Louis Cole (with Metropole Orkest & Jules Buckley): nothing

Na začetku nothing sploh ni bil mišljen kot album. Šlo je za turnejo 50-članskega orkestrskega ansambla, Louisa Cola, njegovega benda in nekaj gostujočih glasbenikov. Potem pa se je Cole, ki ga najbolj poznamo v vlogi divje in precizno udrihajočega bobnarskega odštekanca, lotil izjemno tečne naloge: izbiranja posnetkov in miksanja. Še prej je sam kompozicije tudi počasi in mukotrpno zaranžiral. Glede na reference tega ameriškega ekscentrika bi pričakovali, da bo tako glomazen projekt čezmerni maksimalizem, pregosta natlačenka zvočnih plasti in aranžersko »pokaži, kaj znaš« onaniranje. Pa ni čisto tako – nothing je ne pretirano shizofren miks klasike in jazza, v katerega zares ne pašejo le občasni vokali.

Stamor: The Absurd

Obalni mojster abstraktnih hiphop beatov Jan Bajc Funa, ki navadno ustvarja kot .čunfa, pod psevdonimom Kanomotis pa nas od časa do časa počasti s kakšnim globokobasovskim dubstep bangerjem, predstavlja nov, ambientalni projekt Stamor. Sila temačen in teatralen prvenec The Absurd je opisal kot »homage Albertu Camusu in napev njegovemu absurdu«, v eno od skladb pa je vključil celo odlomek iz Mita o Sizifu. A plošča, s katere vre avtorjeva naklonjenost spokojnim synthovskim odvodom black metala in dooma, prej kot s filozofskimi referencami navduši s prefinjeno, večplastno produkcijo in premišljeno dramaturgijo, predvsem pa z zares turobnim razpoloženjem, ki poslušalca zagrne v črn oblak in ga pahne v globoko melanholijo tudi na najbolj sončen poletni dan. Filmska glasba, ki filma ne potrebuje.

Melt-Banana: 3+5

Prva plata ekscentričnega tokijskega noise rock dua po 11 letih zveni, kot če bi si One, kultni avtor manga stripa One-Punch Man, zamislil bend, ki bi bil križanec med britanskimi power metalci iz skupine Dragonforce in pravkar razpadlim rock avantgardistom black midijem. Komadi so tokrat še bolj bizarni, absurdno eksplozivni, prežeti s hiperaktivnimi aranžmaji, zagličano, v sintetično patino ovito kitaro, ki servira komično rokohitrske solaže, rafalskim robotskim bobnanjem in piskajočim ženskim vokalom, ki deluje kot nadležen komar, a v najboljšem možnem smislu. Kompaktnih 24 minut ekstremno vitalne in brezkompromisne »hiperhardkor« muzike, ki obeta precej bolane koncerte. Upamo, da tudi pri nas, kjer je skupina nazadnje gostovala leta 2010.

Fontaines DC: Romance

Četudi niste fen zasedbe Fontaines DC, ste morda opazili, da je bil njen nedavni koncert v Ljubljani hitrostno razprodan. Še bolj je v oči zbodla njena manj lokalna poteza pred slabim mesecem, ko je v Turčiji v znak solidarnosti s Palestinci in gibanjem BDS odpovedala koncert. To pa zato, ker je dvorana, kjer naj bi nastopila, v lasti podjetja, ki sklepa mastne energetske posle z Izraelom. Več kot gesta, pravi stejtment, kakršnih bi trenutno (iz kulturniško-umetniško-zabavniškega industrijskega kompleksa) pričakovali več.

David Graeber: Bulšihti

Ameriški antropolog in anarhistični aktivist Graeber (1961–2020), ki je objavljal prodorne kritike birokracije, pisal o zgodovini dolga in se zavzemal za univerzalni temeljni dohodek, je tu obdelal posebni fenomen bulšihtov: množice del, pri katerih se zaposleni pretvarjajo in dajejo videz, da delajo. Udari z absurdom, ko španski javni uslužbenec šest let sploh ni hodil v službo, a je prejemal plačo, pa tega nihče ni opazil. Drugod s cinizmom, ko so odpustili učitelja, potem pa ga zaposlili v državnem uradu, kjer je proučeval družbene posledice odpuščanja učiteljev. Trume uradnikov, zaposlenih v oglaševanju, kulturi, programiranju, a tudi v bankah, zavarovalnicah in zdravstvu, se danes ukvarjajo s tem, da merijo in ocenjujejo, kako uspešno delajo drugi. Poplava nepotrebnih in nekoristnih služb, ki so jih nekoč producirali komunistični režimi, je zajela ves zahodni svet. Nova socialna pravičnost, ki ljudi zaposluje, četudi za to ni ekonomskega razloga? Nikakor, ko je programer v veliki banki ponudil program, ki bi aparat 60 tisoč zaposlenih zmanjšal za 46 tisoč (!), so ga vodilni odpustili. Zakaj se niso odločili za ta ekstra profit? Preprosto, tako bi izgubili množico podrejenih vazalov in s tem družbeno moč. Novi fenomen bulšihtov tako poveže s fevdalizacijo in formiranjem razreda menedžerskih fevdalcev. Od kod pa jemlje objekt analize? Ko je objavil revijalni članek o bulšihtih, so ga posamezniki zasuli s pismi, v katerih so opisovali svoje nesmiselne in duhamorne zaposlitve, uničujoče duševno stanje, ko človek nima nobenega vpliva na okolico. Ne le sleherniki, podobno se godi v filmski industriji, kjer namesto nekdanjega vrhovnega producenta, ki je odločal o scenariju, sedaj odločajo producentska mnoštva, v katerih bo vsak spremenil vsaj po en stavek predloge, da upraviči svojo zaposlitev. Nekoč znanstvena fantastika je postala običajna praksa sedanjosti.

Édouard Louis: Spremeniti se: metoda

Francoski kvirovski pričevalec Édouard Louis (1992) – intervju z njim lahko preberete v naši poletni izdaji Mladina Intervju – se v Opraviti z Eddyjem, prejšnji prevedeni knjigi, ki enako kot avtobiografsko in avtofikcijsko pričevanje Spremeniti se: metoda govori o tem, kako si je želel preobrazbe, pobega, loti natančnega popisa okolja, iz katerega izhaja. Revnega francoskega proletarskega severozahoda, Pikardije, kjer je možačenje in zasmehovanje najbolj priljubljena moška športna disciplina, poleg pitja in domačega nasilja. Eddy, ki izstopa po feminilnosti, je na začetku zasmehovalne verige, zato na vsakem koraku deležen batin in mobinga in premišlja samo o begu, o fini šoli, v kakršni psovka »peder« ne boli zares.

Young Woman and the Sea

Trudy Ederle (Daisy Ridley), dekle iz New Yorka, hči nemških priseljencev, preživi fatalno bolezen, zato hoče katarzično – odločno, vztrajno, jezno – plavati in rušiti rekorde (ženske utonejo, če ne znajo plavati, slišimo), toda ko ji na pariški olimpiadi leta 1924 spodleti, sklene, da bo – kot prva ženska – preplavala Rokavski preliv, kar je njen fuck-you discipliniranju in obenem dobra novica za patriarhalni milje (oče-mesar), družbene mikroelite in športni establišment (trener), ki tako dobijo priložnost, da pokažejo vse odtenke svojega seksizma in svoje mizoginije, da jo torej na vsakem koraku, celo tik pred ciljem, sabotirajo.

Veliki izumitelj

Leonardo da Vinci, sicer že precej v letih, a še vedno brezmejno kreativen, genialen in poln idej, skuša z viviseciranjem trupel priti do duše, kar papeža Leona X. (iz dinastije Medicijev), ki od njega pričakuje, da bo izdeloval načrte za močnejše, udarnejše, čudežnejše topove, tako razjezi (»Treba mu je prepovedati iskanje duše«), da mu zagrozi z ekskomunikacijo. Zato migrira v Pariz (ne brez Mone Lize), kjer postane protežiranec narcisoidnega francoskega kralja Franca I., ki pa od njega prav tako pričakuje zmagovito politično in vojaško orožje ter epske monumente in spektakle, s katerimi bi impresioniral evropske kraljevske elite, toda na srečo je kraljeva sestra, Margareta Navarska, dovzetnejša za »Idealno mesto«, Leonardovo vizijo ultimativne utopije, pa tudi za njegov pozni eksistencializem. Od znanosti in umetnosti pričakuje več kot od vojne, umetnost in znanost pa potrebujeta mecene, sponzorje, financerje.

Borderlands

Robot dahne: »Programiran sem za humor.« Ne da to kaj pomeni – Borderlands, posnet po Gearboxovi distopični cyberpunk videoigrici, izgleda kot vic, ki ga pripoveduje nekdo, ki ne zna pripovedovati vicev. Robotu, ki je bolj ko ne padel iz Vojne zvezd (no, morda je vmes kje malce oplazil Varuhe galaksije), je ime Claptrap, glas pa mu daje sloviti komik Jack Black. Da bi bila ironija še večja, v eni izmed glavnih vlog igra še slovitejši komik, Kevin Hart, ki pa so mu verjetno rekli: v vesolju nihče ne sliši tvojih vicev! Kot vic izgleda vesolje, ki ga je kapitalizem prelevil v kup smeti, odpadkov in mutantskih pošasti. Zato se skuša v oddaljeni galaksiji, med Prometho in Pandoro, »odred odpisanih«, ad hoc remiks »odbitih« prostih strelcev, nekdanjih vojakov, lovcev na glave in znanstvenic, ki jih igrajo Cate Blanchett, Jamie Lee Curtis, Hart in Florian Munteanu (s plinsko masko), dokopati do Tiny Tine (Ariana Greenblatt), mesijanske izbranke (po malem Frodo Baggins, po malem John Connor, po malem Katniss Everdeen), »ključa« do Pandorinih tehnoloških zakladov, ki bi lahko k sebi spravili razdejano, gnijoče človeštvo, toda človeštvo, ki ga vidimo, si druge priložnosti ne zasluži, tako da antikapitalizmu tega filma ne boste verjeli, tem bolj, ker je tu vse tako klišejsko, kot so lahko stvari klišejske le v kapitalizmu. Akciji ni ne konca ne kraja, a večjega – in ambicioznejšega – dolgčasa zlepa ne boste videli, satira – ali kemp, če hočete – pa je itak brez zob.

Vran

Leta 1994 je med snemanjem atmosferskega, neogotskega, distopičnega Vrana umrl Brandon Lee – naboj, s katerim so ga ustrelili, ni bil slep, ampak pravi. Film so kljub temu spustili v multiplekse – postal je morbidni hit in kult, dobil številna nadaljevanja, zdaj pa je dobil še rimejk (»reimaginacijo stripa«, kot pravijo producenti), ki sklene, da bo original korigiral in nam pojasnil, kdo je bila Shelly, o kateri v prvem Vranu nismo izvedeli kaj dosti in ki jo je superjunaški glasbenik Eric Draven tako divje maščeval, toda to ničesar ne spremeni. Ja, Shelly Webster (FKA Twigs) je bila zaljubljena in tesnobna, ja, z Ericom (Bill Skarsgård) sta norela, pila in se drogirala, ja, fukala sta (zelo stilizirano), ja, bežala sta, ja, bila je potetovirana, ja, ljubila je Rimbauda, ja, izgledala sta šekspirjansko, kot Romeo in Julija, oh, ali pa kot Sid in Nancy.

Imajo se fajn, a zjutraj se ničesar ne spominja?

To, kar so moški počeli ženskam, je tako neodpustljivo kot to, kar so belci počeli črncem; tako kot so – s silo, ker ni šlo drugače – odpravili sužnjelastništvo, je treba odpraviti tudi stepfordsko, gileadsko mizoginijo, magari na silo; rasizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega rasizma – seksizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega seksizma; in ko pride jutro, se tega nihče več ne spominja. Kako vse to preleviti v film, ki bo vsaj tako briljanten, luciden in eleganten kot Obetavno dekle, Zbeži!, Ne skrbi, draga, Hotel Royal, Glass Onion, Antebellum in Spomin? Ja, zgodba o tem je lahko le triler ali grozljivka. Zoë Kravitz, sicer zvezdniška igralka, je to spletla v briljantno, lucidno in elegantno kombinacijo obojega.

Bojana Ristevski Mlaker / Oblikovalka keramike, ki verjame v skupnost in povezovanje

Na Resljevi cesti 10 v Ljubljani, zgolj nekaj korakov od najživahnejšega žuborenja mestnega vrveža, med šiviljskim in ključavničarskim obratom domuje Juha, svetel in očarljiv studio keramike, atelje in prodajna galerija. Konec leta 2017 ga je odprla beograjska ustvarjalka Bojana Ristevski Mlaker (1985), ki je s svojim iskrivim entuziazmom, nenehno razvijajočim se ustvarjalnim dotikom in povezovanjem skupnosti v teh nekaj letih postala nepogrešljiv člen domačega oblikovalskega prizorišča. Njeni prepoznavni keramični avtorski kosi z motivom dlani pa si utirajo pot tudi v tujino, nekaj se jih je ravno vrnilo z bienala keramike v korziškem Bonifaciu.