Rdeči čevlji

Kot je običajno in spodobno, je bila v petek, 13. maja, gostja oddaje Odmevi na javni televiziji nova predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. In kot so nekateri mediji kar poskočili, ko so zaznali, da je na prvi dan novega državnega zbora obula rdeče salonarje, namigujoč na vprašanja spodobnosti in narave nove predsednice, tako je nacionalni televiziji uspelo te čevlje popolnoma spregledati. A rdeči čevlji so bili nekaj, kar je imelo jasno sporočilo. Bili so čevlji zmage. Osebne, politične, lahko rečemo tudi ženske zmage. Zmage ženske, ki si ni dovolila, da bi jo kdo poniževal, ki ni pristala niti na poniglavo ravnanje svojih kolegov sodnikov, ki so preračunljivo gledali stran, ko je doživela pogrom. In lahko bi bili še bolj rdeči, lahko bi imeli trikrat višjo peto.

Najboljši kandidat

Ne bomo dovolili POP TV, da se izogne odgovornosti za to žalostinko, ki danes topega pogleda samozavestno koraka po TV Slovenija. Marko Milenković je namreč tipičen proizvod POP TV. Na njej smo morali leta gledati njegovo fundamentalistično, poenostavljeno, jastrebovsko pokrivanje ekonomije, ko nam je prodajal brutalni neoliberalizem, ki ga je sicer dokončno pokopala finančna kriza leta 2008 in se z njim ni več nihče sramotil. Razen POP TV, na njej je ostal denar sveta vladar, denar ima možgane, kapital je ena sama etika in nedolžnost, ker kapital je svoboden, in kdor je svoboden, ta ni pokvarjen.

Ko je Gregor Golobič direktorjem povedal, da niso prvi, ki so v zgodovini podpirali avtokrata

Tarča je bila le ena izmed oddaj, ki jih je urednica TV Slovenija Jadranka Rebernik po navodilu SDS »ugasnila« v obdobju pred volitvami. In ko se je vrnila na ekrane s temo, ali prihaja kadrovski cunami, so nam ponudili nenavaden nabor sogovornikov. Gostje so bili štirje: Ivan Simič, Janšev šef finančne uprave, Gregor Golobič, nekdanji predsednik stranke Zares in nekdanji generalni sekretar LDS, Gregor Virant, nekdanji predsednik Državljanske liste in minister in državni sekretar za javno upravo, v otvoritvenem pogovoru pa je nastopil kar premier v prihodu, Robert Golob. Ni se zdelo, da se lahko to vse skupaj dobro konča: da bo pač oddaja uravnoteževala »kadrovsko krivdo«, da bo slikala podobo vsi so isti, češ, Golobič je tudi kadroval, ko je bil generalni sekretar LDS, itd.

Buu! Levica prihaja!

V tej rubriki smo se že večkrat obregnili ob paranojo, ki jo glede Levice zganja POP TV, zlasti novinarja Uroš Slak in Petra Kerčmar. In brez dvoma je bila njuna kampanja uspešna – po vsej Sloveniji namreč že vsaj leto dni hodijo poblazneli podjetniki, ki mislijo, da jim bo Levica pobrala podjetja, hiše, avte, vikende, nekateri pa se bojijo, da jim bo spreobrnila tudi otroke, ki bodo potem njihovo »težko prigarano« podarili rdeči falangi, da bo jedla rdeči kaviar in pila rosé. In po tej kampanji res nič več ne zaleže – vse floskule o Levici so se tako prijele, da še mamke na trgu razlagajo, kako jim bo vzela stanovanje, ker ga ne posesajo v 15 minutah, ker so že prestare. Hitijo, hitijo, pa ne gre – 16 minut in si brez stanovanja. Seveda je tudi Miha Kordiš iz Levice dodajal drva na ta ogenj, a večina stvari, ki so jih govorili v Levici, od solastništva zaposlenih (kar je Slak prevedel v nacionalizacijo podjetij) do obdavčitve praznih stanovanj (kar ni odvzem stanovanja), je postala skozi POP TV direktna grožnja prebivalcem.

Vse, kar je ostalo

Že ko se Ksenija Horvat pojavi na TV Slovenija, je nekako jasno, da nas čaka oddaja, v kateri je intervjuvanec izbran z razlogom in z razmislekom – in že vnaprej vemo, da nam bo ta intervju ponudil odgovore, ki smo jih morda iskali. Dr. Andrej Benedejčič je diplomat, umirjen, trd in tog, ampak z naborom geopolitičnega znanja in zgodovinskega spomina, kot nekdanji veleposlanik v Rusiji in avtor knjige Rusija in slovanstvo pa je obetal kot sogovornik, ki bi nam znal razložiti Rusijo danes. A najprej se nam je zdelo, da se pogovor predolgo vrti okrog slovanstva ter razmerja med Slovenci, Rusi, ostalimi slovanskimi narodi – pri čemer moraš biti za vse podrobnosti, v katere sta zašla, res navdušenec nad idejo slovanstva ali pa te mora zelo zanimati. Nato smo dojeli, kaj počne Ksenija Horvat – Benedejčiču ponuja nastavke, da nas s svojim znanjem pripelje v razumevanje današnjega časa. Ko sta torej v drugi polovici intervjuja prešla na Benedejčičevo tezo, da gre pri rusko-ukrajinski vojni za spopad dveh različnih slovanskih načinov urejanja družbenopolitičnih razmerij, smo bili prepričani, da se bo zdaj končno začelo. Pa smo znova ostali praznih rok. Horvatova je spet in spet ponujala iztočnice, gost pa je vedno znova ostal pri zgodovinskih dejstvih. Horvatova ga sprašuje po ruskih frustracijah, Benedejčič odgovori s citati iz 18. stoletja. V neki točki seveda Kseniji Horvat ni preostalo drugega, kot da dahne: »Ja, kaj pa danes!« In Benedejčič? On pa o Petru Velikem!

Več Pirkoviča!

Vsi vemo, pa nihče noče izreči, pa dajmo tukaj: če bi Janez Janša pustil na RTV Slovenija staro ekipo, če bi pri miru pustil oddaje Studio City, Utrip, Zrcalo tedna, Globus in Tarčo, bi mu šlo danes v podobi javnosti neprimerno bolje. Bolje bi mu šlo, ker bi se stara ekipa v svojem izpričanem slogu trudila za uravnoteženo poročanje, torej bi bilo v vsaki oddaji nesorazmerno preveč ljudi, ki zastopajo vlado in vladajoče, da jim pač ne bi kdo preveč težil ali jih kritiziral. Z drugimi besedami: takšna, kot je bila javna TV Slovenija prej, je bila že čisto dovolj nekritična do oblasti, ostrih in progresivnih novinarjev in urednikov je bilo malo, s svojim (ne)delom so pogosto dajali kredibilnost vladi in tudi njenemu predsedniku. Poleg tega je bila RTV Slovenija že doslej čisto dovolj prestreljena z Janševim kadrom ter tudi z neoliberalnimi novinarji in voditelji. Če bi hotel, da mu TV Slovenija »pomaga« med kampanjo, bi jo pustil, naj visi med nebom in zemljo, več koristi bi bilo kot škode.

POP TV in Levica in Luka Mesec

Saj je jasno, da POP TV in Levica težko najdeta isti jezik. POP TV je za Levico razpečevalka vzhodnoevropskega kapitalizma po neoliberalnih vzorcih, ki so jih zasnovali Američani že ob ustanovitvi te televizije. Kar je pač res: to je bil koncept že na začetku, POP TV hoče od nas, da se režimo banalnostim, da jemo tržni kapitalizem, da vemo, da je lastnina bolj sveta od Device Marije, vse, kar je zunaj kapitalizma in neoliberalizma, pa naj mrzimo. To diha iz celotnega programa tega medija, od tekmovanj podjetnikov, ki, če jim kapital blagovoli, lahko prodajajo svoje izdelke v trgovinah sponzorja, do seveda resničnostnih šovov, kot je Ljubezen po domače, kjer se nacija smeje ljudem, ki so hodili v posebne programe šolanja. Je pa res: POP TV ima dober informativni program, vse boljši, morda je to prineslo staranje, kdo ve, a POP TV zna delati televizičen informativni program, kar sicer ni tako težko, ko se največja konkurenca (TV Slovenija) še vedno pogosto vede, kot da je radio s sliko. A njihova razkritja, njihove razlage, tudi zapletene ekonomske, so res dobri, in dobri so po celotnem spektru oddaj, dobra je tudi zadnja oddaja, ki so jo lansirali v slovenski eter, Slakov intervju. Pač znajo delati televizijo – to ni javna televizija, je komercialna, v vseh razsežnostih te besede, ampak ko gre za informativni program, je profesionalno komercialna, ne banalna. POP TV se drži dobro tudi zadnji dve leti, v času avtokracije – sploh ker avtokrat ves čas pritiska na lastnike televizije in napada novinarje. A POP TV se ne da in, na primer, spremlja proteste, pa naj Janša, Hojs, Tonin in Počivalšek še tako pritiskajo. In ne samo to: nikjer ne pokaže, da v resnici bije bitke z avtokratom, ne dela se junaka, ne dela se revčka – pač pelje svoj posel iz dneva v dan.

Ko Bagola malo trzne …

V ponedeljek, po prvem soočenju predsednikov strank na POP TV (Janša je reševal naše položnice za elektriko in svet, zato je bil tam Hojs), je Uroš Slak v svoj studio povabil tri komentatorje. Aljaža Bitenca Pengova, ki poskuša biti šaljivec, pa zdrsne v cinizme, Roka Čakša, ki tako in tako dela za Novo Slovenijo. In tretji je bil Aljoša Bagola.

Se vidimo 9. maja, na dan zmage!

Primitivnost – s tem imamo opravka. S primitivnimi tipi, ki lomastijo po javnem radiu in televiziji. Velika večina ustvarjalcev na javnem zavodu ni verjela, da se lahko to zgodi – da gre lahko iliberalna oblast tudi v Sloveniji tako daleč, da bo uničila vse, kar lahko uniči, ker pač ne mara profesionalnih medijev, ampak propagandne.

Kako je profesorica in kandidatka SD na volitvah štirim toksičnim moškim pokazala ogledalo

Gostilniški duh Nova24TV je dokončno dobil domovinsko pravico na TV Slovenija – vse je tako, kot smo se norčevali, da bo, ko smo pretiravali, ko smo hoteli pokazati obešenjaško sliko prihodnosti. Seveda je kolovodja te zahojene prostaškosti lik po imenu Igor Pirkovič, ta neotesani, nevedni in hkrati vase prepričani moški. Nasmejati smo se morali sicer, da je v svoji oddaji Arena na drugem programu gostil kar svojega političnega brata Branka Grimsa. Pač enaka sta. Enako neprijetna, enako artikulacijo imata, enak besedni zaklad, enak pogled na svet. Pa kako ga Pirkovič občuduje! Tako zelo, da mu je v neki točki kar pozabil postaviti vprašanje in je izustil le še: »No, gospod Grims! Beseda je vaša!« Drugi gost je bil Zmago Jelinčič. Še en popolnoma enak moški, enakih nazorov, enake grobosti, enakega pogleda na svet.

Upor

Brutalno. Se je zdelo verjetno, da bo prišel trenutek, ko bodo novinarji TV Slovenija nasilje, ki se je zgodilo nad javnim medijem, opisovali z močnejšimi izrazi, kot jih uporabljamo v tej rubriki? Ta teden se je to zgodilo. Zaposlenim na TV Slovenija je prekipelo – pa ne, ker ne bi bili vajeni političnih pritiskov, to je namreč nekaj, kar je del medijskih poklicev in na kar je večina novinarjev in drugih ustvarjalcev navajena. A to, kar se dogaja zdaj, ni več politični pritisk, ampak brutalno vmešavanje, kot se je izrazila voditeljica Tarče Erika Žnidaršič. Ne gre namreč več za poskuse vplivanja, ampak za grobe napade, napade na družine novinarjev, cenzuro, politično vmešavanje, brutalno žaljenje. Dirigent napada je predsednik vlade Janez Janša – ki je šel pretekli teden tako daleč, da je ustvarjalce Tarče označil za »proruske ekstremiste«. Samo zato, ker postavljajo najbolj normalna novinarska vprašanja, ker preverjajo dejanja slovenske politike, ker se sprašujejo, kateri odzivi so pravi? Pa saj to je naloga novinarjev. Propaganda ni novinarstvo, ampak njegovo temeljno nasprotje.

Puč na TV Slovenija

Puč? En puč? Več njih. Ta teden je bil črni teden RTV Slovenija. Začnimo pri glavi. Programski svet in direktor sta se odločila stopiti v brezpravje, nezakonito sta objavila razpis za direktorja, čeprav ima sedanji še mandat, da bi s tem preprečila razkritje, da je bil direktor pred enim letom imenovan nezakonito. Vse skupaj je popolnoma zunaj prava.

Gledalke in gledalci, partijska televizija – le za vas!

V celotni zgodovini sodobne Slovenije še nismo videli takšne politične čistke, kot smo jo lahko ta teden – kot sklepno dejanje – opazovali gledalke in gledalci na TV Slovenija. V živo! En mesec se poslavljajo za politiko SDS neprimerni novinarji, enega za drugim režejo, enega za drugim umikajo, ukinjajo oddaje, izničujejo vse, pač odstranjujejo vse, kar partijo in šefa partije moti. Take čistke v enem zamahu tudi v času komunizma nismo videli na javni televiziji (so jo pa janšeki izvajali na Večeru, Delu, Primorskih novicah in STA v njegovem prvem mandatu).

Irena Pan po sledeh madžarskega denarja

Novinarka oddaje Preverjeno je odšla po sledeh novinarja Mladine Boruta Mekine, ki je pred dvema tednoma v članku Naše hotele Orbánovim razkril, kaj se po madžarskem nakupu dogaja s Termami Lendava: te propadajo, del delavcev so že odpustili, del jih je na čakanju, hotel naj bi bil v obnovi, a jasno je, da ne gre za dejansko obnovo, temveč za neko čudno ravnanje … Od velike investicije, napovedane ob nakupu pred štirimi leti, se ni zgodilo nič dobrega – terme so zdaj zaprte, slabše ne more biti. No, Irena Pan se je tega lotila s kamero na »kraju zločina«. Takoj ko je njena ekipa postavila kamero pred hotel, da bi dobili torej osnovno slikovno podlago za prispevek, je sledil šok: od nekod sta se pripeljali dve vozili s petimi varnostniki in začeli so ovirati delo novinarke in njene ekipe – na javnem mestu. Absurdno so ju varnostniki pustili pri miru šele, ko sta obljubili, da bosta kompleks snemali od daleč. Še enkrat, vse to se je zgodilo na javnem mestu pred hotelom.

Prava državotvorna proslava

Verjetno je bil kar pokojni Jaša L. Zlobec tisti, ki je kmalu po tem, ko je leta 1991 Demos prevzel oblast, zaznal, da so novi oblastniki malce togotni in razočarani: saj so dobili oblast v svoje roke, kot so si želeli, a kaj, ko so morali privoliti v kompromis, ki se mu je reklo demokracija. Prav frustriralo jih je, da nimajo take moči, kot bi jo imeli v enopartijskem sistemu. Zdelo se jim je, da se jim je zgodila neizmerna krivica. In so se nemudoma začeli jeziti na medije, tudi na kulturo, ki so bili seveda kritični tudi do njih, oblastnikov. Mi vsi ostali pa smo bili kar zadovoljni, da je vsak lahko dihal po svoje in da se je dalo vse tudi primerno kritizirati. A ta bolečina je ostala in nasledniki Demosa jo demonstrirajo vsakič znova: tako je bilo z Bajukovo vlado, tako je z vsako naslednjo Janševo, le da je vsakič slabše. Mladi lahko danes v živo opazujejo, kaj je bil problem jugoslovanskega in slovenskega režima pred demokratizacijo. In morda so res najboljši prikaz te preteklosti državne proslave, ki jih pripravlja današnja oblast. Poveličevanje naroda, izjemnosti modrega vodstva, nobene kritike in veliko patetike. Res veliko patetike.

Ne bi raje poklicali kakšnega šlogarja?

Ne dvomimo, da so tudi novinarji TV Slovenija naveličani epidemije in da se oprimejo tako rekoč vsake informacije, ki bi nakazala, da se stvari umirjajo. Razumemo tudi, da si želijo napovedati razvoj epidemije v naslednjih tednih in mesecih. Tako kot vsi drugi novinarji – in seveda tudi odločevalci in sleherna prebivalka in prebivalec – lačno iščejo informacije o tem, gostje se izmenjujejo, enkrat epidemiolog, drugič virolog, tretjič direktor bolnišnice, pa pediater itd. Vse z namenom čim več izvedeti o tem, kaj se dogaja z virusom, kaj se bo dogajalo, kako se razvijajo stvari.

Zakaj POP TV uspeva delati zanimive zgodbe iz družbenih tem, nacionalka pa tolikokrat pogrne?

Že več kot pred desetletjem so se na POP TV odločili za na prvi pogled nenavadno potezo: v informativno oddajo 24ur so ob koncu tedna umestili različne daljše poglobljene prispevke, oddaje znotraj oddaje, ki pa so bile neprimerno bolj kompleksne in resne od same oddaje 24ur – kar se je zdela res nenavadna odločitev za komercialno televizijo. Zakaj so to storili? Ker so ugotovili, da sta Utrip in Zrcalo tedna, prav takšni posebni »vikend ediciji« na nacionalki, dobro gledana in da si to gledalci želijo. In kaj hitro se je izkazalo, da je bila odločitev zelo dobra. Nacionalka je seveda potrebovala pet let, da je ugotovila, da jih je konkurenčna hiša povozila prav tam, kjer so sami mislili, da so nepremagljivi. In kaj so naredili? Še leto, dve so samo gledali. Nato pa so končno uvedli Politično s Tanjo Gobec in Sobotni dnevnikov izbor. A oddaji se seveda nekako ne primeta, nekako nista tisto, kar naj bi bili. Seveda, kriva je Tanja Gobec. Ali pa vsakokratni avtor Sobotnega dnevnikovega izbora. A kaj je glavna razlika? Da je POP TV v vsako oddajo znotraj oddaje resno investirala: dala denar za scenarije, za sceno, za novinarje, za potne stroške v tujino, za urednike. In zato jim je na POP TV uspelo, na nacionalki pa ne.

Še enkrat o Možini

Svet Jožeta Možine je svet grde manipulacije – a to že vemo, kajne? Naj to prikažemo s primerom. Naj na Možinov način opišemo Janeza Janšo: Slovensko vlado trenutno vodi bivši komunist Ivan Janez Janša, ki je bil kot komunistični funkcionar in uslužbenec sekretariata za armado v času hladne vojne in železne zavese pod taktirko sovjetske partije, ki si je podredila celotno vzhodno Evropo, tako globoko vpleten v omrežje komunistične nomenkature, da mu je prek komunistične mladinske organizacije, v času jugoslovanskega socializma imenovane s kratico ZSMS, komunistični režim vzpostavil in financiral tudi navidezno zasebno podjetje z imenom Mikroada. To je očitno imelo posebno dovoljenje oblasti, da je prek avstrijsko-slovenske meje v Slovenijo uvažalo računalnike in jih prodajalo na sivem trgu – ne komunistična policija ne obveščevalne službe tedanjega režima se tega podjetja, čeprav so to počeli javno, niso niti dotaknile, čeprav so bile kot naslednice SDV in Udbe dobro organizirane in so poznale vse tovrstne dejavnosti. V času komunizma je Janša živel v temeljni opreki z načeli krščanskega življenja, neporočen, znano je, da je imel dva zunajzakonska otroka, družil pa se je s sivimi eminencami jugoslovanskega komunizma (Niko Kavčič) ter bivšim policistom, visokim komunističnim funkcionarjem Igorjem Bavčarjem, zaposlenim v organizaciji SZDL.

Ubogi Maribor

Seveda je težko pisati o oddaji, razdeljeni na dva vsebinska sklopa, katere drugi del je cenzuriran in ga ta četrtek nismo mogli videti, ker je v. d. odgovorne urednice TV Slovenija Jadranka Rebernik preprečila njegovo objavo z res nizkotnim manevrom – namesto Tarče s tožilci in kriminalisti, ki bi nam razložili, kako je mogoče, da so vsi procesi zoper bivšega mariborskega župana Franca Kanglerja padli, so namreč naredili oddajo o epidemiji. Seveda je temu težko ugovarjati v tednu, ko smo podrli vse dosedanje rekorde okužb. A sprejmimo to igro političnih nameščencev na TV Slovenija: ker bo nadaljevanje Tarče o Kanglerjevih rabotah naslednji teden? Se veselimo.

Zakaj je bil intervju s Slavojem Žižkom tako izjemen dogodek na TV Slovenija?

Ne bomo se dali speljati v drobno seciranje citatov Slavoja Žižka v pogovorni oddaji Intervju Ksenije Horvat: ta intervju je pač treba pogledati dvakrat, trikrat, ker je vsako novo gledanje, ko že malo poznamo zgodbe, ki jih je sestavil v tem pogovoru skupaj Žižek, kot sestavljanje puzzla – pri čemer ves čas govori o koncu našega dosedanjega življenja. Ta konec pa je že tukaj, le mi se kot nekakšni nostalgiki še kar oklepamo starega – pa čeprav nam morda ni všeč, a se v njem počutimo očitno varno. Kot na primer, ko še vedno bezamo v neoliberalizem, ki je danes že na smetišču zgodovine.

Ne podcenjujte jih

V tednu dni po državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti je bilo napisanih že dovolj kritik o tem, da državna proslava ne more biti zgolj gasilska veselica ali pa občinski praznik, tokrat pač postavljen na oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma – in četudi nam neke vsem ljube viže in občutki, ki jih te povzročajo, pašejo, ima državna proslava drug namen kot zabavati in buditi nacionalistična čustva. Saj vse to drži. Ampak bodimo realni: temu narodu – ali pa kateremu drugemu – je to všeč. Ja, večina rada gleda proslave, ki so malce lahkotnejše, kjer se tudi malo nasmejemo, kjer se dobro počutimo, malo smo ponosni, malo nostalgični, malo nam je smešno – pa čeprav je umetniška vrednost vsega skupaj bolj ali manj nikakršna.

Podcenjevanje gledalk in gledalcev

Tisto, česar se zdaj, ko so urejanje TV Slovenija na veselje in po navodilih SDS prevzeli Vesna Zadravec, Jadranka Rebernik in Valentin Areh, najbolj veselimo, so absurdne situacije, do katerih bo prihajalo, ko bo ta trojček poskušal streči željam in muhavosti na Gregorčičevi in Trstenjakovi ulici. So sicer uborne duše, ampak to, kar jih čaka, bo tudi zanje težko (zapisanega ne razumeti kot sočustvovanje z njimi).

Magnifico pokaže Urošu Slaku pot v boljšo družbo

Magnifico je napisal eno najbolj ljubkih zgodb v sodobni Sloveniji, zanjo bi moral dobiti vsaj Rožančevo nagrado (seveda pretiravamo). Tako gre ta njegova pripoved: »Halo, gospodična, sem reku, a motim? A mate malo ognja, lepo vas prosim. Je rekla, da ga nima in da ne kadi, ampak a nisi ti un, k je skoz na televiziji? Ma ne, ne, ne, to se vam zdi, ampak potem sva bila dokaj hitro na ti. Začele so padat razne pijače, opojne substance in čudne debate. Saj ni, da je ne bi, bla je mačka in pol, človk bi jo odpelu kar čez vikend domov, ampak ne morem, ne smem. Hvala za kavo, doma mam ženo, otroke, brata, fotra pa mamo. Razumem, razumem, je rekla, že prov, ampak najbrž je vidla, da sem se mal usrov. Potem sem slišu, čez neki dni, baje, da se u mestu govori, kao, Magnifico je peder!« Seveda je šlo tudi za fin način opozarjanja na homofobijo, ampak verjetno bo kar res, kar pravi Magnifico, da to ni bil njegov namen – pač zgodilo se mu je, povedal je zgodbo, ki je najprej zgodba o odnosih, moških, ženskah, družbi. In točno to je Magnifico: pač en občutljiv človek, ki polno živi življenje, ki izjemno dobro čuti družbo, ker je pač njen del, bere naše današnje in jutrišnje misli – a si niti malo ne domišlja, da je zato kaj več, še vedno je tisti fant iz Kosez, ne pripisuje si zaslug, se ne treplja po ramenu – in tak je že vse svoje življenje. Če ga ne bi imeli, bi bila ta dežela slabša. Magnifico je pomemben del nacionalne identitete.

»Nisem rojena včeraj«

V čisti užitek je bilo vsaki predani Evropejki in predanemu Evropejcu poslušati pogovor Tanje Starič z evropsko glavno tožilko Lauro Kövesi v ponedeljkovih Odmevih. Prvič zaradi dovolj preprostih vprašanj voditeljice Tanje Starič, da so problem imenovanja slovenskih tožilcev zlahka razumeli tudi vsi, ki se s pravom in upravljanjem evropskega denarja ne ukvarjajo. In na drugi strani zaradi popolnoma človeških in prav nič birokratskih odgovorov evropske glavne tožilke. O kriminalu se namreč pogovarjamo, o krajah našega – evropskega denarja, o tem, da nekateri poskušajo preprečiti preiskave teh dejanj. Na vprašanje Tanje Starič, kaj pomeni zamuda pri imenovanju slovenskih delegiranih tožilcev, je tako Kövesijeva odgovorila: »Brez imenovanih tožilcev nismo mogli preiskovati primerov goljufij v Sloveniji. Neimenovanje tožilcev pa je tudi oviralo čezmejne preiskave, povezane s Slovenijo, ki so jih že odprli v drugih državah. Nismo mogli narediti nič. S tem je bila znižana raven zaščite evropskega denarja.« 

Intervju, prevelik za Mišo Molk

Ne vemo, kaj je Mišo Molk vodilo k temu, da je v studio povabila igralko in žrtev spolnega napada Mio Skrbinac. Morda se je z njo (najprej) celo solidarizirala, morda se ji je zdelo razkritje spolnega nadlegovanja profesorja Matjaža Tribušona, ki sicer še čaka sodni epilog, žgečkljiva in televizična tema. Izpovedi žrtev so nekaj, kar ima gledanost, odmevnost, odkrivanje družbenih temnin je nekaj, čemur se gledalci ne znamo upreti.

Se lahko pravosodni minister izgovarja kot kakšen kurji tat?

Igor E. Bergant se kar pogosto znajde v kritičnem primežu te rubrike. Morda velja pojasniti, zakaj. Ker je pač eden najboljših v tej državi. In v njem je nekaj tistega svetovljanstva, ki v Sloveniji tako manjka, hkrati pa pri njem ni lahko najti tipičnega lažnega svetobolja in samopovzdigovanja, sicer tako prisotnega v slovenskih gibljivih slikah vseh vrst. Pri njem tudi ne bomo nikoli zaznali cenenega nacionalističnega televizijskega patosa, ki se razteza po televizijskih studiih med Beogradom in Ljubljano. Dober primer tega je Rosvita Pesek, ki res nikakor ne more zapustiti Jugoslavije, ne zmore iz tega nacionalističnega okvirja mišljenja, ki tako prežema te narode in njihove medije. Ko torej kritiziramo Berganta, ga zato, ker imamo visoka pričakovanja. Ko začne Igor E. Bergant ponavljati kakšna »neoliberalna dejstva«, je razočaranje neizmerno. A kaj mislimo s tem, ko pravimo, da je eden najboljših voditeljev? To je ta ponedeljek zelo nazorno demonstriral v pogovoru z ministrom za pravosodje Marjanom Dikaučičem.

POP TV in RTV Slovenija sta opravili tisto, česar slovenski politiki ne znajo

V teh dneh se pojavlja veliko analiz, zakaj gre Vzhodni Evropi in Balkanu tako slabo od rok spopad z epidemijo. Malo je kriv socializem, zaradi katerega da nimamo vere v družbo in državo, malo je kriv kapitalizem, zaradi katerega nimamo vere v družbo in državo, malo je kriv tisočletni zaostanek, zaradi katerega da nimamo vere v družbo in državo … A morda so stvari še preprostejše. Morda samo ne razumemo pomena komunikacije. No, še huje, ne znamo komunicirati. Kar je lahko posledica vsega naštetega, ni pa opravičilo. Če smo se naučili voziti dobre avtomobile, kupovati delnice in guči majice in najkice, bi se lahko tudi tega.

Štirje predsedniki KUL

V preteklem tednu so se na TV Slovenija v različnih oddajah zvrstili vsi štirje predsedniki opozicijske koalicije KUL: Alenka Bratušek in Marjan Šarec sta bila gosta v Tarči, Luka Mesec v nedeljski večerni oddaji Politično s Tanjo Gobec, Tanja Fajon pa je bila soočena z ostrimi vprašanji Marcela Štefančiča, jr., v Studiu City. A ker je od preteklega četrtka iz ust predsednika republike Boruta Pahorja že znan datum volitev, se je tudi naš pogled nanje v trenutku spremenil. Vse gledamo samo še pod volilno lupo.

Tarnanje dveh izdajalcev

Piska teh vrstic se držim pravila, da popolnoma ignoriram TV3 in Igorja Pirkoviča, ker pač to ni novinarstvo, ampak navadno gostilnikovanje nekega oboževalca Janeza Janše. Kaj naj namreč pišemo o novinarju, če pa ta človek piše pesmi o prav določenem moškem in njegovi stranki? Če vzdihuje ob imenu tega politika? Da je tudi to novinarstvo, samo da nam ni všeč? Veliko smo se v komunizmu hecali iz novinarskih kolegov, ki niso razumeli, da je treba biti od politike neodvisen, a da bi kdo od novinarjev pisal pesmice o Kardelju, Titu … No, to se takrat, niti v najtršem komunizmu, ni dogajalo. Se pa že leta in leta na TV Slovenija. In vsi se delajo, da ni nič narobe.

In smo leta 2021 doživeli spet pravi partijski film

Malo se danes že pozablja, a kaj je bilo tisto, kar nam je šlo pri socialističnem režimu res na živce in ga je pokopalo? Da so nas imeli za norca. Poslušali smo neke traktate o uspešni samoupravni družbi, hkrati pa švercali kavbojke in banane iz Italije. Vse skupaj je bilo zlagano, bilo bi le smešno, če ne bi dejansko vplivalo na naša življenja. A najnapornejše so bile različne oddaje, ki so slavile samoupravni socializem: sedeli smo pred televizijskimi zasloni in se čudili, kako sploh komu pride na misel, da naredi nekaj, za kar čisto vsi vemo, z avtorji vred, da ne drži.