Žlehtnoba

V Čarovniku iz Oza (1939), posnetem po romanu L. Franka Bauma (1900), sta ob Dorothy, Totu, Čarovniku, Strašilu, Levu in Pločevinku tudi dve čarovnici, dobra in hudobna – Glinda in Almira. Hudobna je sicer v Baumovih zgodbah brez imena, a je res hudobna (v črnem, zelene polti, oborožena s »telekinetičnimi« uroki in letečimi opicami), Žlehtnoba, dekonstrukcijska predzgodba Čarovnika iz Oza, posneta po romanu Gregoryja Maguirea (1995) in broadwayskem mjuziklu (2003), pa vse postavi na glavo, saj se – v flešbeku, v Glindini pripovedi – izkaže, da je Elphaba (Cynthia Erivo), kot se po novem imenuje hudobna čarovnica, v resnici dobra in da je »perfektna« Glinda (Ariana Grande) v resnici zlobna, prežeta s plitvo ošabnostjo, sebičnostjo, narcizmom, grandomanijo.

Julie molči

Julie (Tessa Van den Broeck) je odlična tenisačica, veliki belgijski teniški up, ponos prestižne teniške akademije. Svoje življenje je podredila tenisu. Onstran tenisa – onstran nonstop treningov – ni ničesar. Ko pa neka tenisačica, nekdanji up, Juliejina predhodnica, naredi samomor, sprožijo preiskavo proti njenemu trenerju, ki je zdaj Juliejin trener. Suspendirajo ga. Preiskava strese akademijo. Toda Julie, ki naj bi pričala, sklene, da bo raje molčala.

Najboljši ali najslabši film tega tisočletja?

Ker sem o Coppolovem Megalopolisu, ki ga imate lahko za najboljši film tega tisočletja ali pa za najslabšega (odvisno pač od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma), že obširno pisal v liffovskem tekstu, naj zdaj, ko je prišel na velika platna, poudarim, da je to original in singular, utopični film o distopiji, potovanje v srce teme, konceptualni festival Izgubljenega raja, po malem 1984, po malem Mi, po malem Krasni novi svet, po malem Ognjemet ničevosti, po malem Vihar, po malem Nasledstvo, reimaginacija Mannovega Propada rimskega cesarstva, superjunaški manifest vprašanj, dilem, idej, izjav, poant, non sequiturjev, hamletizmov, prostih asociacij in citatov ( je bil tisto Rousseau, Plutarh ali Mark Avrelij?), divjina, v kateri je nastala Apokalipsa zdaj!, monumentalna gesta, psihedelična satira, dekonstrukcija ameriške gotike, tiktakanje civilizacijske kukavice, študija neoliberalnega vampirizma, emersonovski esej o strmoglavljanju Republike, kaligulizacija resničnostne družbe spektakla, odmotavanje fašizma, ultimativna stava, screwball obsesija, filmska perverzija, magnum opus tveganja, pretiravanja in preseganja, pravljica, umetnina, bolj nora od sveta, v katerem je nastala.

Slovenci so v svoji zgodovini posneli jebeno malo filmov o ljubezni

Ona je Maja, on je Blaž. Ona je on, on je ona. Ona je njegov odsev, on je njen. Ona se boji, da bi ostala sama, on kolesari. Ona sanjari, on ima jasne plane. Ona nikoli ničesar ne konča, on ima vizijo. Ona ga ima za polbožanstvo, on hoče postati arhitekt. Ona ima empatijo, on ima issue z očetom. Ona čuti nerazložljivo praznino, on zboli. Najde ga na tleh v kopalnici – ne more dihati, bruha. Redka bolezen. Šlogajo mu smrt. On se zdravi – ona ga snema. On sika – ona mu stoji ob strani. On okreva – ona ga snema. In snema in snema. In snema ga, ko se potem odpravi na kolesarski giro (od Dolomitov do Etne), ki naj bi ga vrnil v življenje in potrdil, da je zdrav. Giro naj bi njun odnos stabiliziral, a ga destabilizira. On ječi, brenči, renči – ona ne razume, zakaj misli, da ta, ki ni premagal levkemije (in smrti), ničesar ne ve. Ona ne razume, zakaj je tako agresiven – on se brani, da je lahko preživel le tako, da je postal »tough motherfucker«, »raketa«, »robot«, »fakin štrom«. On je na veliko veselje producenta Roka Bička tako intenziven, kot da hoče oskarja – ona je ljubezen njegovega življenja.

Žan Tetičkovič / Bobnar in skladatelj, ki je v svetovni prestolnici jazza našel novi dom

Žan Tetičkovič je eden naših najvidnejših jazzovskih bobnarjev in skladateljev mlajše generacije, ki se kljub razmeroma rosnim letom – rojen je leta 1991 na Ptuju – lahko pohvali z obsežnim opusom in pestrim življenjepisom. Ta je natrpan s številnimi prestižnimi lovorikami (med drugim je bil že trikrat ovenčan z nagrado ASCAP Young Jazz Composers Award), nastopi na slovitih prizoriščih (tako velikih dvoranah kot kletnih klubih) in sodelovanji z veličinami z mednarodne jazz scene, kot so Kyoko Oyobe, Troy Roberts Kelly Green in Yosvany Terry. Kot notni graver je delal v studiih velikanov, kot so Jack Dejohnette, Ron Carter in celo Wayne Shorter. S slednjim je le nekaj mesecev prej, preden je legendarni saksofonist umrl, sodeloval pri ustvarjanju njegovega poslednjega projekta, opere Ofelija.

Chat Pile: Cool World

Leto 2024 je bilo solidno leto za noise rock in sorodne kitarske pritikline. Po labodjem spevu zasedbe Big Black in povratniški plati skupine The Jesus Lizard nam oklahomski eksistencialisti, ki ljubijo ostro ruženje in besedila o koncu sveta, dostavljajo še en zadovoljiv paket hrupa. Sarkastični naslov druge plošče, osrediščene okoli atonalnih melodij, glomaznih sludgerskih rifov, bobnanja s pezo, mikrofonije, rezkega hardcorovskega tuljenja in poetičnih deklamacij, je seveda hecna prispodoba za trenutni apokaliptični zeitgeist. A ne gre le za pogubni desant na vaše bobniče ali optimistično naravo. V izrazno močne komade se na trenutke prikradejo celo pogojno funky akordi in grungerski vokali s cobainovskim seksapilom.

Vsemag: Desetina resnice

Vsemag Ožbej Rakovec je v času, ko se je svet nehal vrteti, podpisal tri albume abstraktne elektronike, vrhunec uvodnega poglavja njegove poti pa je bila plošča Rohnen, na kateri je s semplanjem (in maličenjem) zaprašenih posnetkov vintidž muzike (v slogu The Caretakerja) »raziskoval travmatične posledice izgube bližnjega«. Zdaj je projekt razširil v bend, ki je družinska naveza, saj s protagonistom igrata oče Uroš in brat Jakob, to pa da plošči, ki je že tako izredno topla, spokojna in intimna, še dodatno globino. Avtorjeve ambientalne korenine so še vedno prisotne, a žanrsko paleto je razširil v mešanico lo-fi slacker rocka, slowcora in dream popa, ki se zares lepo poda k njegovemu zasanjanemu vokalu. Odličen album, ki na trenutke deluje kot močno uspavalo, vendar nas večkrat prebudi z melanholičnimi večglasnimi napevi, s katerimi zadene naravnost v srce.

Primal Scream: Come Ahead

Škotski dinozaver Primal Scream je žebljico na glavico zadel leta 1991 s tretjim albumom Screamadelica, na katerem je nadvse učinkovito premešal indie rock z danceom in psihedelijo. Milijone let in nešteto plošč kasneje pa se še drugič v zadnjem desetletju peča s producentom Davidom Holmesom (najpompoznejša referenca: glasba za filmsko trilogijo Oceanovih …), kar ima številne močne in želene učinke. Come Ahead je tako pretežno plesen, nadstandardno nafunkiran in nasouliran, orkestralno na debelo in bogato aranžiran, spoliran, a ne sterilen, dokaj vitalen in gibko zaokrožen izdelek, ki ga tek na dolge proge nazadnje le nekoliko utrudi. Ne ravno v top formi, a tudi ne še izumrl!

Linkin Park: From Zero

Pevka Emily Armstrong je te dni v precej nehvaležnem položaju: ob ponovni združitvi zasedbe Linkin Park, najpopularnejšega izvajalca nu-metala, je stopila v čevlje Chesterja Benningtona, pred sedmimi leti tragično preminulega frontmana skupine in enega najbolj ikoničnih rock vokalistov svojega časa. Nanjo se je takoj po napovedi izida albuma (in osvežitve zasedbe) vsul plaz zgražanja.

Zdenko Radelić: Sjećanja

Eden najlucidnejših proučevalcev obdobja od tridesetih let 20. stoletja si je vzel svobodo pisati o sebi in o idejah, ki jim je pripadal in se od njih počasi oddaljeval. Zgodovinar antike Paul Veyne (1930–2022) je v knjigi Et dans l’éternité je ne m’ennuierai pas postavil skrajno letvico memoarov, v katerih je izpovedal vse o sebi, družini in kolegih tekmecih, Radelić pa razkrije detajle svojih trenutkov na način, kot da bi brali zgodovinsko delo, ki je hkrati avtorsko zaradi uporabe ironije do sopotnikov, samega sebe in časov, v katerih je živel.

Javier Marías: Tomás Nevinson

Tomás Nevinson je mož Berte Isle, naslovne junakinje vzporednega romana španskega pisatelja Javierja Maríasa (1951–2022). V njem ji sporočijo, da je mož preminil med skrivnostno nalogo v službi države. Čeprav dvojezični Španec z Oxforda je bil zaradi neverjetne sposobnosti, da zlahka privzema jezike in naglase, z ukano namreč zapeljan v vode vedno budnih britanskih tajnih služb. Potem se Tom oziroma Tomás po prikrivanju spet pojavi. In upokoji, demobilizira, dokler ga nadrejeni ne pošljejo na novo nalogo.

Rdeči

Rdeči je božični film, ki zelo spominja na Telesnega stražarja, le da telesnega stražarja – Kevina Costnerja, če hočete – igra Dwayne Johnson, alias The Rock, njegovega megazvezdniškega varovanca – nadomestek Whitney Houston – pa Božiček (J. K. Simmons), alias Rdeči. In ja, Božička ugrabijo. Ko se to zgodi, se Rdeči – Amazonova 250-milijonska »vsebina« – prelevi v bombastično akcijsko »komedijo«, v kateri si ob vsem tipičnem trušču in hrušču kljuko podajajo bodyguard, megahekerski ločenec/zasvojenec/izgubljenec (Chris Evans), čarovnica (Kiernan Shipka), droni, igrače, troli, velikanski snežaki, govoreči severni medvedi, jeleni (no, košute), shape-shifterji, tajne organizacije in eksotične lokacije (od Severnega tečaja do Arube), toda tiste, ki javkajo, joj, kako nasilni, cinični in vulgarni so sodobni božični filmi, je treba opozoriti, da so božični filmi takšni – nasilni, cinični in vulgarni – že od nekdaj (spomnite se le klasik Sam doma in Umri pokončno) in da so – z Rdečim vred – le simptomi samega božiča, ki je nasilen, ciničen in vulgaren tako s svojo skomercializiranostjo in kičavostjo kot s svojim demoniziranjem, izključevanjem in zatiranjem vseh tistih, ki na božični večer ostanejo sami in ubogi in depresivni, brez družine in prijateljev, potemtakem v svojem monokulturnem jinglebellskem glorificiranju kapitalizma, v katerem dobi le ta, ki vanj verjame.