Ali že lahko postanemo motnja?

Družina pokliče duhovnika Florina Florescuja (Alexandru Dabija), da bi molil za žensko, ki umira. Rak jo je že povsem razdejal in požrl – le še hrope. V strašni agoniji. Duhovnik začne moliti, toda njeni hčerki se zdi, da duhovnik ne moli za materino življenje, temveč za njeno čimprejšnjo smrt. Hej, kaj je to? Kaj se greste? »To je posebna molitev, ki dušo poziva, naj zapusti telo,« pravi duhovnik, ki vidi, da ženska blazno trpi. Molite, da bi živela, ga vzpodbuja njena hči. »Mama hoče živeti, ne pa umreti!« Ne, duhovnik, ki se zaveda, da je smrt še neizbežnejša od davkov, je videl ogromno umiranja in ogromno trpljenja, videl je metastaze, zato ve, kdaj ljudje brezmejno trpijo, kdaj je vse narobe, kdaj jih ni več mogoče rešiti in kdaj umirajo – in kdaj je najbolje, da čim prej umrejo. Hči umirajoče mu reče, da je slišala, da je neki duhovnik z molitvijo delal čudeže – mrtve je vračal v življenje. A tudi Florin z molitvijo naredi čudež – njena mati kmalu po njegovi molitvi res umre. Molitev deluje! Še več: molitev deluje kot evtanazija. Evtanazija je božja volja, če hočete.

Mountain Queen: The Summits of Lhakpa Sherpa

Lhakpa Sherpa je prva ženska, ki je bila na Mount Everestu desetkrat – in tale doku spremlja ravno njen deseti vzpon. Rekli boste: Lhakpa živi svoje sanje. Ne – pač pa živi svoje travme. Poročena je bila z znanim ameriško-romunskim alpinistom Gheorghejen Dijmărescujem, ki jo je – celo med osvajanjem Everesta – zlorabljal in pretepal ter jo iz patriarhalnega Nepala odpeljal v znojilniško Ameriko, kjer je obtičala z dvema hčerkama, razpeta med connecticutskim supermarketom, v katerem sedem dni na teden pere posodo ( ja, to je njen »fitness«, njena »telovadnica«), in Everestom, svojim »doktorjem«, kot pravi. Mountain Queen je odlična študija tihega, emocioalnega, mentalnega preživetja v kapitalizmu in na gori, ledeni, kruti, fatalni, nemogoči, a še vedno varnejši in znosnejši od toksičnih družinskih vrednot. (Netflix)

MaXXXine

Nekoč, tam v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so obstajale videoteke, polne frikovskega multižanrskega B-pofla, posebej erotičnih trilerjev, sci-fi komedij in vidiotskih psihošokerjev, v katerih so igrale tudi porno zvezde, recimo Traci Lords, Ginger Lynn in Amber Lynn. V MaXXXine, nadaljevanju Westovih psihošokerjev X in Pearl, postavljenem v Los Angeles sredi osemdesetih, jih nadomešča Maxine (Mia Goth), porno igralka z očmi Bette Davis, tipična lumpenholivudska prekarka (peep-show je njen drugi šiht), ki dobi priložnost za nastop v Puritanki 2, nizkobudžetnem satanističnem slasherju, »B-filmu z A-idejami«, kot pravi producentka (Elizabeth Debicki), toda realnost, ki jo terorizirajo serijski morilec (»Nočni klavec«), satanistična histerija, križarji moralne »večine« in reaganomični neoliberalizem, je tako deregulirana (just do it!, vsi so direktorji svojih jazov, vsi so podjetniki, trg je prost, libido gigantesken, Walk of Fame na vidiku), da kmalu zasenči film-v-filmu, tem bolj, ker ima tudi opolnomočena, hladnokrvna, neustrašna Maxine tako mračno, tako pikantno, tako travmatično, tako meta preteklost, da bi filmi zanjo – za to pravo A-idejo – ubijali. Dialogi so grožnje, maščevanja so žmohtna, ljudje grizlijevski, Kevin Bacon, ki te – zaradi dobro znane igrice Šest stopenj Kevina Bacona (Six Degrees Of Kevin Bacon) – vedno navda z občutkom, da lahko prek njega prideš do kogarkoli, tudi do izgubljene ljubezni, pa je le joke: družba, ki jo podžiga neoliberalna kontrarevolucija (stroj za proizvajanje deziluzij in žrtev), je nasilnejša od najnasilnejšega filma. (VOD – Prime Video, AppleTV ipd.)

Konča se z nama

Telenovele so zgodbe o abuzivnih odnosih – o nasilju v družini, o partnerskih zlorabah, agresivnosti, toksičnosti, manipuliranju. Moški in ženska – bodisi mož in žena ali ljubimca – se žreta, mučita, trpinčita in požreta. Ja, odnos res konzumirata. Sejalci toksičnosti so običajno moški, toda telenovele jih ne prikazujejo kot pošasti, temveč kot zapeljive, seksi alfa moške. Ne, telenovele nimajo nič proti abuzivnim odnosom – izkoriščajo jih, slavijo, tržijo, afirmirajo, fetišizirajo, pornificirajo, zlorabljajo. Legitimirajo. Telenovele so zadnje, ki bi kritizirale ali odsvetovale abuzivnost. Au contraire: priporočajo jo – serializirajo. Nikoli se je ne naveličajo. Zato so sicer krajše od večnosti, a daljše od življenja. In tudi film Konča se z nama, ekranizacija slavnega, že kar razvpitega romana o abuzivnem razmerju, ki ga je leta 2016 objavila Colleen Hoover, avtorica številnih romanc, nekdanja socialna delavka, izgleda kot telenovela. Sopiha kot telenovela. Preskakuje kot telenovela. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Konča se z nama je telenovela. Lily (Blake Lively) se vrne domov, da bi govorila na očetovem pogrebu, a ne odpre ust – oče je namreč pred njenimi očmi zlorabljal, pretepal in celo posiljeval njeno mater.

Anselm

Wim Wenders je dve leti snemal Anselma, 3D doku o nemškem konceptualnem slikarju in kiparju Anselmu Kieferju, rojenem leta 1945, ko je Nemčija obležala v ruševinah in sramoti, obsojena na smrt in denacifikacijo. In Kiefer Nemčiji ni nikoli pustil, da bi pozabila, da je leta 1945 obležala v ruševinah in sramoti, obenem pa ji tudi nikoli ni pustil, da bi pozabila, zakaj je leta 1945 obležala v ruševinah in sramoti. Svoje slike je nekoč sežgal, da bi ustvaril repliko holokavstnega mesa in pepela nacističnih koncentracijskih taborišč, spet drugič pa je razstavil Okupacije, fotografije, ki prikazujejo, kako z iztegnjeno roko nacistično salutira na evropskih lokacijah, na katerih so nacisti zagrešili hude zločine. A že njegove instalacijske skulpture belih ženskih poročnih oblek, ki jih vidimo na začetku (njegov francoski atelje/muzej/projekt v Croissyju je tako velik, da se mora po njem prevažati s kolesom), so tako mučne, morbidne, kot da so relikti neke vojne, kar tudi so – kostumi dolge fašistoidne patriarhalne vojne, v kateri so bile ženske demonizirane in nevidne.

Simon Chang / Fotograf, ki želi dati glas prezrtim in pozabljenim

Pacienti psihiatričnih ustanov, begunci in ljudje, zaznamovani z izkušnjo vojne, igralci v pornografski industriji, kraljice preobleke. V Sloveniji živeči in delujoči tajvanski fotograf Simon Chang (1978) že vrsto let dokumentira življenja in zgodbe marginaliziranih skupnosti, ljudi, odrinjenih na rob, umaknjenih pogledu širše javnosti. Po eni strani je njegovo ustvarjanje močno zaznamovala izkušnja tujstva, po drugi pa ga že od nekdaj ženeta neusahljiva radovednost in želja odstreti tisto, kar je skrito za tančico skrivnosti.

Moses Sumney: Sophcore

Po dveletnem obdobju spodletelih igralskih poskusov – sprva v porazni seriji The Idol na HBO, pred nedavnim pa v nostalgičnem slasherju MaXXXine – se je Moses Sumney končno spet lotil tega, kar mu gre najbolje od rok: skladanja otožnih neosoulovskih balad, ki pričarajo skorajda nadrealistično razpoloženje. Mala plošča Sophcore je sicer veliko manj ambiciozen in pompozen projekt kot avtorjev prejšnji, prelomni album grae (2020), pa ne le po obsegu, temveč tudi po stopnji razkošnosti aranžmajev. Po svoje mu intimen R & B-minimalizem laska še bolj kot grandiozna baročnost, to je v preteklosti že večkrat dokazal z izjemnimi akustičnimi komadi. Si pa grajo vsekakor zasluži tisti zvočni inženir, ki je Sumneyjev popolni pevski glas na več mestih izmaličil z ekscesno količino autotuna.

Jure Bajt: Trenutki mehkobe

Klasični kitarist, glasbeni erudit in avtor oddaje Samotni potnik na Radiu Študent, posvečene koreninam folka, bluesa, bluegrassa in countryja, s sugestivno naslovljenim prvencem postavlja pomemben mejnik v avtohtonem avtorskem folku, ki obstaja onstran lokalne folklore. V liniji mojstrov, kot sta ikona ameriškega kitarskega primitivizma John Fahey in domači as Tomaž Pengov, gradi svojo poetiko, ki se spogleduje z apalaško tradicijo in stavi na različne igralne tehnike ter subtilno ubrane aranžmaje, prepredene z atmosferičnimi terenskimi posnetki, ki albumu vdahnejo naturalistično noto in avro brezčasnosti. Meditativna milina.

Meshell Ndegeocello: No More Water: The Gospel of James Baldwin

Praznovanju 100. rojstnega dneva Jamesa Baldwina, poetično direktnega kritika sistemskega rasizma, mojstra lucidnih citatov in splošnega carja, se basistka in vokalistka Meshell Ndegeocello pridružuje z obilnim in poglobljenim hommageem. Ta je gospelovski, mehek, zračen, totalno melodičen, bogato okrašen (s klavirskim patosom), na trenutke osladen in kičast, našpikan s kritično poezijo in nagovori. No More Water je sodoben v obujanju Baldwinovih gesel in retro v produkciji, ki ponekod priklicuje estetiko nežno popevkarskega popa z začetka devetdesetih let. Dosledna iniciativa z marsikatero balado preveč in kakšno zvočno ostrejšo puščico premalo.

Ice Spice: Y2K!

Vzpon mlade raperke iz newyorškega Bronxa je bil zares nagel in silovit, spletna senzacija je postala že s prvim singlom Munch (Feelin’ You).

Marie-Janine Calic: Tito – večni partizan

Za slovenske bralce knjiga ne pade z neba, tema jim je blizu iz osebnih izkušenj, družinskih spominov, predvsem pa prek treh voluminoznih biografij: Vladimirja Dedijerja, Slavka in Iva Goldsteina ter Jožeta Pirjevca. Kaj torej prinaša avtoričin pogled z distance?

Sara Gordan: Noč

Vse se začne divje in napeto: najstnica s sladkorno boleznijo izgine in se tudi pozno v noč ne vrne, kot se je zgodilo že kdaj prej, in prestrašena mati, pripovedovalka z doktoratom iz ponavljanja, iz serij v literaturi in filmu, jo nerazumno išče, po podzemni, pokopališču, povsod, s črnimi mislimi in krutimi slikami v glavi. Vse skupaj namreč ni prvič, niti ni bilo najprej s hčerko. Odkrivanje ponovitev, ugledanje cikličnega vzorca, s katerim se z otroki vrača v bolnišnice, vedno znova, z istimi strahovi za preživetje potomcev, z istimi svarili medicinskega osebja, kaj vse bi se lahko zgodilo, pa se tokrat ni, je dalo tudi temu delu repetitivno, zazankano formo in ga medbesedilno naslonilo na slog francoske pisateljice Marguerite Duras.

Thelma

Ko Thelmo (June Squibb), osamljeno, ekscentrično losangeleško vdovo, goljufi nategnejo in ji izpulijo vse prihranke, se odpravi na misijo nemogoče. Kot Tom Cruise. Problem je le v tem, da jih Thelma šteje že več kot devetdeset in da komaj hodi. A ni ji treba daleč – goljufi so vedno blizu. Pomaga tudi to, da ima na liniji ves čas Richarda Roundtreeja, nekdanjega akcijskega junaka.

Kill

Predstavljajte si Umri pokončno ali Johna Wicka ali Racijo na vlaku, recimo na Ledolomilcu, pa dobite indijski Kill, v katerem se vožnja na aranžirano poroko v New Delhi prelevi v ultrakinetično razredno klavnico. Banditom iz nižje kaste, ki sklenejo, da bodo napol robinhoodsko oropali potniški vlak, zraste apetit, ko ugotovijo, da je na njem tajkunova družina, s tajkunom vred, a spregledajo, da se je nanj infiltriral tudi nevestin nesojeni ljubimec (Lakshya), sicer vojaški specialec, ki začne glave ravnati s tlemi, saj tu ne žgejo pištole in puške, temveč mačete, noži, pesti, gasilni aparati in drugi topi predmeti. Vsakogar je treba večkrat ubiti. V ljudeh je več življenja, kot mislite. A prišli so na svoj pogreb. Ne morejo se umakniti – kupeji so ozki, tesni, stranišča še ožja in tesnejša. In film jih ne pusti z vlaka.

Jaz, baraba 4

Gru – nekoč superzlobec, največji pridelovalec Zla vseh časov, tat Eifflovega stolpa, piramide v Gizi in lasvegaške replike Kipa svobode, zdaj družinski oče – končno dobi biološkega sina, ki pa je videti kot njegov mini me. Kar ne preseneča – Gru je bil vedno le burleskni bastard dr. Ernsta Stavra Blofelda, Shreka, Addamsovih, Dickensovega Scroogea (in Fagina) in dr. Evila iz Austina Powersa. Od prej ima le tri posvojenke, ki »zorijo« na dolgočasen, skrajno neadolescentski način.

Film o fantih, ki ustanovijo hip hop bend

Kneecap je energičen, maničen, bujen, okreten, rezek, duhovit, vizualno nervozen, jezen, ansambelski, nadrealističen in kultoiden kot Trainspotting, le da škotski nacionalizem zamenja s severnoirskim. Trainspotting je bil film o narkičih, ki jih poganja bajen, trendovski soundtrack – Kneecap je film o narkičih, ki sami ustvarijo bajen, trendovski soundtrack. Trainspotting je bil film o fantih, ki bi lahko ustanovili brit pop bend – Kneecap je film o fantih, ki ustanovijo hip hop bend. V Trainspottingu so fantje skušali preživeti depresivni Edinburgh – v Kneecapu pa fantje oživijo depresivni Belfast, ki potrebuje veliko kokaina in ketamina, veliko hedonizma, veliko seksa in veliko karnevala, da bi se znebil tistega mučnega, težkega posttravmatskega sindroma, ki je ostal po podpisu velikonočnega sporazuma (1998) in koncu vojne med republikansko armado in britanskimi kolonisti. Liam Óg Ó hAnnaidh in Naoise Ó Cairealláin, najboljša prijatelja, mala dilerja z živim smislom za repanje, odvisna od globokega interneta in alergična na Margaret Thatcher, ter JJ Ó Dochartaigh, gimnazijski učitelj, ki komaj čaka, da se znori, igrajo sami sebe, na odru pa postanejo Mo Chara, Móglaí Bap in DJ Próvaí.