Bi bilo modro kriminalizirati zanikanje podnebnih sprememb?

International Panel on the Information Environment (IPIE) je mlada organizacija, v kateri so združeni številni raziskovalci, ki se ukvarjajo z javnim obveščanjem, informacijami, dezinformacijami. Pred dnevi so predstavili poročilo o stanju obveščenosti o podnebnih spremembah. V njem so ugotovili, da dezinformacije, zavajanje in lažne novice na tem področju upočasnjujejo in preprečujejo nujne ukrepe za boj s podnebnimi spremembami.

Pot do vojne

»Nisem podpiral iraške vojne, je leta 2016 – med predsedniško predvolilno kampanjo – ponavljal Trump. »Iraška vojna je bila velika, debela napaka! George W. Bush je naredil napako. Okej, vsi delamo napake, toda to je bila napaka napak, ki je destabilizirala Bližnji vzhod.« Prav res. »Vedno sem bil proti iraški vojni!« Kar sicer ni res – nikoli niso našli kake njegove izjave, ki bi potrjevala, da je tedaj, v času priprav na vojno in v času invazije, nasprotoval tej vojni. Toda leta 2016 se je hotel ameriški naciji prodati kot protivojni kandidat – kot človek, ki noče vojn, kot človek, ki ne bo začenjal vojn, kot človek, ki se lahko vedno sporazume in dogovori, kot človek, ki lahko vedno sklene kupčijo in prepreči vojno, češ da ameriške pustolovščine v tujini »ustvarjajo le nemir, trpljenje in smrt«. Za Hillary Clinton, svojo tedanjo protikandidatko, je rekel, da je »trigger happy« – da ima torej prst nenehno na sprožilcu.

Temni oblaki nad Srbijo

Nevladna organizacija Novinarji brez meja je v zadnjem poročilu o medijski svobodi za Srbijo zapisala, da je pritisk na medije dosegel raven, kakršne ni bilo od 90. let, se pravi vse od režima Slobodana Miloševića. Srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću in njegovemu krogu je uspelo podrediti medijski prostor tako rekoč v celoti, redko os odpora v državi pa pomeni peščica medijev, ki spadajo pod okrilje skupine United, kot sta televiziji N1 in Nova. Do nedavnega je bil na čelu te družbe srbski medijski mogotec Dragan Šolak, eden največjih Vučićevih oponentov, a so iz skupine prejšnji teden sporočili novico o njegovi zamenjavi.

Nespodobni predlog

Pred mesecem, 22. maja, je skupina evropskih voditeljev napisala javno pismo, ki je v resnici poziv Evropskemu sodišču za človekove pravice. V njem ga pozivajo, naj zniža standarde varovanja človekovih pravic, kadar gre za državljane tretjih držav, begunce, migrante, in s tem evropskim državam olajša izvajanje strožjih protimigracijskih politik.

Tisti, ki so znali razmišljati

Koliko ikoničnih plakatov na enem mestu ... Plakat z Marxom na kolesu in napisom »Ali je prihodnost že prišla?«, ki ga je leta 1983 za Slovensko mladinsko gledališče ustvaril Prešernov nagrajenec Matjaž Vipotnik. Laibachov plakat iz leta 1980, na katerem je grafika Metalec, podoba delavca s kladivom v roki. Ali pa plakat, s katerim sta oblikovalski kolektiv Novi kolektivizem in Zveza socialistične mladine Slovenije, tedaj že zazrta v demokratično prihodnost, leta 1987 rušila enega zadnjih simbolov prejšnjega režima, štafeto mladosti. Saj poznate to zgodbo, kajne? Na plakatu za štafeto mladosti, prireditev, ki je bila vedno na Titov rojstni dan, se je tisto leto znašla, seveda načrtno, podoba iz časov nacistične Nemčije. Oblast, ki se tega ni zavedala, jo je navdušeno sprejela. Ko je ugotovila, kaj se je zgodilo, pa je bilo že prepozno; to je bil eden od mejnikov v procesu rušenja tedanjega enopartijskega sistema. Zato bi to zgodbo danes, ko nasilni avtoritarni voditelji ogrožajo demokratično ureditev, morali poznati vsi.

Novi kulturni model

Zadnja velika reforma predpisov, ki krojijo delovanje kulturnega sektorja, je bila izpeljana pred več kot dvema desetletjema in skoraj prav toliko časa je že jasno, da so številni predpisi sporni – da imajo sistemske pomanjkljivosti, da vsi ne upoštevajo dejanskih razmer, da so nekateri izrazito škodljivi. Samozaposleni v kulturi so morali doslej za ohranitev statusa dostavljati vedno nove »reference«, ki so imele tolikšno težo, da so morali v boju zanje marsikdaj privoliti tudi v premalo plačano ali celo neplačano delo. Pa vendar so predpisi pod številnimi ministri ostajali tako rekoč nespremenjeni. In tudi, ko je sedanja ministrica Asta Vrečko napovedala odločne sistemske spremembe, marsikdo ni verjel, da se bodo zares zgodile. A obljubo je držala. Malo po malo smo že vseskozi priča na prvi pogled drobnim, vendar ključnim reformam. Zdaj pa je tu še najobsežnejša – temeljita prenova krovnega zakona za področje kulture. Novelo zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi je vlada prejšnji teden sprejela in jo poslala v državni zbor.

Vampirski zombiji iz vesolja!

Gospod K (Crispin Glover) je videl že boljše čase. To, da je čarodej, poln fantastičnih trikov, ne pomaga več. Še vedno nastopa, toda ko potuje od mesta do mesta, vidi, da magičnost ni več dovolj. Nikogar več ne pritegne. Vsi se dolgočasijo. Čudne, bizarne, nadrealistične reči ne fascinirajo več. Svet se je spremenil. Postal je bolj čuden, bolj bizaren in bolj nadrealističen od čarovnij. Kapitalizem se tako naglo, divje in brezdušno revolucionira, da je vse takoj zastarelo.

Heni Erceg

27. 6. 2025  |  Mladina 26  |  Hrvaška

Rabini v Sarajevu

Bolezen se je začela širiti počasi, vendar zanesljivo, in navsezadnje je kot nevaren virus zajela tako imenovane demokratične države, a ne samo njihove vladajoče elite in medije, ampak tudi vedno podredljivo večinsko javnost. Lahkotnost, s katero v teh državah prepovedujejo gledališke predstave, koncerte, javne proteste, spominja na plimni val, za posebej nevarnega pa velja – kot v času osovraženega komunizma na vzhodu Evrope – tako imenovani verbalni delikt. Nacionalnim televizijskim hišam so pristrigli peruti – Hrvaški televiziji, na primer, je politično strogo prepovedano Izrael omenjati v zvezi z vojno v Palestini, o televizijah v Srbiji pa bolje, da sploh ne govorimo.

Bernard Nežmah

27. 6. 2025  |  Mladina 26  |  Pamflet

Vesti brez novinarjev

Dogodek tega stoletja je bil ameriški napad na iranske jedrske programe. Na mah so bombniki B-2, ki so vzleteli v ZDA, uničili potencial atomske bombe, ki je bil desetletja topika mednarodnih konfrontacij z Iranom. A od kod je sploh prišla ta novica? So o njej prvi izvedeli in poročali svetovni mediji? Nak, ameriški predsednik Donald Trump jo je dal razglasiti prek svoje administracije in se ob tem še posebej pohvalil, da so medtem bombniki varno prileteli nazaj v svoje baze v ZDA. Vojni reporter in očividec je bil torej vladar Bele hiše. Samo učinkovanje bombnega napada je dobilo prav tako razlago Pentagona, ki je popisal tehnične sposobnosti bombe, moč eksplozivov in prodornost, ki zmore prodreti 60 metrov globoko, ter število odvrženih bomb. Fotografije, ki so potem zaokrožile, prikazujejo velike kraterje v pokrajini. Iranska vladna stran tudi ni demantirala napada, je pa pojasnila, da so iz kraja že prej umaknili obogateni uran. Teorije zarote bi tu sklenile, da je šlo za igro, za dogovor med Trumpom in iranskim voditeljem Hamenejem. Žurnalizem ravna drugače, sklicuje se na evidence, od koderkoli že pridejo. No, dejstvo je, da o največji vojaški akciji tokrat niso poročali novinarji, ampak državni voditelj.

Vse več požarov zaradi napačnega odlaganja odpadkov

Konec prejšnjega tedna je v Regijskem centru za ravnanje z odpadki Ljubljana (RCERO) potekal dan odprtih vrat, ki je vključeval vodeni ogled naprav in objektov, kjer poteka predelava mešanih komunalnih in bioloških odpadkov. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je delež ločeno zbranih komunalnih odpadkov skoraj 74-odstoten, kar nas postavlja v sam evropski vrh. Vendar pa so v Regijskem centru opozorili na težave z recikliranjem baterij.

»Dokler bodo v ZDA brezpogojno podpirali Izrael, tako dolgo vojne ne bo konec«

Ne moremo sicer trditi, da ZDA prek Izraela neposredno vodijo vojne, drži pa, da Izrael brez skoraj brezpogojne podpore Združenih držav Amerike tega verjetno ne bi počel – oziroma ne s tolikšno drznostjo. Ta podpora se kaže v ameriškem financiranju izraelskega obrambnega sistema in vojaške industrije – protizračno zaščito je zasnovala in jo tudi vzdržuje ameriška stran. V Izraelu tako prevladuje občutek, da jih bodo ZDA podpirale ne glede na okoliščine. Morda bi Izrael izvajal podobne ukrepe tudi brez ameriške podpore, vendar zagotovo ne v tako širokem obsegu.