TV komentar / Premier ima partnerko

Seveda je novica, če ima sveže ločeni (vsaj dejansko, če že ne formalno, pač ne vemo) premier novo partnerko, medijsko zanimiva. In tudi najbolj normalno je, da mediji takšno novico uvrstijo med dnevna poročila. Seveda je omembe vredno tudi dejstvo, da je partnerica influencerka in da se tudi sama rada medijsko izpostavlja. Ampak naštevanje njenih preteklih partnerjev? Kazanje njenih objav na Instagramu? Mačistično izživljanje? Šovinistične pripombe? Saj smo vendar leta 2023. In ja, ljudje imajo spolne odnose tudi, če niso poročeni. Ljudje imajo tudi več partnerjev, nekateri manj, drugi več. Nismo s tem dušebrižništvom in zlaganostjo že opravili? POP TV, televizija, pri katere resničnostnih šovih pogosto ne vemo, ali lahko gre še nižje, je zdaj začela vihati nos nad življenjem Tine Gaber? Kakšna svetohlinska drža. Saj se lahko skupaj muzamo, kako slovenski premieri ravno med opravljanjem funkcije vedno znova spremenijo ustroj svojega družinskega življenja (Janez Janša, Miro Cerar, Tone Rop, zdaj tudi Robert Golob). Lahko pogledamo tudi v kariero novega partnerja. Ampak seksizem in šovinizem?

Kaj dogaja? / Prvi predsedničin nastop

Najprej je treba povedati, da je bila oddaja Kaj dogaja? edini res dober del silvestrskega večernega programa na TV Slovenija. Še huje: bila je edini res ne grozljiv del silvestrskega večera. A v isti sapi moramo dodati tudi: je bila pa to tudi najslabša oddaja Kaj dogaja? v lanskem letu, pa čeprav je imela vmes kar nekaj biserov.

TV komentar / Nedotakljivi

Premier Robert Golob je pred volitvami dajal vedeti javnosti nekaj: da ve, kdo je kdo v energetiki, da ve, kako se denar v energetiki meče skozi okno, da ve, kdo si deli denar, kdo služi, kdo blefira, vedeli smo, da je tudi on del te igre, ne nazadnje je v svoji prvi javni službi ob prelomu tisočletja v veliki meri zasnoval to energetsko hobotnico. Javna skrivnost je, da je v tistih časih pri tem dobro sodeloval z Andrejem Vizjakom iz SDS, nekako je šlo za delitev prihodnjih koristi in medsebojno varovanje hrbta. Vsi so bili vpleteni v nastajanje te hobotnice, a naj kaže danes Golob še tako vztrajno na SD in SDS, ki da sta bila velika igralca, češ, tam so ti fantje kverulantje, vsi vemo, da je sam stal med njimi – bil je nedotakljivi člen te verige. Pa ne le on.

TV komentar / Učna doba Roberta G.

Televizijskim navdušencem je zadnja vladna kriza ponudila izjemno priložnost: v živo lahko opazujemo, kako se predsednik vlade Robert Golob iz tedna v teden uči nastopati v kriznih razmerah – zdaj namreč ni več razrešeni predsednik uprave Gen-I, torej žrtev janšizma, ne sveži in malce nespretni premier, čigar negotovosti, nerodnosti in napake jemljemo z dobrohotnostjo mame in se malo posmejimo. Zdaj je polnokrvni politik, za katerega je že jasno, da je namazan z vsemi žavbami, ne vemo le tega, ali so nam te žavbe všeč ali ne. No, vemo pa nekaj: ko politiki nastopajo v kriznih situacijah, dejansko lovijo neko drobno ravnotežje med prizadetostjo in užaljenostjo. Ne smejo delovati preveč prizadeti, da niso videti mevže, ne smejo biti preveč užaljeni, da ne delujejo arogantno – a hkrati morajo pokazati, da so prizadeti, ker je to glavni način prepričevanja splošne javnosti. Ima pa Slovenija v zadnjih letih eno veliko zbirko užaljenih veličin na položaju predsednika vlade – in Golobov predhodnik Janez Janša je v kalimerovstvu malodane svetovni prvak –, zato Golob niti nima tako težkega dela.

TV komentar / Kako odkriješ dobrega esdeesovca

POP TV in Uroš Slak sta nekdanjemu predsedniku vlade Marjanu Šarcu v zadnji oddaji Ena na ena ponudila priložnost, da popravi vtis, ki ga je zapustil v javnosti ob padcu svoje vlade. In če smo se najprej čudili, zakaj bo gost ravno Šarec, se hkrati nismo mogli upreti, da se ne bi znašli pred ekranom.

TV komentar / Čas je, da se začnejo tudi normalni novinarji hvaliti in razlagati svoje delo

Naj tokrat začnemo s prispevkom, ki se je v Odmevih zgodil že 30. novembra, ko je v studio k Igorju E. Bergantu dobesedno iz avta – dobro, še mimo maskerke – prišla dolgoletna zunanjepolitična novinarka in tudi odgovorna urednica informativnega programa Manica Janežič Ambrožič, ki je morala ob prihodu janševikov na TV Slovenija med prvimi zapustiti svoj položaj. No, Bergant jo je v studio povabil, ker je prav tedaj prispela s poti po Ukrajini. Spraševal jo je predvsem o delu novinarke na terenu. Novinarjem se namreč zdi, da vsi razumejo njihovo delo, da vsi vedo, da za eno minuto posnetka stojijo ure in ure priprav, branja, pogovorov, ki potem naredijo to minuto smiselno in zaokroženo. A zdaj, ko so RTV Slovenija zasedli ljudje, ki sem jim vidi, da tega ne vedo, da ne razumejo, da je novinarstvo garanje, ne pa navijanje za svoje in postavljanje pretežno vrtčevskih vprašanj, je zabavno, ko Bergant in ostali prav tako po osnovnošolsko razlagajo, kaj novinarstvo je, kaj pomeni oditi na pot na vojno območje, s kom se moraš pogovarjati, kako se moraš pripraviti, kaj vse je treba narediti. In čeprav s tem predvsem kažejo kozle tistim, ki danes mislijo, da se znajo iti televizijo, je to tudi za nas, slehernike, neizmerno koristno in poučno – pa četudi nam Manica Janežič Ambrožič razlaga, kako pomembno je bilo, da so si nabavili na primer ukrajinski telefon, pa da so imeli težave z navigacijo. Ja, vse to šele pripelje do posnetka, ki ga potem vidimo. Neizmerno veliko tehničnega, birokratskega, novinarskega, raziskovalnega in drugega dela – potem pa nastane tista minuta. Tista prava in kakovostna minuta prispevka.

TV komentar / Ko končno pride klinični psiholog na TV Slovenija

Čeprav gre za medijsko priljubljeno zgodbo, jo ponovimo: Obveščevalca japonske vojske Hiruja Onodo so leta 1944 z ukazom, da se ne sme nikoli vdati, poslali v džunglo na otoku Lubang na severozahodu Filipinov. Tam je skupaj s še tremi vojaki ostal do leta 1974 – brez stika s civilizacijo. Ko je srečal nekega znanstvenika, ki je raziskoval filipinsko džunglo, mu je ta povedal, da je bilo vojne že zdavnaj konec. Onoda je v 20 letih v džungli ubil 30 »sovražnikov«, ljudi, ki niso vedeli, da je tam neki japonski gverilec, ki je še vedno sredi druge svetovne vojne, on pa tudi ni vedel, kdo so ti v kmete zamaskirani sovražni vojaki.

TV komentar / Dnevi trpljenja pod Luko Svetino

Luka Svetina še zdaleč ni najslabše, kar se je zgodilo pod vladavino Janeza Janše in njegovega poročnika za izvedbo Uroša Urbanije na RTV Slovenija. Čeprav seveda prste srbi, da bi temu mlečnozobemu in novinarsko popolnoma neprofesionalnemu novinarju pretresli vse kosti, iz njega veje neka dobrohotnost – pač ta mladenič si samo želi biti novinar, želi si biti na ekranu, verjetno si že od malih nog želi nastopati pred kamero, verjetno je – saj ni edini – doma za svojo pisalno mizico v odsev v oknu odvodil že mnogo poročil. To njegovo željo so v SDS tako lepo opazili ter ga seveda zlorabili in mu podelili vodenje Odmevov. Zlorabili? Seveda. Pač to je najhuje: v resnici zlorabljajo te ljudi.

TV komentar / Gre še nižje

Dobro, zlopamtila na Mladini se spomnijo vseh eskapad Vide Petrovčič v zadnjih tridesetih letih. Pač, po osamosvojitvi je Vida Petrovčič postala državotvorka, niti ni mogla skrivati, kako zelo obožuje te mačote, ki so nas rešili, na prvem mestu v njenem srcu pa je bil pogosto Janez Janša. Stala mu je ob strani, ko je začel boj zoper stare direktorje, stala mu je ob strani, ko se je začel boj zoper udbomafijo. In ko je leta 1994 Janša moral zapustiti drugo Drnovškovo vlado, ker je kot minister za obrambo prekoračil svoja pooblastila – njegova posebna enota je pretepla policijskega sodelavca, čeprav vojska ne sme nikoli poseči v civilno sfero –, je Vida Petrovčič na prvem programu TV Slovenija s solzami v glasu in očeh spremljala prenos iz državnega zbora in nam sporočala, da je – konec sveta. No, v mesecu za tem jo je še bolj odneslo, nismo vedeli več, ali je protestnica ali novinarka, vse skupaj je prestopilo vsakršno mejo dobrega okusa.

TV komentar / Ko transspolnost dobi obraze, imena in starše, ni prostora za primce

Seveda bi se bilo neprimerno zabavneje še naprej ukvarjati z muzejem osamosvojiteljev in razburjenjem, ki ga je med zaslužnimi, ki si že 30 let postavljajo spominske table in kipe, izzvala odločitev ministrice za kulturo Aste Vrečko, da se tega država ne bo šla, ker gre za amaterski, politični in ideološki projekt, ki nima nič z zgodovino in ohranjanjem zgodovinskega spomina. No, televizije so zgodbo zagrabile, sploh ker Nova Slovenija in SDS napovedujeta interpelacijo zoper ministrico. Je pa zabavno, Asta Vrečko in tudi direktor nesojenega muzeja Željko Oset sta iz Šentjurja pri Celju, od tam je tudi Igor Grdina, ki agitira za muzej osamosvojitve, za županjo Šentjurja pa kandidira tudi prva dama SDS Jelka Godec.

TV komentar / Starejši gospod ni mlada dama

Marko Milenković, novinar iz orbite podjetij za propagando in promocijo SDS, ki je v skladu z odločitvijo političnih vodstev (SDS in RTV) že od pomladi na delu na TV Slovenija, je tako na hitro eden od zmernejših iz politične ekipe SDS, ki je prevzela nacionalno televizijo. No, ob njegovem prihodu na TV Slovenija ni bilo tako. Ob uničevanju Studia City je bil bojevit, nekaj časa je bil celo prepričan, da je sposoben sedeti na stolu Marcela Štefančiča, jr.

TV komentar / Prisvojitelji

Ko smo v sredo zvečer zagledali napoved oddaje 24ur zvečer, v katero prihaja Lojze Peterle pojasnit, kakšna krivica se mu je zgodila, ker si ne bo njih deset, ki si že 30 let lastijo zasluge za osamosvojitev, moglo zgraditi muzeja z javnimi sredstvi, nam je postalo kar pošteno slabo. Vedeli smo, kaj nas čaka: Lojze Peterle bo govoril, kako nova vlada in še zlasti ministrica za kulturo Asta Vrečko (ki seveda prihaja iz POP TV in Urošu Slaku mrzke Levice) rušita tekovine revolucije, kako ne spoštujeta bisera slovenske zgodovine, Osamosvojitve, kako poskušata iz ideoloških razlogov uničiti muzej državnosti … Tako je Uroš Slak zadevo tudi zastavil. Tako se je pripravil tudi Lojze Peterle. Asta Vrečko bi morala biti v studiu prikazana kot tista, ki se gre politične pogrome. A se to ni zgodilo. Pa ne zato, ker bi Asta Vrečko zlahka opravila z njima. Ne. Ampak zato, ker je Asta Vrečko umetnostna zgodovinarka. Iz umetnostne zgodovine je tudi doktorirala. Njeni področji raziskovanja sta slovenska in jugoslovanska umetnost v 20. stoletju. Asta Vrečko je tudi kustosinja. Lojze Peterle in Uroš Slak sta tokrat močno podcenila svojo sogovornico. A tudi Asta Vrečko je točno vedela, kam je prišla. Saj vendar ve, kaj se dogaja prvaku Levice in drugim članom te stranke na tistem stolu v studiu POP TV.

Propagandni stroj

Že pretekli teden smo na tem mestu začudeno zrli v oddajo RTV Slovenija danes in jutri. Ta torek se je pred našimi očmi odvil tretji del, v katerem je prvič po prevzemu funkcije javno nastopila odgovorna urednica TV Slovenija Jadranka Rebernik. To je tista oseba, ki jo je SDS potrebovala znotraj zavoda in novinarskega kolektiva, da lahko prek nje izvršuje svoj partijski plan spreminjanja javne televizije v propagandno mašino stranke. Jože Možina, Rosvita Pesek in ostali sicer SDS naklonjeni novinarji so se temu izognili, Jadranka Rebernik pa je – kot že večkrat – prevzela nase to za novinarko tako sramotno nalogo. Ona je tista, ki formalno izbira novinarje z Nova24TV, ona je tista, ki izbira komentatorje, ona je tista, ki uradno izbira, katera oddaja bo izginila, kdo ne bo več vodil oddaje. Formalno. Nižje je težko pasti v nekem poklicu.

Propagandna oddaja generalnega vodstva RTV Slovenija

Kakšen problem ima Janez Janša z mediji? Da jih res razume v najslabšem boljševističnem pomenu – pač kot propagandno sredstvo politike. In zato proizvaja točno take medije. Demokracija bi bila lahko čisto spodoben konservativen tednik – pa ni, ker jo Janša razume kot propagandno pest SDS. In tako je tudi videti tako, kot je včasih izgledala revija Komunist, ki je niso brali niti najbolj verni komunisti. V nasprotju z Janšo in SDS so komunisti hitreje dojeli, da politično usmerjanje medijev ne deluje. Da pač mediji delujejo drugače in da javnost deluje drugače – in da pretežni del javnosti vedno takoj dojame, da ga nekdo poskuša nategniti.

Primer Nejc Krevs

Nejc Krevs je bil že kot novinar ena taka žalostna podoba. Ko pravimo žalostna, je to iskreno in prav dobronamerno rečeno: v njem je toliko volje, toliko truda, toliko želje, iskrene ambicioznosti, ampak kljub temu mu ni uspelo prodreti. Ob tem je imel še en problem: da dela neprijetne propagandne prispevke za Izrael. Seveda razumemo, da je judovstvu, Judom in težko priborjeni državi Izrael osebno predan. S tem ni nič narobe. Vsak novinar ima svoj intimni svet. Vendar pa vsak novinar z vsaj malo razumevanja, kaj je novinarstvo, ve, da ko gre za tako močno osebno vpletenost in predanost nečemu takemu, to hkrati pomeni, da o tem ne moreš poročati. Ker je tvegano. In pri Krevsu se vse skupaj vedno znova zdi neverodostojno, cenena propaganda, škodljiva tako za stvar, za katero se bori, kot seveda zanj. Krevsovi EPP-prispevki na sponzoriranih obiskih Izraela so bili ena taka neprijetnost, vedno smo se spraševali, kaj je vendar z uredniki, zakaj mu pustijo, da takole razprodaja svojo sedanjo in bodočo kredibilnost – ker nekoč ne bo več mlad nadobuden fant, ki ni razumel, kaj je novinarstvo, bo pa ta madež neprofesionalnosti ostal na njem. A predvsem je bilo to poročanje vedno škodljivo za RTV Slovenija.

Ubogi Uroš Slak

Prav neverjetno je, kako prepričan je bil Uroš Slak, da mu bo končno uspelo opraviti križanje Luke Mesca v oddaji Ena na ena na POP TV. Zdaj ga pa imam, zdaj ga pa imam, je kričalo iz Slaka, ko se je usedel nasproti Mesca. Kot kakšen srednjeveški sodnik – tisti za čarovnice – je vrtel svoje dokaze, ki resnici na ljubo to žal niso bili. Uporabljate BMW, imam vas! Ne, je rekel Mesec, to je BMW, ki je na ministrstvu ostal od prejšnjega ministra, pač tam je bil in nič si nisem omislil, ta stari avto pač uporabljam. Aha, ker niste šli takoj na test za droge, ste na kokainu! Ne, to je bila obtožba SDS, sem pa naredil test, ko mi ga je novinarka pomolila pred nos. Aha, čakali ste 10 dni, da se vam urin sčisti! Je res to rekel?

Je že res, bila nam je prijetna gospa. A ni bila naša kraljica.

Pogreb najstarejše monarhinje na svetu, popikone, primerljive z največjimi glasbeniki in igralci sodobne komercialne kulture, je gotovo nekaj, kar prenaša vsaka resna televizijska hiša. Že od pogreba princese Diane tudi vemo, da je to velik dogodek za ljudi, ker preprosto radi gledamo to bleščavost, ta denar, to zlato, to bogastvo, saj nam sporoča, da vse pravljice o kraljih in kraljicah, ki smo jih prebirali v rosnih letih, le niso iz trte zvite: da je vse namreč res. In pogreb je trenutek, ko so ti monarhi v naših očeh najbolj človeški, saj je smrt zanje pač tako neizogibna kot za nas. Ko umrejo, so nam najbližje.

Lahko bi naredili oddajo leta, žal jim ni uspelo

Ustvarjalci Tarče so se pod prisilo direktorja televizije Uroša Urbanije pretekli teden lotili primera Smodej. Za vse novinarje, razen za tiste iz senzacionalističnih medijev, je tema kočljiva: izjemno pomembna, družbeno relevantna, neizogibna, a zelo težko je hkrati o njej poročati profesionalno ter zadovoljiti upravičeno ogorčenje in zaskrbljenost javnosti.

Brez Nove Slovenije se rušenje RTV Slovenija ne bi dogajalo

Beseda arena izhaja iz latinske besede herena. Tako se je namreč imenoval res fin in gladek pesek, ki so ga po tleh posipali v starem Rimu po gladiatorskih bojih. Ta pesek je iz tal potegnil kri, ki je ostala tam po boju na življenje in smrt, jo zlepila, da so nato s pometanjem in vodo laže izbrisali sledi bojev – za naslednji boj.

Simoniti ‒ lahko bi bil spoštovan in zanimiv

Ker je dr. Vasko Simoniti dve leti javnost in zlasti kulturni sektor obmetaval z vulgarnimi, žaljivimi ter pogosto tudi ogabnimi izrazi in zmerljivkami, se je bilo po nekaj mesecih njegove odsotnosti kar težko pripraviti h gledanju pogovora z njim na TV Slovenija. Seveda nismo bili presenečeni, da ga je Jože Možina ob prvi priložnosti pripeljal v oddajo Intervju.

Premier, ki ne tarna, žali, laže in kaže s prstom na druge

Na stoti dan vlade je premier Robert Golob gostoval na obeh velikih televizijah: na TV Slovenija ga je gostila Tanja Starič, na 24ur zvečer na POP TV pa Uroš Slak. A če je ost te rubrike praviloma usmerjena v novinarsko delo, smo tokrat vzeli pod drobnogled kar premiera Roberta Goloba. Zdaj namreč ni več novi predsednik vlade, človek, ki mora svojo funkcijo še spoznati, nabralo se je tudi že dovolj konfliktnih situacij in konkretnih dogodkov, da ga ni več mogoče obravnavati z dobrohotnostjo, ki naj z naše strani pritiče nekomu, ki svojega delovnega mesta še ne pozna dobro. Po stotih dneh ga obravnavamo že kot vsakega drugega profesionalca v politiki, ni več novinec, časa je imel dovolj, da se je privadil, pozanimal, naučil, tudi komunikacije z mediji.

Maja Sodja proti Rosviti Pesek

Nobenega dvoma ni: Igor E. Bergant je televizijski voditelj, ki se najbolje pripravi na vodenje vsakokratnih Odmevov. Ker je pretežno zelo dobro pripravljen, imamo občutek, da je tudi televizija v Sloveniji lahko prava televizija, da torej za vsako oddajo stoji tim novinarjev, ki razišče vsako temo, prebrska dokumentacijo, poišče najboljše sogovornike, pripravi citate, stare posnetke, mednarodne primerjave. Pač tako je v velikih državah in močnih televizijah: za vsakim voditeljem je tim, včasih jih je celo več, v njih pa so dokumentalisti, doktorji znanosti, zdravniki, komunikologi, ekologi … No, tudi v tujini je tega vse manj. A Bergant res pogosto pusti vtis, da mu je pomagal velik tim, pri čemer seveda vemo, da je vse pripravil sam ali v sodelovanju z edinim novinarjem, ki to področje pokriva. Lahko se z njim sem pa tja ne strinjamo, morda nam njegov neoliberalizem ne leži, a pripravljen je res ponavadi dobro.

Oblike populizma

Udarjen z zavestjo o lastni majhnosti naš narod nadvse brije norce iz globalno prepoznavnih osebnosti, ki krojijo politiko in/ali popkulturni okus sveta – kadar pa se nekako pripeti, da katera od zvezd zaide med nas, se oddaljena škodoželjnost sprevrže v servilnost kolonialnega hlapca, ki čuti, da mu je bila z visokim obiskom izkazana največja možna čast. Kakor smo tako svoj čas z varne razdalje nažigali čez Clintonovo cigaro in Putinovo samoparodično samopašnost, tako je ta teden mini evforijo med s kislimi kumarami prenažrtimi slovenskimi občili sprožila skuštrana pojava Borisa Johnsona.

Končno

Že tako in tako je vsakokrat presenetljivo, ko v naslanjaču, ki pripada sceni oddaje Intervju, ne zagledamo starejšega sivolasega možakarja, ki nam pripoveduje o svojih zaslugah za Slovenijo. Saj, to je običajen gost te oddaje, kajne? Zato smo vsakokrat veseli, ko se nasproti avtorja intervjuja (tokrat je bila to Ksenija Horvat, ki jo sicer od političnega prevzema javne televizije na tem mestu vidimo občutno manj pogosto kot prej, kar je seveda del SDS prevzgoje javnega servisa) znajde na primer kdo ženskega spola, mlajši, morda malce nenavaden, na primer brez velikih zaslug, ampak zgolj zanimiv in pameten. Tokrat je Ksenija Horvat v studio povabila Lina Juliana Koletnika, da bi z njim kot transspolno in nebinarno osebo na najbolj elementarni ravni govorila o tem, kaj sploh je transspolnost, kaj nebinarnost, kaj je ne nazadnje interspolnost. In pogovor je bil izjemno poučen, iz dveh razlogov: ker Koletnik o tem govori naravno, preprosto in z zavedanjem, da je za večino črka T v kratici LGBTQ najbolj zagatna in frustrirajoča, zato je treba biti v nagovoru enostaven in tudi počasen, na drugi strani pa zato, ker se Ksenija Horvat – in to je res njena velika kvaliteta – ni postavila v položaj kvazi poznavalca področja, temveč je zastavljala vprašanja, ki se pač pri vprašanju trans oseb ljudem dejansko postavljajo. Kako naslavljaš trans osebo? Kako sploh pride do vedenja in zavedanja, da si trans oseba? In seveda, so vse trans osebe tudi fizično spremenile spol? Pač ta vprašanja si ljudje postavljajo in treba jim je odgovarjati na ta vprašanja.

Sočustvujemo s kmeti v stiski, bi pa radi izvedeli tudi kaj več o tem, zakaj se izogibajo namakalnim sistemom

Uredništvo Slovenske kronike TV Slovenija, tokrat je bil v središču primorski dopisnik Branko Vrabec, je po prvem dežju, od katerega so si obetali vsi veliko, od gasilcev do kmetovalcev, pripravilo na prvi pogled res kompletno poročilo o stanju slovenskega kmetijstva sredi sušnega poletja. Vrabec je v svoj prispevek vključil dva zadružna predstavnika, dva kmetovalca, uredništvo pa je dodalo še posnetek pogovora s predstavnikom podjetja, ki se v Posavju ukvarja s pridelavo sadja. Najprej sta Matjaž Jančar iz KGZ Nova Gorica in Patricija Pirnat iz koprske Agrarie uporabila arzenal dramatičnih opisov stanja. Niti za polže vode ni padlo, je pribila za piko na i Patricija Pirnat, Silvano Knez in Jana Bolčič, oba odločna kmetovalca iz Strunjana, pa sta povedala, da je zaradi suše že ogrožena zimska pridelava zelenjave. Opis Žige Mikoliča iz podjetja Evrosad je bil enako dramatičen. In seveda z njimi sočustvujemo.

Desant SDS na TV Slovenija se poglablja, RTV Slovenija pa spominja na medvojno okupirano Ljubljano

Okupacija je okupacija. In namen je vedno enak: zadušiti upor, pokoriti ljudi, najti sodelavce in izdajalce, ljudi, ki se dajo kupiti. In zgodovina kaže, da je mogoče nekatere kupiti že s sladkimi besedami in novci. Italijani so ob okupaciji tako imenovane Ljubljanske pokrajine želeli prebivalstvo čim hitreje poitalijaniti. Zasedba se je zgodila 3. maja 1941 s priključitvijo Italiji. Po vsej pokrajini so začeli ustanavljati fašistične organizacije, na vsa odločevalska mesta so pripeljali svoje ljudi. Vrhovno oblast na okupiranem območju je imel visoki komisar, ki bi mu moral pomagati štirinajstčlanski sosvet, izbran izmed tistih slovenskih politikov, ki so bili pripravljeni sodelovati z Italijani. Taka je bila ideja Italijanov. Pač, najti je treba kolaborante. Ker pa je sodelovanje z Italijani med ljudmi povzročilo globok prezir, je nekaj članov iz sosveta izstopilo. Italijani so zato idejo opustili. In ker ni šlo zlahka, so šli Italijani nad Ljubljansko pokrajino zgrda. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli in poveljnik 11. armadnega korpusa general Mario Robotti sta konec januarja 1942 izdala ukaz kraljevi italijanski kopenski vojski, da začne obdajati Ljubljano z žico.

Pravi dedec Uroš

Ni mogoče mimo dejstva, da je POP TV v času vladavine SDS svoje novinarske naloge opravljala z visoko družbeno zavzetostjo in ozaveščenjem, kako nevaren je trumpistični populizem janšizma. SDS in Janez Janša sta bila – že prej, v času vladavine pa še bolj – do POP TV neizmerno agresivna, grozili so in se hkrati dobrikali novim lastnikom, urednica POP TV Tjaša Slokar pa je bila deležna grobih osebnih diskreditacij in diskvalifikacij, pri katerih se je vsakemu normalnemu državljanu lahko le obračal želodec. In prav drža POP TV je ob naskoku SDS na nacionalno javno televizijo marsikateri gledalki in gledalcu dala misliti: se sploh še splača braniti javno televizijo, je po vsem, kar so javnemu mediju naredili, tega mrtveca še mogoče oživiti ali se je treba sprijazniti, da bo postala javna televizija obroben medij, zanašali pa se bomo lahko na komercialne projekte, kot je POP TV, kjer so vseeno bolje zaščiteni pred politiko kot RTV Slovenija, hkrati pa več kot zadovoljivo profesionalni?

Zakaj nismo gledali košarke

V torek zvečer se je pravičniška Rosvita Pesek namenila narediti red. In je povabila v. d. direktorja TV Slovenija Patrika Grebla in v. d. odgovornega urednika športnega programa TV Slovenija Gregorja Peternela, da jima zastavi jasno vprašanje: Zakaj Slovenci, ta narod športnikov, ni mogel gledati prenosa košarkarske tekme med Slovenijo in Švedsko in pred tem tekme med Slovenijo in Hrvaško na nacionalni televiziji? Kako je to mogoče, to pač sodi na nacionalko, kako se je kaj takega lahko primerilo? In kaj je zdaj ta ništrc Sportklub, ki ga gledajo lahko le naročniki Telemacha, da ima pravice za te tekme, ko pa 70 odstotkov ljudi ni naročenih na ta program? Kdo nam to dela, kdo nam preprečuje, da bi spremljali Luko Dončića in Gorana Dragića, se je ogorčila Rosvita Pesek z dušnostjo matere naroda.

Seveda je televizija pograbila kandidaturo Nine Krajnik

Vsake predsedniške volitve zaznamujejo tudi obrobni kandidati, ki sploh nimajo možnosti za izvolitev. Nekatere postavijo politične stranke, ki s tem opozarjajo nase, na drugi strani so posamezniki, ki vidijo priložnost za samopromocijo, reklamiranje svojih podjetij, dejavnosti ali sebe kar tako, že česa. Naj je šlo na prvih predsedniških volitvah za Ivana Krambergerja, prodajalca knjig o osebni rasti, za radikalnega nacionalista Andreja Šiška, pa bivšo ravnateljico Angelco Likovič, katere stališč nihče od nas noče poznati, ker predsedniške volitve pač niso revnoumen resničnostni šov … Seznam je dolg.

Kaj je naslednja poteza Jadranke Rebernik in Andreja Graha Whatmougha? Mrk?

»Nocoj ob 22.00 oddaje Odmevi ne bo na TV Slovenija 1. Razlog ni v tem, da je stavkajoči ne bi želeli pripraviti, pač pa zato, ker se je ’generalno vodstvo RTV Slovenija’ /.../ odločilo, da bo zaradi domnevne nevarnosti programske škode povzročilo prav to: programsko škodo, namreč. Namesto Odmevov boste gledali kratko informativno oddajo, ki je ne bomo mogli pripraviti siceršnji ustvarjalke in ustvarjalci te oddaje. Naš namen je bil /.../ pripraviti aktualno, obširno in poglobljeno oddajo z različnimi vsebinami. Gledalkam in gledalcem bi na kratko pojasnili, zakaj in za kaj stavkamo. Poročali bi o seji Programskega sveta RTV Slovenija /.../, pripravili intervju z morebitnim novim direktorjem/direktorico televizijskih programov /.../, pripravili bi politično soočenje predstavnikov parlamentarnih strank o predlaganih spremembah zakonov, ki urejujejo delo RTV Slovenija in medijev. Objavili bi tudi ekskluzivni intervju s predsednikom Evropske nogometne zveze (UEFA) Aleksandrom Čeferinom, ki je /.../ zagotovo ta čas najvplivnejši slovenski državljan. Vprašali bi ga, kako pojasnjuje družbeno odgovornost, ki je eden izmed stebrov njegove organizacije, kakšne so podobnosti in razlike med evropskim modelom športa in vlogo javnih radiotelevizij na naši celini. /.../ In seveda, kako (tudi) kot pravnik in odvetnik razume svobodo, avtonomijo in odgovornost novinarstva. Intervjuja ne bo, ker je snemanje odgovorna urednica danes dopoldne izrecno prepovedala. Skratka, 20. junija 2022 odgovorna oseba na javni RTV sredi (demokratične) Evrope prepove in /.../ prepreči izvedbo ekskluzivnega intervjuja z osebnostjo svetovnega formata, ki je ne moremo gostiti vsak dan. Na aktualno temo. V njegovi lastni domovini. Ker seveda gre za predsednika pomembne mednarodne organizacije (in po funkciji tudi podpredsednika svetovne nogometne zveze FIFA), to ni ostalo neopaženo. Žal te in take oddaje, kakršno smo snovali, danes ne bo na spregled, in to samo zato ne, ker so se ’odgovorni’ odločili v škodo gledalk in gledalcev ter ustanove, ki naj bi jo vodili in branili. Že mogoče, da je prav današnje črtanje Odmevov ’v korist’ kratke oddaje najbolj nazoren dokaz, koliko je ’odgovornim’ mar za gledalke in gledalcev ter javni interes, ki je temelj poslanstva RTV Slovenija. Kako se v bistvu požvižgajo na odgovornost, ki jo vsi imamo do plačnic in plačnikov RTV-prispevka. Nocoj je jasno na ogled, kdo ni zavezan profesionalnosti, avtonomiji poročanja in kdo ni za kulturno soočanje različnih mnenj. Nazorno bo vidno, kdo je danes povzročil programsko škodo. In ne samo danes. Kdo jo povzroča že dlje časa. Cilj je uničenje ene ključnih družbenih medijskih in kulturnih institucij slovenske družbe in države. Zaradi posebnih (in morda celo osebnih) interesov, zaradi mržnje do odprtega, odkritega, kritičnega ter kulturnega in predvsem demokratičnega dialoga o Sloveniji in svetu.«