Jam City: Jam City Presents EFM

Če iščete komade, ki vas bodo v poletnih dneh spravljali v dobro voljo in popestrili dolga nočna omizja, je nova plošča britanskega elektronskega producenta kot naročena. Jam City pripravi zvrhan koš klubske sentimentalnosti, zapeljivih dekliških in krhkih moških vokalov, pocukranih poletnih melodij in festivalskih dropov, ki se ponujajo kot idealni »roke v zrak« momenti (posebej komad LLTB!). Sodeč po naslovnici plošče se zdi pomemben navdih tudi iz japonščine izvirajoči slengovski izraz ecchi, ki opisuje rahlo erotično vsebino. Gre za eksplicitno popovsko ploščo (vodja založbe je navsezadnje fejmič Diplo), ki pa se lahko pohvali z izrazitim občutkom za vključevanje underground klubskih zvokov.

Frankly: Life Encoder

V devetdesetih letih smo Slovenci, če ne štejemo izjem, kot je Random Logic, spregledali globalno IDM-ustvarjalnost (položaj je kasneje rešil Kleemar!), zadnja leta pa se aktualna generacija (Vid Vai, Evano, Warlord Chipmonk, Slowmotion Livestream) zvedavo vrača h katalogom založb, kot so Warp, Rephlex, Planet Mu in Skam. Druga plošča Lendavčana Franklyja še odločneje briše sledi za njegovimi metalskimi koreninami (razen v komadu Pekel). Gre za domiselno izpeljanko neklubske elektronike, primerne za poslušanje v naslanjaču, ki se izrazno napaja iz nostalgičnega vajba »braindance« estetik dvojca Boards of Canada, vendar ta zvok tudi spretno nadgrajuje. Avdiofilsko večplastna, aranžmajsko izvirna plata in eden od potencialnih presežkov iz letošnje domače bere.

PJ Harvey: I Inside the Old Year Dying

Ob izdaji nove plošče se je kultna britanska kantavtorica v enem redkih intervjujev spraševala, kako preseči mitologijo, ki se je v desetletjih oblikovala okoli imena PJ Harvey. Kako odstraniti plasti popkulturnega balasta in se prebiti do bistva te enkratne umetnice, ki se je v svetu proslavila kot transžanrska alkimistka, mojstrica reinvencije, raziskovalka ženske s konca 20. stoletja in pretanjena poetinja, ki kljub odmiku od blišča in žarometov diskretno ohranja kultni status? Osebnosti, kot je PJ Harvey, ki jo po ekscentričnosti in karizmatičnosti lahko primerjamo z ustvarjalci, kot so Robert Wyatt, Syd Barrett in Nick Drake, so v sodobnem svetu redkost. Ne preseneča, da je njen povratniški deseti album, katerega razpotegnjeno nastajanje je opisala kot »plezanje po blatu v hrib«, še ena impresivna izdaja, ki danes 53-letno ustvarjalko predstavlja v drugačni luči, kot so jo družbenokritično naravnani predhodniki.

Julio Valdeon et al.: Zgodovina Španije 

Podrobno se prične šele pri muslimanskem formiranju Al Andaluze, ki doseže materialno in duhovno blaginjo v X. stoletju. Posebna v Evropi, saj jo formira muslimansko-krščansko-judovska dediščina. Entiteta, ki je doživela malone vse: od delitve na pet kraljestev, imperialne moči, angleških in francoskih zasedb, habsburške roke, številnih državljanskih vojn, treh revolucij samo v XIX. stoletju, poskusov štirih vojaških udarov v desetletju in pol v naslednjem stoletju, diktature generala Franca, ki je doživela mirno tranzicijo v parlamentarno demokracijo, ta pa ni obračunala z diktatorskim režimom, ampak je za ceno pomiritve sprejela neverjetno načelo – preteklost se prepusti pozabi.

Tanja Špes: Nedaleč stran

Sedemnajst kratkih zgodb v prvencu domače avtorice Tanje Špes (1992) Nedaleč stran je zaokroženih okoli iste teme; gre za nadaljevanje današnjosti z istimi sredstvi, včasih za radikalizacijo, drugič za razširitev tendenc sedanjosti. Predvsem v smeri vse večje družbene delitve vlog, poklicne specializacije, nadzora in splošne ne-čustvenosti, tudi atomizacije družbe, ki je posledica načrtnega raz-skupinjenja, kar vse vodi v manj upora in manj dela za represivce.

Extraction 2

Čakajte, a ni Chris Hemsworth, alias Tyler Rake, pred tremi leti – na koncu filma Extraction, Netflixovega megahita – umrl? In to junaško! Žrtvoval se je! Padel za skupno dobro! Izkaže se, da je preživel. Njegovo telo, »klinično mrtvo«, kot slišimo, priplava po reki, potegnejo ga ven, spravijo ga k sebi, zašijejo mu rane, malce si odpočije, ponovno vstane, kot steroidni Jezus Kristus, in že je zrel za comeback, ki takoj rezultira v robustni enaindvajsetminutni akcijski sekvenci – spektakularnem, destruktivnem, eksplozivnem, kostolomnem, hiperaktivnem pobegu iz gruzijske ječe, posnetem v enem kadru (via Greg Baldi).

Ruby, najstniški kraken

DreamWorksovo animacijo Ruby, najstniški kraken bi lahko vrteli na double-billu s Pixarjevo animacijo Jaz, rdeča panda, le da zdaj vesela, energična, najstniška Ruby, prepričana, da njena družina – ja, zelo »drugačna« – prihaja iz Kanade (»Mi smo Kanadčani,« je njihov refren), ob – sicer prepovedanem – stiku z vodo mutira v orjaško morsko zver (kraken pač), kar je metafora njene »spremembe« (pubertete), obenem pa tudi znak njene skrivne notranje moči, njenega notranjega titana, ki v nasprotju z maturantskim plesom ni le »postkolonialni patriarhalni konstrukt«. (kino)

Mad Heidi

Kič je plehek in naiven, brez globine in prave vrednosti, boste rekli. Heidi – ja, tista deklica iz švicarskih Alp – je kič, tako rekoč pregovorni kič. Toda v filmu Mad Heidi – samozvanem »swissploitationu«, ki so ga financirali feni – se prelevi v borko za svobodo, revolucionarno partizanko, rušiteljico represivnega, fašistoidnega režima, ki ga vodi predsednik Meili (Casper Van Dien), kralj sira. Ker so njeni borci (igra jo Alice Lucy) kreativnejši od Meilijevega eksekutorja, komandanta Knorra (Max Rudlinger), čokolado servirajo hladno, zombije spreminjajo v švicarski sir, nič analnega jim ni tuje, fraza »rest in cheese« pa postane njihov »Yippee-ki-yay, motherfucker«. Ergo: kič je subverziven. Ne podcenjujte ga. Njegov utopični potencial je brezmejen. (https://madheidi.com/stream)

Evil Dead Rise

Sestri Beth (Lily Sullivan) in Ellie (Alyssa Sutherland) s tremi otroki – in enim na poti – obtičita v velemestnem nebotičnem stanovanju, v katerem potres odpre vrata Necronomicona, iz katerega bušnejo demoni, ki so očitno alergični na samske ženske, tako da se morata Beth in Ellie res obnašati materinsko – svoji telesi morata nesebično preleviti v orožje.

Reality

Reality je res reality, ultimativni reality show – in ja, ultimativni spektakel: ena lokacija in le tri osebe. Ena izmed oseb je Reality Winner (Sydney Sweeney), nekdanja specialka in prevajalka pri Nacionalni varnostni agenciji (National Security Agency), ki jo leta 2017 na domu, v Augusti (Georgia), obiščeta dva FBI-jevca, Wallace Taylor (Marchánt Davis) in Justin Garrick (Josh Hamilton), toda ekstremno vljudno. Prijateljsko. In brezizrazno. Tudi Reality je ekstremno vljudna. In mirna. In voljna. In ustrežljiva. Kot da dvema turistoma kaže pot. A FBI-jevca jo v resnici zaslišujeta. In Reality ve, da jo zaslišujeta – portalu The Intercept je malo prej skrivaj, žvižgaško posredovala strogo zaupne podatke o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve. Zato sprejme igro mačke in miši. Nič ni bolj nelagodnega od te mirnosti in uvidevnosti. FBI-jevca ji skušata priti do dna, a Reality je enigma. Ali bolje rečeno – metaenigma: preveč tujih jezikov govori, preveč dobro obvlada jogo, preveč se ji jebe za dobiček, preveč dobro zna s psi, preveč dobro obvlada specialne operacije in gverilsko bojevanje, preveč dobro prenaša pritisk in napetost, preveč je opolnomočena, da bi izgubila živce in samokontrolo.

Zadnji križarski pohod / Zakaj je Indiana Jones skoraj Slovenec 

Je film Indiana Jones in artefakt usode (Indiana Jones and the Dial of Destiny) dober? Rekel bom le to: vedno neskončno uživam, ko vidim film, v katerem garbajo fašiste. Še bolj pa uživam, ko vidim film, v katerem kak lik neskončno uživa v garbanju fašistov. In Indiana Jones – spet in znova Harrison Ford, originalni antifašist z bičem, brazgotino, klobukom in fobijo pred kačami, magari občutno pomlajen v uvodni sekvenci (kot Robert De Niro v Scorsesejevem Irishmanu) – neskončno in brezmejno uživa v garbanju fašistov.

Jera Ivanc / Prevajalka, dramatičarka in dramaturginja, ki si prizadeva izboljšati položaj dramskih pisateljic in pisateljev

V zadnjem letu je navdušila z dramskima besediloma za predstavi Ptičja ΦΑΡΜΑ. Utopija po Aristofanu v koprodukciji SSG Trst in Gledališča Koper ter #punceinpolpunce v Mali Drami, pa tudi z libretom za družinski muzikal Kresna noč v koprodukciji Slovenskega komornega gledališča in Cankarjevega doma. To ne preseneča, saj je ustvarjalka z bogatim gledališkim in prevajalskim opusom. In predvsem z ogromno mero ljubezni do antične kulture, za katero pa pravi, da jo je treba vedno gledati s kritično distanco.

Swans: The Beggar

»Najglasnejši eksperimentalni bend na svetu«, povzročitelj marsikaterega tinitusa in pogosti osvajalec slovenskih odrov Swans dobra štiri desetletja, ki so minila od ustanovitve, praznuje z že šestnajstim albumom. Impresivno. Tega ne počne malenkostno, ampak, prav nasprotno, na debelo, saj The Beggar prileze za las prek točke kar dveurnega kotaljenja. Oziroma bolj temačnega, občasno zloveščega, občasno zračnega, epskega, prostranega, brnečega, nelagodnega, počasi potekajočega in na trenutke hipnotičnega maratona, ki ponovno potrpežljivo in prostrano napada vse kotičke naših čustvenih stanj. Plošča, skozi katero se prebijamo s posebnim trudom in ki je ne osvajamo, ampak ona osvaja nas.

LILAMORS: When I Am Dead, My Dearest

Trio vokalistke Ane Čop, elektronskega producenta Jake Arha in nemškega pianista Thila Seeversa predstavlja impresiven prvenec, svojstveno vizijo atmosferično naravnanega jazza in jazzovsko obarvane ambientalne elektronike, ki mežika dediščini spiritualnega in fusion jazza odprte forme ter ponekod tudi cavovskim instrumentalom Warrena Ellisa. Introspektivna angleška besedila, polna močnih poetičnih impresij, ki jih je navdihnila izguba mentorja, ekspresivni vokal v duhu veličastne Marie Monti, vznemirljivo dinamična elektroakustična sozvočja, zvočne »anomalije« in fluidne strukture skladb gradijo album sanjskih glasbenih podob z nadrealističnim značajem v duhu filmskih mojstrovin Sergeija Parajanova.

Amaarae: Fountain Baby

Ameriška pevka ganskih korenin je med pandemijo zaslovela na TikToku, a že s prvencem je dokazala, da ni le muha enodnevnica, zdaj pa to suvereno potrjuje z drugo ploščo, eklektično zbirko komadov, ki se kljub mainstreamovskemu zvoku ne bojijo eksperimentirati. Ploščo odlikujejo zares razkošni aranžmaji in vrhunska produkcija, ki je zazrta predvsem v zahodnoafriški pop, a se pri tem ne oprijema zgolj afrobeats in dancehall estetike, temveč vplive črpa s tako rekoč vseh koncev sveta. Med drugim se dotakne tradicionalne japonske glasbe, brazilskega baile-funka in španskega flamenka, vmes preseneti celo s hrupno kitarsko glasbo. Po tem opisu bi bilo mogoče sklepati, da zadeva zveni dokaj shizofreno, a pevkini sladkobni in rahlo risankasti napevi vse skupaj povežejo v celovit izdelek.

Killer Mike: Michael

2012. To je leto, ko je atlantska rimarska brzostrelka Killer Mike izdala svoj zadnji samostojni potresni sunek R.A.P. Music, ki je z neposredno ostrino (recimo z antologijskim verzom »I’m glad Reagan dead!«) podiral vse pred seboj, hkrati pa pomeni predzgodbo dvojca Run The Jewels. Album je namreč v celoti produciral El-P, morda kar najobetavnejši newyorški hiphop producent druge polovice devetdesetih let. Med nastajanjem tega projekta sta z Mikom tako kliknila, da sta se odločila nadaljevati in skupaj posneti hudo surov mikstejp pod imenom Run The Jewels (2013). Zgodilo se je nepredstavljivo: plošča je postala absolutni hit, sledile so še tri, dvojec pa je kmalu nastopal kot glavna zanimivost festivalov po vsem svetu. Glasen, surov, političen rap ob boku imen čistega popa, že skoraj deset let.

Mira Furlan: Imej me rajši od vsega na svetu

Jasno, emigrirala je v ZDA, živela na dnu kot priložnostna natakarica, obstranka; ko je njen režiser Rajko Grlić prišel v Ameriko, je ni tovariško podprl, brez zadrege jo je v restavraciji vzvišeno jemal samo kot točajko; podobno Emir Kusturica. A še enkrat je preživela – v novem jeziku je postala priljubljena igralka tudi onkraj oceana (Babylon 5, Izgubljeni), po desetletju spet igrala v teatru, tokrat na Brionih, posnela še en izjemen film Cirkus Columbia z Mikijem Manojlovićem. Tik pred smrtjo je napisala avtobiografijo, tako trpko knjigo, da jo lahko bereš le po koščkih, a te njena zgodba vsakič znova uroči v nadaljnje branje. Nad zvezdo v blatu se naslajajo na beograjskih avtobusih, hrvaški publicisti pišejo o »težkem življenju lahke ženske«, še huje njeni sopotniki. V trenutku, ko v New Yorku obupuje, ko po cesti pobira stole in kavče, povabi ikono yu-feminizma na večerjo, ta pa ji tedaj oznani, da bo po njenem pismu napisala esej za ameriške medije. Mira, ki nima ničesar, bi rada sama objavila svojo zgodbo, gospa Slavenka Drakulić pa jo, jedoč njeno večerjo, hladno zabije, da ne, da nima avtorskih pravic do svojega medijskega življenja. Enako šarmer Rade Šerbedžija, ki jo povabi kot Medejo v svoj teater na Brionih, a ker ona novinarjem ne spregovori v duhu sprave, jo odtlej ignorira. Zanj postane nič – na finalnem sprejemu se noče niti rokovati z njo, da si ne pokvari svojega novega imidža. Slike življenja, vse od otroštva (s staršema Golootočanoma), ki so v subtilnosti bolečine še fatalnejše od njenih filmov.

Benedict Wells: Hard Land

Priljubljeni nemško-švicarski pisatelj Benedict Wells (1984), ki ga poznamo po romanu o prebolevanju O koncu žalosti, je tokrat spisal roman o odraščanju in žalovanju. Fantu na šestnajsti rojstni dan umre mama, medtem ko se zabava s prijatelji, ki se bodo ravno študijsko raztepli, se prvič zares poljublja in počasi gleda, kako njegovo mestece Grady v ameriški zvezni državi Misuri zlagoma propada. Po tovarni, zaradi katere so odrasli brezposelni, bo neizbežno propadlo tudi osrednje zbirališče in vse, kar bo od mesteca ostalo, bosta oponašalec Walta Whitmana in njegova menda sporočilno zakodirana zbirka narativne poezije Hard Land, ki morda govori o izgubi nedolžnosti.

Flash

V Zemeckisovi klasiki Nazaj v prihodnost se Marty McFly (Michael J. Fox) s časovnim strojem zavihti v preteklost, kjer poskrbi, da njegova mati shodi s fantom, ki ga bo spočel, ne pa z vsiljivim barabinom, ki bi ji spočel nekoga drugega, tako da se sam ne bi nikoli rodil. Flash je Nazaj v prihodnost v času superjunaških spektaklov – Barry Allen (Ezra Miller), alias Flash, preiskovalec kriminala v Gothamu in obenem bliskoviti superjunak (dekleta ob pogledu nanj kar omedlevajo), ki je strukturiran kot časovni stroj, se zavihti v preteklost, da bi preprečil nasilno smrt svoje matere, a s spreminjanjem preteklosti spremeni tudi prihodnost. Marty McFly bi lahko o tem pisal knjige, pa ga ni na spregled. Nič hudega – nadomešča ga Batman (Ben Affleck), ki Flasha posvari pred pogubnimi posledicami (diabolični general Zod!), toda posledice so v superjunaških filmih, še posebej teh novejših, ki se modno stegnejo v multivesolje, itak nekonsekventne. Ali bolje rečeno: posledice so le razlog, da lahko Flash aktivira svoje superjunaške sposobnosti.

Elementi

Joseph Losey je leta 1948 posnel Fanta z zelenimi lasmi, v katerem malemu Petru (Dean Stockwell), obritoglavi vojni siroti, nenadoma zrastejo zeleni lasje. Skuša si jih umiti, toda zelena barva noče in noče stran, tako da fant povsod štrli ven – zeleni lasje mu življenje zagrenijo in zakomplicirajo, prelevijo ga v izobčenca, v tarčo šikaniranj, ogovarjanj, šovinizma in nestrpnosti. V Elementih, Pixarjevi animaciji, pa v Element City – okej, Ameriko – imigrira zakonski par z gorečimi lasmi. Ja, z večnim ognjem v laseh. Na uradu za priseljevanje – na »Ellis Islandu« – jima sicer spremenijo ime (Útrí dár ì Bùrdì in Fâsh ì Síddèr postaneta Bernie in Cinder Lumen), toda lasje jima še vedno gorijo. Zato jima vsi tisti, ki so se v ta metropolis priselili pred njima (in ki so v nasprotju z njima narejeni bodisi iz vode, drevja ali oblakov), zaloputajo vrata.