Gregor Kocijančič
-
Laurie Anderson & Kronos Quartet: Landfall
Vsestranska umetnica Laurie Anderson si je v petdesetletni karieri upravičeno pridobila status kultne avtorice, ki je soodgovorna za popularizacijo obskurne in eksperimentalne elektronike osemdesetih let. Za letošnji album Landfall, ki je nevrotična zbirka komorne godalne glasbe, minimalistične elektronike in »spoken word« poezije, je združila moči z neoklasičnimi veterani iz Kronos Quarteta. Besedila delujejo kot branje dnevnika, ki ga je pisala, medtem ko je po vzhodni obali ZDA (in glasbeničinem stanovanju) divjal orkan Sandy. Njegovo opustošenje je torej temeljna téma te precej mučne plošče, ki še najbolj očara, ko v napsihiranih rafalih violin prepoznamo neskončno moč viharja.
-
Čeprav je dvojec MGMT pred desetletjem zaslovel z nekaj elektropop uspešnicami, gre pravzaprav že od nekdaj za napredno misleča in eksperimentalna glasbenika. Odpor do razmer v sodobnem popu sta izkazala z izrazito psihedeličnima albumoma, s katerima sta prepričala zgolj nekaj glasbenih sladokuscev: prodala sta le peščico izvodov in se zamerila večini oboževalcev. Z letošnjo mojstrovino Little Dark Age pa sta dokazala, da še vedno premoreta veliko pop senzibilnosti, nadarjenosti za pisanje spevnih refrenov, skladanje ganljivih melodij in oblikovanje bogatih aranžmajev. Album, ki z edinstvenim pristopom niha med psihedelijo šestdesetih let in synthpopom osemdesetih, je njuno najboljše delo doslej.
-
Buraz je balkanski, pri nas pa tudi slengovski izraz za brata. Buraza sta torej brata, prava, krvna brata in najboljša prijatelja. Do nedavna sta živela drug mimo drugega. Žiga Aljaž, starejši buraz (letnik 1983), se je uveljavil kot grafični oblikovalec, multimedijski umetnik in član (ulično) umetniškega kolektiva ZEK. Bil je tudi frontman postpunk skupine Loudspeaker Alliance, zadnjih nekaj let pa se razvija kot solo izvajalec, avdioproducent in kantavtor. Mlajši buraz Grega Jakhel Kolarević (letnik 1988) ima kljub razmeroma rosnim letom za seboj izjemno burno zgodovino: že v najstniških letih je zabredel na kriva pota in se nekaj časa boril z odvisnostjo. Do poškodbe je bil tudi vrhunski športnik – profesionalni košarkar, zdaj pa deluje kot osebni fitnes trener in spletni zabavljač. Kontrast med bratoma bi bil težko bolj izrazit, kar opaža tudi Jakhel Kolarević: »Moj buraz je alternativec, jaz sem težek čefur. Gre za nezdružljiva svetova, midva pa ju z najino glasbo združujeva. Na najine koncerte bojo prišli tako tisti, ki poslušajo Radio Študent, kot tisti, ki poslušajo Radio Salomon.«
-
Nesesari Kakalulu: Nesesari Kakalulu
Slovenska afrobeat zasedba Nesesari Kakalulu z Obale izjemne veščine dokazuje že s tem, da kljub številčnosti deluje neverjetno usklajeno. Če nas ne očara že skladnost devetih krovnih članov, se zasedbi na odru in plošči pridruži še osem vokalistov. Čeprav so vsi vrhunski glasbeniki, nihče ne pretirava s soliranjem, delujejo povsem harmonično in enakovredno. Prvenec nazorno odraža energičnost in tehnično dovršenost živih nastopov, a žal pri tem tudi ostane, saj deluje bolj kot zbirka izbranih koncertnih posnetkov. Plošča je sicer prežeta z žmohtom, soulom in groovom, toda manjka ji svežine in prave izvirnosti: bolj kot avtorsko delo namreč deluje kot poklon Feli Kutiju, očaku afrobeata in glavnemu navdihu zasedbe.
-
Justin Timberlake: Man of the Woods
Justin Timberlake je na prelomu tisočletja iz vloge boyband marionete presedlal v vlogo inovatorja sodobnega MTV-popa. K temu je pripomoglo dejavno sodelovanje z vrhunskimi producenti, kot sta The Neptunes (Pharell Williams in Chad Hugo) in Timbaland, ki so pravzaprav odgovorni za največje MTV-uspešnice v prvem desetletju novega tisočletja in so z drznimi produkcijskimi postopki zaznamovali zvok blockbuster R’ n’ B-ja tega. Z albumi, kakršna sta Justified in FutureSex/LoveSounds, je Timberlake zacementiral svoj status vodilne pop superzvezde in ga pred petimi leti vsaj deloma upravičil z nekaterimi vrhunci z dvojne plošče The 20/20 Experience, ki je prav tako nastala v sodelovanju s Timbalandom.
-
Kalifornijski noise-pop duo ustvarja zgolj s kitaro, bobni in vokalom, a zaradi simfonije hrupnih tekstur nas ob poslušanju njune tokratne plošče spremlja občutek, da gre za veččlansko zasedbo zapohanih srednješolcev, ki špricajo pouk, v garaži preigravajo melanholične akorde in pišejo pesmi o odraščanju. No Age vseprisotno pop senzibiliteto vztrajno skriva pod debelo fasado kitarskega hrupa in zasanjane lo-fi produkcije. Rezultat je čudovit: konsistentna zbirka najstniških pop punk komadov, ki jih lahko tudi najbolj konzervativni indie geeki poslušajo brez občutka krivde, saj dvojec svojo infantilnost sproti upravičuje s prefinjenim sklicevanjem na klasični art rock 90. let, predvsem pa z izjemno dovršenim »songwritingom«.
-
Lekcija, ki smo se je naučili že pri prvih korakih v splet: ko ti piše neznanec in ti v zameno za pomoč ponuja ogromne količine denarja, gre za prevaro. Pošiljatelji takšnih sporočil se navadno predstavljajo kot nesramno bogati ljudje, ki so se znašli v težavah, recimo v zaporu, zato do premoženja trenutno nimajo dostopa, a če jim bomo pomagali z denarnim nakazilom, ki jih bo spravilo iz zagate, nas bodo kasneje nagradili z milijonskimi zneski. Kupčija je mikavna: vložili bomo nekaj tisočakov, dobili nekaj milijonov, pa še dobro delo bomo naredili.
-
Omega Sun: Opium For the Masses
Vodilni predstavniki obalne in širše domače stoner rock scene so se z izidom prvenca resnično izkazali. V zadnjih letih so občinstvu že s koncerti dokazali, da imajo težke, s hašiševim oljem podmazane kitarske rife v malem prstu, s prvo ploščo pa so to suvereno potrdili. V šestih težkokategornih epopejah so celostno zaobjeli udarnost svojih živih nastopov. Album se očitno sklicuje na vrhunce zapohanega metala devetdesetih let, hkrati pa so, predvsem pri vokalu, prisotne tudi reference na zapuščino klasičnega hard rocka sedemdesetih. Album se v sporočilnosti besedil občasno sicer spotika ob klišeje, vendar jih zasedba s počasnim, a ognjevitim žaganjem družno preglasi.
-
Errorsmith: Superlative Fatigue
Kadar se glasbeniki z novo ploščo na sceno vrnejo po desetletju ali več, bi bilo po navadi bolje, če bi karierni premor podaljšali v nedogled. Vrnitve veteranov so najpogosteje pač razočaranje. Zato je Superlative Fatigue, prvi dolgometražni album, ki ga je nemški producent Erik Wiegand, znan kot Errorsmith, izdal po trinajstletnem zatišju, še toliko večje in slajše presenečenje.
-
Britanski glasbenik Stephen Wilkinsons, ki ustvarja pod psevdonimom Bibio, glasbene sladokusce že dvanajst let zalaga z izjemno svojevrstno produkcijo različnih odvodov elektronskega popa in eksperimentalnih popotovanj v vsaj toliko žanrov, kolikor jih lahko preštejete na prste rok in nog. S šesto izdajo pri elektronski avtoriteti Warp je eklektični opus obogatil z izvrstno ambientalno ploščo, na kateri z rabo razglašenih klavirskih tonov, terenskih posnetkov in prasketajočih organskih tekstur poslušalca počasi utaplja v pomirjujočo melanholijo. Album, ki je njegovo najkoherentnejše delo doslej, je hkrati sproščujoč in zahteven: lahko bi deloval kot spremljava seanse joge ali pilatesa ali pa kot filmska glasba morbidne postapokaliptične drame.
-
Miha Kramli, terapevt, vodja Klinike za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti
Klinika za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica deluje že petindvajset let. Gre za prvo in edino ambulanto v Sloveniji, ki nekemične odvisnosti obravnava kot bolezenska stanja. Ustanovljena je bila za zdravljenje kemičnih zasvojenosti, ker pa deluje v območju, kjer je bilo nekoč v razcvetu igralništvo, so se v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pojavile nove oblike odvisnosti. Zasvojenci z igrami na srečo so potrkali na vrata zdravstvenega doma; prihajali so predvsem gosti igralnic in tudi tam zaposleni, ki so prav tako zapadali v zasvojenost. Zadeve so se v zadnjih letih začele poglabljati, saj so se kar naenkrat pojavile nove oblike nekemičnih zasvojenosti; od prekomerne uporabe računalniških iger, spleta in družabnih omrežij do pretiranega igranja spletnega pokra, zasvojenosti s športnimi stavami, hitro vožnjo in borzo. Pred časom je vzniknil nov fenomen: mlada dekleta, ki so zasvojena z ličenjem. Miha Kramli na kliniki deluje kot terapevt, zdravljenju nekemičnih odvisnosti pa se posveča že petnajst let. Ker gre za edino ambulanto v javnem zdravstvu, ki se ukvarja s tem področjem, k njemu po pomoč prihajajo ljudje iz vse Slovenije. Trenutno zdravi 222 ljudi, ki trpijo zaradi nekemičnih odvisnosti. Več jih je kot zasvojencev z drogami: teh je na kliniki v Novi Gorici trenutno 195. Znotraj nekemičnih zasvojenosti večinski del pomenijo računalniške igre in družabna omrežja. Odvisnost s Facebookom je na prvem mestu.
-
John Maus, ameriški postpunkovski kantavtor in doktor politične filozofije, je po dolgih šestih letih ponovno dokazal, da je eden največjih mojstrov svoje domene. Ta je trdno zasidrana v temačno synthpop nostalgijo, a hkrati odločno zazrta v prihodnost, kar se kaže v edinstveni sodobni interpretaciji klasične postpunkovske zapuščine. Kot se spodobi, novo ploščo zaznamujejo ponavljajoči se nihilistični vzkliki, ki so z bogato paleto efektov pogosto zmaličeni do nerazumljivosti. Čvrste basovske linije so podkrepljene z blaženimi, kanček baročnimi synthovskimi linijami, kar pričara resnično evforično, hkrati pa tudi precej gotsko naravo plošče. Prejšnjega studijskega presežka Mausu vseeno ne uspe doseči – a vprašanje je, ali je to sploh mogoče.
-
22. 12. 2017 | Mladina 51 | Družba
Pregled leta: Od nesmisla se zvrti
Še pomnite obroče hoola hoop, ki ste jih v prejšnjem stoletju vrteli okoli bokov? Ali pa računalničke Tamagochi, plastične dude, furbyje in vrtalke Beyblade, ki ste jih morali nujno kupiti otrokom, saj bi ti sicer zaradi osramočenosti pred vrstniki padli v globoko depresijo? Vsako leto je leto uspeha nekega vsaj na videz nesmiselnega izuma, ki nepričakovano preraste v obsesijo maničnih hord mladoletnih potrošnikov. Lani so bili to napihljivi gumijasti labodi in flamingi, leto pred tem lovljenje Pokemonov v obogateni resničnosti, letos pa si je lovoriko najbolj butaste igračke leta prislužil fidget spinner. Gre za vrtalko, ki jo po navadi sestavlja trikraka plastika, pritrjena na vrtljiv mehanizem. Vrtalko si nataknemo na prst, jo poženemo in se za kakšnih 30 sekund izgubimo v transu (ne)osupljivega vorteksa. K sreči so fidget spinnerji z obličja zemlje izginili, preden smo jih sploh lahko zares razumeli.
-
22. 12. 2017 | Mladina 51 | Kultura
Nekega večera se s prijatelji usedemo v lokal in naročimo pivo. Razgledamo se naokoli in ugotovimo, da se čisto vsi navzoči z vso svojo možgansko kapaciteto osredotočajo na raznovrstne življenjsko pomembne podvige. Za sosednjo mizo sedi skupina strokovnjakov za bojevanje proti smrtonosnim virusom, ki svet rešuje pred epidemijami nalezljivih bolezni. Zraven njih za manjšo mizo sedi mlad par, ki ima precej zapleten odnos: sta namreč akterja hladne vojne. Dekle predstavlja Sovjetsko zvezo, fant pa Združene države Amerike. Intenzivno se bojujeta za politični vpliv nad drugimi državami sveta. Nekaj metrov stran opazujemo omizje okoljsko ozaveščenih prijateljev, ki tekmujejo v tem, kdo bo uspešnejši v fotosintezi. Eden od njih vidno uživa in se ves čas smeji, saj končno enkrat zmaguje, ker najbolj uspešno pogozduje planet. Ob njih se gnete in na ves glas vriska klapa mladih monarhov, ki se trudijo razširiti svoje veličastne imperije.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Kultura | Dogodki
Zvočni zid alt-rock nostalgije
Velika dvorana ljubljanskega Kina Šiška je konkretno zapolnjena in na odru se v oblaku umetne megle pojavijo silhuete shiranih rockerjev. Iz semplerja zaigra distorziran mehanski beat, ki ga po nekaj »loopih« podkrepijo udarci po glasno ozvočenih bobnih, hkrati pa membrane zvočnikov dvorane prevzamejo zvočni zid nostalgičnih sintesajzerjev in rifi težko naefektirane kitare. Prižge se stroboskop, ki kljub temu, da je koncert na dan boja proti aidsu, utripa s tolikšno hitrostjo, da pripomore bolj k ozaveščenosti glede epilepsije. Občinstvo podivja, pevec se zvija v slogu ikoničnih rock&roll plesnih gibov in po mikrofonu vpraša: »Are we hologram? Or are we vision?« Smo hologrami? Ali smo vizija?
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Družba
»Karte proti človeštvu rešujejo Ameriko«
Nagajivi lastniki podjetja Cards Against Humanity, ki izdaja samooklicano »žurersko igro za grozne ljudi«, so svoj repertoar trženjskih akcij obogatili s še eno domiselno potezo. Tokrat naj bi potrolali ultimativnega trola, predsednika ZDA. Kupili naj bi zemljišče v obmejnem delu puščave v ameriški Arizoni – prav tam, kjer naj bi vlada ZDA po Trumpovih napovedih postavila zloglasno konkurenco kitajskemu zidu – zid, ki naj bi Ameriko fizično ločil od Mehike.
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Kultura | Portret
Pred objektivom Tadeja Vaukmana se tudi tisti najbolj sramežljivi tako sprostijo, da se pustijo fotografirati v skrajno intimnih trenutkih, denimo takrat, ko so popolnoma razgaljeni, ko se tuširajo, ko bruhajo, si strižejo nohte in celo takrat, ko si brijejo sramne dlake. Morda tudi zato, ker so subjekti njegovih fotografij v tistih trenutkih običajno vinjeni, predvsem pa zato, ker gre skoraj vedno za dobre prijatelje, ki so po besedah avtorja pravzaprav njegova druga družina.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Kultura
Fekalni ekspresionizem oziroma poop-art
Ljubljanski multimedijski umetnik The Miha Artnak je te dni uspešno izpeljal še eno izmed domiselnih potegavščin. S svojimi duhovitimi podvigi je doslej že večkrat marsikoga napetnajstil, denimo takrat, ko je policistom, ki so ga želeli ustaviti (in oglobiti) pri ustvarjanju Vzorca iz otroštva – osupljivo dolgega grafita, narejenega v eni potezi – suvereno predložil ponarejeno dovoljenje in mirno ustvarjal naprej.
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Kultura
V času, ko je v ZDA veliko upravičenih razlogov za protest, navdušenci nad humoristično znanstveno fantastiko Rick in Morty protestirajo s precej prozaičnim razlogom – hočejo sečuansko omako za piščančje medaljone, ki je McDonald’s v ponesrečeni piarovski kampanji ni skuhal dovolj za vse goreče fene nadaljevanke. Ne le da jo hočejo, zanjo so se pripravljeni tudi boriti. Z denarjem in s pestmi.
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Kultura | Portret
Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek, plesalski tandem
Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek kljub svojim rosnim letom sodita med naše najvidnejše plesalce – in tudi med najaktivnejše. O tem priča že zgolj dejstvo, da je na jesensko popoldne, ko smo kramljali o njunem delu, imel 22-letni Žigan hud jetlag, saj se je le dan pred tem vrnil s tretjega gostovanja na Kitajskem, 20-letni Gašper pa je imel stisko s časom, saj se je moral udeležiti vaje plesne skupine, ki jo poučuje. V njunih potnih listih bo počasi začelo zmanjkovati prostora za vse žige, ki jih prejemata ob mejnih kontrolah, ko s svojo avtorsko predstavo Alien Express gostujeta širom po svetu.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Kultura | Portret
Nedvomno je eden naših najvidnejših oblikovalcev mlajše generacije, ki svojo kariero gradijo na tujih tleh. V svojih delih briše meje med oblikovanjem in umetnostjo, saj njegovi nekonvencionalni dizajni temeljijo na prepričanju, da je včasih za oblikovalski presežek treba formo postaviti pred funkcijo. Namesto da bi se podrejal vsebini, se posveča kompoziciji, simboliki, barvi in tipografiji. Rezultati tovrstnega pristopa k oblikovanju so izjemni, pa naj gre za oblikovanje plakatov in črk, za spletni dizajn ali ilustracijo. Nemalokrat si v ustvarjalnem procesu privošči eksperimentiranje s tehnikami in mediji, in četudi bi uporabnik od klasičnega oblikovalskega izdelka, kot je denimo plakat, pričakoval jasno in neposredno podajanje ključnih informacij, se sam na to požvižga in ustvarja dela, ki imajo mnogo več umetniške kot pa uporabne vrednosti.
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 | Družba
Bil je vroč junijski petek, ura je bila šest popoldne. Zbrali smo se na Vojkovi ulici v ljubljanskem naselju Bežigrad, in ni nas bilo malo, ki smo se postavili na start. Počakali smo na znak in tek se je začel. Ni bilo enostavno. Zrak je bil težak, mnogi smo komaj lovili sapo. Kot da že peklenska vročina ne bi bila zadostna ovira, pa so nam organizatorji po vsakem pretečenem kilometru v obraz vrgli še polno pest barvastega prahu. Ja, barve so metali v nas, tako da nismo bili videti le zaripli in marogasti, temveč tudi modri, zeleni in rožnati. Od glave do pet. Prah se je zažrl povsod, ob stiku z znojem pa je na koži ustvaril debelo barvno fasado, ki je prekrila vse možne pore in telesu onemogočila sistem naravnega samohlajenja. Proti koncu se je resnično zdelo, kot da bo tek barv za nas, neizkušene tekače, poslednji »maraton«. Kljub vsem bizarnim oviram pa je meni in še nekaj zagretim tekačem, ki ob startu nismo bili pijani kot mavre, tek uspelo končati med prvimi.
-
9. 6. 2017 | Mladina 23 | Kultura
Študentje ljubljanske Akademije za umetnost in oblikovanje (ALUO), naše prve šole, kjer je bilo mogoče študirati vizualno umetnost, ob koncu študijskega leta vedno pripravijo skupinsko zaključno razstavo. Doslej so s temi razstavami predvsem izpolnjevali študijske obveznosti, pridobili končne ocene ter drug drugemu, pa tudi profesorjem pokazali sadove celoletnega izobraževanja, ustvarjanja in piljenja veščin. Letošnja razstava, ki se odpira na dan izida te številke Mladine, pa želi biti veliko več kot to. Bila naj bi prvi korak na ambiciozni poti, na kateri naj bi se akademija preobrazila v vodilno umetniško in oblikovalsko šolo na Balkanu in v Srednji Evropi. Z razstavo, na katero si s premišljeno promocijsko kampanjo prizadevajo privabiti širše – laično in strokovno – občinstvo, bodo skušali dokazati, da se pri vsebini, ki jo ustvarjajo nadarjeni študentje, v zadnjem času dogaja radikalen premik navzgor.
-
9. 6. 2017 | Mladina 23 | Kultura | Portret
Dan Adlešič, oblikovalec in vizualni umetnik
Je eden tistih umetnikov, ki se zavedajo naslednjega: če se jemlješ preveč resno, te ne bo resno jemal nihče. Njegova »prismuknjena« dela podirajo meje med unikatnim oblikovanjem, instalacijsko umetnostjo in oblikovanjem, predvsem pa jih zaznamuje izrazito humoren značaj. Po tradiciji sodobne nizozemske šole unikatnega oblikovanja ustvarja pohištvene objekte, ki imajo mnogo več konceptualne kot uporabne vrednosti. Prepričan je, da se »ljudje lažje poistovetimo z vsakdanjimi predmeti kot pa z neko abstraktno sliko ali čim podobnim«.
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Kultura
Jennifer Lyn Morone je ameriška umetnica, ki se že dobra tri leta posveča umetniškemu problematiziranju skrajnega kapitalizma in žgočemu vprašanju o skladiščenju in trgovanju z osebnimi podatki posameznika. V sklopu satiričnega umetniškega projekta Jennifer Lyn Morone Inc, ki ga te dni predstavlja ljubljanska galerija Aksioma, se je umetnica registrirala kot korporacija. Vsak vidik svojega življenja in vse podatke, ki jih proizvaja s svojim obstojem, je spremenila v biznis. Pri tem je prisotna tudi pretkana besedna igra z etimološkim izvorom besede: korporacija izhaja iz latinske besede corpus, telo – (in)korporirati je torej »združevati v eno telo«, uteleševati. Umetnica je s tem, da je svojo identiteto spremenila v podjetje, postala utelešena korporacija.
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Kultura | Portret
Dojaja, didžej in producent elektronske glasbe
Redkim didžejem na lokalni rave sceni uspe ostati relevanten tako dolgo, kot to uspeva Marjanu Crnkoviču, bolj znanemu kot DJ Dojaja. Pri tem ostaja zvest koreninam, v značilnem zvoku ostaja konsistenten in se – drugače od nekaterih svojih pajdašev iz devetdesetih let – ne prilagaja komercialnim trendom klubske elektronike. Vendar pa že dve desetletji išče njene napredno zveneče anomalije, ki jih v svojih setih predstavlja mladim rejverjem. Bil je na primer eden prvih, ki je občinstvu, razvajenemu s hitrimi udarci »oldies goldies« štanc, predstavil deep tehno.
-
19. 5. 2017 | Mladina 20 | Kultura
Običajni, nenadarjeni posamezniki lahko v enem dnevu pokonzumiramo zgolj omejeno količino umetnosti, po celodnevnem ogledovanju sodobnih umetniških del z vsega sveta, sploh če so ta konceptualna, torej zakodirana kot nekakšni rebusi, ki jih je treba šele rešiti, pa se nam začne že malce fuzlati. Po umetniških paviljonih Beneškega bienala, največje in najpomembnejše razstave sodobne umetnosti, ki jo vsaki dve leti pripravijo v Benetkah, sicer lahko romamo tako, da se zgolj prepustimo vtisom, ki jih dobimo ob goli neposredni čutni izkušnji razstavljenih del. Če pa se posvetimo pomenom in konceptom, ki za njimi stojijo, zadeva postane toliko napornejša.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Kultura
Francoski umetnik Julien de Casabianca s projektom Outings na svež in domiseln način raziskuje odnos med institucionalno in ulično umetnostjo, tako da klasična umetniška dela, sicer izolirana v okolju umetniških ustanov, v galerijah in muzejih, postavi na javne površine.
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Družba
V zadnjem času se je, tudi zaradi možnosti, ki jih ponuja splet, po svetu razmahnilo storitveno prijateljstvo. Gre za prijateljstvo, pri katerem eden od vpletenih drugega najame za to, da se ta z njim druži – brezplačno ali za plačilo. Podjetje RentAFriend denimo že z imenom nazorno pojasni, kaj ponuja: to je plačljiv spletni portal, prek katerega lahko najamemo »prijatelja«, da gremo z njim na sprehod ali popijemo kavo in malo pokramljamo. Če se nam nelagodni položaji in plehki pogovori ne zdijo utelešenje agonije, lahko v najemnem prijateljstvu vidimo tudi izjemno lahek zaslužek. Prijavi se lahko vsak in povpraševanje je ogromno – zgolj na spletni strani RentAFriend se je za potencialno unovčenje socializacijskih spretnosti odločilo že več kot 600 tisoč ponudnikov storitev, in kot je razvidno iz zbirke podatkov, jih več kakor deset živi v Sloveniji. Če se kdaj torej počutite zdolgočasene, osamljene ali pa se preprosto naveličate prijateljev, se lahko tudi pri nas odločite za storitveno prijateljstvo in izbrani najeti prijatelj vam bo za nekaj bruseljskih bankovcev posvetil popoldan. Pa si vsaj približno predstavljate, kako naj bi bilo to videti v praksi?
