Lun Sevnik / Režiser in scenarist, ki v nežnosti vidi subverzivnost

Čeprav je lani končal magistrski študij igrane režije na sloviti filmski akademiji FAMU v Pragi, njegovo delo že ves čas odmeva tudi na domačih tleh. Poleg tujih nagrad je namreč v prvem letniku za svoj zaključni kratki film Voyage Voyage (2018) na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljši študijski film, za kratki film Hra (Igra, 2019), ki je zaokrožil drugi letnik študija, pa vesno za najboljši študijski film in nagrado Štigličev pogled, ki jo Društvo slovenskih režiserjev podeljuje za izjemno režijo. Za zadnji kratki film Morje med nama (2024), ki šele začenja festivalsko pot, je konec maja prejel nagrado Žarka Lužnika, ki jo organizacija Aipa podeljuje za izjemno študijsko avdiovizualno delo.

Porter Robinson: SMILE! :D

Porter Robinson si je ime ustvaril že kot osemnajstletni wunderkind, ko ga je v založniško varstvo sprejel Skrillex. Takrat je produciral stadionske EDM-bangerje, ki so zveneli kot bitke Transformerjev, v času pandemije pa je presenetil s ploščo Nurture, s katero je močno razširil žanrsko paleto in svoj značilni zvok komercialne plesne glasbe na steroidih spojil z bolj avanturističnimi in eksperimentalnimi odvodi elektronike. Novi album pomeni še radikalnejši slogovni zasuk: Robinson zdaj z melodramatičnim vokalom srce izliva v vsakem komadu, odločno je zazrt v čas preloma tisočletja, iz katerega pa črpa precej vprašljive navdihe, predvsem s polja najstniškega pop punka in sentimentalne indietronice. Načrtno osladna plošča, ki bo presladka celo za nekatere največje sladkosnedneže.

Meridian Brothers: Mi Latinoamérica Sufre

Skovanka Meridian Brothers je sinonim za odštekani spoj kolumbijskih muzik z vročino tropov, soncem Karibov in šusom electrorocka. Je otrok Eblisa Álvareza, kitarista, vokalista, studijskega brkljača in splošnega glasbenega obvladača z ogromno domišljije. Novi album je ponovno spoj punkovske naivnosti in smelosti, ljubko razštelane in razmajane cumbie, neposrednega humorja in uigrane preprostosti. A vseeno z novostmi. Mi Latinoamérica Sufre je bolj sčiščen od preteklih izdelkov. Manj distorziran, rockovsko udarniški in psihedeličen. Je (še) bolj retro, nekakšen poklon afriškim idiomom kongoleške rumbe, ganskega highlifa in nigerijskega afrobeata sedemdesetih let. Zdrava količina blesavosti.

Rok Zalokar & Žiga Smrdel: Glaze

Ljubljanski pianist (tokrat na sintih in elektroniki) in ilirskobistriški bobnar predstavljata mikstejp, zasnovan kot skupek eklektičnih elektroakustičnih eksploracij na presečišču s sinti bogatega jazz-funk fuzionizma (spomnite se razigranega Bernieja Worrella iz skupine Parliament-Funkadelic!), chicaške šole postrocka v liniji kakega Tortoisa, kozmične atmosferičnosti in avanthiphopa à la Flying Lotus. Eruditska tehničarja servirata kompleksne instrumentalne dialoge, od nebrzdanega mletja do čisto blagozvočnih brbotanj. Za fene avanturistične odprtoformne muzike, ki se naslanja na kanon, a prisega na inovativnost.

Childish Gambino: Bando Stone & the New World

Donald Glover s petim albumom končuje zgodbo svojega rapovskega alter ega, s katerim je z roko v roki s prvimi konkretnimi igralskimi koraki izpeljal zgodnje in ključne preboje v zabavnoindustrijski kompleks. Ja, Glover je multitasker – je raper, igralec, scenarist, komik, režiser, producent, ki je leta 2019 na podelitvi nagrad grammy za komad This Is America pobral kipce v vseh kategorijah, v katerih je bil nominiran, in ki je zasnoval zunajserijsko popularno serijo Atlanta, ki je prišla na zaslone naših prenosnikov leta 2016. Potem je igral v filmih Spider Man in Vojna zvezd, si zamislil novo miniserijo Swarm ...

Nigel Jones, Urs Brunner in Julia Schrammel: Salon Kitty: seksualna zgodovina tretjega rajha

Tako so samo v slovenskem prevodu v zadnjem letu izšle tri knjige o dobi nacizma: po uničenju Judov, pravicah živali pod nacizmom sedaj še seksualna zgodovina. K temu je dodati še deli izpred nekaj let o drogah in nemški govorici v tretjem rajhu.

Herman Melville: Moby Dick ali Kit

Ishmael, v romanu ameriškega pisatelja Hermana Melvilla (1819– 1891) pripovedovalec in pričevalec preganjanja belega kita Mobyja Dicka na ladji kapitana Ahaba, je bil svoje čase, kot nekje omeni, šolnik, a se je potem raje kot k pouku odpravil na morje in je zdaj na kitolovki prvič, po predhodnih izkušnjah s trgovsko mornarico, nad katero se pravi preganjalci kitov zviška zmrdujejo. Vendar Ishmaelu učenjaškost udarja ven na vsakem koraku, naj gre za potapljanje v zgodovinsko ali mitološko gradivo, svetopisemsko simboliko, predvsem v povezavi s prerokom Jono, ki ga je pogoltnila morska pošast, ali za sestavljanje seznamov. Kar hoče izpisati, je pravzaprav vsota vsega znanja o kitolovu, od poimenovanja vrst v različnih jezikih do razločevanja med njimi, zraven so podrobni opisi pribora in tehnik, kitovega vedenja in obskurni anatomski podatki. Kapitan Ahab se pojavi po približno 200 straneh, sam kit po približno 700, čeprav ga napovedujejo kitolovke, ki jih srečajo in so večinoma pretresene in vse bolj poškodovane.

Deadpool in Wolverine / Mutantski komedijant in mutantski traged

Multivesolje, ki ga brez filma itak ne bi bilo mogoče misliti, kaj šele začutiti, je tik pred zlomom – koga pošljejo na reševalno misijo? Kakega junaka ali junakinjo multivesolja? Koga, ki ima izkušnje z multivesoljem? Morda Evelyn Quan Wang iz filma Vse povsod naenkrat? Martyja McFlyja iz sage Nazaj v prihodnost? Phila Connorsa iz Neskončnega dneva? Jamesa Colea iz filma 12 opic? Lolo iz filma Teci, Lola, teci? Nea iz Matrice? Ali nemara Spider-Mana iz Novega sveta? Ne, nikogar izmed njih, temveč Wadea Wilsona (Ryan Reynolds), alias Deadpoola, ki pa se je superjunaški dejavnosti in partizanskemu imenu Deadpool odpovedal, tako da bolj ko ne vegetira v melanholiji, depresiji in poetičnem spleenu (tudi ljubljena Vanessa, ki jo igra Morena Baccarin, ga je zapustila), toda ko mu uprava, ki jo vodi orwellovski gospod Paradox (Matthew Macfadyen) in ki se spozna na čas (in njegova protislovja, no, njegove paradokse), razkrije, da se bo njegovo vesolje – s »sveto časovnico« vred – sesulo, ker ga je nekdo grdo, kaotično, fatalno vzburkal in zgrbančil. Potrebna je superjunaška intervencija, mesijanski polnočni skok v vzporedno »marvelizirano« vesolje – v objem James Logana Howletta, alias Wolverinea (Hugh Jackman), »umirajočega sveta«, časovnega kaosa, alternativnih časovnic, puščobnih, opustošenih realnosti, spremenjenih stanj, kulture slave (»I want to matter!«), utrudljivih koreografij, lucidnih sarkazmov, predvidljivih megalomanskih zarot, vedno presenetljivih kastracijskih figur, dolgočasne akcije in generične antagonistke, obritoglave telekinetične zavojevalke Cassandre (Emma Corrin), anti-Furiose, pa tudi obveznih »velikonočnih jajc«, insajderskih štosov, gegov, hitov (vsi niso nujni za zgodbo), popkulturnih referenc (da bo kaka Deadpoolova multivesoljska verzija dahnila, »Identificiram se kot feministka,« je neizbežno), samoparodij in kakopak cameos, ki bi skoraj morali vključevati »konzervirani« smeh.

Jagenjčki niso obmolknili

Jagenjčki niso obmolknili: Zbiralec duš, ki ga je posnel Osgood Perkins, sin Anthonyja Perkinsa (Psiho), je reimaginacija Demmejeve multioskarjevske psihoklasike Ko jagenjčki obmolknejo, zato pričakujte psihopata, ki bo presegel Buffalo Billa in Hannibala Lecterja, in FBI-jevo agentko, ki jo bodo obsedale še mučnejše, še morbidnejše otroške travme. Serijski morilec – skrivnosten, grotesken, grizlijevski, stephenkingovski – tokrat sam neposredno ne ubije nikogar, temveč le zgledne primestne očete, slavilce družinskih vrednot, prisili, da zverinsko pobijejo svoje najbližje, svoje žene in otroke (v vsaki družini je vsaj eno dekle), potem pa še sebe. Stvarnik tega karnevalskega body horrorja, oregonski Zodiak, pusti le podpis – Longlegs. In to je v zadnjih letih in desetletjih ponovil desetkrat. Carter (Blair Underwood), regionalni FBI-jevec št. 1, tam nekje v devetdesetih letih, v času Clintonove vlade, preiskavo prepusti agentki Lee Harker (Maika Monroe), sicer začetnici, ki pa ima tako travmatičen, zasran, neodrešen odnos z mamo (Alicia Witt) in obenem tak nos za psihopatologijo vsakdanjega življenja, da je kot ustvarjena za simuliranje Clarice Starling.

Tanja Vidic / Modna oblikovalka, ki z mojstrskimi pleteninami navdušuje modni svet

Za mlado modno oblikovalko Tanjo Vidic (1998) je izjemno uspešno in razburljivo leto. Ne le, da je za junijsko naslovnico kultne ameriške revije Rolling Stone v svoje pletenine odela svetovno znano raperko Cardi B, sodelovala je tudi s priznanim modnim oblikovalcem Rickom Owensom, in sicer pri najnovejši kolekciji njegove (po njem poimenovane) znamke za pomlad in poletje 2025.

Cigarettes After Sex: X’s

Cigarettes After Sex sodi med zastavonoše trenutne ponudbe sanjavo ambientalnega popa. Tretji album skupine ne pripravi nobene zasede ali presenečenja, je štiridesetminutno počasno in nežno monotono zibanje v desetih med seboj nadvse podobnih delih. Za pevca Grega Gonzalesa velja kliše, da »ali obožuješ ali sovražiš barvo njegovega glasu« (pa tudi njegov šepetajoči slog petja), a še večji kliše so njegove melodične rešitve – razvoj njegovega petja v vsakem posameznem posnetku je povsem logičen in močno predvidljiv. X’s je tematsko še en kliše – je plošča o kalvariji ob koncu štiriletne partnerske zveze, ki bo zaradi nevsiljivosti verjetno z roko v roki z algoritmom samodejno nabirala prisluhe na streamerjih.

Jegulja: Anguilla Guerrilla

Riffopisca Gašper & Kozel sta dobila novega bobnarja, sedmega v enajstih letih! Jegulja je v osnovi stoner metal projekt in vemo, da je večina bendov na tej sceni danes utrudljivo šablonska, konservativna, nostalgična. Navsezadnje nas tudi Jeguljini komadi neprestano na koga spominjajo. Toda na novi plati trio servira tako avtorsko izrazite in živahne riffe, da se v širokem loku izogne predvidljivosti, k temu pa pripomore njegovo domiselno prepletanje slogov in mežikanje kanonu distorzirane muzike (black metal, death’n’roll, punk rock, proggy psihedelija). Kaj ti bo basist, če imaš dva kitarista!

Denzel Curry: King of the Mischievous South Vol. 2

Denzel Curry se je (končno) vrnil h koreninam. Po dolgem obdobju širjenja žanrske palete in potapljanja v čedalje bolj introspektivno rapanje, ki je bilo podloženo z vse bolj organskimi beati in zapakirano v vedno bolj konceptualne albume, je floridski prvak pod novim psevdonimom Big Ultra posnel neposredno nadaljevanje svojega prvega mikstejpa, na katerem se je kot šestnajstletni mulec klanjal zapuščini očakov južnjaškega hiphopa. Ti zdaj – skupaj z novo generacijo predstavnikov »dirty south« zvoka – na plošči tudi gostujejo, a protagonist kljub all-stars moštvu, ki bogati ta brezkompromisno surovi album, nikoli ne dopusti, da bi ga gostje zasenčili. Eden od nespornih vrhuncev Curryjevega opusa, v katerem ni niti enega resnega spodrsljaja.

Los Campesinos!: All Hell

Če ste v zadnjih letih prvega desetletja tega tisočletja in v prvih letih drugega srčne rane celili ob takratnem indie valu, ste težko spregledali vplivni kolektiv iz Cardiffa, ki je precej zaznamoval takratno dogajanje, čeprav ga mainstream ni zaznal. Septet Los Campesinos! je bil tipičen »kolidž bend«, toda drugače od kolegov z druge strani Atlantskega oceana so njegovi člani hipsterstvo tiste ere dojemali po svoje. Bolj intelektualno, literarno navdahnjeno, s političnim nabojem. Bend se je profiliral z enkratno vizijo emo indie rock/pop punk muzike, ki jo je serviral v živahnih in poskočnih, včasih tudi boleče čustvenih komadih, prepletenih s hudomušnostjo, samoironijo, nogometno trivio, gejmerskimi referencami, pikro socialistično propagando, nadrealističnimi prebliski, standup komedijantskimi inserti, romantičnimi težnjami in mazohističnimi ljubezenskimi ponižanji. Lucidni, empatični in gostobesedni verzi Garetha Davida Paiseyja (enega boljših tekstopiscev svoje generacije!) so zlezli pod kožo tisočerim poslušalcem. Valižani so iznašli recept, kako s pikolovsko natančnostjo popisati in osmisliti zmedo začetka odraslosti, ne da bi zapadli v sentimentalno patetiko ali egocentrično samopomilovanje, značilno za širšo emo sceno.

Jasmina Jerant: Primer: Anhovo: med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo

Ki seže v zgodovino cementarne v leto 1921 kot v historiat medicinskih spoznanj, ki so v Evropi že v 19. stoletju dokazala nevarnost azbestnih vlaken in prahu. Zakaj so v proizvodnji cementa dodajali azbest kot ojačitveno sredstvo, ko pa bi ga lahko nadomestili z drugimi nadomestki? Za industrialce je prinesel večji profit, čeravno za ceno zdravja ljudi in okolja.