Ana Politkovska: Zadnji zapisi

Zapisi legendarne ruske novinarke iz let 2003-2005

Drago Jančar: Drevo brez imena

Janez Lipnik iz novega Jančarjevega romana je pravi lipe, zraven pa ga muči še vrtoglavica zgodovine. Kot arhivar in kukec trdoglavec se je namreč zažrl v dokument o velikem svetovljanskem pofuklju, katerega življenjsko zgodbo potem rekonstruira, od upravitelja gradu Soteska do četniškega stotnika in spektakularnega pobega iz gorečega Turjaka, pa v emigracijo.

Tim Harford: Ekonomist pod krinko

Kamerun je bil reven. Tudi Kitajska je bila revna. In to jima je bilo skupno: zelo dolgo sta bila revna. Stalno, obupno, vztrajno. Toda Kitajska je potem obogatela, Kamerun pa je ostal reven. Zakaj revne države ostajajo revne, Kitajska pa je obogatela? To ste se gotovo že večkrat vprašali. Pa ste si tudi odgovorili? Na to vprašanje si najlažje odgovorite, če si odgovorite na vprašanje: zakaj je tako težko kupiti...

Amitav Ghosh: Lačna plima

Ghosh, v angleščini pišoči bengalski prozaist, se očitno napaja iz več virov; je do konca očaran nad regionalnim, nad rodno deželo plime, nad delto Gangesa, ki se razteza nekje od Kalkute navzdol in jo na nedoločeni meji z morjem sestavljajo številne struge, rokavi in mrtvice, pri morju se združi z Bramaputro in ustvari, pravi literarna oseba, največji svetovni veletok, če upoštevamo še podvodni del.

Jared Diamond: Puške, bacili in jeklo

Avtor zgodovine ne podaja kot faktografije, ampak kot miselni izziv. Postavi si vprašanja tipa: zakaj je komaj nekaj sto španskih osvajalcev pod Pizarrovim vodstvom premagalo vojsko vladarja Atahualpa, ki je vodil imperij z milijon podložniki in vojsko 80.000 bojevnikov? Njegov odgovor ni toliko opis strategije spopada, ampak bolj iskanje, ki naj bi pojasnilo kolaps Indijancev pred evropskimi kolonizatorji nasploh.

Osip Mandelštam: Potovanje v Armenijo

Osip Mandelštam je poleg svoje žene Nadežde in Ane Ahmatove eden od stebrov akmeizma, ruske različice pesniškega modernizma. Eden vidnejših pesnikov po oktobru je bil zaradi svoje poezije najprej v nemilosti pri sovjetski oblasti, potem pa izgnan v delovno taborišče in je tam tudi umrl. Mandelštamova pesniška občutljivost je opazna v njegovem potopisu v Armenijo, ki je izšel v dveh različicah, v prvi okrajšan in...

Jose de Villa, Juergen Neubauer: Maximo lider

Fidel Castro, originalni karibski zombi, ultimativni living dead, je ogromno govoril. V svoji dolgi karieri je imel okrog 150.000 govorov. Kar pomeni, da je imel en govor na dan. In ne pozabite, da so bili njegovi govori zelo dolgi, epski, neskončni, le malo krajši od življenja. Njegov radijski govor je nekoč trajal 7 ur. Če je v Združenih narodih govoril manj kot dve uri, so mu bili vsi hvaležni.

Viktor Fischl: Jeruzalemske zgodbe

»Tukaj, v tem čarobnem mestu, v katerem ni nič nemogoče, mi vedno znova prihajajo na misel stvari, ki še mene samega presenečajo,« je varianta enega najpogostejših stavkov v izboru iz dveh zbirk Fischlove kratke proze. Prva, Jeruzalemske zgodbe, opisuje dogajanje na stari ulici, ki vodi proti Jafskim vratom in ob kateri rastejo ciprese, z opisom te četrti se začne večina zgodb iz prvega dela tega...

Olivier Roy: Globalizirani islam

Kdo je največ naredil za sekularizacijo islama? Najprej pomislite, da liberalni islamisti, »laični« muslimani ali pa reformisti. Ne, ravno obratno: neofundamentalisti! Še posebej tisti, ki so 11. septembra 2001 ugrabili potniška letala in potem samomorilsko razstrelili Svetovni trgovinski center. Za začetek: njihovo »džihadsko« dejanje je bilo povsem sekularno.

Edwige Danticat: Krik? Krak!

Migracije so usoda Haitijcev, bi lahko rekli po prebrani zbirki kratkih zgodb Danticatove, rojene na Haitiju in živeče v Ameriki. Zbirka je dvodelna in napokana, prvi del govori o nasilju nasploh, v različnih obdobjih, o nasilju dominikanskih vojakov nad Haitijci in o kasnejšem haitijskem državnem udaru in nasilju falange, o metodah Papa Doca in Baby Doca Duvalierja in njunih milic, ki so ubijale in posiljevale,...

Drago Jančar: Drevo brez imena

Roman, ki osvobodi čas druge vojne iz ideoloških spon partizansko-domobranske interpretacije.

Umberto Saba: Ernesto

Umberto Saba, gre za psevdonim, ki je spomin na poitalijanjen priimek njegove slovenske dojilje, in hkrati poudarjanje judovskih korenin, je eden velikih Tržačanov, ob Scipiu Slataperju in Italu Svevu in, dodajmo, vsaj še Claudiu Magrisu, Fulviu Tomizzi in Borisu Pahorju, ki so stopili na literarno sceno kasneje, po drugi vojni. V na avtobiografski izkušnji podkletenem romanu govori o Trstu na prelomu v dvajseto...

Simon Jerič: Teorija taroka

Teorija taroka ima dva podnaslova, krajšega (Tarok v tri in tarok v štiri) in daljšega (Razumeti tarok in igrati tarok tako, da v vsakem položaju dobite največ možnih točk), kar pa naj vas ne zavede: to je tanka, preprosta in elegantna knjiga, pravzaprav priročnik. Barvni, se razume, kajti tarok je barvni film. Simon Jerič ni kak pretenciozni pisatelj, ki bi nam skušal pričarati umetnost ali pa filozofijo, oh, ali...

Florin Lăzărescu: Naš posebni poročevalec

Roman Naš posebni poročevalec svoj razpršeni zgodbeni skelet ter pripovedne mrtvice in meandre črpa iz brezmejne in ničemur zavezane imaginacije, s katero potem še enkrat in z rahlimi odkloni, ali pa s komentarjem, preigrava in priklicuje mesta iz literarne tradicije, morda nekatera slovenskemu bralcu tudi ne ravno najbližja. Nabor je kar najširši, od Kristusove legende do izbranih poglavij iz pravoslavne...

Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec: Meksikajnarji II - drugi del: Laibach

» Komej se čuje klic, da se nabira krdelo, ktero bo šlo v ptujo, dozdaj neznano, pa krasno in bogato deželo, že derejo prostovoljci skupej od vsih krajev, večidel ljudje, ki so upali najti v ptuji deželi srečo, ktera jim je v domovini pete kazala, « so leta 1864 Kmetijske in rokodelske novice napovedale Laibach, drugi del Smiljanić-Pušavčeve stripovske sage, ki predstavlja pionirski podvig na področju...

Feri Lainšček: Hit poletja

Za Lainščkove zgodnje romane je značilno, da so nastopali v dvojicah; tisto, kar je doseglo visoko artikulacijo in proizvedlo nedvomen umetniški presežek v enem, recimo motiv ljubezenskega rivalstva, se je potem z variacijo ponovilo v drugem, v bolj žanrski, všečni in kar populistični obliki. Hkrati je bil ves čas eden tistih, ki so zavohali okus množice in znali pisati filmu všečno.

Sven Lindquist: Terra Nullius

Po letu 1945 so vsi obsodili Hitlerja. Toda hitlerizem je preživel. Ni čudno, začel se je že davno pred Hitlerjevim vzponom. Recimo, Avstralci so leta 1901 - hja, davno pred Hitlerjem - sprejeli Immigration Restriction Act, zakon o priseljevanju, s katerim so skušali preprečiti naseljevanje neevropskih priseljencev, nebelcev. Ključen je bil »preizkus z narekom«.

Claire Keegan: Čez modra polja

Če je namen zbirke, v kateri je po ena zbirka zgodb ali roman iz vsake članice Evropske skupnosti, predstaviti pestrost Zveze in hkrati najti takšna dela, ki naj bi bila reprezentativna in obenem tipična, ki naj bi čim jasneje začrtala tisto, čemur se reče nacionalni značaj, kakorkoli, ji je pri Keeganovi to popolnoma uspelo. Zbirka sedmih zgodb je po občutju zelo blizu tistemu, kar poznamo iz sodobne in...

Anton Komat: Simbiotski človek

»Planetu omejenih naravnih zmožnosti vladata kratkoročni dobičkarski motiv ter na neodarwinizmu in redukcionistični (induktivni) znanstveni metodi zasnovana sodobna tehnoznanost. Človek se je z redukcionistično racionalnostjo postavil nad naravo. S tem pa je prevzel tudi vse tveganje zaradi porušenega krhkega punktuacijskega ravnotežja, ki lahko potisne dogajanje na Zemlji v nenapovedljiv in neobvladljiv...

Cormac McCarthy: Cesta

Oče in sin hodita proti jugu Amerike, proti morju, po sivih mrtvih gozdovih, čez sive reke, po sivem snegu, na katerega padajo siv pepel in črne saje, po cesti, na kateri so vojske, oborožene s kiji iz cevi in z meči, skovanimi iz vzmeti tovornjakov, za njimi pa ujetniki, za hrano, hodita, brez spanca, sestradana, skrivajoč se pred vsemi, brskata po izropanih ostankih civilizacije, s krpo na obrazu, zaradi pepela,...

Erika Fischer-Lichte: Estetika performativnega

Marina Abramovič je leta 1975 v neki innsbruški galeriji izvedla sloviti performans Lips of Thomas: slekla se je, na steno nabila svojo fotografijo, pojedla kozarec medu, spila kozarec vina, kozarec z roko zdrobila, tako da je začela krvaveti, stopila pred fotografijo, se obrnila proti publiki, si z britvico v trebuh vrezala peterokrako zvezdo in se začela bičati.

Fay Weldon: Dekameron v toplicah

Fay Weldon je ena najbolj cenjenih in priljubljenih sodobnih angleških pisateljic, piše na zavihku, in se potem ves čas sprašujemo, zakaj, pa zakaj je dobivala ugledne nagrade in kakšne, kar piše takoj zatem. Dekameron v toplicah je namreč tudi z nekoliko znižanimi kriteriji za nezahtevno počitniško branje problematičen, na več ravneh. Čeprav ne brez referenc in sklicevanja na klasiko; že v Boccaccievem Dekameronu...

Primož Simoniti (ur.): Carmina Burana

Glasbo poznate. Čas je, da spoznate še besedilo. Carmina Burana, ki jo je leta 1937 zložil Carl Orff, je hit, ki gre v ušesa vsak tako dobro kot druge popevke klasične glasbe, recimo Oda radosti. In tudi zveni tako: mogočno, globoko, epsko, usodnostno. Ko jo poslušate, imate občutek, da je skušal Carl Orff uglasbiti kakega Kralj Ojdipa ali Antigono - oh, ali pa vsaj Vojno in mir.

Wilhelm Genazino: Ljubezenski preplah

Peter Handke ima v romančku izpred kakšnih dvajsetih let Trenutek pravega občutka - ali pa je mogoče pristnega, sem bral v enem od južnih jezikov - za glavnega tipčka, ki je čisto preveč občutljiv in se izgublja med množico, sam v sebi in v lastnem paranoidnem komp(l)otu, dokler ga ne prešine in se mu pregnoji; nekaj podobnega čakamo tudi pri Genazinovem Ljubezenskem preplahu - in dobimo.

Goran Vojnović: Čefurji raus!

Od Skubičevega romana Fužinski bluz je čefurščina legitimen jezikovni konglomerat, v literaturi je dobila domovinsko pravico. Saj ne, da prej niso pisali v čem podobnem, še največ Filipčič, ampak prej je šlo vedno za zajebancijo, jezik so oponašali ali pa se probali iz njega zajebavat modeli, ki so spizdili iz vojske po nekaj dneh, in prav zabavno je gledati kakšne stare frike, prepričane, da znajo nekakšno...

Hannah Arendt: Eichmann v Jeruzalemu

Leta 1963, dve leti po sojenju nacističnemu poveljniku na sodišču v Izraelu, je ameriška politologinja židovskega rodu (iz Nemčije emigrirala 1933) napisala knjigo o velikem sodnem procesu in o razsežnostih holokavsta. Delo, ki še danes fascinira. Z redko držo hladne objektivnosti, saj nacističnega krvnika ne sovraži, mu ne očita, ampak razbira njegovo biografijo.

Michel Tournier: Družina Adam

H. C. Artmann je v svoji zbirki proznih fragmentov Sonce je bilo zeleno jajce obdelal stvarjenje sveta tako, da je uporabil apokrifni antropološki material in ga pregnetel s humorjem, z odštekanostmi, predvsem pa jezikovno blizu poetični zgoščenosti, modernistični igrivosti in alogičnosti. Tournier, ki je zaslovel v sedemdesetih in osemdesetih letih, pri nas ga najbolj poznamo po romanu Jelšev kralj, je čisto...

Marjane Satrapi: Perzepolis

»Da bi me prebudili, so mi kupili knjige. Vedela sem vse o palestinskih otrocih, o Fidelu Castru, o malih Vietnamcih, ki so jih pobili Američani, o revolucionarjih moje dežele, a moja najljubša knjiga je bil strip z naslovom 'Dialektični materializem'. Tam si videl Marxa in Descartesa,« piše mala Marži, ki je kot komaj desetletno dekletce v Iranu okoli leta 1979, v navidez liberalni diktaturi šaha...

John le Carré: Misijonska pesem

Le Carré je v hladni vojni, v strateškem in operativnem delovanju tajnih služb na obeh straneh železne zavese našel dobro pognojeno njivo, ki jo je v številnih vohunaricah us-pešno obdelal. Vse do padca Zidu, ko se je razdeljenost sveta na hemisferi porušila in imamo samo še Imperij in lokalne obveščevalce, ki si v najboljšem primeru prizadevajo, da bi njihovi šefi čim manj podatkov sporočili Imperiju, od...

Thomas L. Friedman: Izravnavanje sveta

Težko boste našli človeka, ki bi bil nad globalizacijo bolj fasciniran kot Thomas L. Friedman, kolumnist New York Timesa. In težko boste našli človeka, ki bi o globalizaciji pisal tako navdušeno, kot je govoril Krištof Kolumb, ko je odkril Ameriko. Vikingi so bili manj navdušeni, ker so odkrili severovzhodni, ledeni, hladni del Amerike, ki se jim je zdel kot nadaljevanje Skandinavije.