»Otroci niso blago«

Ljubljanski mestni svet je v ponedeljek glasoval o sporni nameri Mestne občine Ljubljana, da bi vseh svojih 23 vrtcev, ki delujejo na 110 lokacijah z 2500 zaposlenimi in skoraj 13 tisoč vpisanimi otroki, združila v en sam zavod, in to že čez eno leto. Po pričakovanjih je večina, ki jo imata v mestnem svetu Lista Zorana Jankovića in Gibanje Svoboda, sklep o nameri izglasovala. To pa je povzročilo ogorčenje, saj je pedagoška stroka do teh načrtov že prej zavzela izrazito odklonilno stališče. Še več, v en glas je opozorila, da so škodljivi za zaposlene, otroke in starše ter celo nezakoniti.

TV komentar / Tudi tokrat o Urški Klakočar Zupančič, in to z veliko kesanja

Tretji oziroma parlamentarni program TV Slovenija ima bolj malo gledalcev. Saj ne, da ni pomembno, kar se tam dogaja, saj ne, da ni tudi zanimivo, ne sicer zelo pogosto, je pa težko gledati, saj gre za neobdelan material. Časnik Večer je ta teden objavil izsek iz tokratnih poslanskih vprašanj ministrom in premieru Robertu Golobu, kot jih je prenašal tretji kanal nacionalne televizije. Na izseku posnetka, objavljenega na YouTubu, je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič med izrekanjem opomina poslancu SDS in enemu najbolj grobih ljudi v slovenski politiki Žanu Mahniču. Večer ni objavil posnetka nesramnega in poniglavega norčevanja Žana Mahniča iz zasebnosti premiera Roberta Goloba, in tudi mi ga ne bomo navedli. A dejansko smo se v tistem trenutku zavedeli, da je Urška Klakočar Zupančič tista izmed nas državljanov brez pozicij in z njimi, ki se mora dobesedno vsak dan soočati s temi grobimi in nesramnimi ljudmi. Ljudmi, ki so dve leti in pol grobo nadlegovali javnost, žalili vse povprek, diskvalificirali in lagali. Zdaj ko so v opoziciji, pa na srečo njihov glas doseže predvsem stene parlamentarnih dvoran. Prostaškost je tam, Urška Klakočar Zupančič kot predsednica državnega zbora pa je dejansko žrtev teh ljudi. Ki jo tudi ves čas napadajo.

Evrovizijski bojkot?

Islandsko združenje skladateljev in avtorjev besedil (FTT), ki zastopa glasbene ustvarjalce, je obsodilo sodelovanje Izraela na Evroviziji 2024 in na družbenem omrežju Facebook objavilo izjavo, v kateri je islandsko javno radiotelevizijo RÚV pozvalo, naj se vzdrži sodelovanja na prihajajoči prireditvi. Pri tem je zapisalo, da je dolžnost vseh »postaviti se po robu vojni ter pobojem civilistov in nedolžnih otrok«. Prav tako po družbenih omrežjih že dlje kroži peticija s podobnim pozivom, ki jo je podpisalo že več sto islandskih glasbenikov. Kljub temu je RÚV za zdaj še odločena, da bo Islandija na evrovizijskem tekmovanju sodelovala.

Kaj je ljubezen?

Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2023/2024 zastavilo skozi besedo ljubezen – in tako zdaj spremljamo vrsto predstav, ki ne bi mogle biti bolj politične, kajti v kaj pa se država in družba raje vtikata kot pa v intimo drugih, v njihove ljubezni in odnose. In tako je decembra na oder Mladinskega gledališča prišla predstava Argonavti po knjigi Maggie Nelson, ki jo je času in gledališču priredil poljski scenarist Tomasz Śpiewak. V dveh mandatih, ko mesto umetniškega vodje tega gledališča zaseda Goran Injac, so poljski avtorji stalni gostujoči umetniki – in to je tudi ena od velikih prednosti te kulturne institucije. Čeprav je izraz »poljsko gledališče« površen, pa je vsaka predstava, ki jo izvedejo poljski avtorji, za Ljubljano vedno izjemno sveža, drugačna, tako spokojna in počasna, v dobrem pomenu te besede. Režiser Michał Borczuch ni izjema: zgradil je predstavo, ki nas ne poskuša prepričati s truščem in ekscesom, ampak z močno vsebino in hkratno subtilnostjo ter nežnostjo, zato so liki tudi bolj izraziti, prav način podajanja zgodbe pa nam odkriva tančice odnosov in drobne značilnosti karakterjev. Tako počasi se gibljemo, da lahko začutimo v malih vinjetnih dvogovorih tudi male strahove in skrite frustracije, kar gledališču uspeva le redko.

Volitve v evropski parlament se približujejo, dobro kaže skrajni desnici

Zanimanje za volitve v evropski parlament, ki bodo 9. junija 2024, naj bi bilo večje kot pred petimi leti, večji kos parlamentarne pogače pa naj bi si odrezale skrajno desne politične stranke. Volitve bodo najverjetneje zaznamovale teme, kot so migracije, okolje in vojne po svetu.

Rdeča puščica v Ljubljani?

Verjetno bosta Slovenija in Italija spet dobili neposredno železniško povezavo, in to med Ljubljano in Milanom. Pot bi opravljali hitri vlaki Frecciarossa (Rdeča puščica), povezava pa bi po nekaterih informacijah lahko zaživela že aprila 2024. Hkrati Dušan Mes iz Slovenskih železnic napoveduje, da bo po letu 2026 pot iz Ljubljane do Maribora trajala manj kot uro in pol.

Nepravilnosti pri poslovanju ljubljanske študentske organizacije

Če boste ljubljanske študente vprašali, kaj jim pomeni Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOUL), bo marsikateri rekel, da je ta sinonim za korupcijo. To se morda zdi pretirana oznaka, a vseeno drži, da je študentska organizacija v zadnjih nekaj letih, odkar jo vodi direktor Andrej Klasinc, postala prej podjetje kot pa organizacija v javnem interesu. No, v resnici se je to dogajalo že prej.

Burkež

Pod težo očitkov o nestrokovnosti, osebnostni neprimernosti in vedenju na meji spolnega nadlegovanja je s položaja vršilca dolžnosti direktorja urada za narodnosti odstopil Janez Doltar, samooklicani veseljak, zabavljač, zdravilec in strokovnjak za romska vprašanja.

Konec izkoriščevalskih platform?

Evropski parlament in svet sta dosegla dolgo pričakovani dogovor o novi direktivi o delu prek platform, ki naj bi uredila pravni status platformnih delavcev. To so tisti, ki ponujajo storitve prek spletnih platform – pri nas je verjetno najbolj znana aplikacija za dostavo hrane Wolt –, a tam niso zaposleni. Zakonodaja jih obravnava kot samozaposlene, četudi v resnici niso, saj ima njihov odnos z delodajalcem vse elemente delovnega razmerja. Gre kakopak za novodobno obliko izkoriščanja, ti delavci ne uživajo enakih pravic, kot jih imajo zaposleni, nimajo plačanega dopusta in socialne varnosti … Nova evropska direktiva bi to utegnila spremeniti.

Janko Lorenci

22. 12. 2023  |  Mladina 51  |  Kolumna

Komentar / Šok, pogojno zdravilen

Janez Janša že lep čas išče način, kako se s prihodnjimi volitvami vrniti na oblast. Za to nujno potrebuje zaveznike, morebitne nove stranke. Od tod različni manevri: upokojenci Pavla Ruparja, prismuknjeni predlog Petra Jambreka, previdno mikastenje z NSi, ki bo nazadnje vedno z veseljem pristala v Janševem premierskem objemu, tuhtanje, ali bi se dalo skleniti zavezništvo s SD, ki na lokalni ravni že sodeluje s SDS, ima upogljive ministre a la Han in še vedno časti Pahorja, ki navija za veliko koalicijo.

dr. Bogomir Kovač

22. 12. 2023  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Komentar / Zunaj spodobnosti

Letošnje trojne volitve v Srbiji, parlamentarne na državni ravni, regionalne v Vojvodini in lokalne v 65 občinah, so številni označili za volitve desetletja. Leta 2012 se je na oblast povzpela Vučićeva Srbska napredna stranka (SNS). Desetletno vladavino je sredi decembra leta 2023 kronala s popolnim političnim zmagoslavjem. Volitve so bile formalno svobodne, toda skrajno manipulativne in nepravične. Srbija je že desetletja v permanentni politični in ekonomski krizi. Družba je notranje razkrojena, obremenjena s patologijo svoje preteklosti in brezizhodne prihodnosti. Vučić je avtokratska politična figura, volitve so dale potrebno legitimnost njegovi mafijski ekonomiki države. Srbija je nesporno najvplivnejša in hkrati najbolj problematična država Zahodnega Balkana. Že dobrih sto petdeset let kroji usodo te regije, pomeni dramatičen prostor geopolitičnih preigravanj velikih sil. Dvajseto stoletje je bilo zanjo tragično in izgubljeno, 21. je lahko njena priložnost. Toda kakšna in za koga?

Fluidnost dvanajste noči

Kar hočete, se lahko zgodi na dvanajsto noč po božiču, na prastari verski praznik v noči s 5. na 6. januar. Dvanajsta noč je po starem izročilu zadnja v ciklu noči, ki se zvrstijo po zimskem solsticiju – od 24. decembra do 6. januarja. V poganskih časih je bil to poseben trenutek, ko je človek vzpostavil stik z drugimi svetovi. Praznik je po svoje prevzelo krščanstvo, a je na začetku 17. stoletja pridobil bolj karnevalsko naravo. Torej, kar hočete – zdaj moški, zdaj ženska kot predmet poželenja v noči, ko se razbohoti labirint nereda, ko se izriše parabola iztirjenega sveta, ki se prepušča šemljenju in tra(ns)vestiji, razvratu, pastem dvoumnosti in nasprotij.

Neopisljiva moč slikarstva / David Kucler in Petja Kocet

Sitotisk na platno in na filc, pa barvni svinčniki in oglje na platno ali kar mešanica vsega naštetega s klasično oljno tehniko. Po vsem tem in še mnogih drugih tehnikah segata mlada umetnika, ki nenehno preizkušata meje in potenciale slikarskega medija, pri čemer se jima zdi, da jih nikoli ne moreta izčrpati. Njuni ustvarjalni poti sta že dlje časa prepleteni. David Kucler (1994) je Ljubljančan, Petja Kocet (1998) prihaja iz Kopra. Oba sta študenta magistrskega programa slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer sta se pravzaprav spoznala že na pripravnih tečajih za sprejemne izpite. In dokaj hitro ugotovila, da podobno razmišljata o pristopu do ustvarjanja in materiala, o slikarstvu kot mediju. Predvsem pa, da zanju slikarstvo, ki ga danes številni po krivici dojemajo kot zastarelo, morda že kar preživeto ustvarjalno zvrst, nikoli ne bo le hobi ali prostočasna dejavnost, pač pa sta ga že zelo zgodaj začela dojemati kot poklic.

Samo splav?

Razprava o splavu se je oktobra začela na zelo nesrečen način: zelenica v javnem parku Zvezda je bila uporabljena kot pano za navajanje, koliko potencialnih otrok je umrlo, in za pozivanje, naj se opredelimo do tega »dejstva«. Nasprotna skupina je ta prikaz na travnem panoju pravilno identificirala kot napad na ustavno pravico in nanj reagirala, pri čemer je tudi ona teptala trato. Predsednica republike je odigrala hitropotezno, ravnanje druge skupine je obsodila kot napad enoumja, s tem pa je oni prvi skupini podelila nimb žrtve. Razprava, ki se je potem razvila, je tekla zgolj o ustavnosti, o svobodi izražanja, o tem, da je splav izhod v sili. To in ono je bilo povedano tudi o tistem delu rimske cerkve, ki je 55. člen ustave že dolgo razglašal za »sramotnega«.