Generalni sekretar SDS Borut Dolanc rad hodi v hribe

Ljudje so se naveličali ostajati doma, o čemer pričajo polna parkirišča pod domačimi gorovji. Slovenci ljubimo hribe, kar je nadvse zanimiv fenomen. V hribe hodimo že od otroštva, najboljši med nami pa znamo skoraj z vsakega vrha pokazati s prstom na sosednje in jih poimenovati. Tako gre tudi razumeti, da marsikomu ni ravno najlažje, če trenutno ne more obiskati svojega najljubšega vrha zaradi vladnih odlokov. A kaj ko se teh očitno ne more držati niti generalni sekretar glavne koalicijske stranke.

In kaj se bo zgodilo v preteklosti?

V osemdesetih letih, ko se je vojna v Jugoslaviji pripravljala z revizijo zgodovine, je pronicljivi, a kontroverzni novinar Aleksandar Tijanić (v nekem obdobju je na najvišjih položajih v medijih služil tudi Miloševićevemu režimu) zapisal, da bomo šele videli, kaj se bo zgodilo v preteklosti.

Zgodovinsko izgubljena priložnost

Zvonko Černač, minister brez resorja, pristojen za razvoj in kohezijsko politiko EU, se je ta teden hotel pohvaliti. Na konferenci Zlati kamen, namenjeni županom in njihovemu črpanju sredstev EU, je omenil tudi pripravo na reformni plan desetletja – na snovanje slovenskega načrta za okrevanje po epidemiji. Voditelji EU so se julija lani odločili za novi Marshallov načrt, za evropski »New Deal«, kot nekateri pravijo ideji, da bi po koronski krizi z velikimi finančnimi vlaganji in reformami ponovno zagnali evropsko gospodarstvo. Denar, 1824 milijard evrov subvencij in kreditov, je že pripravljen, le države morajo do 30. aprila evropski komisiji poslati svoj načrt porabe. V skladu z dogovorom morajo biti reforme pretežno digitalne in zelene, namenjene pa morajo biti odpravljanju težav, na katere je komisija posamezne države opozarjala že v preteklosti. V primeru Slovenije je na prvem mestu staranje prebivalstva.

Začelo se je

V soboto se je na območju avtonomne cone Metelkovo mesto mudilo okoli dvajset pripadnikov gibanja rumenih jopičev. Fotografirali so se s transparentom »Porušimo še Metelkovo« (po zgledu avtonomne cone Rog), med nasilnim pohodom so snemali videe. Na enem, ki so ga na Twitterju naslovili Rep med noge, je vidno, kako jim skuša ubežati očitno ustrahovana oseba.

Ko šola ni prednostna naloga vlade

V torek so se dijakinje in dijaki po vsej Sloveniji povezali ter ves dan bojkotirali pouk na daljavo. Pobudnik protesta je bila iniciativa Zahtevamo šolo, ki združuje šolarje srednjih in osnovnih šol in je nastala konec januarja, ko so ministrici za šolstvo Simoni Kustec poslali javno pismo, v katerem so poudarili, da učenje na daljavo ni primerna rešitev za trenutno stanje. Ministrica se na njihovo pismo ni odzvala. Danes, le nekaj tednov kasneje, od vlade zahtevajo, da postane vrnitev v šole njena prednostna naloga, takoj za reševanjem življenj. A ne gre zgolj za boj za pravico do kakovostne izobrazbe, temveč tudi za boj za mladost. Srednje šole so pri nas namreč zaprte že od 17. oktobra lani, dijaki so doma že skoraj štiri mesece, kar je najdlje v Evropi. In tako ne gre več, pravijo. Starejši cinični glasovi pokroviteljsko ponavljajo, da mladih enostavno ne razumejo, saj da, ko je šola odprta, pouk špricajo, zdaj ko je zaprta, pa protestirajo, naj jo odprejo. A to so zelo podcenjujoče besede, saj se mladi zavedajo, kako pomembna je kakovostna izobrazba, vedo, da bodo že čez nekaj let vstopili na tekmovalen trg dela.

Teorija blazneža

Iracionalnost velja za enega tistih pojmov, kjer tradicionalne kategorizacije in razvrščanja praviloma odpovejo. Njeno »raztegljivost« morda najbolje ponazori uporaba v različnih disciplinah in območjih družbenega življenja. V matematiki na primer iracionalnega števila ne moremo zapisati z ulomkom, v iracionalni enačbi pa se neznanka nahaja pod korenom. V primerjavi z matematiko ima iracionalnost v filozofiji – kakor je v Zgodovini norosti opozoril Michel Foucault – praviloma negativen predznak. V svoji najbolj skrajni obliki je bila iracionalnost namreč nerazdružljivo povezana z institucionalizacijo »norosti« oziroma s procesom »velikega zapiranja«, ki je sledilo obdobju razsvetljenstva v 17. in 18. stoletju.

Umetnost kot kaznivo dejanje?

Skoraj štirje meseci minevajo, odkar se je pred ministrstvom za kulturo pojavila umetniška instalacija Akril ni voda. Zgodilo se je bliskovito, na protestni petek 23. oktobra. Prinesli so šest pisalnih miz s pripadajočimi stoli, na vsako so postavili list z imenom uslužbenca, ki je na hrbtni strani skrival slogan (»Smrt umetnosti«, »Pohojsajmo filme«, »Zasužnjimo RTV« ipd.), in čez vse skupaj zlili vedro rdeče barve. Kakor hitro so prišli, so tudi odšli, za seboj pa pustili krvavečo umetniško instalacijo – krvavečo kulturo, ki ji usodne rane zadajajo zaposleni na pristojnem ministrstvu, najbolj pa tistih šest poimensko izpostavljenih: Vasko Simoniti, Ignacija Fridl Jarc, Mitja Iršič, Alenka Gotar, Miro Petek, Vesna Jurca Tadel. Torej vodstvo ministrstva, zaslužni kader SDS in nekateri birokrati.

Okuženi med okrevanjem

»Mama je bila stara 90 let. Bila je doma, ves čas epidemije smo pazili nanjo, ni hodila v trgovino,« pripoveduje sin, ki se noče izpostavljati z imenom. Sredi decembra je doma padla in si zlomila kolk. Odpeljali so jo na ljubljansko travmatološko kliniko in jo čez dva dneva operirali. Operacija je uspela. »Tri dni zatem so me poklicali in zelo skopo povedali: Prišlo je do vdora virusa, vaša mama je okužena.«

Imaš moč, ne zlorabljaj je

Maggie Wilken je danes tridesetletna Američanka, ki se je pri sedemnajstih letih zaljubila v svojega devetindvajsetletnega učitelja angleščine, šarmantnega, družabnega in med učenci izredno priljubljenega moškega, v svojem okraju proglašenega celo za učitelja leta. Je tudi ena izmed likov v dokumentarnem romanu Lise Taddeo Tri ženske – edina, ki nastopa s pravim imenom. Njena zgodba bi se najbrž izgubila med stotinami podobnih primerov, ki vsak dan potekajo na okrožnih sodiščih po ZDA, a jo danes, zahvaljujoč pisanju Taddeove, poznajo bralke in bralci po vsem svetu. Tako vedo, da je učitelj Maggie vračal naklonjenost, da ji je pošiljal skrivna pisemca in s svojim parfumom odišavljal strani knjige, ki jo je brala, da bi medtem mislila nanj; da jo je poljubljal, ji dejal, da jo ljubi, jo nekoč oralno zadovoljil in ji obljubljal, da bosta imela spolni odnos na njen osemnajsti rojstni dan. Vedo tudi, da jo je, potem ko je njegova žena zaslutila prevaro, zavrgel kot kos popisanega papirja, da se je Maggie počutila zmedeno, izrabljeno in prizadeto, zato je leta pozneje podala prijavo proti njemu, saj je bila v času njunega razmerja mladoletna. Toda učitelj je bil oproščen in se je lahko vrnil k poučevanju angleščine, Maggie pa je v domačem mestu obveljala za lahko dekle in lažnivko, ki je želela umazati ugled oboževanega učitelja. Izraze podpore in sporočila deklet, ki se jim je zgodilo podobno, je začela dobivati šele, ko je izšla knjiga Lise Taddeo.

Zmagoslavje za Sestre

Od skoraj sedem tisoč prijavljenih so selektorji odmevnega festivala v Clermont-Ferrandu v letošnji tekmovalni program uvrstili 78 filmov, ki so se potegovali za glavno mednarodno nagrado najpomembnejšega festivala kratkih filmov v Evropi. Mednarodno žirijo je najbolj prepričal kratki igrani film Sestre avtorice Kukle, ki sliši tudi na ime Katarina Rešek. Kukla sodi med naše najvidnejše režiserke mlajše generacije, ki se je v balkanski regiji uveljavila kot vodilna ustvarjalka glasbenih videospotov, zdaj pa silovito prodira tudi v svet filma: zmagovalni film Sestre je bil namreč zgolj študija za njen celovečerni prvenec, imenovan Fantasy.

Vlado Miheljak

12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Dva leva

Obilni prleški sendvič s slatino

Zakaj to počno? Namreč, arogantno kršijo lastne prepovedi. Eden (minister Hojs) gre na službeno pot brez šoferja in spotoma še k tašči pokosit travo na njenem vikendu, drugi (minister Koritnik) je čakal na teste na koronavirus v pretesnem kozmetičnem salonu. Spet tretji (zunanji minister Logar) je med čakanjem na rezultate testa (kasneje je zbolel) v Narodni galeriji snemal promocijski video. Oblastniki in osamosvojitelji se ob različnih priložnostih čredno družijo. Ob Kolpi so se sprehajali bolj tesno drug ob drugem kot begunci, ki bežijo čez mejo. Na neki pasji procesiji v Stični prav tako. Sploh Pahor konstantno in sistematično krši prepovedi in ogroža starčke, otroke, kogarkoli ..., ne zaradi hudobije, ampak zaradi ljubezni. Ljubezni do sebe. Primerov je več, kot se jih človek more spomniti. Zadnja dva ekscesa pa sta onkraj vsakršne primerjave. Minister Počivalšek se je v času stroge zapore udeležil sestanka v prleškem gostinskem lokalu Taverna. In pojasnil, češ, poslovni sestanki so v gostiščih dovoljeni, če se upoštevajo omejitve in razdalje.

Misija »skoraj nemogoče«

Sredi januarja je na Kitajsko priletela delegacija Svetovne zdravstvene organizacije, ki naj bi raziskala ozadje pojava virusa SARS-CoV2, prvič zaznanega decembra 2019 na živilski tržnici v mestu Wuhan. Delegacija šteje deset strokovnjakov iz desetih držav.

Za nagrado – normalnost

Prehod regije, nastanitev z zajtrkom in večerjo ter obisk športnega dogodka, ki velja za enega večjih letos – svetovnega biatlonskega prvenstva na Pokljuki? Paket brezalkoholnega piva in vožnja z električnim vozilom znamke BMW? Zveni naravnost neprecenljivo, mar ne?

Janko Lorenci

12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Kolumna

Pod krinko

Pahor nam spet enkrat pridiga o dialogu, prejšnji teden pa je ugledala luč sveta peticija, ki poziva slovensko politiko k pomirjenju in sodelovanju v kriznem času. Na prvi pogled razumno – imamo epidemijo, bližajo se gospodarska kriza in vsakovrstne težave, zakaj se torej politika ne bi poenotila o nekaj prioritetah.

dr. Bogomir Kovač

12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Ekonomija

Šola ni tovarna znanj

Vladno soglasje glede letošnjega vpisa na visokošolske zavode je še ena od komaj verjetnih političnih zapletov in ideoloških atavizmov Janševe vlade. Ustvarjanje kaosa na področju izobraževanja prinaša eno najbolj usodnih in dolgoročnih negativnih učinkov za razvoj te države in družbe. Dolgoročno zaprtje šol je daleč največji neuspeh vladnih protikoronskih politik. Mladi in ne starejši so največja žrtev te pandemije. Škoda izgube človeškega kapitala je nevidna, toda najdražja. Fizično zdravje in smrt je eno, psihično počutje in duhovno umiranje nekaj drugega. Vladni zaplet z univerzitetnim razpisom in celotno večmesečno eksperimentiranje s šolsko vertikalo sta grozljiva primera oblastnih namer. Žal razkrivata tudi nesposobnost in nemoč šolnikov na drugi strani. O neodgovornem ravnanju premiera in nesposobnosti resorne ministrice tu ni nobenega dvoma.

Jadranka Juras: »Umetnik mora biti družbeno aktiven posameznik«

Leta 2003 je Jadranka Juras s pesmijo Sedmi čut nastopila na Emi, slovenskem izboru za pesem Evrovizije. Njen prvi solo nastop na Eminem odru (leto prej je pela back vokale pri Sestrah pri danes že skoraj ponarodeli Samo ljubezen) je vseboval element, ki je marsikomu ušel iz spomina: moč, ki jo je imela kot glasbenica na velikem odru pomembne prireditve, je izkoristila za subtilno posredovanje političnega sporočila. Del njene oprave je bila namreč improvizirana bomba, ki je štrlela iz granitne kocke z napisom »Vojna ni rešitev«. To je bil odgovor na ameriške vojaške operacije v Iraku in Afganistanu, ki jih je podpirala tudi Slovenija, čeprav je že tedaj veliko ljudi izrazilo nestrinjanje s tovrstno vojaško politiko. »Slovenija bi morala biti primer majhne suverene države, ki zagovarja mirovno politiko. Toda naša politika klečeplazi pred ameriško – žal ni edina,« pravi.

Narod, dežela, korenine

Odprtega duha smo pričakali letošnjo proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. Zavedajoč se seveda, da ima upravni odbor novo sestavo, da gre za zbirko klenih konservativcev, a da se pač tako vrti svet: enkrat to telo sestavljajo bolj konservativni, drugič bolj progresivni. In pri tem smo se pa kar veselili govora predsednika upravnega odbora Jožeta Muhoviča, profesorja z likovne akademije, ene boljših izobraževalnih ustanov v državi. Nobenih zadržkov nismo imeli – celo sama prireditev ni delovala slabo, bila je profesionalni izdelek, bolj zadržanih in meščanskih nostalgičnih kontur, a ok. Res je bila posneta vnaprej, a brez dvoma daleč stran od janšističnih domačijskih grozot, ki so nam jih servirali zadnje leto. No, malce nekritični smo tudi zato, ker smo pred tem tako nizko padli. A nič ne de. Spodoben izdelek je bil to.

»Boja ne morete prepustiti drugim«

Ken Loach je filmski režiser svetovnega slovesa. Rojen je leta 1936, pri 84 letih pa sodi med najostrejše kritike sodobne britanske družbe. Njegovi filmi so osredotočeni na vprašanja, kot so brezdomnost, razpad delavskih družin, neuspeh sledilcev spletnih gurujev, težave, s katerimi se morajo spoprijeti ljudje, ko pridejo v stik z rigidno državno birokracijo, in boj za enakopravnost. Loachevo delo je cenjeno po vsem svetu, za filma Veter, ki trese ječmen in Jaz, Daniel Blake pa je na festivalu v Cannesu prejel zlati palmi. Prosili smo ga, naj nam pojasni svoj pogled na prekariat, na aktivne politike zaposlovanja in na evropski zeleni sporazum.

Filmska revolucija

Gibanje #MeToo je v Hollywoodu odkrilo nov tip toksičnega moškega – doslej so iz omar padali spolni nadlegovalci, izsiljevalci in posiljevalci, zdaj pa je iz omare padel »kanibal«. In »kanibal« naj bi bil Armie Hammer, zvezdnik filmov Pokliči me po svojem imenu, Osamljeni jezdec, Socialno omrežje, Mož iz agencije U.N.C.L.E. in Rebecca. Vsaj takšna oznaka se ga je oprijela na socialnih omrežjih, ki zadnje tedne strastno premlevajo njegove »kanibalske« perverzije. Različne ženske – bolj kot ne njegove bivše – so namreč razkrile, da naj bi užival v pitju krvi, sekanju prstov, emocionalnem zlorabljanju, zasužnjevanju partneric in posiljevalskih fantazijah. Ena izmed njih je celo razkrila, da naj bi hotel speči in pojesti njeno rebro, druga pa, da naj bi ji v medenico vrezal svoji inicialki.

Spotify – sovražnik ali prijatelj?

Slovenija se je poleti pridružila 93 državam, v katerih je dostopen Spotify, vodilni ponudnik spletnega pretakanja glasbe, ki se danes lahko pohvali z astronomskimi statistikami: od svoje ustanovitve leta 2008 je na splet naložil 70 milijonov glasbenih del in dobra dva milijona podkastov. Trenutno ima kar 345 milijonov uporabnikov, ki glasbo poslušajo na svojih mobilnih telefonih, tablicah in računalnikih. Skoraj polovica (155 milijonov) jih za njegove storitve plačuje, ostalim pa Spotify med poslušanjem glasbe ponudi oglase. Platformo že od njenih začetkov spremljajo številna protislovja, ki so povezana predvsem z dejstvom, da je Spotifyev poslovni model nepravičen do robnih izvajalcev, ustreza pa predvsem mainstreamovskim zvezdam in založbam velikankam.

Okuženi so pri nas nagrajeni, če simptome skrivajo

Na uredništvu Mladine smo pregledali 1049 ukrepov, ki so jih države EU, z Veliko Britanijo vred, sprejele v letu 2020 zaradi epidemije. Ukrepe zbira in vodi evropsko združenje fiskalnih svetov predvsem zato, ker želi oceniti njihovo učinkovitost. Velika večina je seveda generičnih: subvencioniranje čakanja na delo, najrazličnejša posojila in davčne prilagoditve ter večje ali manjše pomoči turizmu ali gostinstvu, torej sektorju, ki ga je epidemija najbolj prizadela. Nekateri ukrepi pa vendarle izstopajo in kažejo obraz posamezne države – na nekatere opozarjamo v okvirju.