Predinova Muca Copatarica

Muco Copatarico in prijatelje, paket slovenskih animiranih filmov, ki kroži po kinih in v katerem so Gospod Filodendron in jablana (Grega Mastnak, 2016), Hribci – Zajtrk (Marjan Manček, 1993), Koyaa – Vesele vilice (Kolja Saksida, 2019), Egon Klobuk (Igor Šinkovec, 2011) in Maček Muri – Tekma (Jernej Žmitek, 2020), pilotira povsem nova Muca Copatarica, ki jo je po pravljici Ele Peroci in ilustracijah Ančke Gošnik Godec nežno, eterično, elegantno spredel Rok Predin, toda Muca Copatarica, ki pospravlja, popravlja in obnavlja razmetane ali odvržene otroške copate, ne postane Pehta, temveč natanko to, kar je že od nekdaj bila – zagovornica recikliranja in trajnostnega razvoja. Predin v njej najde to, kar jo za nazaj ustvari kot našo živo sodobnico.

Rebel Ridge

Ramba, ki ga je leta 1982 povsem brez razloga maltretiral, šikaniral in teroriziral podeželski šerif, v filmu Rebel Ridge, ki je nastajal dlje kot piramide, nadomešča temnopolti, predirno karizmatični, čudovito stoični, brezmejno potrpežljivi Terry Richmond (Aaron Pierre), nekdanji marinec, ki skuša iz ječe – s plačilom varščine – spraviti svojega bratranca, toda luizianski šerif Sandy Burnne (Don Johnson) in njegova pomočnika – zagrenjeni, zakompleksani, skorumpirani, fašistoidni patrioti z rasističnim spinom – mu ta trip tako nesramno in brutalno pokvarijo, da jim napove dolgo psihološko vojno, mojstrovino suncujevske taktike, kontraintuitivnosti, aktivizma in suspenza. Rebel Ridge je kul, šekspirjanski in noir, skoraj vestern, Richmond, ki svojega denarja ne more in ne more dobiti nazaj, pa malce spominja na Walkerja (Lee Marvin), ki denarja ni in ni mogel dobiti nazaj v Boormanovi klasiki Point Blank. (Netflix)

Divja robotka

Na samotni otok nasede kontejner z robotko ROZZUM 7314, alias Roz, ki je sprogramirana za služenje. Izpolni vse naloge. »Samo recite,« pozove bobre, ki jo le začudeno gledajo, a od tega začudenja do nestrpnosti in sovražnosti je le korak. Živali tega otoka – lisice, rakuni, grizliji, oposumi, gosi ipd. – v njej vidijo le tujko, parazitko, nebodijetreba. »Pošast!« Ne sprejmejo je. Razlog več, da si želi domov – kot E. T., WALL-E ali Tom Hanks v Brodolomu. Toda njena ustrežljivost, njena dobrodušnost je tako nalezljiva kot sočutnost in solidarnost živalske skupnosti – način, kako tale elegantni, vizualno briljantni, duhoviti, ghiblijevski animirani film gradi skupnost, otoško utopijo (mrak, nevarnosti, splav), pa je tako nalezljiv kot način, kako senzibilizira in opolnomočuje mašino, ki se upre programiranosti in kapitalizmu, tehnološki korporaciji, svoji »materi«, da bi sama postala mati, ki svojega »otroka« – no, posvojenca, malega gosaka – nauči tisto, kar je bistveno: kako plavati in leteti – kako migrirati.

Mejdan: Med vodo in ognjem 

Tale odisejada Malega (Viktor Savić), srbskega Rockyja mešanih borilnih veščin, »stroja za denar«, ki ga pot navzgor pelje tudi skozi mariborski ring, se sicer pofočka na vse klišeje športnih filmov (mrtvi prijatelj, moralno superiorni trener, spolzki menedžer, mračni posredniki, mafijci ob ringu, fatalna ženska, videi treningov ipd.), a je žanrsko tako naivna, da se komaj premika – tudi med borbami.

Sestre v savni

V dokuju Sestre v savni, ki izgleda kot dopolnilo Babičinega seksualnega življenja (via Urška Djukić), si Estonke vseh starosti v leseni savni – gole, zelo razpoložene, čudovito sproščene, anonimne – pripovedujejo in delijo zgodbe o tem, kako nasilno je življenje med moškimi: kako nenehno pritiskajo nanje, kako jih zlorabljajo, kako jih navdajajo s sramom (pred svojim telesom ipd.), kako jih silijo v rojevanje, kako rojevajo mrtve otroke, kako jim ženskost predstavljajo kot bolezen (in devištvo kot ultimativno valuto!), kako jih skušajo »vzburiti« s pozami iz porničev, kako jim svobode – recimo pravice do izbire – ne dopuščajo in kako nenehno živijo na robu posilstva. Ena izmed njih je že bila posiljena.

Štiri hčere

Včasih se mačka tako ustraši za svoje mladiče, da jih požre, pravi Olfa Hamrouni, Tunizijka, protagonistka metafilma, ki ga snemajo o njej in njenih štirih hčerah. Mlajši, Eja in Tejsir, še živita z njo, starejši, Rahma in Gofran, pa sta izginili. Požrl ju je volk, pravi Olfa. Volk je Islamska država. Ker sta »drugje«, ju igrata igralki, Nour Karoui in Ichraq Matar, Eja in Tejsir igrata sebe, tudi Olfa igra sebe, le v prizorih, ki so tako mučni, da jih ne bi mogla sama odigrati, jo igra tunizijska zvezdnica Hend Sabri, vse moške – Olfinega moža, njenega ljubimca in policista – pa igra isti igralec, Majd Mastoura, kar poudari enodimenzionalnost in monotonost patriarhata. In največja varuhinja patriarhata je prav Olfa, katere mati je bila hiperzaščitniška in hiperzatiralska – pred zunanjim svetom jo je zaščitila tako, da jo je brutalno zatrla.

Norost v dvoje je kritika fenov Jokerja

Inšpektor Callahan (Clint Eastwood), alias Dirty Harry, je v Dirty Harryju (1971) neusmiljeno obračunaval s kriminalci – za njihove pravice se ni menil. Ubijal je tako brezčutno in tako nihilistično kot psihopatski »Škorpijon«, ki na slepo pobija ljudi. Kritiki so Callahana ostro napadli in ga razglasili za fašista, film pa za glorifikacijo fašistoidnega nasilja. Kmalu je prišlo nadaljevanje, Past za inšpektorja Callahana (1973), ki je delovala kot kritika Dirty Harryja: Callahan je pobil policiste, ki so vigilantsko pobijali kriminalce, do katerih zakon ne more ali pa je do njih popustljiv. Ergo: Dirty Harry pobije policiste, ki počnejo to, kar je v Dirty Harryju počel sam. Past za inšpektorja Callahana je bil perverzna, skoraj brechtovska kritika Dirty Harryja.

Edina Muftić / Intermedijska umetnica, ki v medij videoigre skuša vpeljati kritično razmišljanje

V svojem projektu Botanica: Metagenomic Mapping, ki je bil spomladi predstavljen v ljubljanski galeriji Ravnikar, poleti pa še na skupinski razstavi Spremembe v omrežju v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, je ustvarila videoigro, postavljeno v spreminjajoče se arktično okolje, ki se generira na podlagi podatkov iz Nasine obsežne študije okoljskih sprememb ABoVE. Igralec se znajde v vlogi terrapoda, prvega od novoodkritih organizmov, ki se je pojavil s taljenjem permafrosta, pri raziskovanju zaledenele pokrajine pa v interakciji z drugimi abstraktnimi organskimi formami sodeluje pri stvarjenju novega življenja in sveta. S projektom se je skušala izogniti predstavitvi distopične vizije okoljske prihodnosti ter občutku pridiganja in obsojanja, za katerega se ji zdi, da pri gledalcu pogosto dosežeta ravno nasproten učinek. Namesto tega je ustvarila meditativno potopitveno izkušnjo, ki nima pravil, končne rešitve ali cilja, v gledalcu-igralcu pa skuša vzbuditi večjo empatijo do okoljskih sprememb.

Nubya Garcia: Odyssey

Premiki hude popularizacije londonskega jazzovskega novega vala v zadnjem desetletju so pričakovani. Turneje se širijo, podpisujejo se pogodbe z velikimi založbami. Pri saksofonistki Nubyi Garcii in v primerjavi z albumom preboja Source izpred štirih let pomenijo ohranjanje obrazcev karibskih popularnih muzik, a v močno okrnjeni in subtilnejši obliki, ambiciozno raztezanje zvočnega arzenala (vključevanje godal z veliko žlico), »resnejše« aranžiranje, predvsem pa splošno zorenje sloga, kar neizogibno pomeni konkreten premik h konvenciji. Odisejada je kompaktno popotovanje, ki ga občasno razvleče prav piš mehkobnega igranja Nubye Garcie.

SOPHIE: SOPHIE

Nenadomestljiva ikona progresivne elektronike je imela pred usodno nesrečo leta 2021 na trdih diskih že skoraj končan nov album. Ob pomoči brata Bennyja Longa je ta zdaj dobil končno obliko, približno skladno z nedosegljivimi ambicijami vizionarske sestre, katere duh vsekakor preveva šestnajsterico komadov. A manjka jim meso, njeno sladostrastje in avantgardni drajv, saj so produkcije skoraj UI-jevsko »sploščene«, brez tipičnega humorja in prijemov »zvočnega kiparstva«, kjer je zvok material za unikatno obdelavo. Vtisa ne popravijo niti številne gostje, kot sta Nina Kraviz in Hannah Diamond. Nepričakovano suhoparna postumna izdaja, ki se še zdaleč ne približa »šoku prihodnosti« ustvarjalkine radikalne pretekle diskografije.

Porches: Shirt

Čeprav je Shirt že šesta dolgometražna plošča ameriškega kantavtorja Aarona Maina, gre za njegovo prvo delo, ki je deležno pozornosti malce širših množic, k čemur vsekakor pripomore tudi to, da ga je na enem od vrhuncev nove, nedavno izdane plošče angažiral Toro y Moi. A v prvi vrsti je album zbudil zanimanje zato, ker je Porches iznašel novo, precej učinkovito formulo: večinoma je opustil zasanjani zvok spalničnega (synth)popa in se posvetil skladanju (zanj neznačilno) trdih in surovih kitarskih rifov, ki njegov rezki glas in emoidno izlivanje srca predstavijo v popolnoma novi luči. Maine tokrat v nostalgični maniri obuja spomine na melanholijo odraščanja na ameriški periferiji, pri čemer si pomaga z zares ekscesno količino autotuna, zato album po svoje prav toliko dolguje midwest emo klasikom kot T-Painu.

Jamie xx: In Waves

Zasedba the xx se je na vrhuncu slave umaknila v nekakšno stanje ustvarjalne hibernacije, njen najbolj izpostavljeni član pa ni zapravljal časa in je postal resna faca na didžejski in splošno elektronski sceni. Oziroma drugače povedano, Jamieja xx lahko umestimo v mali nišni krog (britanskih) producentov in glasbenikov, ki so se, potem ko so se že uveljavili kot (nekoliko piflarska) imena iz različnih kontekstov, usmerili v produciranje eksplicitne, preproste, funkcionalne plesne elektronike in spotoma postali zvezdniški didžeji. Tako se prilega v trikotnik s Floating Pointsom in Four Tetom, zunaj britanskega miljeja pa lahko dodamo še Daphnija oziroma Caribouja.

Igor Grdina: Med oklepom in ornatom 

Zgodovinar Grdina se je tu posvetil stoletnim spopadom med cesarji in papeži, zaradi katerih se nobeno veliko cesarstvo ni moglo uveljaviti. Značilnost stare celine je bila tako večsrediščnost, a ne zaradi modrosti neabsolutističnih oblasti, temveč iz nemoči, da bi kdorkoli – bodisi papež, bodisi cesar, bodisi kateri od kraljev – prevladal. Vzemimo pot v Canosso, ki se je ohranila kot gesta cesarja Henrika IV., ki se je pred papežem Gregorjem VII. pokesal; nekaj let prej ga je namreč odstavil. Velika papeževa zmaga? Nikakor, razmeroma šibek vladar, ki so se mu upirali knezi in kralji, je s kesom in umikom izobčenja pridobil nazaj versko legitimacijo. Poraženec je bil močni papež, ki je bil zaveznik cesarjevih nasprotnikov, a kot verski vladar je moral sprejeti cesarjevo kesanje, zavrnitev bi pač pomenila, da sprejema posvetno logiko premoči in uničevanja nasprotnika v trenutku, ko ta nastopa samo kot vernik. Čez nekaj let ga je Henrik IV. v drugo odstavil, Gregor VII. ga je najprej ponovno ekskomuniciral, a potem dokončno premagan končal kot begunec.