Bojevita kraljica noči

Matej Vranič je v Divji Sloveniji – naravnem dokumentarcu v slogu Davida Attenborougha – navdušil z osupljivimi, spektakularnimi posnetki slovenskih gozdov in živali, od srn, lisic, jazbecev in svizcev do medvedov, smrdokavrov in volkov, kar zdaj, v Bojeviti kraljici noči, ponovi, le da se osredotoči na sove (boj za teritorij in hrano, ritualne priprave na nočni lov, desant na voluharico ipd.), toda potem pokaže ljudi, strokovnjake, ki pripovedujejo o sovah. Ojoj. In Vranič se jih ne naveliča in ne naposluša, pa čeravno niso niti zdaleč tako atraktivni kot sove. Čeravno ne morejo tekmovati z njimi. In čeravno le kvarijo razgled.

Club Zero

Gospodična Novak (Mia Wasikowska), nova nutricionistka na britanski elitni šoli, okrog sebe zbere sedem mladeničev in mladenk (Florence Baker, Luke Barker, Samuel D. Anderson itd.), ki so se voljni – v imenu hujšanja, čuječnosti, višje morale in antikonzumerizma – goreče, dosledno, iniciacijsko, z religiozno vnemo predati »pravi« hrani, »razsvetljeni« in »osveščeni« kulinariki, toda ko začnejo jesti »osveščeno« hrano, začnejo dejansko jesti ideologijo, saj hrana postane oblika kontrole, discipliniranja in represije.

The Instigators

Rory in Cobby, nekdanji marinec in nekdanji jetnik, popolna luzerja, sta neverjetno simpatična, pa ne zato, ker ju igrata Matt Damon in Casey Affleck, ampak zato, ker – kot člana ad hoc tolpe, ki jo v slogu Tarantinovih Steklih psov sestavi ne ravno umni mastermind (Michael Stuhlbarg) – oropata štab skorumpiranega trumpovskega bostonskega župana (Ron Perlman), čigar sef je tik pred volitvami poln gotovinskih »donacij«. Rory in Cobby naj bi le prišla, videla in zmagala, toda sef je prazen, sprožijo se pištole, sociopatija pokaže zobe, obupanca – drugorazredna državljana, tretjerazredna kriminalca – se znajdeta na begu, preganja ju polovica Amerike, ves ta vrtoglavi kaos – učna ura kapitalističnega tekmovanja, dirkanja, konkuriranja, kreativnega uničevanja in spiralnega mreženja interesov – pa ju groteskno presega, zato niti ne preseneča, da v avtu obtičita s psihoterapevtko (Hong Chau), ki se ji vse skupaj zdi kot poskus samomora.

Težko boste videli film, ki bi bil tako zaljubljen v ljubezen

Šestnajstega septembra 2022 je iranska verska policija prijela dvaindvajsetletno Mahso Amini – ker ni nosila hidžaba. A prijetje se je končalo tragično – Mahsa je umrla. Policija je sicer rekla, da je doživela infarkt, toda v resnici naj bi jo brutalno pretepli – do smrti. Ko se je razvedelo, kaj se je zgodilo, je ljudstvo planilo na ulice – in začeli so se siloviti protesti, menda najmnožičnejši po letu 2009. Umrlo je na stotine protestnikov. In v tem času sta začela Maryam Moghadam in Behtash Sanaeeha snemati Mojo najljubšo torto, v kateri Mahin (Lily Farhadpour), sedemdesetletna vdova, nekdanja medicinska sestra, nostalgična libertinka, zatopljena v spomine na »zlate« čase, ko sta jim pela Al Bano in Romina Power (in ko je lahko v hotel, na ples, prišla v visokih petah in ko je lahko na plažo prišla v kopalkah), v teheranskem parku prepreči aretacijo mladenke, ki ne nosi hidžaba, a potem tudi sama – kljub številnim prijateljicam neznosno osamljena, obupana in skrušena (vstaja pozno, hči živi v tujini ipd.) – stori nekaj, kar bi takoj pritegnilo brutalno pozornost verske policije:

Jernej Gašperin / Igralec, ki živi za trenutke, ko se na odru zgodi neki tretji svet, magija

»Noaha mu uspe oblikovati s takšno mero  človečnosti, da bi bil zlahka kdorkoli med nami. Sprehodi nas skozi čustveno, psihično, socialno ter finančno potapljanje, potovanje po tanki meji med aktivizmom in norostjo pa skrbno uravnoteži,« je med drugim zapisala žirija 59. Festivala Borštnikovo srečanje, ki mu je letos za vlogo Noaha v predstavi Razpoka po dramskem besedilu Rrose Sélavy in v režiji Jana Krmelja podelila Borštnikovo nagrado za igro. Vloga v uprizoritvi, ki razpira vprašanja o nadzoru, aktivizmu in zlorabi moči v distopičnem postkapitalističnem svetu digitalne dobe, mu je prejšnji teden prinesla tudi Dnevnikovo nagrado za izjemno umetniško stvaritev na odru njegovega matičnega Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Za svoje igralsko delo zadnjih dveh let pa je konec marca prejel še igralsko nagrado Duša Počkaj Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

The Jesus Lizard: Rack

Stevu Albiniju, producentu zgodnjih plošč chicaških noise rock ikon, se je gnusil njihov prestop k založbi Capitol Records, kjer so po komercialnih kiksih leta 1999 tudi prekinili delovanje, a le do neizogibnih reunionov. Če ga maja ne bi vzelo, bi danes verjetno aplavdiral njihovi povratniški plošči, ki po 26 letih studijske suše kanalizira tisto surovo, naelektreno energijo iz zlate dobe založbe Touch and Go. V knjigi The Jesus Lizard Book (2014) beremo, da iščejo riffe, ki se s ponavljanjem razraščajo v vse silovitejšo gmoto. V kombinaciji z zloveščim apostolom hrupa Davidom Yowom na mikrofonu Rack ponuja prav to – krhko ravnovesje med živalsko nebrzdanostjo in robotsko natančnostjo, ki lahko vselej kolapsira v kaos.

Oholo!: Šiba

Tovarišija je ponovno na kupu. Dober olimpijski cikel po plati Mnogobolje se domači sedmerec proaktivnežev na sceni proste forme, improvizacije, jazza in vsega »post« vrača z novo zvočno gmoto štirih daljših, sproščeno komponiranih kosov. V primerjavi s predhodnico je nekoliko bolj kompaktna, organizirana in jasneje strukturirana, kar pa ne pomeni, da kaj pretirano manjka odpičenih, ohlapnejših, poliritmičnih, igrivo razmetanih ... trenutkov. A Šiba poje zmerneje, z več uigrane repeticije, celo gruva in swinga, z manj kaosa in hrupa. Učinek je dvojen, saj hkrati pogrešamo pretekli ropotarniški oddelek ustroja in pozdravljamo glavozibaško oprijemljivost novega materiala.

The Voidz: Like All Before You

The Voidz, spin-off zasedba Juliana Cazablancasa, je že od nekdaj v dokaj nehvaležnem položaju, saj se skriva v senci njegovega slovitega benda The Strokes, z novo, precej spodletelo ploščo Like All Before You pa si je zagotovila, da nanjo sonce še dolgo ne bo posijalo. Plošča je veliko prahu dvignila že pred izidom, saj je njena naslovnica nastala z rabo umetne inteligence, kar je šlo marsikomu v nos, ob poslušanju izdelka pa se zdi, da je imela umetna inteligenca prste vmes tudi pri pisanju same muzike. To je zares zmeden in nepovezan album, na katerem se bend preizkusi v široki paleti žanrov, a nobenega zares ne osvoji, Cazablancas pa zaradi ekscesne rabe autotuna in vocoderja zveni popolnoma robotsko. Deset let po izdaji prvenca se zdi obstoj skupine še bolj nesmiseln kot prej.

Floating Points: Cascade

Od prvega EP-ja zasanjanega jazzovskega housa leta 2009 se je angleški producent, šolani pianist, didžej in doktor nevroznanosti ter epigenetike Sam Shepherd uveljavil kot glasbenik, ki je lahko hkrati dirigent elektronskega big benda (prvenec Elaenia, 2015), avtor IDM-ovsko obarvane modularne plesne elektronike (odlični album Crush, 2019) ter sodelavec simfoničnih orkestrov in legendarnega ameriškega saksofonista Pharoaha Sandersa (atmosferična jazzovska simfonija Promises, 2021). Na sodobni elektronski sceni ni veliko imen, ki se lahko pohvalijo s podobno impresivno, izrazno eklektično diskografijo. Obenem ga poznamo kot selektorja s širokim okusom, ki v svojih didžej setih išče povezave med zvoki soula, funka, jazza, housa, techna in onstran.

Richard Brennan: Znova v ravnovesju

F. M. Alexander (1869–1955), avstralski igralec, je razvil posebno tehniko, ki je postala alternativna oblika zdravljenja in velja za komplementarno sodobni medicini. Brennan je bil več kot tri desetletja učitelj te tehnike, je predavatelj in pisec številnih knjig. Njegova tarča je 80 odstotkov prebivalstva zahodnega sveta, saj ima toliko ljudi težave z bolečinami v hrbtenici, ki so očitno posebna oblika epidemije. Z njo se ukvarjajo ortopedi, fizioterapevti, maserji, kirurgi, učitelji pilatesa in joge, kiropraktiki, akupunktura etc. Avtor knjige pa sledi preprosti Alexandrovi misli, da je vzrok težav v nepravilni drži oziroma gibanju telesa. Ugotoviš, kaj počneš napak, in boš spet fit? Tu nastopi težava – človek, ki dolga leta napačno uporablja telo, to počne popolnoma spontano, predvsem pa je izgubil občutek zaznavanja telesa, tako da sam zlepa ne prepozna izvora svojih težav. Moraš torej na tečaj, ki je v praksi že stoletje, kar mu daje kredibilnost, da je očitno uspešen. Večina drugih metod ponuja preoblikovanje telesa z rednim delanjem ustreznih vaj, ta je elegantnejša – vrniti se je k začetkom. Otroci, prvobitna ljudstva Aboriginov, Berberov in Indijancev tovrstnih težav nimajo. Ob izdatni količini gibanja evidentno sledijo prvinskim vzgibom, sodobnik bi se moral naučiti prvih korakov: kako dihati, kako sedeti, kako pobrati predmet, kako hoditi. Poanta torej ni, kako izvežbati telo, da bo bolj čvrsto in prožno, temveč kako telo drugače uporabljati. Smo torej na koncu človeške civilizacije, ko posameznik ni več sposoben elementarnih potez in gibov. Ko za običajna opravila čezmerno uporablja mišice in s tem ustvarja pretirano mišično napetost, namesto da bi znal v sebi poiskati ravnovesje.

Lale Gül: Živela bom

Lale Gül (1997), 26-letna nizozemska avtorica turškega rodu, napol izpovedni roman Živela bom nalašč zastavi protislovno; glas da 20-letni pripovedovalki, ki se na zunaj podreja strogim zapovedim islama in turške skupnosti, v resnici pa išče prostor svobode do meje, ki ji še omogoča pripadati. Vsak nadaljnji korak vstran od tradicije bi resno ogrozil njene stike z domačimi in jo osamil od sorojencev. Živela bom je vzklik na koncu romana, ko se zave, da sedenje na dveh stolih v času polnoletnosti ni več mogoče, da se bo uklonila zahtevam tradicionalne družine ali pa se vključila v običaje dežele, v kateri se je rodila.