Transformerji: Vzpon zveri

Noah Diaz (Anthony Ramos), nekdanji vojak, protagonist mutacijskega, kaotičnega, bučnega, superjunaškega, brezosebnega Vzpona zveri, dela Hasbrojevega kinematičnega univerzuma, kombinacije reboota, sequela in prequela (postavljen je v leto 1994, tako da, ja, Wu-Tang je v stavbi!), hoče pomagati svojemu hudo bolnemu bratu, potrebnemu nujne operacije, zato – na antikapitalističen način – ukrade porscheja, ki je v resnici Transformer, Avtobot (imenovan Mirage), potemtakem nekaj več od avta (tako kot je denar vedno več kot denar), toda od ljudi ne pričakujte preveč, saj besedo hitro prevzamejo mašine – Avtoboti, ki jih vodi Optimus Prime, in Maksimali, ki jih vodi Optimus Primal, se namreč s Terrorconi in velikanskim Unicronom, ki hoče požreti vesolje (Frank Underwood je hotel požreti le Ameriko), spopadejo za čarobni »kvantni« ključ (»Transwarp«), ki je lahko odrešitev (preko črvine do svobode!), lahko pa orožje za množično uničevanje. Michaela Baya – auteurja franšize – ni več, a je vse po starem: nedolžni komaj čakajo, da jih kolaterizirajo, ženske komaj čakajo, da jih utišajo, stereotipi komaj čakajo, da jih implementirajo,

Varen kraj

Bruno (Juraj Lerotić) v zadnjem trenutku reši svojega brata, Damirja (Goran Marković), ki je skušal narediti samomor. Ne zna pa pojasniti, zakaj je hotel umreti. Nekaj ga muči. Nekaj ga žre. Občutek ima, da je nekaj narobe naredil. Kdo ve, morda pa je le šum v ušesih – trušč kapitalizma, povzročitelja tesnob, stresov, depresij, bipolarnosti in občutka neadekvatnosti – preprosto prehud.

Ljubezen, nemške marke in smrt

Nemčija je leta 1955, le deset let po porazu in padcu nacizma, prvič poklicala gostujoče delavce, alias gastarbajterje. Potrebovala je pomoč – hotela je postati spet velika, bogata, mogočna, karizmatična. Ker je potrebovala na milijone gastarbajterjev, je pogodbe sklenila s Turčijo, Portugalsko, Španijo, Italijo, Grčijo in Jugoslavijo, od koder je potem evforično bušnila cenena delovna sila. Turški doku Ljubezen, nemške marke in smrt pokaže, kako se je Turčija preselila v Nemčijo. Prvi taksi je odpeljal leta 1961 – vlaki, polni turških delavcev, se potem niso ustavili (tu ni nihče videl ironije!). Turki so spakirali kovčke, pograbili turško-nemške slovarje, si nabavili plastične ovitke za potne liste in se teleportirali v Nemčijo, kjer so jih izmerili in stehtali, obenem pa jim pregledali kosti, da so videli, če so za delo sposobni. Na roke so jim dali zapestnice – s številko. »Nismo iskali olimpijskih zmagovalcev, temveč vzdržljive tovarniške delavce,« slišimo. Gneča je bila nepopisna, vrste so bile brezmejne.

Poletje ’91 / Ali predvojna Slovenija izgleda kot Slovenija, ki trpi in mora nujno na svoje? Niti ne.

Čas slovenskega osamosvajanja je bil čas kamkorderjev – čas, ko so vsi Slovenci postali filmarji. Neprestano so se snemali. In potem s temi home movies težili vsakemu nič hudega slutečemu obiskovalcu. Prišel si h komu na obisk – in še preden si dobil kozarec vode, si že moral gledati posnetke zadnjega izleta ali zadnje rojstnodnevne zabave. Vse je bilo totalno dolgočasno in bolj ko ne negledljivo. Nenehno so šejkali. Kot da vozijo formulo 1. A tako je to: ko je Slovenec za kamero, se obnaša, kot da je za volanom. Kamera – volan: ista reč!

Maša Ogrizek / Pisateljica, ki z edinstveno domišljijo bogati svetove otrok, pa tudi odraslih

Lani je njena knjiga Lisičja luna, ki je izšla pri založbi Miš, prejela večernico, nagrado za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo. Pred tem so uspeh doživele še zbirke kratkih zgodb Gospa s klobukom, Koko Dajsa v mestu in stripovske dogodivščine Luka iz bloka. Maša Ogrizek (1973) je pisateljica, katere dela so v sorazmerno kratkem času postala nepogrešljiva stalnica na otroških in mladinskih knjižnih policah.

Zhlehtet: Poletje Loops

Pianista in klaviaturista Roka Zalokarja je v zadnjem letu težko zgrešiti. Številni nastopi, takšne in drugačne izdaje, različna sodelovanja. Eden od njegovih številnih kanalov muziciranja je ohlapen jazzovski kombo Zhlehtet, katerega ustroj je modularen – članstvo se konstantno gnete in prilagaja. Prehod od bolj proste forme v smer spiritualno vesoljnega, ki ga je nakazal na lanski plošči Portals Vol. 1, potrdi tudi na albumu Poletje Loops. To ni pravi album, ampak zbirka posnetkov z živih nastopov zelo različnih nastavkov lanskega poletja. Barska terasa, domači vrt, bunker, transerski festival ... so kulise tokrat tria, ki pušča dosti prostora hipnim zamislim. Dokument utrinkov poletne uigranosti.

Nenad Kriljiv: Istoimenski album

Prvenec benda igralca Gregorja Grudna, člana ansambla MGL in starega znanca z malih zaslonov, ki je po 18 letih med pandemijo v domačem studiu ponovno združil različne prekaljene muzičarje iz izvorne zasedbe, je časovna kapsula slovenskega rocka z začetka tega tisočletja, iz obdobja Videospotnic, visokih naklad CD-jev in razprodanih festivalov Rock Otočec, oplemenitenega s sodobnimi družbenimi opazkami. Kot sinteza avtohtonih rock izrazov v liniji raznih big foot mam, letečih potepuhov, društev mrtvih pesnikov in MI2-jev, z dodatkom funka, psihedeličnih kitarskih odtenkov in nemalokrat pretirano »igralske«, patosa polne vokalne interpretacije je eklatanten primer »generacijske plošče« slovenske generacije X.

Protomartyr: Formal Growth in the Desert

Če imate radi, da vam postpunk postrežejo kot hladno jed, vam je šesta plošča detroitskega kvarteta Protomartyr pisana na kožo. Podobno kot njena predhodnica, pri kateri se je zdelo, da je bend dosegel vrhunec ustvarjalne poti, a mu je zdaj nekako uspelo preseči samega sebe, je tako konsistentno surova, zlovešča in mrka, da poslušalcu le redko dopusti trenutke predaha. Tudi instrumentalno prizanesljivejši komadi so tako močno zaznamovani z gnevom ogorčenosti nad svetom, ki se je ponovno nabral v frontmanu, odličnem piscu uporniških besedil in spoken-word baritonistu Joeju Caseyju, da nas popolnoma prežamejo z globoko melanholijo, ki se je težko otresemo še ure po poslušanju te vrhunske plošče.

Ed Sheeran: –

Bolj kot nova plošča britanskega kralja popa je zanimivo, kako so jo (posredno) promovirali. V času pred izidom je zoper Eda Sheerana potekala tožba, obtožen je bil, da je z megahitom Thinking Out Loud kršil avtorske pravice posnetka soulovske ikone Marvina Gaya Let’s Get It On. Skratka, da mu je ta hit preveč podoben, da bi bilo to naključje. Da ga kopira. Da si je sposodil njegov ritem, razvoj akordov in še druge prvine. Takšne tožbe so vedno zanimive, saj je jasno, da se pop, odkar obstaja, hrani s samim seboj – pop glasba je absolutno vzorčasta, zaporedja akordov razmeroma strogo upoštevajo zakonitosti igre in so šablonska, ogromno hitov je narejenih po do pikice istem kopitu ... Tako se vedno znova postavi vprašanje, kje je tista meja med neskončno reciklažo formule in preprosto krajo. Predvsem pa, kako jo je mogoče dokazati.

Ludwig Wittgenstein: Logično-filozofski traktat

Wittgenstein (1889–1951) ni osupnil akademskega sveta samo s svojimi traktati, o njegovem liku bi lahko snemali filme. Po študiju pri Russllu, ki v njem prepozna genialni um, se po prvi vojni zaposli v Avstriji kot učitelj v srednji in nato v osnovni šoli. Mož, ki bi moral predavati na svetovnih univerzah, poučuje podeželske otroke matematiko, pri čemer pa ne slovi kot izjemen učitelj, ampak po incidentih zaradi pretepanja šolarjev. Eden najbogatejših ljudi svoje dobe živi kot asket, ki večerja kos trdega kruha z maslom in koščkom kakava. Ko da sestri postaviti hišo, sam načrtuje od kljuk in radiatorjev do višin stropa. Počel je vse, da bi ne delal tega, v čemer je bil najboljši. Ni mu uspelo – leta 1927 je postal predavatelj na Cambridgeu.

Haruki Murakami: Vsi božji otroci plešejo

Harukija Murakamija, japonskega pripovednika (rojenega leta 1949) z veliko privrženci ter enako številnimi bralci z zadržki in pomisleki, je potres v Kobeju, ki je leta 1995 razdejal mesto, pri čemer so ruševine pokopale več kot šest tisoč ljudi, očitno močno prizadel. O njem je konec devetdesetih let spisal in revijalno objavil pet zgodb, zadnjo pa je napisal posebej za zbirko Vsi božji otroci plešejo. Vendar potres in njegove posledice ne vplivajo na usode zgodbarskih protagonistov, vsaj ne neposredno, se pa v nekatere literarne osebe naselita tesnoba in negotovost. Podobe na zaslonih in poročila o smrtih vdrejo v njihov vsakdanjik in poslabšajo stanje odtujenosti, brezsmiselnosti, pač občutje modernosti, ki jo Murakami priklicuje tudi s sklicevanjem na zahodno množično kulturo, plošče, kultne in kulturne produkte.

Tori in Lokita

Tori (Pablo Schils) in Lokita (Joely Mbundu), afriška deček in najstnica, ki migrirata v Belgijo, se pretvarjata, da sta brat in sestra, ker Lokito čaka izgon, če se izkaže, da ni v sorodu s Torijem. V resnici verjetno nista v sorodu, toda solidarnost, vdanost in lojalnost, ki se spletejo med njima, so silnejše od krvnih vezi. Tistih, ki ju hočejo zlorabljati (dilerjev, špekulantov, tihotapcev, trgovcev z ljudmi, birokratov ipd.), je na pretek, zato se prekleto dobro zavedata, da lahko na tujem, sovražnem, nevarnem, toksičnem »trgu« preživita le skupaj, bratsko – vendarle sta v razrednem sorodu. Razrednem bratstvu. Neoliberalci ponavljajo: ni alternative!

The Son

Florian Zeller je trilogijo Oče/Mati/ Sin najprej uprizoril v gledališču, potem je posnel Očeta, odmev Hanekejeve Ljubezni (okej, Ljubezni z »dementnim«, oskarjevskim Anthonyjem Hopkinsom), zdaj pa je posnel še Sina, v katerem lahko vidite odmev tako Redfordovih Navadnih ljudi kot filma Pogovoriti se morava o Kevinu, ki ga je posnela Lynne Ramsay, saj najstniškega Nicholasa (Zen McGrath) depresija tako muči, zvija, trpinči in radikalizira (»Vse me ves čas boli«, »Nisem dobro«), da ga kar trga (kot Jamesa Deana v Uporniku brez razloga) in da njegova oče in mati,

Črni mož

Vsak film, posnet po romanu ali noveli Stephena Kinga, bi bil lahko naslovljen Črni mož. In ta črni mož – nočni bavbav, vir groze in terorja – se vedno hrani s travmami, tesnobo, bolečino in žalovanjem. To ga vzburja, nosi, podžiga, opolnomočuje. King je bodisi iznašel formulo, od katere se ne more ločiti, ali pa je bil najbolj prestrašen otrok v zgodovini človeštva. V Črnem možu, ki je padel iz Kingove briljantne, kultne zbirke novel Night Shift, travmo, tesnobo, bolečino in žalovanje sproži smrt matere/žene, ki njenega moža (Chris Messina), sicer psihoterapevta, tako emocionalno ustavi, da svoji hčerki, najstniško Sadie (Sophie Thatcher) in desetletno Sawyer (Vivien Lyra Blair), ki ju začne zlagoma, a vztrajno in čedalje bolj teroristično mučiti, gnjaviti, gristi in glodati srhljivi, sadistični, peklenski črni mož, pošlje k drugemu psihoterapevtu (no, psihoterapevtki).

Zbogom, Leonora

Kolikokrat pokopljejo umetnika, preden dokončno »počiva v miru«? Slovitega italijanskega pisatelja in dramatika Luigija Pirandella, kralja metafikcije (Nocoj bomo improvizirali, Šest oseb išče avtorja), ki je umrl leta 1936, so pokopali trikrat. Film Zbogom, Leonora se začne s podelitvijo Nobelove nagrade, ki jo prejme leta 1934 (slava stane, umetnost terja žrtvovanje, poudari), njegovo smrtjo (skoraj citatom finala Kubrickove Odiseje v vesolju) in njegovim drugim pokopom – s povojnim prevozom njegovega pepela iz Rima, kjer je leta 1936 doživel fašistični državni pogreb, v sicilijanski Agrigento, kjer je hotel biti katoliški tradiciji navkljub upepeljen in raztresen.

Tako vizualno zgovornega filma zlepa ne boste videli

Tako vizualno zgovornega filma zlepa ne boste videli. Vsak kader hoče biti film zase, revolucija ali pa vsaj estetski multipleks. Gwen Stacy in Miles Morales sta newyorška najstnika, outsiderja s spidermanskimi sposobnostmi – ona je Spider-Woman, on pa Spider-Man. Ona je bobnarka, on pa borec proti kriminalu. Svojo identiteto skrivata, a vedno lahko rešita svet. Kaj gre lahko narobe? Happy end! Fukuyama. Toda svet je bolj zapleten.