačne perspektive

    Slike Mete Šolar prepoznamo po toplih barvah, jasnih linijah in slogu, ki bi ga lahko poimenovali »zmes pop arta in surrealizma«. Še ena rdeča nit njenih umetnin je ta, da so na njih večinoma ženske. Umetnici se sicer zdi, da ni še zares našla avtorskega izraza, toda – »ko se pogovarjam s kolegi o tem, mi večkrat rečejo: pa saj ves čas slikaš podobne motive«. (smeh) In res se že od začetka ustvarjalne poti drži ženskih figur – z izjemo obdobja, ko je bila na izmenjavi na Finskem. »Takrat nisem imela ravno navdiha za človeške figure, ustrezalo mi je slikati abstraktne like.« Več

  • Lara Paukovič

    17. 4. 2020  |  Mladina 16  |  Kultura

    »Bojim se, da bi strah minil, preden bi nas spodbudil k spremembam«

    Paolo Giordano je italijanski pisatelj in doktor fizike, tudi pri nas dobro poznan po romanih Črnina in srebro, Človeško telo in Samotnost praštevil, ki se je tako kot marsikdo znašel v negotovosti zaradi epidemije koronavirusne bolezni. Pomagal si je s pisanjem – najprej je konec februarja v italijanskem časopisu Corriere della Sera objavil članek »Matematika v ozadju epidemije«, v katerem je poskušal razložiti, zakaj moramo spremeniti vedenje, če želimo biti uspešni v ustavljanju širjenja okužb. Članek je postal viralen – z več kot tremi milijoni delitev –, Giordano pa je pisal naprej: kmalu zatem je nastala njegova knjižica V času epidemije, zbirka kratkih premislekov o življenju v karanteni, naravi nalezljive bolezni in vplivih, ki jih ima ta na družbo. »Obdaja nas ogromno netočnih informacij, zmede in čustev, vse to pa je razlog, da se mnogi ljudje predajajo paniki,« je povedal v predstavitvenem posnetku. »Zdelo se mi je, da se moram vrniti k svojim izkušnjam s področja fizike in tako pojasniti, kako stvari delujejo.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    17. 4. 2020  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Portret

    Urban Zorko, režiser in scenarist, ki mu največ pomeni dobra zgodba

    Urban Zorko (1983) rad prisluhne ljudem, zato bi bil v nekem drugem življenju morda psiholog. A v tem življenju ga tako zanimajo zgodbe, da je bilo za to, da se ne bi ukvarjal z njimi, bolj malo možnosti. Študiral je primerjalno književnost in se že med študijem kalil na Radiu Študent – izkušnje od tam je prenesel skoraj v vse medije, kjer je delal, nekaj pa tudi v film, področje, na katerem deluje danes. Pozneje je vedno več pisal, od literarnih in filmskih kritik do spremnih besed za romane, kot je Vojnovićev Čefurji raus!, bil je tudi član uredniške ekipe prve različice portala AirBeletrina, delal je na televiziji in nazadnje pristal v filmskih vodah. Danes od filma živi; snema igrane filme in dokumentarce, pri katerih mu komunikativnost in sposobnost poslušanja vendarle prideta prav, kajti ljudje se mu morajo dodobra odpreti, da pridobi kvaliteten material. Več

  • Lara Paukovič

    10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Kultura

    Nič novega pod soncem

    Ministrstvo za kulturo je izdalo priporočilo posrednim proračunskim uporabnikom, naj se javni razpisi in pozivi, ki potekajo ali so se prijavni roki zanje že iztekli, izpeljejo le do priprave odločb, te pa naj se zadržijo do preklica. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Družba

    »Ne morete legitimno ocenjevati znanja, če ni bilo dovolj kakovostnega didaktičnega procesa«

    Kakšne so prednosti in slabosti šolanja na domu, kako izvesti ocenjevanje v času omejenega gibanja, kaj storiti z maturo. Dr. Damijan Štefanc je izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Portret

    Goran Bertok, fotograf

    Pred mesecem dni, ko smo še imeli kulturno dogajanje zunaj lastnih domov, ki je trenutno na čakanju zaradi pandemije koronavirusa, se je v galeriji Photon odprla njegova razstava z naslovom Lakota – v normalnih okoliščinah bi si jo lahko ogledali do konca aprila. V tej fotografski seriji Goran Bertok (1963) raziskuje stanje, v katero je človeško telo pahnilo odrekanje hrani: anoreksijo, poskus discipliniranja lastnega telesa, ki uhaja izpod nadzora. S telesom v skrajnih fazah se je ukvarjal že v prejšnjih projektih, kontinuirano ga namreč preučuje in fotografira več desetletij. Začel je z igranim nasiljem, nadaljeval s prizori nekonvencionalnih spolnih praks, posebej sadomazohizma, in naposled prišel do smrti. Njegovi najbolj pretresljivi seriji sta Obiskovalci in Post Mortem, v katerih je gledalec s smrtjo soočen brutalno neposredno – v Post Mortem si iz oči v oči zre s trupli, v Obiskovalcih pa opazuje, kako se trupla med kremacijo spreminjajo v okostja. Anoreksija je bila logično nadaljevanje. »Vse, kar počnem, je dokaj ozko usmerjeno: vedno gre za telo, ki je podvrženo nasilju. Na začetku igrano nasilje, nato sadomazohizem in podobno. Potem smrt, ki jo ravno tako dojemam kot nasilje za človeka, ki bolj pripada civilizaciji kot naravi – drugače kot pri živali, ki se smrti najbrž niti ne zaveda. Zdaj pa anoreksija, ki prikazuje telo v neki skrajni fazi oziroma v bližini smrti,« pravi. Zakaj smrt in nasilje? Te serije, posebej Obiskovalci, so bile deležne tudi očitkov, da hodijo po meji dopustnega. A zanj je, četudi se je na začetku fotografske poti preizkušal v reklamni fotografiji, zanimivo predvsem tisto zunaj mainstreama; odklonsko, mejno, morbidno. »Nekaj je dovoljeno, zaželeno; na drugi strani pa prekršek, prestopek, nekaj, za kar se moraš potruditi. To drugo me je od nekdaj privlačilo.« Morda zato, ker je bilo njegovo otroštvo prijetno in umirjeno in je o odklonih, ki so ga zanimali, lahko bral le v knjigah – denimo v Twainovih Pustolovščinah Huckleberryja Finna, kjer ga je posebej pritegnil odlomek, v katerem junakov oče doživlja delirium tremens in želi ubiti sina, ki ga ne prepozna –, ali pa jih z razdalje opazoval pri ljudeh, s katerimi je prihajal v stik. »Imel sem prijatelja, ki so ga doma zanemarjali, večinoma je bil prepuščen ulici, in meni se je njegovo življenje zdelo silno razburljivo. To je bil romantičen pogled na te odklone.« V resnici pa, dodaja, se morda z nasiljem nad telesom ukvarja tudi zato, ker ga nasilje tako moti v resničnem življenju. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Portret

    Ana Malalan Čeligoj, ustanoviteljica platforme Anselma

    Najprej je bil mamin star šivalni stroj. Ana Malalan Čeligoj ga je odkrila v času, ko je hodila v šesti razred osnovne šole, in se iz radovednosti odločila, da ga preizkusi. »Prebrala sem navodila, nekje staknila stare rjuhe in poskušala sešiti krilo,« se spominja. O dizajnu takrat ni razmišljala, bolj jo je zanimala izvedbena plat. Nastala je prva improvizirana kolekcija, pri kateri je bilo »vse narejeno narobe, a sem jo kljub temu ponosno nosila«. Ni obupala, temveč je še naprej – ko je obiskovala srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, kamor se je pri trinajstih preselila z rojstnega Krasa – pridobivala šiviljsko znanje; nekaj pri pouku o šivanju in krojenju, predvsem pa pri naslednjih samostojnih poskusih šivanja lastnih oblačil. Proti koncu srednje šole ji je šlo že tako dobro, da je začela šivati za prijateljice in znanke, v začetku študija pa je oblačila po naročilu izdelovala tudi za druge. Več

  • Lara Paukovič

    27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Družba

    Težki časi, a ljubezen ostaja

    Zdaj, ko je New York, pregovorno »mesto, ki nikoli ne spi«, tako kot kraji po Sloveniji v karanteni zaradi koronavirusa, njegove ulice pa prvič po dolgem času puste in prazne, je fotografinja Arina Voronova zasnovala ulično kampanjo, ki naj bi prebivalce Manhattna in Brooklyna opomnila, da je tudi v času epidemije najpomembnejša – ljubezen. Ustvarila je serijo 12 fotografij, na katerih so pari, pa tudi starši in otroci, ki se poljubljajo z zaščitnimi maskami in tako sporočajo, da virus ni močnejši od bližine in naklonjenosti. Fotografije so natisnjene na posterje in ta hip na ogled na približno 50 mestih v New Yorku, Voronova pa načrtuje, da bo ta mesec razobesila še 50 posterjev. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Portret

    Maša Grošelj, igralka

    Dekle noči je igrala kar trikrat: najprej nemo kurtizano v svoji prvi predstavi En komad po Plavtu, ki jo je v času njenega šolanja na tej gimnaziji pripravil Teater klasikov gimnazije Poljane, zatem v Beraški operi SNG Nova Gorica, kjer je bila prostitutka Dolly, in nazadnje letos, v Očiščenju po dramskem besedilu Sofi Oksanen v SLG Celje, svojem matičnem gledališču. »Očitno je nekaj na tem, da te prva vloga v življenju spremlja dlje časa,« se nasmeje. A spekter njenih vlog je širok: antipod prvi vlogi je denimo »pridna punca« Mia v priljubljeni seriji LP, Lena, ki je po lanskem uspešnem nastavku letos dobila drugo sezono. Ta prinaša bolj poglobljeno karakterizacijo vseh likov, ne samo glavne junakinje Lene, in tako tudi Mio spoznamo v več niansah, ne več le kot nekoga, ki ima v življenju pač vse »pošlihtano«. »Mia mi je šla sprva ravno zaradi tega na živce,« pravi Grošljeva. »A v drugi sezoni se dinamika malo obrne: Mijina in Lenina prijateljica Zala, ki je prej divja, se zaljubi in postane bolj romantična, Mia pa ima v razmerju s picopekom Duletom tudi ’spicy’ momente, ki jo delajo bolj polno in živahno.« Več

  • Lara Paukovič

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Družba

    Več ženskih glasov

    Ženski glasovi so v medijih, na znanstvenih konferencah, univerzah, v politiki in javnih razpravah v manjšini. Nekatere strokovnjakinje priložnosti za sodelovanje niti ne dobijo, druge vabila zavrnejo zaradi družinskih obveznosti ali dvoma o tem, da ima njihov strokovni pogled težo. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Portret

    Simon Kocjančič, slikar

    Ustvarja na Obali, daleč stran od mestnega vrveža, v idiličnem okolju vasi Truške pri Kopru. Del hiše je atelje, kamor se lahko po navdih ali k slikanju umakne kadarkoli v dnevu – pravi pa, da najraje dela pozno zvečer, ko se dogajanje okoli njega umiri in ko ga ne kličejo več službena ali domača opravila. Skorajda idealne razmere za umetnika samotarja; a kljub temu je slikar Simon Kocjančič (1979) v tesnem stiku z dogajanjem na svojem področju. Pogosto obiskuje razstave in se povezuje z drugimi umetniki, kar nekaj skupinskih in samostojnih razstav pa ima za seboj tudi sam. Razstavljati je začel v manjših galerijah na Obali, prvič pa je glasneje opozoril nase, ko je leta 2015 razstavljal v Hiši kulture v Pivki. Sledili sta razstavi v Galeriji P74 v Ljubljani in v Galeriji Alkatraz, lani pa je imel samostojno razstavo z naslovom Nikoli ne vem v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani. Naslov te razstave opisuje njegov umetniški credo nasploh: nič ni točno določeno. Z drugimi besedami: nikoli ne vemo zagotovo, kaj je na sliki, kajti Kocjančič svoje spomine, občutke, pa tudi predmete stvarnega sveta, ki se mu zdijo zanimivi, preobraža v abstraktne entitete. A zakaj bi sploh morali vedeti? »Današnja družba gre v nasprotno smer: toliko podatkov imamo, toliko vsega, vse hočemo vedeti, tudi umetna inteligenca se vse bolj razvija. Toda zdi se mi, da je to, da nečesa ne veš, z nekega vidika lahko pozitivno,« razmišlja umetnik. Tudi barve rad zmeša tako, da jih tisti, ki opazuje njegove slike, ne zna poimenovati – gre za belo ali odtenek modre? »Kot me v resničnem življenju zanimajo različne nianse oziroma faze med točno določenimi mejami, imam pri izbiri barve ravno tako raje vmesne odtenke. Nedorečenost je tisto, kar me privlači – konec koncev situacije nikoli niso črno-bele. Niti osebe niso, vsi imamo različne plasti. Poleg tega je v sodobnem slikarstvu zelo težko govoriti o nekih klasičnih barvnih kombinacijah oziroma o tem, katera barvna kombinacija je bolj in katera manj primerna. Enako, kot je težko govoriti o primernosti motiva: danes je motiv lahko čisto vse.« Več

  • Lara Paukovič

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Družba

    Generacija alfa

    Komaj smo se navadili, da se ne vrti več vse okoli milenijcev, pač pa okoli generacije Z oziroma postmilenijcev, že je tukaj novo poimenovanje za tiste, ki niso še niti vstopili v najstniško obdobje (rojeni po letu 2010), a bodo – če gre verjeti posplošenim analizam – postali najbolj izobražena, tehnološko napredna, nepotrpežljiva in (morebiti) finančno preskrbljena generacija, hkrati pa je za njene pripadnike najverjetneje, da bodo vsaj del otroštva preživeli ločeno od bioloških staršev. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Portret

    Ana Duša, pripovedovalka, pedagoginja, dramaturginja

    »Prelivanje različnih polj znotraj umetnosti in povezovanje umetnosti z drugimi panogami sta danes precej samoumevni. To s sabo prinese tudi prelivanje poklicev. Opredeljevanje za samo to ali samo ono me od nekdaj frustrira in vesela sem, da so meje v umetnosti danes tako porozne,« pravi Ana Duša, ki se na področju kulture udejstvuje kot pripovedovalka, dramaturginja, pedagoginja, prevajalka in avtorica. Z manjšo igralsko vlogo se je pojavila tudi v filmu Oroslan, ki temelji na zgodbi iz njene družine – zasnovan je bil namreč na podlagi kratke zgodbe, ki jo je napisal njen oče, legendarni urednik pri Cankarjevi založbi Zdravko Duša. Deluje kot samozaposlena v kulturi, kar ji ustreza, ker ji omogoča večjo agilnost. »Mislim, da danes večina samozaposlenih deluje na več kot enem področju. Malo je to splošna značilnost časa, v precejšnji meri pa takšno delovanje narekuje umetnost sama. Vse stvari, ki jih delam, so tako ali drugače izšle ena iz druge in se tudi zelo smiselno povezujejo, zato se mi ves čas zdi, da pravzaprav delujem na enem samem področju in opravljam en sam poklic. Če me kdo vpraša, katerega, ponavadi rečem, da sem delavka v kulturi.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Portret

    Živa Božičnik Rebec, kiparka, za katero se spekter resnic kaže na površini snovi in substanc

    Kako resnična je umetnost? Nekateri se z njo ukvarjajo, ker si želijo, da bi prek umetnosti prišli do resnice – ali pa bi radi skozi umetnost posredovali svetu svojo resnico. Toda kiparka Živa Božičnik Rebec (1991) ni ena izmed njih. Zaveda se, da je umetnost konstrukt, znotraj katerega je bržčas iskreno samo prepoznavanje tistega, kar umetniško delo reflektira v nas. Realnost pa se po njenem mnenju kaže v spektru materije in substanc, »na površini, ki je ravno toliko globoka, če ne globlja kot tisto, kar prekriva«. Njena dela, predstavljena na nedavni razstavi Topical Applications 2 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, so obravnavala izginotje telesa v snoveh, postopkih in produktih sodobne lepotne industrije. »Kozmetična industrija me ne zanima zato, ker sem ženska, pač pa zato, ker se najbolj ukvarja z utelešenjem materije,« pravi. »Ponujeni so nam produkti, ki že imajo neko formo, zato da nam je lažje razumljivo, za kaj gre, kaj kupujemo. Nikoli ne dobimo esence določene snovi – vse, kar nastane v laboratorijih, se umesti v neki format. To je sintetizirana resnica – materiali so v tej industriji še najbolj resnični in samostojni, vse ostalo je lažno oziroma presega človeško razumevanje. Zato je zame pomembno spajanje materialov in substanc v umetnosti oziroma te učinke dosegati s sintezo dizajna in umetnosti.« Več

  • Lara Paukovič

    28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Politika

    Nobelovec ne sodi več v kanon

    Orbánova vlada je na Madžarskem predstavila posodobitev učnega načrta, ki bo predvidoma začela veljati septembra. Njen namen naj bi bil osvežitev suhoparnih vsebin, s katerimi se morajo madžarski učenci spoprijemati v 12 letih šolanja – in kakopak v učno snov vnesti več domoljubja. Več