
Grega Repovž
-
Dobrodošli, novi sodržavljani!
Prejšnji teden je ameriška revija Time izšla s preprostim in velikim naslovom na naslovnici: Eksodus. Pogled od daleč na tisto, kar doživljamo v delu Evrope, zadnji teden pa v vsej intenzivnosti tudi v Sloveniji, izostri sliko v njeni pravi dimenziji. Da, dogaja se nekaj izjemnega, nekaj zunaj vseh naših pričakovanj in vednosti. In danes se je treba sprijazniti, da se naš svet – ta Evropa in ta Slovenija – za vedno spreminja. Čeprav ne prvič na ta način. Od kod so že prišli Slovani, navsezadnje? Evropejci smo tako selitev tudi že doživeli, konec 19. stoletja si je desetine milijonov Evropejcev odšlo izboljševat življenjsko raven v obe Ameriki, Italijanov nekaj milijonov, Slovencev pa 250 tisoč.
-
»Evropa, ki je vse svoje bogato znanje posvetila ženskam, tkanini, žogam in strojem, ne ve, kje naj začne, česa naj se loti in kam naj se pravzaprav odpravi, v grozi pred svojimi lastnimi utvarami, v protislovju s svojimi intimnimi lažmi, bogata kot še nikoli poprej, a prazna in dolgočasna kot izpeta gramofonska plošča.«
-
Predsednik vlade Miro Cerar in finančni minister Dušan Mramor sta ta teden izpeljala – zapakirano v odločitev vlade – mnogo pogumnejšo potezo, kot se jima priznava. In od tega tedna je slovenska vlada v mali vojni – s trojko in finančnimi trgi. Mar nismo to od nje zahtevali že nekaj časa in jih zaradi domnevne ponižnosti celo zasmehovali?
-
Leto dni vlade dokončno potrjuje redke zapise iz časa volilne kampanje leta 2014 in ob imenovanju Mira Cerarja za predsednika vlade: volivci so na zadnjih volitvah največ glasov namenili politično konservativni stranki. SMC je po vseh prvinah desna stranka. In to je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo slovenskemu političnemu prostoru v zadnjih dveh desetletjih. Nič ga ne normalizira bolj kot SMC.
-
V razmeroma dolgem citatu nas s preprostostjo znanja in vedenja sociolog dr. Krašovec sleče – pred nami samimi. Z definicijo samo pove, da je rasizem prav to, kar ves čas poskušamo zanikati.
-
Corbyn, da o papežu ne govorimo!
V senci stiske beguncev, sovražnosti, zbeganosti in negotovosti je evropska politika doživela velik in pomemben premik. Ime mu je Jeremy Corbyn. Evropska politika, konservativna in socialdemokratska, je doživela trd poraz. Nova levica dobiva nov pospešek. In ta prihaja prav iz Velike Britanije. Da, Velika Britanija se zdi na prvi pogled geostrateško manj pomembna, nekako se je oddaljila iz središča Evrope, to je zdaj res v Nemčiji. A zamisli, že zaradi jezika in splošne priljubljenosti te dežele, vedno prehajajo po vsem svetu.
-
V izjemnem času živimo. Tehnologija in zakonitost padajočih cen pri vse večji ponudbi nam omogočata stvari, ki jih še znanstvena fantastika ni predvidela tako kmalu (dobro, je predvidela nekatere druge stvari, ki jih je še ni, a to ne moti). Kako običajno se nam zdi, da se lahko v nekaj urah, ne da bi bili zelo premožni, znajdemo na drugi celini! Medicinska znanost je na primer v zadnjih tridesetih letih naredila enormne premike in tako je na malodane vseh področjih. Tudi razumevanje sveta, odnosov, vse je vse bolj natančno razloženo in razumljeno. Kamorkoli pogledamo, od ekstremno finih materialov naših oblačil do neverjetnih knjig, tako leposlovnih kot znanstvenih, filmov in nadaljevank, zdravil in igrač – v izjemnem svetu, ne le času živimo. Napreduje ves svet, vse večjemu delu sveta je vedno bolje. To je slika od daleč in vendar v njej ni niti odtenka pretiravanja.
-
Finančni minister je zagovornik mladih. Ni dvoma, da misli resno. Je pa res, da so v Sloveniji vsi zagovorniki mladih. In da so mladi argument, ob katerem vsi obmolknejo – nihče se niti drzne na primer ne reči, da je to le ena od prioritet. Prva, a le ena. Že to je bogokletno.
-
TV Slovenija je v dolgoletnem nazadovanju. Ni se začelo šele leta 2005 z Janša-Grimsovim zakonom, s katerim so uzakonili politični vpliv naveze SDS in cerkve, ki ves čas obvladuje odločujoči organ zavoda, torej programski svet, ne glede na politično barvo koalicije, ki vlada. Desnica kadruje svoje ljudi politično, normalni del politike pa noče prestopiti tega praga spodobnosti – in tako samodejno prepušča svet SDS, NSi in cerkvi. V resnici je tem drugim to treba šteti v dobro, čeprav zaradi tega izgubljamo vsi, RTV Slovenija kot celota pa sploh.
-
Vedno znova, ko vzniknejo neizmerne kritike, tiste počez, ki letijo tako na državo kot družbo, še posebej pa politiko, si je treba postaviti temeljno vprašanje: Mar ni ta vsesplošna kritika, to dajanje v nič, kjer ni dobrega, kjer so vsi butlji in primerki nesposobnosti, odraz površnosti kritika oziroma kritikov? Že večkrat je bilo slišati opozorila, da je uspelo družbi zaiti v neverjetne poenostavitve, v samogenerirajoči avtorasizem, ki tako kot instantne psihoterapije ponuja odgovor zunaj posameznika, zunaj njegove lastne odgovornosti – za njegov danes so krivi predvsem neki dogodki iz rane mladosti, a ustavimo se, da ne zaidemo tudi zdaj. Vendar pa se nam tudi kot družbi ne uspe izviti iz iskanja odgovorov v nekih domnevnih skupnih značilnostih, češ, taki smo, ker je to značilno za Slovence, itd. Pa čeprav za to ni nobenih resnih podatkov, vsi kažejo nasprotno. Kot na primer velja prepričanje, da je danes življenje neprimerno nevarnejše, čeprav še nikoli nismo bili tako varni, začenši pri osnovah, na primer pri prometni varnosti ali pa zdravniški oskrbi, ki nam jo ponuja današnje zdravstvo.
-
Slovenija ima že drugo leto gospodarsko rast. Zadnjih osemnajst mesecev, kolikor že traja, jo poganja izvoz, kar pomeni, da je ta rast odvisna od tega, kar se dogaja v ključnih državah uvoznicah, torej predvsem Nemčiji. Kot še ugotavljajo na vodilnem makroekonomskem inštitutu EIPF, pa ta rast ni zelo trdna, saj prebivalstvo še ni začelo normalno trošiti za trajne dobrine oziroma si še vedno ni opomoglo od »grške terapije«, ki ji jo je leta 2012 priredila zadnja Janševa vlada. »Piškavo okrevanje ne zbuja začudenja, saj dohodki prebivalstva v dinamiki zaostajajo za ustreznimi državami EU, ker banke ne želijo povečati kreditiranja prebivalstva. Ostajajo pod povprečjem leta 2010, ko je kreditiranju prebivalstva zadal prvi udarec bančni regulator, ki je stisnil kredite za stanovanja, drugega pa že omenjena ‘grška terapija’. Tudi sicer trošenje prebivalstva zelo nazorno kaže učinke pokrizne usmeritve obeh nosilcev ekonomske politike, vlade in centralne banke.«
-
Šele postavitev makete bodočega spomenika žrtvam vseh vojn, predvsem pa očiščenje in ureditev prostora na robu ljubljanskega Kongresnega trga, kjer naj bi stal, sta pokazala dejansko dimenzijo projekta, ki ga je sicer leta 2013 naročilo ministrstvo za delo, njegova podlaga pa je zakon o postavitvi spomenika žrtvam vseh vojn iz leta 2009. Spomenik še zdaleč ne bo simbolen. A ne bomo se vtikali v samo idejno rešitev. Velikost, dimenzija je stvar naročnika.
-
Pretresa nas »zid«, grda žičnata ograja, postavljena na meji med Srbijo in Madžarsko. »Zid« je enak ameriškemu, na meji z Mehiko, ni pa zidan kot tisti, ki obdaja Gazo. Žičnata ograja, zgoraj navita bodeča žica, na »srbski strani zidu« pa enako navitje na tleh. Da ni mogoče stati pod »zidom«. Pribežniki sicer vržejo čez ograjo preprogo, tako se izognejo bodeči žici in splezajo čez. A zid je zid. Morda je madžarski dodatno simbolen, ker ga je postavila država za železno zaveso, ki jo je simboliziral Berlinski zid. A po 25 letih spomini zbledijo in zid ni vedno zid. Zid med Evropejci je grd zid. Čeprav – ali Madžari in Slovenci res verjamemo, da smo vsi Evropejci enaki, da nas kot take vidijo tisti, ki so ves čas v demokraciji? Za njih med Sirci, Slovenci in Madžari ni velike razlike. To so za večino Evropejcev tisti drugi. A Evropa je vljudna in omikana, ne bodo vam tega pokazali. Nasmeh bo kot iz škatlice. Kaj si v resnici mislijo o nas, jim po navadi uide. Na primer ko predsednik evropske komisije kakšnemu premieru iz »teh držav« med tiskovno konferenco pokroviteljsko z roko pokrije oči. Šala. Iz nekaterih se pač lahko tudi šališ. A ne zgražajmo se: ste opazili, da novinarji Rome, kadar nastopajo v kakšni oddaji, tikajo in kličejo po imenu? Mali rasizmi, mali rasizmi v vsakem izmed nas.
-
Pretekli teden je prek britanskega Guardiana svet obšel posnetek nemške kanclerke Angele Merkel, ki je v živem nastopu na televiziji v jok spravila priseljensko deklico. Ta je izrazila željo, da bi njena družina dobila možnost legalno in trajno ostati v Nemčiji, Merklova pa nanjo ni odgovorila pritrdilno, ampak je poskušala nekako postaviti stvari v kontekst pravil glede priseljevanja v Nemčiji, ki ne more sprejeti vseh, ki si to želijo. Seveda se je na Merklovo in Nemčijo vsul plaz ogorčenja v smislu, poglej jo, trdosrčno babnico. Nesreča je hotela, da je posnetek svet obšel le nekaj dni po krvavem zaključku pogajanj z Grčijo, ki jih je Merklova odvodila z železno voljo in srcem.
-
Ni šlo za bankomate. Ni šlo za to, da Grki na dan ne morejo do več kot 60 evrov. Ustaviti bančni sistem pomeni, da se je celotno poslovanje v Grčiji ustavilo. Vseh, prebivalcev, podjetij, države. Tega, kar je Evropska unija naredila svoji članici, niso doslej Združeni narodi naredili še nobeni državi zaradi zločinske narave njene oblasti.
-
In vendar ne smemo zamahniti z roko nad sintagmo »leni Grki«. Stvar je preresna. V njej se namreč kljub vsemu skriva tisto najhujše. Leni Grki so umazani Cigani. So neumni temnopolti. Leni Grki so pokvarjeni Židje. A to ni besedna zveza z obrobja družbe. Problem sintagme leni Grki je, da je vseprisotna, da je ne uporabljajo le gostilniška omizja, ampak jo mirno izrečejo tudi voditelji, politiki. V njej je skrita tista prava nevarnost današnjega časa. Besedna zveza leni Grki, javno vse bolj zlahka uporabljana, je postaja, na katero nam je uspelo priti v tej krizi. Je znak za alarm.
-
Je bilo tako med drugo svetovno vojno? So si ljudje tako lagali, kot si danes? Kako je mogoče, da malodane vsa Evropa še kar miži ob eksodusu, ki ga tudi sama čuti na svojem jugu? Kako je mogoče vedeti za toliko bolečine in se delati, da s tem nimaš nič? Kako se tako lahko vedejo evropske države, ki so se združile, da bi rušile nedemokratične režime, skupaj z ZDA pa so dejansko ustvarile največje vojno območje po drugi svetovni vojni – in se zdaj delajo, da z begunsko krizo nimajo nič?
-
Evropska elita, tako politična kot kapitalska, ima skupaj z bruseljsko buržoazijo zelo jasno agendo: preprečiti vzpon novolevičarskih strank ter zagotoviti povrnitev denarja, ki so ga njihove banke in skladi tvegano plasirali po različnih državah (na primer v Grčiji). Tu se v resnici tudi vse začne, v vsaki državi. Če ste mali vlagatelj, na primer fizična oseba iz srednjega razreda, vam bo ta Evropa povedala, da ste pač tvegali in izgubili. Ali pa vas bodo celo razlastili. Zgodilo se je tudi pri nas. Če ste premožni, potem imate denar seveda naložen drugače: ste velik vlagatelj, ste pomembni za veliko banko ali sklad – v tem primeru nimate nobenih skrbi. Slabe naložbe v Grčiji? Niste krivi, krivi so Grki. Za vas bodo izterjali vsak evro.
-
Priča smo novi abotnosti. Teden dni po tem, ko je avstrijsko vrhovno sodišče dokončno obsodilo Wolfganga Riedla, ki je prinesel denar čez mejo za prireditev razpisa v prid finski Patrii, je Janez Janša poslal pismo predsedniku republike, vlade in državnega zbora, da naj se skliče sestanek, »na katerem bi preverili, ali pri nosilcih najvišjih političnih funkcij v državi obstaja pripravljenost za iskanje dogovora o politični popravi krivice, ker bi mesto predsednika državnega zbora in mesto predsednika vlade danes verjetno zasedal nekdo drug, če ne bi lani prišlo do zlorabe sodstva za odstranjevanje političnih tekmecev iz volilne kampanje«.
-
Ampak res – kdo v tej državi res verjame v kapitalizem? Odgovor bi vas znal začuditi: a v tej državi na to, da ima kapital svojo logiko in ne nazadnje tudi pravila, da je kapital zato, da se oplaja, dodaja vrednost, da nekaj v resnici le levica. Ne mislimo strankarsko: a le tisti, ki verjamejo v levo politično misel, dejansko tudi mislijo kapitalizem. Pošteni kapitalizem. Seveda, na tej točki se pač vse podre. Poštenega kapitalizma ni. Telekom je vlada (pro)dala Cinvenu, ker so jo izsiljevali, da se bomo sicer težje zadolževali. Kar je brez dvoma res. A v resnici smo obresti za prihodnje zadolževanje plačali posredno in tudi posredniku. In zato, ko bo naslednjič minister Mramor pohvalil ministra Mramorja, da mu uspeva dosegati nizko obrestno mero na svetovnem dolžniškem trgu, velja njegovemu znesku prišteti še kar nekaj stotnij milijonov evrov, ki jih je plačal vnaprej. Na primer s poceni Telekomom. Torej: zadolžujemo se po enakih višinah kot prej, le da obresti plačujemo drugače. Ne v denarju, v podjetjih.
-
SA.33229 (2012/C), SA.35709 (2013/N)
Predsednik uprave NLB Janko Medja se je pred kratkim umaknil iz vseh kreditnih odborov v banki, ki jo vodi. Mar ni to nenavadna odločitev? Niti ne. Kreditno poslovanje je za to banko postalo postranskega pomena. V resnici so vse bančne dejavnosti v njej postranskega pomena. Banka čaka. Čaka na novega lastnika. To je Medja tudi potrdil z izjavo, da je pripravljena na prodajo.
-
Predsednik republike se je na maturantski paradi vedel prostaško, njegovi vzkliki pa so bili seksistični – sploh če se zavemo, da je ta 51-letni moški z »miško« označil komaj polnoletna dekleta. Je lahko kaj bolj zavrženega kot seksizem – sploh ko gre za mlada dekleta? To je vulgarno in prostaško vedenje – tudi če ne bi šlo za predsednika, ampak naključnega moškega, ki bi se tako vedel do mladih deklet. Postavite se v položaj očeta katere od njih.
-
Problem novega družbenega reda, ki so ga ustvarili kriza in v imenu krize izpeljani družbeni premiki, je popolnoma izgubljen fokus različnih družbenih skupin, kdo je dejansko njihov nasprotnik. Namesto da bi bila fronta v resnici jasna, – torej med odločevalci in močjo na eni strani ter vsemi družbenimi razredi, ki niso del elite, ampak v družbenih razmerjih nastopajo predvsem s svojim delom na drugi –, danes najtrši antagonizmi potekajo znotraj bazena tistih, ki realne moči in kapitala nimajo. Zaposleni v zasebnem sektorju so sovražni do zaposlenih v javnih službah in jih obravnavajo kot nekakšne privilegirance. Pri čemer podatki temu sploh ne pritrjujejo: upokojevanje v javnem sektorju danes ne temelji na potrebah po posameznem človeku, čisto vseeno je, ali je dober in potreben za organizacijo, temveč je še vedno administrativno v najbolj neumni različici. Zaposlitve se ne nadomeščajo, poleg tega so plače v javnem sektorju prav tako padle. Tri huda rezanja je dal v času krize skozi javni sektor.
-
Po zmagi na volitvah se je zdelo, da predstavniki nove zmagovite oblasti dejansko verjamejo v tisto, kar je izjavil drugi človek SMC Milan Brglez: da bodo vladali najmanj tri mandate. Da so prišli na oblast in da so že naslednja štiri leta neverjetno dolga doba. Kot vsaki novi vladi dotlej se je tudi tej zdelo, da so naslednje volitve res še zelo daleč. Pa niso – tudi redne ne. Za njimi je že prva osmina mandata. Niso več na začetku. A to ni edino spoznanje, ki je doletelo tudi to vladajočo stranko, tako kot že vse pred njo: nenadoma so ugotovili, da tudi če so čisto pri miru in če ne delajo velikih korakov in ne sprejemajo radikalnih odločitev, vseeno ustvarjajo zgodovino.
-
Namenoma navajamo del govora predsednika vlade, ki so ga 2. maja že objavili vsi vodilni elektronski mediji – pa ne zato, ker bi menili, da gre za ključni del govora. Gre zgolj za še en uspeh dolgoletnega reduciranja druge svetovne vojne, ki je danes že tako močno vgrajeno v nacionalno zavest, da se ne zdi niti več čudno, če od premierovega govora ostane le ta del.
-
Ko je raziskava, ki jo je omenil Milan Brglez, nastala, je bila usmeritev Slovenije širitev slovenske industrije in trgov po Balkanu navzdol: trgi, ki naj bi pomenili slovensko priložnost, so ležali za slovensko južno mejo. Mercator je na primer poskušal kupiti Agrokor in se širil v Srbijo, na Hrvaško. Podobno so ravnala druga podjetja. In seveda je res, znanje hrvaškega in srbskega jezika je bilo nekaj, česar smo se v nekdanji skupni državi naučili sproti, tako rekoč nevede (pa tudi ne preveč dobro, a dovolj za učinkovito sporazumevanje), mlajši pa so ostali brez stika z jeziki nekdanjih jugoslovanskih republik – to pomeni, da so izgubili tudi primerjalno prednost.
-
Kako so bili vsi zadovoljni, ko je državni družbi za upravljanje terjatev uspelo prodati terjatve do skupine ACH, Elana, Polzele in Adrie Airways. Češ, začenja se urejanje Slovenije, s tem bomo postali normalna družba itd. No, kupec je zasebna ameriška banka Bank of America Merrill Lynch in seveda je te terjatve kupila, ker računa, da bo z njimi zaslužila, po oceni poznavalcev od 30 do 35 odstotkov, ko bo prišlo do poplačila terjatev. In do njih bo brez dvoma prišlo, ker tako Adria kot ACH svoje dolgove že zdaj brez težav odplačujeta, Elan in Polzela pa sta pač del paketa, ki pa tudi nepoplačana bistveno ne kvarita naložbe. Pri čemer ju – oh, ti uspehi družbe za upravljanje – vedno lahko z malo spretnosti vrneta prodajalcu. Dejansko sta zraven zato, ker je poplačilo glavne terjatve do ACH tako gotovo. A politika, družba za upravljanje in seveda celotna finančna industrija so se hvalile, kakšen odličen posel so vsi skupaj izpeljali. Novinarka Radia Slovenije je bila čisto vzhičena od navdušenja. No, niso ga. Toliko, kot bo zaslužila Bank of America Merrill Lynch, bi zaslužili tudi sami, če bi te dolgove upravljali. Kar ni nobena znanost, sploh glede na to, da so po dokapitalizacijah slovenske banke polne denarja, zaradi česar se jim ne mudi s poravnavo teh terjatev oziroma se jim mudi toliko kot Bank of America Merrill Lynch.
-
Tretji mesec po imenovanju je grški premier Aleksis Cipras pripravil evropske politike, da so postali previdni v izjavah – a le to. Seveda je Angela Merkel, ko ga je pred štirinajstimi dnevi sprejela, že vedela, da 8. aprila odhaja v Moskvo. Kot ve, da ruski predsednik Vladimir Putin potrebuje Grčijo, da izpelje projekt plinovoda prek Turčije. Grčija je začela pritiskati. Dva dni pred Ciprasovim odhodom v Moskvo je njegova vlada sporočila izračun o neporavnani vojni škodi, ki jo je v drugi svetovni vojni Grčiji povzročila Nemčija. In ob prihodu v Moskvo je Cipras najprej položil venec na grob neznanega junaka iz druge svetovne vojne. Njegova naslednja velika diplomatska postaja bo Peking. A Kitajski je že dal vedeti, da ne misli blokirati vseh njenih investicijskih načrtov. Hkrati je grška vlada pet dni pred tem sporočila, da bo pripravila tudi načrt za morebiten izstop iz evra in ponovno uvedbo drahme. Grki so pobudo prevzeli v svoje roke.
-
Predsednik vlade Miro Cerar je v odgovoru na poslansko vprašanje Violete Tomič iz Združene levice glede nemškega poplačila vojne škode dejal, da se ponujajo poenostavljeni recepti kot neke instantne rešitve za neke druge probleme. Oziroma prevedeno iz političnega jezika: Združeni levici je sporočil, da odpiranje vprašanja poplačila škode iz druge svetovne vojne ne more biti način, kako bomo rešili problem nakopičenega javnega dolga in razrušene ekonomije. In seveda ima Cerar prav in z njim se bo strinjal vsak razumen človek. Problem je, da teze, ki jo je s temi besedami zavrnil, nihče na drugi strani ni postavil.
-
Jeseni leta 2004 so me iz evropske zveze novinarjev povabili, naj sodelujem pri poskusu vzpostavitve profesionalnega novinarskega sindikata v Romuniji. Poskus se je klavrno končal – romunskim novinarjem se je zdelo to, da bi bili člani sindikata, nekaj tako nezaslišanega, nekaj tako zahojenega, nekaj tako iz preteklih časov, da smo se po treh dneh razšli, vsak na svojem bregu. Slovenija in Slovenci smo bili v tistem času še nekje vmes, med Vzhodom in Zahodom, poznali in razumeli smo psihološke ovire, ki so mučile vzhodnjake, hkrati pa imeli sindikalno mrežo kot na Zahodu. Tudi sindikati so bili še zelo močni, čeprav jih je naveza Janša, časnik Finance in mladoekonomisti že kmalu grdo zamajala. Bitko so sindikati sicer dobili, a so bili zdelani, še danes se jim pozna. Enako velja za novinarstvo: javna televizija se po pohodu Janševih politkomisarjev (pod taktirko Jožeta Možine) ni nikoli več res pobrala, Delo in Večer sta od takrat – zaradi Janševih kupčij – le senci časopisov iz prejšnjih časov itd. Janševa propagandna mašinerija je naredila veliko škode. In jo dela še danes.