Vikend misija: Tajpej

John Lawlor (Luke Evans), agent ameriškega urada za boj proti drogam, si skuša malce »odpočiti« na Tajvanu, kjer se hitro zaplete z Joey (Lun-Mei Gwei), vrhunsko šoferko (za ferrari je to, kar je Dončić za košarko), s katero je imel pred leti afero in ki je zdaj poročena z dilerjem št. 1 (Sun Kang), na katerega je njun sin (Wyatt Yang), produkt one afere (in fen delfinov), tako alergičen, kot je Sneguljčica alergična na mačeho.

Jezero Caddo

Jezero Caddo, ki se dogaja v močvirju na meji med Luiziano in Teksasom, je briljanten mindfuck, ki vam ne pove, kaj se dogaja. To je film, ki mu ne vidimo v glavo – in ki tudi ne pusti, da bi mu videli v glavo. A glavo definitivno ima. Zato nas tudi tako spretno, lucidno, nadrealistično, žmohtno in intrigantno vodi skozi labirintno zgodbo o tesnobnem čistilcu močvirja (Dylan O’Brien), ki še vedno ni prebolel prometne nesreče, v kateri je umrla njegova mati, jezni, trmoglavi Ellie (Eliza Scanlen), ki ima napete odnose z materjo (Lauren Ambrose) in očimom (Eric Lange), in njeni osemletni polsestri Anni (Caroline Falk), otroški verziji Anne (Lea Massari) iz Antonionijeve Avanture (1960), ki skrivnostno izgine (in jezu, ki bo preoblikoval prihodnost in čas, in volkovih, ki se vračajo, in metuljih, ki umirajo), pri čemer zastavi nekaj vprašanj, na katera ni odgovorov, in odgovori na nekaj izgubljenih vprašanj, vprašanj izgube, ki jih lahko artikulirajo in oživijo le špranje, divjina in močvirje mindfucka.

Film o Trumpu

Vajenec je biografija Donalda Trumpa – zgodba o njegovih vajeniških letih. Zgodba o njegovem izvoru. In film ga skuša celo razumeti. Na začetku ga namreč vidimo, kako nemočno in negotovo in mehkužno sedi doma, pri družinski večerji, ob dominantnem očetu, ki v njem vidi le »šibkega« Donnieja, kako nemočno išče investitorja za svoj sanjski projekt, izgradnjo luksuznega hotela v slabi soseski, in kako nemočno hodi s torbo v roki od stanovanja do stanovanja v očetovem preperelem stanovanjskem kompleksu (Trump Village), trka na vrata in pobira stanarino – nekateri podnajemniki mu odprejo, drugi ne, tretji mu plačajo le polovico, četrti mu loputajo vrata, peti ga psujejo, šesti vanj mečejo vrelo vodo.

Masaž / Art pop kolektiv, ki na domači sceni premika zvokovne in vizualne meje

Rosno mladi ljubljanski trio Masaž je lani s svojo prvo ploščo 3d ritmi navdušil poslušalce in tudi glasbene kritike. Mladinin recenzent Jaša Bužinel je denimo zapisal, da zasedba, ki koketira s »Princeovim sofisticiranim funkom, zgodnjim vokalnim čikaškim housom in sodobnejšimi pop trendi«, »vidno in slišno štrli iz povprečja sodobnega slovenskega alter popa«. Še več, v Masaž, ki »z navihanostjo spominjajo na pop pionirje iz skupine Videosex, z enigmatičnostjo na pop avantgardiste iz Melodroma in z melodramatičnostjo na slovensko popevko«, je prepoznal »kozmopolitski« bend, »ki ne nagovarja povprečnega mulca s periferije, pač pa izbrano ’progresivno’ publiko, kakršne pri nas ni prav veliko«.

FINNEAS: For Cryin’ Out Loud!

Finneas, starejši brat pop velikanke Billie Eilish in glavni producent vseh njenih studijskih izdelkov, je s solističnim prvencem OPTIMIST pogrnil na celi črti, a slab odziv kritikov in laične javnosti ga očitno ni utišal. Tri leta kasneje se vrača s še eno zbirko generičnih pop rock balad, le da mu gre tokrat oponašanje zgodnjih Coldplayevih del malo bolje od rok kot na poraznem debiju. Vseeno pa lahko Finneasov drugi album velja za še en suveren dokaz, da bi se moral avtor na vso moč oklepati producentskega stola, saj njegova solistična muzika zveni kot glasbeni ustreznik bež barve, besedila pa so tako plehka in predvidljiva, kot bi jih napisal ChatGPT. Če mu bo tako hudo spodletelo tudi v tretje, bi morala Akademija resno razmisliti o zaplembi tistega ducata grammyjev, ki krasijo njegovo dnevno sobo.

Geordie Greep: The New Sound

Integriteta: kot frontman na vrhuncu kariere razpusti Black Midi, najprodornejše ime »novega rocka«; v duhu Keitha Jarretta moči združi z različnimi muzičarji; zasnuje mr. bunglovsko hiperaktiven, maksimalistično virtuozen izraz, ki jemlje od fusiona Weather Reporta, avant šlagerjev Scotta Walkerja, Brelovih šansonov, math rocka, nakokiranih yacht rockerjev, Latin jazzrocka in brazilske godbe sedemdesetih let; z vajeti spusti svojo čudaškost in iracionalne impulze pretvori v pronicljive, zabavne, aktualne satirične tekste o moškosti in egocentričnih cepcih tipa Andrew Tate; izda ekscesno ambiciozen in pretenciozen debi, ki izpolni pričakovanja na podlagi naslova. Monumentalna novodobna prog beštija, o kateri se bo še pisalo

Gisaza: »Ya Kno«

Redni dostavljavec in vešči krotilec basov z Obale dolgoletno serijo prepričljivih izdaj težkih elektro udarcev krajših formatov končno zaokrožuje s pravcatim albumom. Gisaza se je s konstantno in konsistentno založniško dejavnostjo že dodobra zasidral v ne le lokalno zavest fenov globokih koncev klubske muzike beatov, ostalin dubstepa in sorodnih zadevščin, na plošči »Ya Kno« pa s potrpežljivim dramaturškim lokom ustvari okolje »plesne meditacije«. Formula je preprosta (zračni ritmi, minimalistične melodije semplov in občasni triki direktno iz učbenikov dubovske šole, vse s posebej ojačanim podnom), učinek pa neposreden. Tehnično dosledno, basovsko mogočno in slogovno temačno, brez balasta.

Caribou: Honey

Dan Snaith, sloviti kanadski glasbenik, ki je nekoč, pred dobrimi dvajsetimi leti, ustvarjal pod imenom Manitoba, zdaj pa že dolgo z imenom Caribou in od časa do časa tudi pod psevdonimom Daphni, streže z novo zbirko plesne muzike, ki nima prav veliko skupnega z avanturistično neopsihedelijo in folktronico, s katerima si je ustvaril ime.

Alain de Botton: Utehe filozofije

Med slovenskimi bralci so znane njegove uspešnice Umetnost potovanja, Kako ti Proust lahko spremeni življenje, Skrb za status, najbolj pa Utehe filozofije, katere prevod že dve desetletji doživlja nove izdaje. V tem delu avtor demonstrira uporabo filozofije pri soočanju s travmami, kot so trpljenje, ker si premalo priljubljen, tegobe misli, da imaš premalo denarja, občutki, da te imajo za norca, bolečine po koncu ljubezni etc.

Virginie Despentes: Vernon Subutex; druga knjiga

V prvi, za mednarodno nagrado booker nominirani knjigi iz trilogije francoske pisateljice Virginie Despentes (1969) o bivšem lastniku ploščarne, Vernonu, ki ga s spletnim nabiranjem glasbe in novimi tehnologijami povozi čas in zaklošari, se je protagonist, že dodobra oropan vsakršne poštenosti in družbenih norm, s čudaško druščino obstrancev drsal proti dnu. Proti bivanju v parku oziroma opuščeni hiši z vrtom, druženju s soklateži, predvsem pa proti vse večji osvobojenosti od občutka za čas, o katerem zavest počasi izginja. Vernon le še stežka oblikuje stavke, čeprav jih še razume. Vendar ga druščina, ki ga je na poti navzdol v prvem delu zapustila, tudi zaradi njegovih slabih manir in nekoliko premaknjenega razumevanja lastnine, v nadaljevanju spet poišče. Seveda so tudi tokrat v ospredju načrti s posnetim samogovorom oziroma samointervjujem priljubljenega pevca Alexa, ki se je predoziral, še prej pa Vernonu, svojemu zadnjemu prijatelju, zapustil trakove. Ti zdaj zanimajo vse, ki se hočejo potrditi na slavnem kadavru.