Velikanka

Gloria (Anne Hathaway) je princesa, ki zaspi v velemestu in se zbudi v svoji rojstni vukojebini. Ni ji uspelo (izgubi fanta, službo in stanovanje), zato se vrne domov – med spomine, stare sošolce in ljudi, ki so obtičali v svojih otroških sobah. Včasih koga užali, včasih pa koga peca (Jason Sudeikis), toda le zato, da bi mu lahko pokazala svojo vzvišenost. Jasno, pretežno se utaplja v samopomilovanju – in alkoholu. To situacijo ste videli že v mnogih filmih. Na srečo je te filme videl tudi Nacho Vigalondo, kultni španski auteur (Zločini časa, Nevidne oči itd.), ki pa je očitno sklenil, da bo to situacijo pomočil v žmoht starih B-šokerjev, recimo Napada velikanke, King Konga in Godzile, tako da Glorijino »metuljasto« kriljenje na drugi strani sveta, v Seulu, kmalu povzroči potres (via »Godzila«). In potem naslednjega. In naslednjega. Točno, Glorijino obnašanje je »daljinec«, ki v deželah na drugem koncu sveta sproža katastrofe.

Ježek in vran na sirovi dirki

»Kadar tekmuješ, pozabiš na vse ostalo,« slišimo v tejle norveški animaciji, v kateri se stara prijatelja spustita v »veliko« tekmo, zato sporoča: tekmovalnost – neoliberalna obsesija – ni sok življenja. »Zakaj se mi vedno zmeša, ko omenijo tekmovanje?« (Kinodvor/Kinobalon)

Mirni zaliv

Če bi Royu Anderssonu, režiserju filma Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, rekli, naj opiše svoj najljubši film Wesa Andersona, recimo Grand Budapest Hotel, bi dobili Mirni zaliv, kostumsko grotesko o razgledniški francoski obali (Calais), turistih, ki skrivnostno izginjajo, dveh nerodnih, obešenjaških detektivih (Stan & Olio), ki izginotja preiskujeta (»Kako to, da izginjajo le turisti, ne pa tudi domačini?«), degenerirani aristokratski rodbini (Fabrice Luchini, Valéria Bruni-Tedeschi, Juliet Binoche), ki tam dekadentno letuje, in vljudni, ustrežljivi kanibalski lumpenproletarski družini, ki se prehranjuje s turisti (»Bi kdo še nogo,« sprašuje mama), toda nikar ne spreglejte fanta, ki se dela, da je dekle, s čimer namigne, da je brutalna ekonomska neenakost tako umetna kot spolna razlika, in župnika, ki med procesijo blagoslovi ribolov, s čimer namigne, da je kanibalizem tako krščanski kot »rešnje telo«, evharistija, obhajilo in transsubstanciacija. (art kina; se vrne tudi v Kinodvor)

Maščevanje

Arnold Schwarzenegger je že izgubljal družino: v Šestem dnevu mu jo je speljal klon, v Civilni žrtvi pa so mu jo razstrelili teroristi, tako da mu ni preostalo drugega, kot da se je maščeval. V Maščevanju, moralki o spiralnosti nasilja, spet izgubi družino: letalska kontrola (Scoot McNairy) zamoči, zato letalo, v katerem sta njegovi žena in hči (»Noseča je!«), trči v drugo letalo.

Potovanje časa: pot življenja

Terrence Malick je leta 1973 posnel Surovo balado, film o serijskem morilcu, ki misli, da je James Dean (če James Dean ne bi postal igralec, bi postal psycho), pet let kasneje pa Božanske dneve, film o dveh migrantih, ki bi lahko postala Bonnie in Clyde (če se ne bi izgubila v igranju »brata in sestre«). Oba filma sta postala kultna, kultna figura pa je postal tudi Malick, a je takoj zatem izginil. Brez sledu. In brez filma. Naslednji film, Tanko rdečo črto, vojno epopejo (bitka za Guadalcanal skozi oči Narave), je posnel šele čez 20 let. Ja, manjkal je in vmes veliko zamudil, zato je zdaj vidno pospešil. Zadnja leta namreč filme snema po tekočem traku – Drevo življenja, Čudežu naproti, Knight of Cups, Potovanje časa. Kot da bi skušal nadoknaditi zamujeno in izgubljeno. In kot da bi skušal na hitro posneti vse tiste filme, ki jih prej ni.

Ko ljubezni ni več

V Belih vitezih, prejšnjem Lafossovem filmu, ste imeli zahodno nevladno organizacijo, ki viteško pomaga afriškim sirotam – dobra dela so nekaj, kar razdejani in revni Čad nujno potrebuje. Toda kot se izkaže, ti »beli vitezi« afriške sirote pod pultom ugrabljajo ter jih pošiljajo v Francijo (v rejo, posvojitev ipd.), kjer naj bi jim bilo lepše in bolje. Če bi takšna nevladna filantropska organizacija delovala tudi na Zahodu, bi zlahka vseh hudih muk odrešila zakonca (Cédric Kahn & Bérénice Bejo), ki se v filmu Ko ljubezi ni več po petnajstih letih ločujeta – in to precej divje. Ne, ljubezni ni več. Skupaj ne vzdržita več. Le še žreta se. In psujeta. Kako si bosta razdelila premoženje? Čigavo bo stanovanje? Koliko bo kdo dobil od kupnine, če ga prodata? Kdo je vanj vložil več? In ja: kako si bosta razdelila hčerki – dvojčici?

Hitri in drzni 8

Film Hitri in drzni 8 je po malem Vojna zvezd: avtomobili – vsaj tisti, ki jih pilotira Dom (Vin Diesel) – izgledajo kot rakete, ki se stegujejo proti »oddaljeni galaksiji«. Hej, avto celo skoči v drveče letalo! Dom pa itak podleže temni strani Sile, ki jo uteleša ledena, furijozna Cipher (Charlize Theron), kiberteroristka z božjim kompleksom. Svet si bo podredila – ali pa ga bo uničila. Ni dela sveta, ki ga s hitrostjo klika ne bi mogla preleviti v vojno cono, kaos, anarhijo – v armagedonsko polje smrti. To, da je v tej ultimativni galaksiji moškega bratstva in enotnosti ultimativni bad guy ženska (in to, da so takšne reči – deregulirano »dirkanje«, uničevanje, kaos ipd. – fantom dovoljene, njej pa ne), pove vse o tem, kako zelo je franšiza o Hitrih in drznih odvisna od moške, mačistične, seksistične, antifeministične panike, ki je izvolila Trumpa. Kot dahne nekdo: »Poznaj svojo publiko!«

Dom za otroke brez pravih družin

Malči Belič je med vojno v Ljubljani delala za Osvobodilno fronto, skrivala je orožje, zbirala pomoč za begunce, zapornike, internirance, živela je v ilegali. Konec januarja 1943 so jo Italijani zaprli, po nekaj dnevih mučenja je umrla, na pogrebu se je zbralo več kot tisoč meščanov. Zaradi njene grozovite smrti in zaradi nasilja okupatorja so nekaj dni kasneje v Ljubljani na Kongresnem trgu in pred Škofijskim dvorcem protestirale ženske. Danes na tem mestu stoji spomenik.

Gospodična Nemitežit

Pokojni John Hughes, nekdanji kralj najstniških komedij, bi vedel, kaj storiti z Auroro (Léna Magnien), 13-letno šolarko, ki ji gre vse na jetra – oče, mama, sestri, šola, sošolci, sošolke, prijatelji, prijateljice, ljudje, država, svet, vesolje: po pouku bi jo poslal v pripor, tako da bi postala del »Breakfast Cluba«. In tam bi potem sedela toliko časa, dokler ne bi začutila empatije vsaj do dveh sotrpinov. A časi so se očitno spremenili – to ne deluje več.

Smrkci: Skrita vas

Smrketa – edina ženska v naciji Smrkcev – se s tremi prijatelji, ki skrbijo za obvezni comic relief, odpravi v širni svet, onstran svoje »cone udobja«, ja, v prepovedani gozd, kjer naj bi jo čakali velika skrivnost, še večje razsvetljenje in predvsem opolnomočenje, no, odkritje nacije žensk, kar je edini presežek tele animacije. Novi Smrkci so kot Vaiana, le da se ne dogajajo na Polineziji. In če pogledate na spored Koloseja, lahko najdete kopico variacij: Lepotica in zver, Snežna kraljica 3, Balerina in Viktor.

Koliba

Pri Bogu ni čakalnih vrst. In ko Biblijo, motivacijski priročnik za vernike, spremeniš v kič, dobiš Kolibo, film o »kolibi, zgrajeni iz bolečine,« kot bi rekel William P. Young, avtor huronskega verskega bestsellerja, po katerem so tale film posneli. Še huje, ko Biblijo spremeniš v kič, je sama Biblija kmalu premalo – potreben je neposreden in iskren pogovor z Bogom. In to se zgodi Macku Phillipsu (Sam Worthington), možu in očetu treh otrok, ki je v otroštvu hudo trpel (zapiti oče je teroriziral njega in mater), njegovo trpljenje pa doživi reboot, ko med kampiranjem ob jezeru njegovo najmlajšo hčerko ugrabi serijski morilec. V trenutku, ko je psycho ugrabljal njegovo hčerkico, je Mack reševal sina, ki se je utapljal v jezeru. Na obeh koncih hkrati ne bi mogel biti. Bi bil lahko Bog?

Upokojitev v stilu

Slovenskega varnostnika, ki je pred leti odnesel milijon evrov (in potem stegnil v Nemčijo), so krstili za Robina Hooda, kar je bilo kakopak hudo ljudsko pretiravanje – varnostnik bi bil Robin Hood, če bi odnesel milijon evrov, jih vrgel v kombi, se zapeljal skozi Slovenijo in bankovce potem med vožnjo razmetaval med ljudi. Morgan Freeman, Alan Arkin in Michael Caine, upokojenci, ki komaj shajajo (včasih ob pasji hrani), v sebi začutijo takšne Robine Hoode.

Safari

Avstrijski filmar Ulrich Seidl se rad odpravi med šokantne ljudi, ki se sami sebi zdijo povsem vsakdanji in normalni. Spomnite se le dokuja V kleti, v katerem je šel pogledat, kaj v svojih kleteh skrivajo normalni Avstrijci – in v tem podzemlju tevtonske patologije je našel lovce s trofejami, ljubitelje kač in orožja, aficionadose sadomazo seksa, ženske z lutkami, ki so videti kot dojenčki, ksenofobe, ki so prepričani, da so muslimani “nelogični”, in zbiralce nacističnih spominkov, ki še vedno mislijo, da je imel Hitler prav. V Safariju najde nov segment ljudi, ki mislijo, da imajo prav – groteskne Nemce in Nemke, Avstrijce in Avstrijke, ki se odpravljajo v Afriko na plenilske safarije. Vsak hoče ustreliti kaj velikega, unikatnega, monumentalnega – leva, tigra, opico, zebro, žirafo. Vsak hoče narediti vtis nase – in na svojo »rekreativno« patologijo.

Duh v školjki

Ker bo letos vzletel težko pričakovani Villeneuvov rimejk Iztrebljevalca, je tu že aperitiv: Duh v školjki, posnet po kultni japonski franšizi (manga, anime, animirana TV-serija, spletna animirana serija, animirani film), je namreč videti kot Iztrebljevalec, ki ga skušajo shekati Popolni spomin, Matrica, Robocop, Peti element, Metropolis in mondo Marvel.

Power Rangers

Power Rangers so že bili med nami, najprej v TV-seriji in potem v ekranizaciji te serije, zdaj pa je prišel še reboot, kar pomeni, da se mora superjunaški tim – tako kot superjunaški timi v drugih sagah (Možje X, Maščevalci, Fantastični štirje ipd.) – najprej sestaviti. Iz mračnega, povsem opustošenega, distopičnega kenozoika, kjer slišimo glas, ki pravi »Išči le močne«, se preselimo v gimnazijo, v kateri pa itak – že po definiciji – preživijo le najmočnejši.

Moj zmenek na slepo

Saliya (Kostja Ullmann), nemški najstnik, nenadoma ugotovi, da ne vidi več. Kar je šok. Toda tega nikomur ne pove. Ker noče postati žrtev, ki jo bodo vsi le pokroviteljsko trepljali, usmerjali in omejevali, sklene, da se bo še naprej delal, da vidi. In res, to, da je praktično slep, ga ne ustavi. Kot pripravnik se zaposli v münchenskem hotelu – in to najluksuznejšem, s petimi zvezdicami. Nihče ga ne pogrunta, še najmanj tip, ki skrbi za »človeške vire«. Le kako, če pa vse počne tako, kot da bi videl. Tu in tam se mu pripeti kakšna nerodnost (spregleda ponujeno roko, hotelsko gostjo, ki se je posebej zanj slekla, vrteča vrata, stopnico ipd.), a komu se ne.

Sledi življenja

Spomnite se Gravitacije, v kateri je Sandra Bullock obtičala sama v vesolju. Kaj je bilo sporočilo te sci-fi opere? Zelo preprosto: da je vesolje strašno, srhljivo, grozljivo. Ali bolje rečeno: da je vesolje že samo po sebi grozljivka in da je obenem tudi pošast, da je torej grozljivka, ki kakšne posebne pošasti ne potrebuje, ker je že samo dovolj velika pošast. Osmi potnik nas je leta 1979 opozoril: »V vesolju nihče ne sliši tvojih krikov.« Tako se je namreč glasil slogan, s katerim so ga oglaševali. Kar je pomenilo: v vesolju nima smisla kričati, vreščati ali pa klicati na pomoč, ker te itak nihče ne sliši. Vesolje pač zasenči vse pošasti. Pošast, ki hoče zasenčiti vesolje, mora biti res pošast posebnega kova. In alien, ki v Osmem potniku terorizira in zdesetka posadko vesoljske ladje Nostromo, je bil takšna pošast – pošast, ki je lahko tekmovala z vesoljem.

Lepotica in zver

V dobi, ko Disney serijsko snema igrane verzije svojih animiranih filmov (Knjiga o džungli, Pepelka ipd.), je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo posnel igrano različico svoje animirane klasike Lepotica in zver, ki ga je leta 1991 rešila in rekalibrirala za nove čase, toda zdaj, po dolgi molži te velike franšize (broadwayska različica, IMAX-različica, 3D-različica itd.), se zdi, da Disney še vedno ne ve, kako bi Lepotico – Belle (Emma Watson), ki se ima za outsiderko, – opolnomočil ter jo »odrešil« tistega uroka spolne stereotipizacije, po kateri ima ženska le dve nalogi: prvič, da si najde romantičnega, sanjskega princa (da se torej ustali in »udomači«), in drugič, da tega princa potem diskretno »razume«, pa četudi je Zver (Dan Stevens), – saj ga bo njena ljubezen spreobrnila in ukrotila.

Dan osvoboditve

Lani spomladi so Rolling Stones nastopili v Havani – njihov koncert so razglasili za nekaj zgodovinskega, osupljivega, nepozabnega, tudi za mejnik v zgodovini rokenrola. Bili so prvi zahodni rock bend, ki je nastopil na Kubi, prišlo je milijon fenov, vsi so orgazmirali, noreli in peli z bendom – znali so vse štikle, vsa besedila. Še en »zid« je padel, so rekli. »Nikoli si nismo mislili, da se bo na Kubi kdaj zgodilo kaj takega,« so vzhičeno ponavljali Kubanci. In Laibachi so si verjetno rekli: kako preseči Rollinge? Kako jih povoziti? Kako preseči zgodovino? In tako so, kot pokaže doku Dan osvoboditve, nekaj mesecev kasneje nastopili v Severni Koreji – prvi zahodni rock bend, ki je tam nastopil. Povsem mogoče tudi zadnji zahodni bend, ki je tam nastopil. V tem pa je trik: Laibach utegne biti edini zahodni rock bend, ki je kdaj nastopil v Severni Koreji.

Nepričakovano očka

Holivudska komedija Trije moški in dojenček je bila rimejk francoskega hita Trije moški in dojenček, komedija Nepričakovano očka – nasmejana, predvidljiva in pudingasta kot Big Mac – pa je rimejk mehiškega hita Brez napotkov, ki je videti kot rimejk holivudske komedije Trije moški in dojenček, le da moški po novem niso več trije, ampak le še en sam, no, Samuel (Omar Sy), ležerni, frivolni, nonšalantni ženskar z Azurne obale, turist v svojem lastnem življenju, ki nekega lepega dne pred vrati najde dojenčico, kar ga – silom razmer – prelevi v očeta, dokler – po osmih letih – na vrata ne potrka biološka mati, tako da dobite družinski film, ki promovira nov tip starševstva – sostarševstvo, alias co-parenting. Trendovski film z retro mentaliteto: zakaj komedije še vedno mislijo, da mora biti junakov gejevski prijatelj karikatura geja?

Avtocesta smrti

Avtocesta smrti je B-film, v katerem ameriški Romeo na začasnem delu v Nemčiji (Nicholas Hoult), ki se – v imenu ljubezni do Julije (Felicity Jones) – odpove »mračnim potem«, obtiči med dvema narkoklanoma, ki ju vodita oskarjevca, Anthony Hopkins in Ben Kingsley. Oba sta mala Keyserja Sozeja – prvi svoj nihilizem ovija v šekspirjansko muzanje, drugi pa v svileni turški naglas, začinjen s haremom. Kako ju je Eran Creevy dobil v tole paralogično akcijsko melodramo, si lahko le mislimo, a po drugi strani – ostareli zvezdniki tako radi igrajo baročne negativce, še raje baročne karikature negativcev.

Kong: Otok lobanj

King Kong se leta 1973 ponovno fatalno zaljubi – tokrat v protivojno vojno fotografinjo (Brie Larson), ki bo lahko njegovo veličino – njegovo impozantno, surovo, ekshibicionistično možatost – ovekovečila. Fay Wray, Jessica Lange in Naomi Watts – njegove prejšnje velike ljubezni – so passé. Toda še preden se zaljubi, na megličastem tropskem atolu, na katerem se izkrca ameriška vojaška ekspedicija (John Goodman, Samuel L. Jackson, Tom Hiddleston itd.), ki se ji prilepi še »ujetnik« atola (John C. Reilly), lastnoročno sklati več ameriških helikopterjev, kot so jih vietkongovci sklatili med vietnamsko vojno, zato si lahko živo predstavljate, kaj šele počne, ko se zaljubi – iz Jurskega sveta mu morajo pripeljati orjaškega, mutantskega kuščarja, da bi lahko izživel svoj testosteronski bes.

Zbeži!

Pred petdesetimi leti je Joey (Katharine Houghton) domov, na večerjo, pripeljala svojega novega fanta – črnca (Sidney Poitier). Njena oče (Spencer Tracy) in mati (Katharine Hepburn), sicer velika liberalca, sta se delala, da je vse okej, a nelagodja nista mogla skriti. Črnec ne bo postal belec. Reimaginacija te »prelomne« situacije je lahko danes – po neuspehu »postrasne« Amerike, po vseh tistih policijskih likvidacijah črncev, po črnski deziluziji, po izvolitvi Donalda Trumpa ipd. – le grozljivka. Zbeži! je grozljivka, ki bi najraje kar sama kričala, a krike – po krajšem premisleku – raje prepusti tistemu finemu, liberalnemu, politično korektnemu občinstvu, ki bi Obamo, če bi bilo mogoče, volilo še tretjič.

Moje pesmi, moje sanje

Ko je padel Berlinski zid, je padel komunizem – in ko je padel komunizem, je padel tržaški Ponte Rosso. Še vedno sicer stoji, a je prazen. Čisto drugače kot med letoma 1970 in 1991, ko je bil največja tržnica džinsa na svetu in ko je bila tam brezmejna gneča. Ponte Rosso je vsak dan obiskalo okrog 25 tisoč Jugoslovanov, ob koncu tedna – no, ob sobotah – pa sto tisoč. Prihajali so v jatah. Iz vse Jugoslavije. Z avtomobili, avtobusi, vlaki. Ulice so bile polne, nabite, neprehodne.

Povedka o jezeru

Povedka o jezeru je dokumentarec o flori in favni »tisočerih« finskih jezer (190.000!), toda bolj v slogu kanala National Geographic kot pa »naravnih zgodovin« Davida Attenborougha, pa četudi se – zelo nerodno – trudi, da bi bil več, kot je. Recimo: narator pove, da bobri gradijo prave jezove, toda bobri, ki jih vidimo, le žvečijo travo. Filmarji se očitno niso najavili. Ko pa so prišli, se jim je preveč mudilo naprej. (Kinodvor/Kinobalon)

Zona Zamfirova 2

Film Zona Zamfirova, največji srbski hit (milijon gledalcev), je imel happy end (Zona in Mane se poročita), nadaljevanje pa pokaže, da življenje po happy endu ni srečno (Zona ne more zanositi), še toliko manj, ker Zono – njo in ostale igrajo drugi igralci – majejo tipične telenovelistične preizkušnje (»strastno« ljubosumje, »nepričakovana« vrnitev lezbične prijateljice, »šokantna« tatvina ogrlice ipd.), toda to ni nič v primerjavi s tem, kako uspe temu filmu like spremeniti v kostume, no pojoče kostume, ki gledalcem ne pustijo, da bi v miru zadremali.

Brezmejno

Brezmejno, razgledniški dokuesej o mejah, ljudeh z meje, mejah v ljudeh in jezikih meja (»kjer se slovenščina izgublja v drugih jezikih, italijanščini, hrvaščini, madžarščini in nemščini«), ozaljšan s potopisnimi, mejaškimi verzi Aleša Štegra, preveč spominja na dokuesej Mama Evropa (manj ko je meja, več jih je), ki ga je pred petimi leti posnela Petra Seliškar (tokrat koscenaristka), in na dokuesej Tihotapci identitete (meja ti omogoči, da z obeh strani pobiraš najboljše), ki ga je lani posnela Marija Zidar, da bi deloval urgentno.

Bostonski heroji

Narednik Tommy Saunders (Mark Wahlberg), glavni junak Bostonskih herojev, ekranizacije terorističnega napada, ki je leta 2013 raztrgal bostonski maraton, in štiridnevnega lova na oba terorista, brata Tsarnaev, na eno nogo šepa, kot da bi anticipiral bolečino in trpljenje žrtev tega pokola, v katerem so umrli trije ljudje, več kot 200 pa je bilo ranjenih – številni so ostali brez nog. Ali film s Saundersovim šepanjem trivializira trpljenje žrtev pokola? Ja, po malem že. A to še ni vse: Saunders je edini fiktivni lik v tem filmu – John Goodman, J. K. Simmons, Kevin Bacon itd. igrajo resnične like (komisarja, detektiva, FBI-jevca). Plus: Saunders je kot Zelig – pojavi se na vseh kritičnih točkah, v vseh kritičnih situacijah. Tako med pokolom kot med pregonom. In tu je trik: morali so si ga izmisliti.

Logan: Wolverine

Logan je prvi superjunaški film, za katerega bi lahko rekli, da je posnet po resnični zgodbi ali pa po resničnih dogodkih. Prvič, začne se na ameriško-mehiški meji, kamor se leta 2029 – v družbi senilnega, paranoidnega, dementnega Charlesa Xavierja (Patrick Stewart) – zateče obupani, izmučeni, zapiti Wolverine (Hugh Jackman) alias James Logan, superjunak brez božjega ali pravičniškega kompleksa, le z brazgotinami, travmami in vse slabšimi regenerativnimi močmi (preživlja se kot šofer limuzine, kot »Latino«, če hočete). Drugič, konča se na ameriško-kanadski meji (mutanti hočejo pobegniti v svobodnejšo in strpnejšo Kanado). Tretjič, vmes se zvrsti veliko mutantov, »drugačnih« ( ja, nadarjenih, a prekletih), žrtev – vojaškega, socialnega, političnega – eksperimenta, ki se morajo skrivati, če hočejo preživeti, in ki – na čelu z malo, furijasto, fatalno Lauro (Dafne Keen) – iščejo varno mesto, sanctuary city (varno za imigrante, begunce, no, »mutante«).

Mesečina

Hollywood je dobil svojega prvega avtentičnega trola – Warrena Beattyja. Ko je ob podelitvi oskarja za najboljši film dobil napačno kuverto, je sicer opazil, da je nekaj narobe, a je kljub temu za dobitnico oskarja razglasil Deželo la la. Trump je triumfiral, saj je s tem dobil potrditev, da so Hollywood in liberalci fake news. Obenem pa je dobil še eno potrditev: da so Hollywood in liberalci tisti, ki diskriminirajo črnce, saj se je pri tej mučni šaradi ustvaril vtis, kot da so skušali z belskim filmom, Deželo la la, okrasti črnskega, Mesečino. In prav to so za zadnja leta bučno in burno očitali Hollywoodu: da diskriminira črnske filme, črnske filmarje, črnske igralce in igralke. Še prej je legitimiral rasizem. Ali kot je rekel temnopolti pisatelj, pesnik in esejist James Baldwin: »Ko črnec gleda, kako Gary Cooper v filmih pobija Indijance, pri tem pa navija za Garyja Cooperja, v šoku ugotovi, da so ti Indijanci v resnici črnci.« Ker pa Hollywood noče biti viden kot Trump (rasist, fake news), je politiko naglo spremenil – in glavnega oskarja podelil Mesečini. Kar pa je bilo spet mučno, saj bi se lahko ustvaril vtis, kot da so Mesečino nagradili le iz politične korektnosti, potemtakem ne zato, ker je film dober, temveč zato, ker je črnski. Nič ni dlje od resnice.