Heni Erceg
-
20. 7. 2018 | Mladina 29 | Hrvaška
»To bo Nevihta vseh neviht« je zadnjo tekmo v Moskvi napovedal reporter hrvaške televizije in s tem ustrezno opisal politično proizvedeno nogometno histerijo z vsemi značilnostmi vojne histerije izpred 23 let, ko je Hrvaška z akcijo Nevihta svoje ozemlje očistila osovraženih srbskih državljanov. Neznosno ozračje kolektivnega zanosa, v katerem je mučno stvarnost, obup zaradi socialnega in gospodarskega zloma države, v celoti zavzela nogometna žoga, se je navsezadnje sprevrglo v pavlihovski populistični cirkus, ki mu je osnovni ton dajala politična elita. Tista, ki si je brezobzirno prilastila odlike hrvaških nogometašev in si prizadevala njihov uspeh prikazati kot svoj lastni.
-
6. 7. 2018 | Mladina 27 | Hrvaška
Eh, če ne bi bilo vojne … in tranzicije iz teme v svetlobo, iz revščine v obilje. Vendar ne za ljudske množice – te so vse revnejše, ljubljena domovina pa jim tone v bedo in brezup –, le za izbrance. Bojevnike in junake. Ki so menda edini zaslužni za nastanek neodvisne & suverene Republike Hrvaške. Recimo Ante Gotovina, general in največji junak tako imenovane domovinske vojne. Kje bi bil danes, če te vojne ne bi bilo? Kje v Franciji, v tamkajšnji Tujski legiji, v družbi plačancev, kjer je bil, ko se je vojna na Hrvaškem začela? Dobival bi njihovo penzijico ali nemara tičal v kakem zaporu. Tako pa so ga po nekaj letih, ki jih je, obtožen hudih vojnih zločinov med akcijo Nevihta 1995, prebil v haaškem priporu, na Hrvaškem pričakali z vsemi državniškimi častmi. Medtem mu je skrbna država postavila gromozansko hišo v rojstni vasi, sam pa je povedal, da se bo v prihodnje ukvarjal z ribolovom! Še ena lažna romantična zgodbica o mogočnem generalu, ki si natakne stare hlače, vzame ribiške palice in mreže in se odpravi na morje v nonotovi barki, da bi nahranil družino, čeprav ima brez dvoma zavidanja vredno pokojnino zaradi neznanskih zaslug za osvoboditev Hrvaške in bojnih veščin, s katerimi je v beg pognal več deset tisoč srbskih civilistov. Toda ne, Gotovina je v zgolj nekaj letih »ribičije« obogatel, postal je lastnik številnih donosnih ribogojnic, nobenih težav ni imel z dobivanjem koncesij in kupovanjem sodobnih ribiških čolnov, pridobivanjem državnih subvencij in ugodnih posojil ... Pripadniki državne elite so pogosto gostje njegovih obratov, med njimi tudi nekdanji vodja socialdemokratov Zoran Milanović.
-
22. 6. 2018 | Mladina 25 | Hrvaška
»Si morete misliti, lepo vas prosim, nočejo priti, čeprav jim ponujamo kar tri tisoč kun, hej, tri tisoč … za celodnevno delo brez premora sredi tega prečudovitega mesta pri temperaturi 40 stopinj, pa še spanje v bližnjem zabojniku.« Nekako tako je slišati neverjetno čudenje oziroma turobne žalostinke lastnikov restavracij in kavarn v Dalmaciji, približno milijon jih je, ki imajo hude težave s privabljanjem cenene delovne sile. Ta naj bi garala v njihovih gostinskih objektih, spala v nečloveških razmerah in za to dobila miloščino, ki jo lastnik včasih izplača, še pogosteje pa ne. V Splitu sta se lastnika restavracij stepla, ker sta oba hotela istega kuharja, enega od redkih, ki so se odločili za sezonsko delo v tem mestu; kakorkoli že, zaradi letošnjega nenavadnega pojava – pomanjkanja cenene delovne sile v turizmu – je zavladal popoln preplah. Kako to, da prebivalci Slavonije, nekoč bogate pokrajine, ki je danes popolnoma opustošena in kjer se velika posestva s hišami prodajajo za toliko, kolikor stane avtomobil srednjega razreda, nočejo biti več izkoriščana sezonska delovna sila v turistični Dalmaciji? Kako jih ni sram, da se namesto za slabo plačano ponižujoče delo v kakem fensi hotelu na rodni grudi odločajo za odhod v evropske države, kjer jih bodo za enako delo prijavili, bolje plačali in ne bodo živeli v ozračju zadušljivega sovraštva, kakršno vlada v mali državi velikega turizma? In kako sploh rešiti to strahovito težavo zmanjševanja števila Hrvatov, demografsko katastrofo, ki se vsiljuje kot osrednja politična tema v državi, zamišljeni kakor kraj srečnega imena, kjer živijo vsi pripadniki etnične skupnosti Hrvatov?
-
8. 6. 2018 | Mladina 23 | Hrvaška
Uspelo jim je skupaj – ženskam, moškim, mladim, starim in – najpomembneje – irski vladi. Skupaj so dosegli odpravo diskriminatornega konservativnega zakona, s katerim je katoliška cerkev več desetletij dokazovala, kolikšen družbeni vpliv ima, čeprav je hkrati zamolčevala zgodbe nekaj sto nesrečnih otrok, ki so jih po samostanih spolno zlorabljali irski duhovniki in jim uničevali življenje. Državljani Irske so odšli na referendum in z večinsko odločitvijo razveljavili 8. dopolnilo, s katerim je bila ženskam odvzeta pravica do splava, kar je bilo del sistematičnega, inkvizitorskega poniževanja ženske, katere vloga je na Irskem določena celo z ustavo. Po njej »z delom v hiši podpira državo, kajti blaginja brez tega ni mogoča«. Zdaj so Irke končno »stopile iz hiše«, referendum, ki ga je pripravila vlada, pa je pokazal, v katero smer se obrača današnja Irska, po številu prebivalcev tako podobna Hrvaški. Z odločitvijo večine, da se prepoved splava odpravi, so Irci sporočili, da katoliška cerkev ne bo več odločala o usodi žensk; te so bile od leta 1983, ko so v tej državi sprejeli enega najstrožjih zakonov o splavu v Evropi, kriminalizirane in so bile zaradi splava lahko kaznovane celo s 14-letno zaporno kaznijo. V glavnem, Irska se je dvignila proti ultrakonservativni preteklosti, Hrvaška pa vztrajno koraka nazaj, Irci in Irke so brez razlik med urbanim in ruralnim ženskam zagotovili pomembno pravico, po hrvaških mestih pa ultrakonservativci korakajo na Pohodu za življenje in zahtevajo prepoved splava, z novim referendumom pa tudi občutno omejevanje pravic manjšin.
-
25. 5. 2018 | Mladina 21 | Hrvaška
Leto 1991 bi moralo biti njegovo. Mitsko leto boja za Hrvaško, ki pa ga je, žal, zamudil, ker takrat še ni imel razvitega nacionalnega čuta. Potem je v njegovo življenje treščil Agrokor, padli koncern, in premier se je lotil smrtno nevarne akcije reševanja države, prepričan o svojih sposobnostih generala in stratega, zaradi katerih bo nazadnje postal legenda. Toda, toda … prav tako kot v vojni na Hrvaškem ni šlo brez hudih zločinov, se niti pri ukvarjanju z Agrokorjem ni bilo mogoče izogniti koruptivni naravi stranke, ki državo »rešuje« že skoraj tri desetletja.
-
11. 5. 2018 | Mladina 19 | Hrvaška
Življenjepisi so težavna stvar in pozneje jih je nevarno razlagati, kajti v njih najdemo marsikaj, pogosto obilico obojega – vrednega in bednega. Nič drugače ni z življenjepisom Enverja Čolakovića, hrvaškega pisca, ki je živel v mračnih časih in je bil leta 1944 imenovan za kulturnega atašeja NDH na Madžarskem. Zato je predlog Društva hrvaških književnikov in zagrebškega župana, da se park v središču prestolnice poimenuje po njem, antifašiste spodbudil k burnim odzivom. Znani igralec Vilim Matula je dejal, da je bil Čolaković »predstavnik zločinske in klavske kulture v tedaj zločinski Madžarski«.
-
26. 4. 2018 | Mladina 17 | Hrvaška
To je uličica v središču Zagreba, v katero zaideš zgolj po naključju. V njej najdeš kavarnico ali dve, med bleščečimi reklamami in bankomati pa je skrit oziroma komaj viden skromen spomenik dvema resničnima junakinjama hrvaškega antifašističnega gibanja. Ta neopazna pasaža se zadnjih nekaj let spet imenuje Prehod sester Baković. Spet pravim zato, ker sta v devetdesetih letih – v vrtincu evforije vračanja Hrvatov k tisočletnim ognjiščem in ločitve od osovražene Jugoslavije – sestri izgubili pravico do tega, da se ju spominjamo, čeprav je ta spomin ponazarjala le uličica, nič daljša od malo daljšega hodnika. Težko bi rekli, da prav veliko Hrvatov sploh ve, kdo sta bili sestri Baković in s čim sta si zaslužili resda zanemarjena doprsna kipa, ki ju je komaj mogoče opaziti v središču mesta, v katerem sta živeli. No, kako bi to sploh lahko vedeli ljudje v državi, kjer se leta in leta zatira vsakršen spomin na antifašizem, v državi, kjer – čeprav je bila med drugo svetovno vojno vključena v zvezo antifašističnih držav – niti letos ne bo nobene uradne prireditve, s katero bi počastili 9. maj, svetovni dan zmage nad fašizmom.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Hrvaška
Je vse skupaj zgolj naključje ali časovno dobro tempirano izsiljevanje, za katero se je odločil hrvaški premier, potem ko je zmolil dva Očenaša in nekaj Zdravamarij? Vrag vedi, kajti prav on se je od glave do kopit vmešal v totalno vojno med cerkvijo in vladajočo klerikalno stranko. Poleg tega so huda nesoglasja, ki so od znotraj razklala to nacionalistično stranko, povzročila pa jih je skorajšnja ratifikacija istanbulske konvencije, resno ogrozila že tako omajani položaj predsednika vlade in vodje stranke. Na eni strani radikalci v lastni stranki, na drugi močna in neuklonljiva katoliška cerkev, ki ji je tako ali tako figo mar za omejevanje nasilja nad ženskami, od vseh skupnosti pa priznava samo skupnost moškega in ženske, v kateri je ženska implicitno podrejena, pač v skladu z modelom izpred milijona let, ko je bila Eva ustvarjena iz Adamovega rebra. Vse drugo je protinaravni razvrat, zoprvanje bogu, Satanovo delo …
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Hrvaška
Kdo jih ne bi razumel? Teh skupin Hrvatov, ki jih spravlja ob pamet, da jih silijo v nekaj, česar od samega nastanka države niso vajeni – v neposlušnost, postavljanje po robu najljubši partiji, ki si jih je pred četrt stoletja dobesedno izmislila kot svojo falango in zvest volilni stroj. A zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi: popolna shizofrenija je z vladajoče stranke prešla tudi na njene najzvestejše podložnike, in to zaradi precej nepomembne malenkosti, za kar večina tukajšnjih kleronacionalistov v resnici ima istanbulsko konvencijo. Eden od dokumentov Sveta Evrope, kakršnih je v Hrvaško prispelo že na stotine, se je nenadoma izkazal za grozeče jabolko spora, najprej v vrstah vladajočih desničarjev, potem pa kot samodejen odziv tudi med zmedenim članstvom. To tako ali tako ne razume niti, da je Zemlja zares okrogla, kaj šele, da bi zdaj moralo dojeti in celo sprejeti nekakšno ideologijo spolov, o kateri menda govori, čeprav dejansko sploh ne, ta pomembna konvencija.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Hrvaška
»V interesu javne varnosti naj se vsi Judje (krščeni ali ne) in Srbi (najsi so prestopili v katolištvo ali ne) … pošljejo v zbirno taborišče Županijske uprave v Gospiću.«
-
Če si majhen, še ne pomeni nujno, da moraš biti neznaten. Ravno nasprotno, lahko si majhen, a kljub temu velik. Takšne skupnosti, države … obstajajo. Obstajajo, toda mednje nikakor ne sodijo tukajšnje državice, nastale z razpadom matične države; ne le prva, druga, tretja … vse, ki jih vodijo nesvobodni, omejeni birokratski umi, se ozirajo za pokrovitelji med velikimi in močnimi, z zahoda ali vzhoda. Hrvaška bi se odrekla celo Piranskemu zalivu in delu Donave na meji s Srbijo, dokončno bi dvignila roke od tako ali tako namišljene politične suverenosti in še od marsičesa … samo če bi to od nje resno zahtevala Amerika, pa čeprav ta zdajšnja, bedna, Trumpova. Prav kakor bi Srbija slekla še zadnje hlače, če bi to od nje terjala Rusija, celo takšna, kot je zdaj, Putinova. Kaj pa BiH? Ta obnemogla skupnost treh narodov, v kateri dve nacionalistični stranki nenehno pogledujeta proti Zagrebu in Beogradu, tretja, bošnjaška, pa se dobrika Ankari in zaradi vdanosti turškemu diktatorju resno grozi z muslimanizacijo Bosne po zgledu Turčije pod vodstvom Recepa Tayyipa Erdogana.
-
»Nas tlači mora ali…?« so se spraševali prebivalci hrvaškega glavnega mesta, ko so opazovali, kako z vseh drogov vihrajo zastave sovražne države. Tako daleč smo torej prišli? Vse mesto je v zastavah, ustavili so celo promet, da bi izkazali spoštovanje človeku, ki je še leta 1995 sredi Hrvaške, takrat vnet radikalec, govoril, da ustaši ne bodo nikoli zavzeli tega dela zasedenega hrvaškega ozemlja? Poleg tega pa še ves ceremonial na dvoru predsednice države. Eh, ja, politika je vrag, ne sprašuje se, kako čuti ljudstvo, ne pojasnjuje, kakšen smisel ima prihod srbskega predsednika Aleksandra Vučića v Zagreb. Ne pojasni niti tega, da se s srečanjem obeh predsednikov pravzaprav ne bo rešilo nič v brezupnih odnosih med malima balkanskima državama, ki sta tako zelo podobni druga drugi. Kajti malenkostni napredek, ki ga je bilo mogoče slutiti še pred tremi leti, je medtem strmoglavil na raven nenehnega grobega in nevarnega medsebojnega obtoževanja, v katerem sta prednjačila prav sedanja predsednika obeh držav. Zdaj pa sta se končno sestala v Zagrebu na pogajanjih o vsakdanjih vprašanjih, ki jih urejene države rešujejo z uveljavljenimi diplomatskimi postopki, posebej še, ker v odnosih med Hrvaško in Srbijo pravzaprav ni bistvenih nerešenih vprašanj. Meja na Donavi? Spor zaradi nekaj litrov vode. Podatki o ljudeh, ki so izginili v vojni? Gre za milijone? Ne, za poldrugi tisoč. Hrvatov in Srbov. Vojna odškodnina? Katera od držav bi sploh morala plačati večji znesek?
-
Gospod Mijo je v življenju delal marsikaj, vse, česar se je lotil, pa je počel s srcem in veliko delovno vnemo. Bil je bobnar v rockovski skupini Žanjci, za katero na glasbeni sceni resda ni ostala kaka pomembnejša sled, potem se je v podjetju, v katerem dela, ukvarjal z najrazličnejšimi opravili in se počasi vzpenjal po hierarhični lestvici. Ker je kazal očitne menedžerske sposobnosti, je kmalu postal glavni finančnik in je lahko povsem samostojno razpolagal z denarjem podjetja, saj je užival popolno zaupanje lastnikov in delničarjev. Vedno se je trudil, da bi denar čim bolj oplemenitil in tako povečal vrednost podjetja. To se imenuje katoliška cerkev, gospod Mijo pa v njej opravlja naloge vodje skupnosti prebendarjev. Za ta nenavadni poklic je hrvaška javnost menda prvič slišala šele pred kratkim, ko se je razkrilo, v kaj vse in kako je monsinjor Mijo Gabrić vlagal precejšnje cerkvene denarce.
-
Smejala sva se veliko, veselo, pa tudi grenko, med dolgoletnim sodelovanjem vsak dan, potem pogosto, vedno sproščeno. Nato pa je moj dragi Predrag Lucić, eden izmed ustanoviteljev Feral Tribuna, novinar, pisec, dramaturg, pesnik … umrl. Z njegovim odhodom je plamenček v enem od feralov ugasnil, smeh svobode pa je utihnil, kot bi odrezal. Prijatelji, pisci in novinarji z vseh koncev nekdanje Jugoslavije so se spomnili tega nenavadno blagega človeka in resnobne, nenadomestljive osebnosti hrvaškega novinarstva, pa tudi satire, pesništva in kulture nasploh. O Peđi pa so svoje povedali tudi številni sicer zlovoljni desničarski podleži, vzradoščeni ob smrti človeka, ki jim je šel z nadarjenostjo, humorjem, članki in pesmimi hudo na živce. Svojat si je ob smrti enega od feralovcev dala duška, prav tako brezmejni cinizem vladajoče garniture, ki že leta uspešno proizvaja vso to facebookovsko bedo in se je, skrita za zasloni svojih naprav, silno razveselila Lucićeve smrti, prepričana, da se ji je s tem še bolj na široko odprl prostor za neznosno nasilje in sovraštvo do tistih, ki so, tako kot Predrag, bili in ostajajo trdni, svobodni kontrapunkt ideologije zadušljive provincialnosti.
-
Nabor žaljivk, s katerimi se radi obkladajo Hrvati, je širok, med njimi pa je ena, ki brez dvoma velja za najstrašnejšo, saj je skoraj enaka prekletstvu; tistemu, ki mu je namenjena, preprosto ni pomoči, je slabši od vseh tukajšnjih hudodelcev, vojnih zločincev, politikov. Je dezerter! To besedo uporabljajo vsi, ki kaj pomenijo, od politikov do novinarjev, posebej ljuba pa je nekemu velecenjenemu književniku. Z njo rad, kadar le more, more pa kar pogosto, napada kolega novinarja in književnika, ki je menda dezertiral iz slavne hrvaško-srbske vojne. Čeprav to ni res, zelo temeljito in boleče je oddelal dodeljeno mu vojno porcijo, zaprt v neki vojašnici, v kateri je bil ves čas v smrtni nevarnosti, saj so ga mobilizirali ravno zato, ker naj bi bil »sovražnik« tedanjega režima.
-
15. 12. 2017 | Mladina 50 | Hrvaška
Vsi časopisi in TV-postaje so objavili tole obvestilo: »Voznike opozarjamo na posebno prometno ureditev, za vsa vozila je prepovedano parkiranje v okolici Koncertne dvorane Vatroslava Lisinskega, vsem, ki prihajajo z osebnimi avtomobili, priporočamo, da parkirajo v bližini Zagrebškega velesejma, od tam se bodo lahko z mestnimi avtobusi brezplačno odpeljali do Lisinskega.« Je nemara v Zagreb prispel Nick Cave in se je velikodušni zagrebški župan v tem predbožičnem času odločil, da bo njegovim oboževalcem omogočil brezplačen avtobusni prevoz do dvorane? No, to bi bilo krasno, vendar ni bilo tako. V dvorani je bil napovedan prostaški plemenski semenj, uradna generalsko-braniteljsko-proustaška žalna slovesnost za vojnim zločincem Slobodanom Praljkom, hrvaškim mučenikom, ki si je vzel življenje po izreku sodbe, s katero mu je haaško sodišče dosodilo 20 let zapora. Zaradi vtisa, ki ga je patetični dramolet javnega samomora napravil na Praljkove oboževalce, so ti v njegovem dejanju prepoznali pomembnost kakega Sokrata ali Shakespearovih junakov, ne pa recimo Göringa. Zato so na začetku žalne slovesnosti, ki se je je udeležila množica ljudi, prebrali prav Shakespearov sonet.
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Hrvaška
Pogosto se je zgodilo, da je poslal sporočilo: »Naj pride, da ji osebno pojasnim, kaj počnejo njeni ustaši!« In kako rad je imel TV-kamere, prav kakor vsi ti nasilni izrodki, vsi so se širokoustili pred njimi in javno blebetali stvari, ki so bile pozneje na sojenju v Haagu zanje zelo obremenilne. Bila sem v Vrliki, ko je ukazal bombardirati to mesto v okupirani Krajini, in posneli smo letala JLA, kako odmetavajo svoj tovor na bolnišnico, kamor so se zatekli stari in bolni meščani, ki jih niso pravočasno evakuirali. Zaradi teh posnetkov so njegovi sodelavci, generali iz vrha JLA, na beograjski televiziji pripravili oddajo, s katero naj bi vsemu svetu pojasnili, da so posnetki divjaškega uničevanja bolnišnice, označene z velikim redečim križem, v resnici navadna montaža in ustaška propaganda. Kajti JLA, se razume, ne bi nikoli napadla svojega ljudstva.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Hrvaška
Mlada ženska je stopila za govorniški pult v parlamentu in spregovorila o slabem položaju hrvaških upokojencev. Govorila je v glavnem o splošno znanih stvareh in dodala, da se na Hrvaškem najslabše godi srbskim upokojencem, ki so »zaradi okoliščin, na katere niso mogli vplivati, prikrajšani za pokojnine, s čimer so kršene njihove temeljne človekove pravice«. To zadnje se nanaša na čas vojne in množičnega pregona državljanov srbske narodnosti, od katerih večina vse do danes nima priznane pravice do pokojnine, hiše, stanovanja … Vse to so znana in tisočkrat prežvečena dejstva, zakaj je torej ta nastop dvignil toliko prahu v parlamentu, medijih, javnosti? Menda poslanka takšnega vika in krika ter nacionalističnega besnila ni povzročila zgolj s tem, da je govorila o ogroženih pravicah upokojencev?
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Hrvaška
Pred kratkim je na Poljsko odpotoval nov, tokrat večji kontingent hrvaške vojske in se tam pridružil enotam Nata, ki varujejo vzhodne meje Evrope pred strašno nevarnostjo iz Rusije. Nekako sočasno je Hrvaška po napotkih ameriških mentorjev sprejela nov zakon o domovinski varnosti, obrambni minister pa je pred dnevi v rezervni vojaški sestav vpoklical 18 tisoč državljanov, da bi teden dni počeli vse, kar odrasli fantki pač počno. Tekali, preskakovali vrv, buljili skozi merek na puški, v prostem času pili pivo in si pripovedovali šale, v glavnem pa bili daleč od žena in službenih obveznosti. Sicer bodo za vsak dan, ki ga bodo preživeli na vojaškem urjenju in v skrbi za domovinsko varnost, primerno plačani, tako da bodo domov prinesli kar lepo vsotico.
-
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Hrvaška
Točno ob petih in 50 minut je množica policistov pod plaščem noči prihrumela v dvorec Ivice Todorića z nalogo, da opravi hišno preiskavo v tej ogromni stavbi. Policiste je spremljala kopica novinarjev, ki so jih, kot je na Hrvaškem v navadi, pravočasno povabili, naj se udeležijo pomembne akcije pravne države proti kriminalu in mafiji. Spektakel se je lahko začel. Sočasno so policisti planili tudi v vile Todorićevih tesnih sodelavcev in pozaprli vso poslovno smetano podjetja Agrokor, v katerem je s sprejetjem posebnega zakona oblast prevzela država. Spektakel nočnih aretacij najvplivnejših Todorićevih sodelavcev pa je skazila resna pomanjkljivost. Lastnika Agrokorja niso našli v dvorcu in ne ve se, kje je. Menda naj bi bil v Londonu. Nemara pa tudi ne. Mogoče se bo vrnil ali pač ne. Morda so ga pravočasno obvestili, da ni več državni ljubljenec. Da je čisto navaden razbojnik, ki je uničil svoje podjetje. Vsekakor je za zdaj plebs prikrajšan za veselje, da bi osovraženega veljaka namesto v razkošnem terencu videl v policijski marici. Še prej so javnost dodobra napitali s pikantnimi podrobnostmi o prevzetnosti družine Todorić, o letovanjih na eksotičnih otokih, o razkošnih porokah, državni organi pa so krivdo za propad Agrokorjevega cesarstva seveda v celoti zvalili na lastnika in upravni odbor. Kajti leta in leta naj bi bili vodilni v podjetju prirejali finančna poročila in na podlagi tega dobivali ogromna posojila brez veljavnega kritja, čeprav je bilo vnaprej jasno, da jih Agrokor ne bo mogel vrniti. Vse to verjetno drži, prav tako to, da se je vanj stekal celo denar iz pokojninskih skladov in da je danes zanje dokončno izgubljen.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Hrvaška
Država zombijev (v slovenščini)
Kako imenovati družbo, v kateri sprejemajo zakone, potem pa jih umikajo, še preden sploh pridejo v parlamentarni postopek? Demokratična? Ali pač partijska tiranija, v kateri je usoda zakonov odvisna zgolj od premierovega diskretnega »tipanja utripa narodu«? Tako se je predsednik hrvaške vlade odrekel zakonu o davku na nepremičnine, ker mu je prišlo na uho, da za takšen harač še ni pravi čas. Potem je umaknil še novi družinski zakon, pripravljen po navodilih trde konservativne desnice, s katerim naj bi država določila, kaj je družina. Po njem zakonski par brez otrok ne bi več imel pravice imenovati se družina, v to vzvišeno kategorijo bi se uvrščali le še Jožef, Marija in jata malih Jezuščkov, vsi drugi pa bi obveljali za brezbožne in jalove zgube.
-
22. 9. 2017 | Mladina 38 | Hrvaška
Hrvaški premier se je tistega dne, 16. septembra, gotovo namrgodil, prezirljivo pa je zapihala tudi šefica države, ko je slišala govor, ki ga je imel francoski predsednik Emmanuel Macron pred člani vlade, preživelimi taboriščniki, rabini in župani. S tem govorom je pretrgal 70-letno zavezo molka in priznal francosko odgovornost za Vel’ d’Hiv – leta 1942 so v Franciji aretirali več kot 13 tisoč Judov in večina jih je končala v Auschwitzu, med njimi pa je bilo tudi 4115 otrok. Vsekakor je bilo teh Judov precej manj od Srbov, Judov in komunistov, ki so umrli v hrvaškem Jasenovcu.
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Hrvaška
Vse se je začelo, ko je predsednik Franjo Tuđman pred zbrano množico vzkliknil: »Imamo Hrvaško!« in si nemudoma uresničil sanje – preselil se je v ogromno vilo v elitnem delu Zagreba, seveda pa je iz nje najprej izselil tedanje stanovalce. Še danes v tem skritem poslopju živi njegova družina: sinova, žena, hči, vnuki, pravnuki. Po istem modelu je kmalu tudi njegov najljubši trgovec od države dobil dvorec, katerega fotografije so se v medijih začele pojavljati šele zdaj, ko se je po Agrokorju razširil vonj po propadu. Še včeraj je Ivica Todorić sanjal, kako bo v svojih trgovinah iz ljudi izmolzel še kako kuno več s tem, da bo v njih uredil priročne ambulante, da bi tisti, ki bi prišli po kruh in mleko, lahko na istem kraju dali še kri, si izmerili tlak … Nekako so mu le dopovedali, da to ni najprimernejša rešitev. Ko se je naučil plavati, si je privoščil nesramno drago jahto, potem še helikopter, da bi bil čim hitreje v svoji novi vili Medeji v bližini Opatije, veliki zgradbi na kilometrski parceli in nedostopnih morskih čereh.
-
25. 8. 2017 | Mladina 34 | Hrvaška
Zdaj ni več vprašanje, kako jih privabiti, ampak kako se jih ubraniti. Govorimo o turistih. Kako ta nenadzorovani množični pojav spraviti v normalne, sprejemljive okvire? Se Hrvaška lahko česa nauči od drugih evropskih držav, iz omejitev množičnega turizma, za katere so se odločile? Kajti to, kar se dogaja letos poleti, le stežka imenujemo civiliziran dopust, prej gre za nevzdržno barbarstvo, pri katerem se dela škoda oziroma se uničuje sleherni še preostali košček javnega dobrega na obali in otokih. V osebni interakciji med gosti in tistimi, ki oddajajo apartmaje, hiše, garaže, lope … se s tihim blagoslovom lokalnih oblasti vsem na očeh uničuje že tako neustrezna infrastruktura mest na obali in ona še bolj pomilovanja vredna v otoških mestecih. Brezbrižnost, pogosto tudi koruptivnost lokalnih oblasti, odsotnost nacionalne strategije razvoja turizma, popolna in namerna administrativna zmeda, kar zadeva pristojnosti in odgovornost za ohranjanje javnega dobrega resno grozijo z nepopravljivim uničenjem Dalmacije, ki se zdaj oglašuje kot »nedotaknjena, čista narava« in območje razkošnih kulturnih znamenitosti.
-
11. 8. 2017 | Mladina 32 | Hrvaška
Kaj počnejo Hrvati, ko je zunaj neznosnih 40 stopinj? Mislite, da so, medtem ko vročinski val tali asfalt in povzroča najrazličnejše nevarne neprijetnosti, doma, za zaprtimi naoknicami, v klimatiziranih prostorih? Motite se, Hrvati so bojevit narod, ne bojijo se niti veliko hujšega sovraga, kot je ta peklenska vročina, zato so te dni, oviti v domoljubje kot v nekakšen nepremočljiv dežni plašč, množično drli v mestece Knin, na mitski kraj mogočne zmage nad srbskim okupatorjem. Tam so že dvaindvajsetič proslavili obletnico Nevihte, osvobodilne akcije, s katero je bil v borih treh dneh osvobojen velik del okupirane Hrvaške. V borih treh dneh? Takrat, leta 1995, so se vojaški izvedenci po svetu čudili, kako je to mogoče. Kako ne bi bilo, saj je bila to »osvoboditev« ozemlja, kjer srbske vojske ni bilo več, ostala sta le peščica vojakov in del domačega srbskega prebivalstva. Kljub temu se ta pohod po zapuščenem ozemlju imenuje junaško dejanje, čudežna vojaška akcija, med katero je Hrvaško zapustilo približno 250 tisoč njenih državljanov srbske narodnosti, nekateri izmed tistih, ki so ostali, pa so vero v hrvaško državo plačali z glavo.
-
28. 7. 2017 | Mladina 30 | Hrvaška
Za vsako ceno je treba obvarovati Karepovac! Samo da ne zajame Karepovca … Tako so dva dni molili Splitčani, ko je ognjena ujma, ki je že zajela predmestja, grozila, da se bo razdivjala tudi v samem mestu. Pa vendarle se je zdelo, da je Karepovac pomembnejši od vseh stanovanjskih hiš, katerih okolico so že oblizovali velikanski ognjeni jeziki, od požganih gozdov, vasi in ohišnic okoli Splita. Da je skoraj tako pomemben kot kak kulturni spomenik, kot sama Dioklecijanova palača. Karepovac je legendarno, ogromno smetišče pred vstopom v mesto, kjer se gromozanske količine odpadkov, ki jih je poleti seveda še dvakrat več kot sicer, ne reciklirajo, niso deležne nikakršne sodobne predelave, ampak jih samo zasujejo z zemljo. Tako zdaj pod površjem tiktaka smrtonosna ekološka bomba. Če bi jo zajel ogenj, bi plini preprosto eksplodirali, močni kemijski strupi pa ne bi ugonobili zgolj meščanov Splita, ampak bi mračni strupeni oblak najverjetneje prekril precejšen del naše male države. Njen nagrobni napis bi se potemtakem glasil: Zadušila se je v lastnih smeteh!
-
14. 7. 2017 | Mladina 28 | Hrvaška
Pred dnevi sem iz trgovine v središču Sarajeva stopila z belo vrečko, na kateri je bil z velikimi črnimi črkami izpisan naslov: Titova 46. Nihče ni buljil vame, nihče me ni gledal postrani. V Sarajevu pač še ne mislijo, da je bil Tito samo peklenski diktator in krvnik, zato Sarajevčanom ne pade na pamet, da bi mu odvzeli lepo, dolgo mestno alejo. Dobro, tudi tam se najdejo biseri in novejše poimenovanje ulic z imeni kakih sumljivih tipov, vendar je to vse naravnost omembe nevredno v primerjavi s Hrvaško, kjer se v glavnem mestu prav zdaj spreminja ime osrednjega Trga maršala Tita. Sicer pa, če bi vprašali mene, ulice in trgi ne bi nikjer nosili imen politikov, osvoboditeljev, tako imenovanih pomembnih zgodovinskih osebnosti, ampak imena cvetja, ptic, rib …
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 | Hrvaška
Bilo je leta 1941, ko je Ante Pavelić, vodja Neodvisne države Hrvaške, nacistične pripadnice Hitlerjevih sil osi, ustregel željam fašistične Italije in ji galantno prepustil Dalmacijo, otoke, Istro in Hrvaško primorje. Leta 1945 so Titovi partizani osvobodili to propadlo in razprodano državo, vzpostavili Jugoslavijo in spet pridobili odvzeta ozemlja. Jadransko morje je bilo potem več desetletij skupno, Črna gora je uživala v svojem delu, Bosna je dobila izhod na morje, Hrvatje in Slovenci so nemoteno lovili »tuje« ribe, ob vsej obali od Črne gore do Piranskega zaliva pa so zrasle številne tovarne za predelavo sardin.
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 |
Bila je godina 1941. kada je Ante Pavelić, šef Nezavisne države Hrvatske, naci sastavnice Hitlerove osovine, izišao u susret fašističkoj Italiji pa joj galantno predao Dalmaciju, otoke, Istru i slovensko primorje. Onda su 45. Titovi partizani oslobodili tu raspadnutu i rasprodanu državu, uspostavili Jugoslaviju i vratili oduzete teritorije. Desetljećima je potom Jadran bio zajednički, Crna Gora uživala je u svom moru, Bosna je dobila izlaz na Jadran, Hrvati i Slovenci nesmetano su lovili „tuđe“ ribe, a brojne tvornice sardina niknule su duž čitave obale, od Crne Gore do Piranskog zaljeva. Da bi danas u suverenim državicama postojala samo jedna u Hrvatskoj i druga u Sloveniji, sve ostale rasprodane su voljom mudrih, nacionalističkih vlada ovdašnjih država.
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Hrvaška
Tistega večera je iz Zagreba proti Dubrovniku poletelo letalo s 124 potniki. Med poletom se je dvignila močna burja in pilot se je po polurnem kroženju nad letališčem odločil za vrnitev v Zagreb. Poklical je na številko 01 88 …, vendar se na klic ni odzval nihče. Zato je telefoniral direktorju letališča, a se je oglasila le telefonska tajnica. Potem je, že čisto na koncu z živci, poklical na številko v Franciji. Zaspan glas ga je odpravil z besedami, da so pravila glede delovnega časa v kapitalizmu popolnoma jasna in da menda ne pričakuje, da bo mednarodno letališče zaradi nekakšne burje in 124 potnikov odprto vso noč. Oprostite, na vašem letališču se delovni čas konča opolnoči, mu je še pojasnil gospod v Franciji in odložil slušalko. Potem je pilot airbusa 320 s 124 potniki na krovu poklical na letališče v Splitu, toda tudi tja zaman. Po sklepu ministra za promet je to letališče pač odprto nekako tako kot obnemogli Todorićev Konzum, od 6.00 do 22.00. Pilot s potniki s precej zrahljanimi živci, večinoma tujci, ki so bili v zraku že nekaj ur, se je nazadnje odločil za klic na letališče v Rimu in tamkajšnje osebje skrušeno zaprosil, ali bi morda sprejelo hrvaško letalo. V italijanski prestolnici je nato pristal sredi gluhe noči, potniki so v hotel prispeli okoli treh zjutraj, številne družine pa so morale prenočiti kar na letališču, saj otroci niso imeli potrebnih papirjev.
