Gregor Kocijančič
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Laibach niti po 38 letih delovanja ne neha presenečati. Zasedba je leta 2015 izpeljala svojo najboljšo piarovsko akcijo doslej: obiskala je Severno Korejo in s tem postala prva zahodna rock skupina, ki je kadarkoli nastopila v Demokratični ljudski republiki dinastije Kim. Zakaj je slovenska avantgardna industrial zasedba, ki slovi po umetniškem kritiziranju totalitarnih režimov, nastopila na praznovanju 70-letnice neodvisnosti ene najbolj totalitarnih držav na svetu, kljub potopisnemu dokumentarnemu filmu Dan osvoboditve ostaja uganka. V času napovedovanja pozornost zbujajočega koncerta je šaljiv spletni komentator zapisal: »To, da gre Laibach v Severno Korejo, je približno tako, kot da bi Hitler leta 1940 povabil Charlieja Chaplina, naj nastopi v Berlinu.« Odprava, o kateri je govoril ves svet – od Johna Oliverja do revije Rolling Stone –, pa je zdaj končno dobila tudi zvočno podobo. Na koncertu v Pjongjangu se je Laibach predstavil s priredbami skladb iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, ki jih je zdaj ovekovečil na dolgometražni plošči, izdani pri kultni britanski založbi Mute Records. Dodelan studijski izdelek zveni izrazito absurdno in ponekod skoraj zunajzemeljsko, a tudi v najresnejših trenutkih zbadljivo, cinično in duhovito. Plošča je najduhovitejša takrat, ko se Laibach izživlja s pompoznimi rockovskimi baladami, pa tudi v kontrastu med zimzelenimi melodijami izvirnih skladb in zastrašujočim vokalom Milana Frasa.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura | Portret
Jan Rozman je sedemindvajsetletni odrski umetnik, ki živi in ustvarja v Berlinu. Priznava, da ima pri svojem umetniškem udejstvovanju krizo identitete. »Sem plesalec, ki ga plesalci nimajo za plesalca, sem igralec, ki ni igralec, sem koreograf, ki ni koreograf, in performer, ki ni performer. Na plesni sceni sem črna ovca. Žanrsko se zelo težko opredelim in se pravzaprav sploh ne želim opredeljevati,« pravi. In doda: »Povrh vsega pa sem še fizioterapevt«. Rozman v svojih predstavah namesto obremenjevanja s slogovnim predalčkanjem raje združuje vsa področja, ki ga zanimajo. Razen fizioterapije. Tovrsten interdisciplinarni pristop do ustvarjanja je očiten tudi pri njegovi najnovejši avtorski uprizoritvi Predmetenje, ki jo je prejšnji mesec izvedel v Plesnem teatru Ljubljana.
-
23. 11. 2018 | Mladina 47 | Kultura
Spotify, vodilna platforma za spletno pretakanje glasbe, je letos spomladi zaradi politike nasprotovanja »sovražnemu ravnanju« z uradnih predvajalnih seznamov umaknil glasbo dveh spornih izvajalcev: R & B-pevca R-Kellyja, ki je bil v zadnjih desetletjih večkrat obdolžen različnih iztirjenih spolnih grozodejstev, in Jahesha Dwayna Onfroya, raperja, znanega pod vzdevkom XXXTentacion. Pri Spotifyu so se za bojkot glasbe tega odločili, ker so se pojavile obtožbe zaradi nasilja nad ženskami, krutega trpinčenja dekleta, homofobnega nasilja in oboroženega ropa. Poleg vseh naštetih hudodelstev pa naj bi bil raper v nekaj letih z nožem zabodel kar devet ljudi.
-
23. 11. 2018 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Zapadel je prvi sneg, kmalu bodo prižgali lučke in pričakovali bi, da bomo še eno zimo poslušali zgolj zimzeleno uspešnico All I Want for Christmas Is You, ki jo je posnela Mariah Carey, a diva je presenetila z izvrstno novo izdajo. Od njenega petnajstega albuma nismo pričakovali veliko, toda Mimi se je s Cautionom ponovno odkrila: vokalne značilnosti zlatih let MTV-jevskega R & B je združila s sodobnimi instrumentalnimi pristopi, za katere je poskrbela z odličnim in nekonvencionalnim naborom producentov – od Timbalanda do Blood Orange. Zbirka spevnih balad se premeteno znajde na presečišču med komercialnim in alternativnim R & B, svilnate podlage pa ploščo razbremenijo tudi takrat, ko pevka pretirava z dokazovanjem razpona svojega glasu.
-
16. 11. 2018 | Mladina 46 | Kultura
Ko emodžiji nadomestijo emocije
O absurdnosti interakcij v spletnih klepetih sploh ne razmišljamo, a postane zelo očitna, ko njihove značilnosti preslikamo v resnično življenje. To je storil mladi umetnik Vid Merlak v filmu Videno, ki je tudi njegovo diplomsko delo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Te dni ga pod okriljem iniciative U30+ za podporo mladim slovenskim umetnikom predstavlja v ljubljanski galeriji Aksioma. Avtor z izvirno zamislijo opozarja na pereče teme, s katerimi se ob ogledu filma zlahka poistovetimo, a jih ob vsakodnevnem komuniciranju prek družabnih omrežij jemljemo za povsem samoumevne. Čeprav je Videno bolj kot na kritično refleksijo družbe osredotočen na humor, avtor s filmom vseeno opozarja na relevantne fenomene: poleg izpostavljanja plehke banalnosti spletnih dialogov in dvoličnosti, ki jo v tovrstnem komuniciranju povzroča fizična odsotnost, avtor s filmom odpira številna žgoča vprašanja. Kdaj uporaba družabnih omrežij postane pristna družbena interakcija? Lahko spletno komunikacijo sploh primerjamo s pogovorom na štiri oči? Kako fragmentirane so naše spletne persone in koliko se razlikujejo od naših resničnih osebnosti?
-
16. 11. 2018 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Daughters: You Won’t Get What You Want
Daughters je ameriški noise rock kvartet, ki je pred osmimi leti razpadel, a je letos presenetil z novo ploščo. Ponovni zagon se je obnesel: zasedba je presegla samo sebe in ustvarila hrupno mojstrovino, ki v dovršenosti avantgardne surovosti verjetno trenutno sploh nima tekmeca. Zvočni zid težke distorzije in ognjevit pripovedni vokal med poslušanjem ustvarjata občutek, da nam nekdo s pnevmatičnim kladivom vrta po glavi. Vsaka skladba na plošči je kot injekcija, ki predre prsni koš in v srce vbrizga konjski odmerek adrenalina. Bend se je doslej oklepal punkovskih struktur in ustvarjal kitarske rafale, ki po navadi niso bili daljši od minute, tokrat pa se izkaže z dodelanimi aranžmaji.
-
9. 11. 2018 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Britanski zasedbi The Prodigy je zmanjkalo izvirnih zamisli. Čeprav njeni člani veljajo za revolucionarne producente, ki so rave z začetka devetdesetih let z domiselnimi rešitvami spravili v mainstream, se danes zdi, da je namen novih izdaj predvsem, da se na velikih festivalskih odrih ohranjajo kot glavni gosti. Tudi nova plošča je večidel zgolj reciklaža starih, prežvečenih zamisli, ki jih The Prodigy deloma aktualizira s sodobnimi producentskimi prijemi. A pravzaprav bi bilo bolje, da ikoničnega zvoka ne bi posodabljal, saj se z digitalizirano modernizacijo zvok nekoliko izrodi. Intenzivno cvrčanje (pre) nasičenih kompozicij pa ima na trenutke še zmeraj pristen punkovski učinek, ki v poslušalcu zbudi nenadno potrebo po skoku v moshpit.
-
9. 11. 2018 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Različni avtorji: Chilli Space 14
Didžejev klubske elektronike je pri nas ogromno in pravzaprav se tudi producira kar precej, a naši elektroničarji le malokrat naberejo dovolj gradiva za celovite izdaje svojih del. Domačih založb, ki se posvečajo elektronski glasbi, je namreč zgolj peščica, malokateri domači producent pa se opogumi, da bi svoje stvaritve poslal v tujino. Diskografsko neplodnost klubske elektronike zato rešujejo pregledne zbirke lokalne produkcije. Na tem področju je bil nekaj časa dejaven kolektiv Stiropor, Klub K4 vsako leto izda kompilacijo Gibanica, Radio Študent je pred leti na dvojni vinilki izdal kompilacijo CTR+N, s kompilacijami futurističnih hip-hop beatov pa so občasno dejavne založbe rx:tx, Trite, Beton in SNIF. Kolektiv, ki je pri prerezih producentskih dejavnosti najvztrajnejši in v svojih izdajah zdaleč najkonsistentnejši, je brez dvoma Chilli Space. Pred petnajstimi leti so ga zagnali lokalni očaki elektronske glasbe na čelu z Marjanom Crnkovičem, znanim kot DJ Dojaja. Od tedaj vsako leto brez prekinitve izdajo jedrnato zbirko »ohlajene« obklubske elektronike.
-
9. 11. 2018 | Mladina 45 | Kultura
Brezkompromisna techno lobotomija
Čeprav obiskovalci ljubljanskih rave zabav z odhodom v klub navadno precej dolgo odlašajo, so se prejšnji torek podvizali in že malo po polnoči napolnili veliki floor Kluba K4. Ura ni odbila niti pol enih zjutraj, ko si je bilo na plesišču že težavno izboriti svoj prostor. Med uvodnim setom mlade, a izjemno suverene didžejke Nulle smo bili kljub zgodnji uri priče prizorom, ki so spominjali na razuzdane britanske techno festivale: na stranskih podestih je bilo videti nekaj divjih turistov, ki so se z razgaljenimi telesi postavljali s plodovi dolgih ur fitnesiranja, nekemu fantu s svetlečo se modro lasuljo pa se je visoka peta na čevlju zlomila še pred začetkom nastopa glavne gostje in vsi njegovi poskusi lovljenja ravnotežja so se zdeli kot Sizifovo delo. Njegovo omamljeno opotekanje in pompozen padec po stopnicah v kadilnici sta bila znak, da je klub dovolj razigran za glavno atrakcijo večera. Za mešalko je stopila nemška didžejka Helena Hauff.
-
26. 10. 2018 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Cloud Nothings: Last Building Burning
Kvartet kantavtorja Dylana Baldija s petim dolgometražcem ponovno združuje najstniško nedolžnost pop punka, prefinjeni noise rock in melanholični post hardcore, ki močno spominja na jamranje proto emo bendov. V teoriji se to zdi kot zagotovljen recept za kiks, a Baldi te žanre znova združi v učinkovito in delikatno celoto. K temu vsekakor pripomorejo njegov izjemni občutek za skladanje spevnih in udarnih rifov ter globoka, a preprosta besedila, s katerimi se bo najlaže poistovetila mladež, ki se bori z eksistencialno krizo odraščanja. Cloud Nothings se je k sreči odmaknil od zasuka k nežnejši plati, h kateri je napeljeval z lansko ploščo, in z albumom Last Building Burning upraviči sloves enega trših bendov na ameriški indie rock sceni.
-
26. 10. 2018 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
John Carpenter, starosta slasher grozljivk in skladatelj z obširnim opusom kultne filmske glasbe, se vrača k franšizi Noč čarovnic, ki jo je ustvaril pred štiridesetimi leti. Tokrat je sicer podpisal zgolj glasbeno spremljavo, ki v sodobni maniri reinterpretira ikonično tematsko melodijo te kultne sage. Ta se je od časov izvirnika popolnoma izrodila, a letošnji ponovni zagon pomeni prelomno obuditev franšize. V duhu visokoproračunske produkcije se je vlaku pridružil tudi Carpenter, in čeprav že dvajset let ni posnel plošče, je še vedno v polni formi: s srhljivimi, toda nostalgičnimi sintetizatorskimi skladbami poustvarja tesnobno razpoloženje, brez katerega bi bil Michael Myers zgolj navaden norec z masko.
-
19. 10. 2018 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Novozelandski glasbenik Connan Mockasin, ki svojo edinstveno indie pop glasbo ob izidu nove plošče označuje za nadrealistični R & B, ni prepoznaven zgolj zaradi nenavadnega vokala, ki zveni kot omamljeni falzet, temveč tudi zaradi ekscentrične prezence: na prvi pogled deluje kot mehkopornografski igralec iz sedemdesetih let. S tretjo ploščo predstavlja bolj izčiščen zvok, kot smo ga bili vajeni doslej: album je v pariškem studiu z okrnjeno postavo spremljevalne zasedbe posnel kar v živo. Glasba, ki je mišljena kot spremljava njegovega režijskega prvenca, zveni značilno svilnato, nekoliko groteskno in nadvse romantično, vodilni vokal pa pogosto prevzame futuristični baladnik James Blake.
-
19. 10. 2018 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Haiku Garden: Where If Not Now
Zasedba Haiku Garden je nase prvič resno opozorila leta 2014, ko jo je strokovna žirija izbrala za turnejo Klubskega maratona, ki jo Radio Študent vsako leto prireja po klubih po vsej Sloveniji. Večina članov benda se je seznanila med študijem muzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in to, da se z glasbo ukvarjajo tudi v akademskem svetu, prepoznamo v dovršenosti glasbenih stvaritev. Že po turneji Klubskega maratona so izjemen potencial pokazali z malo ploščo Waver, z ravnokar izdanim dolgometražnim prvencem Where if Not Now – nespornim kandidatom za domačo ploščo leta – pa so se suvereno zacementirali kot ena najprivlačnejših domačih glasbenih skupin. Pri večini lokalnih kitarskih skupin je že od daleč prepoznati, da gre za slovenski bend, Haiku Garden pa je popolnoma brez sindromov slovenskega rocka: s prepoznavnim slogom, drznim songwritingom in vrhunsko produkcijo, ki je tokrat potekala pod taktirko Vitje Balžalorskega (člana zasedb Carnaval in Laibach), brez dvoma zveni kot bend svetovnega formata.
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Od leta 2009, ko je Lil Wayne prejel grammyja za najboljši rap album, je šlo z njegovo kariero strmo navzdol: kakovost studijskih izdelkov je nazadovala, boril se je s kodeinsko odvisnostjo, reševal pravne spore z mentorjem in založniškim partnerjem Birdmanom. Pričakovanja v zvezi z novo ploščo niso bila prav velika, a avtor jih je suvereno presegel, k čemur so veliko prispevali gostujoči glasbeniki – predvsem Kendrick Lamar. Toda tudi Lil Wayne je pristavil nekaj pozitivnih presenečenj: poslušljivo plat njegovih verzov zaznamuje prismuknjena duhovitost, tehnična in besedilna izvedba pa pogosto delujeta nekoliko osnovnošolsko, vendar se to za njegov značilni in ikonični slog čisto spodobi.
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Kultura | Portret
Darko Štante, režiser in scenarist
Darku Štantetu, rojenemu leta 1975 v Ljubljani, je pred nekaj tedni njegov prvi film, drama Posledice, prinesel vesno za najboljšo režijo. Film, ki te dni začenja pohod po slovenskih kinematografih, pa ni bil odlično sprejet le na Festivalu slovenskega filma, temveč tudi v Torontu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov na drugi strani Atlantika, kar mu je omogočilo distribucijo po ameriških kinematografih. Tudi tam si bodo torej lahko ogledali slovenski celovečerec, ki se spopada s problematiko mladoletnih prestopnikov v prevzgojnih ustanovah in gotovo tako prepričljivo deluje tudi zato, ker ima avtor osebne izkušnje s težavnimi mladostniki: je namreč diplomirani socialni delavec, ki v Zavodu za vzgojo in izobraževanje v Logatcu dela kot nočni vzgojitelj.
-
5. 10. 2018 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Tim Hecker, kanadski ambientalni čarovnik, je svojo diskografijo obogatil še z enim presežkom. Konoyo je konceptualna plošča, na kateri avtor subtilno vzpostavlja dialog med stroji in starodavnimi japonskimi glasbili: z inovativnimi produkcijskimi postopki manipulira posnetke tradicionalnega orkestra gagaku, ki izvaja cesarsko dvorno glasbo. Hecker je pri obdelavi najstarejše različice japonske klasične glasbe tako spreten, da večkrat ni jasno, kaj od slišanega je organsko in kaj elektronsko. Pogosto nekoliko utruja z disonancami, ki zbujajo nelagodje, a iz tesnobnih trenutkov premeteno prehaja v blagostanje eteričnih sintetizatorjev in delikatnega dronanja.
-
28. 9. 2018 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
Ameriški slowcore veterani iz zasedbe Low z dvanajsto ploščo nadgrajujejo slogovni zasuk, h kateremu so napeljevali že s prejšnjo izdajo. Pravzaprav ga izpopolnijo: odstranili so sledi (post)rockovskih korenin in se popolnoma prepustili eterični elektroniki, obogateni z melanholičnimi vokali. Plošča kljub izrazitemu minimalizmu zveni sila udarno: prav presenetljivo je, da zasedbi s peščico elementov uspe pričarati intenzivno razpoloženje, ki pa hkrati deluje tako hipnotično, da je poslušalec že po nekaj uvodnih skladbah popolnoma blažen. Težko kljubujemo prevladujočemu mnenju, da gre za najboljše delo v bogatem opusu zasedbe, nedvomno pa gre za izdelek, ki se bo znašel na številnih seznamih plošč leta.
-
21. 9. 2018 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
Britanski dvojec Jungle se na novi plošči ne oddalji od preverjene formule, ki mu je zagotovila uspeh prvenca izpred štirih let, v odmevu katerega je s sedemčlansko zasedbo nastopil tudi v ljubljanskem Kinu Šiška. Še zmeraj se vztrajno oklepa poskočnega soula brez duše in pompoznega elektro funka brez prave vsebine, pri čemer se nenehno sklicuje na diskoidne uspešnice osemdesetih let. Četudi so vse skladbe na novi plošči zelo spevne, so hkrati prav toliko nezapomnljive. Kompozicije in aranžmaji pogosto delujejo premišljeno in tudi paleta uporabljenih zvokov je lahko nadvse prijetna, a kaj, ko čez vsako skladbo piska falzet, ki plošče ne naredi zgolj monotone, temveč že prav nadležno. Neškodljiva, vendar izrazito nemarkantna pop plošča.
-
14. 9. 2018 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Idles: Joy as an Act of resistance
Skupina Idles, morda največji up sodobnega britanskega punka, je z lanskim prvencem Brutalism spodbudila izjemno visoka pričakovanja pred izidom naslednje plošče. Preizkus druge plošče je zdaj opravila z odliko in pričakovanja celo suvereno presegla. Družbenokritična udarnost njene glasbe je tako učinkovita, da meče slabo luč na politični položaj na Britanskem otočju, saj se skupina Idles s hrupno ognjevitostjo resnično utemeljeno in upravičeno upira skrb zbujajočim družbenim razmeram – moč njene sporočilnosti pa je tolikšna, kot bi nastala v zlatih letih punka. Pohvalno je tudi, da kritičnost deluje izrazito prizemljeno in iskreno.
-
14. 9. 2018 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Yves Tumor: Safe in The Hands of Love
Yves Tumor občinstva ne bega zgolj z nenavadno glasbo, ki zveni, kot bi bila ustvarjena v neki vzporedni dimenziji, temveč tudi z enigmatičnostjo svoje umetniške persone. Glasbene publikacije niso usklajene niti glede tega, kakšno je njegovo pravo ime, niti glede tega, kje točno živi in ustvarja. Znano pa je, da izvorno prihaja z juga ZDA, kjer je bil obkrožen s pretežno belsko družbo, prežeto z zadrtimi, konservativnimi in rasističnimi nazori. Pred takšno nestrpnostjo je kot najstnik pobegnil v svojo sobo in se tam uril v igranju na različne instrumente ter produciral eksperimentalne elektronske skladbe. Njegova zgodnja dela odražajo frustracije odraščanja v takšnem okolju, a zaprepadenost in tesnoba Tumorjevo glasbo spremljata še danes.
-
7. 9. 2018 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
Eminem, nekoč eden najbolj opevanih in najuspešnejših raperjev, že dolgo ni pretirano relevanten. Pri globokem padcu si je žebelj v krsto dokončno zabil z lanskim porazom Revival, kombinacijo neprepričljivih podlag, pretencioznih besedil in plehke kritike Donalda Trumpa. Ploščo so uničili kritiki, raperski tekmeci in občinstvo. Z albumom Kamikaze, nenapovedano »ploščo presenečenja«, želi popraviti vtis, a mu pri tem, milo rečeno, spodleti. Izhaja predvsem iz infantilne užaljenosti, ki v besedilih porodi razdražene in nezrele odzive: vračanje udarcev na plošči je banalno in neartikulirano. Ko se ne jezi na raperje, ponovno izraža ogorčenost nad ameriškim predsednikom, a pri tem se spet vztrajno spotika ob klišeje.
-
31. 8. 2018 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
Izvrsten prvenec newyorške zasedbe Interpol, ki je v polju sodobnega indie rocka obudil postpunk osemdesetih let, je izšel pred več kot 15 leti. Bend, ki je sprva uspešno nadgrajeval zapuščino kultne zasedbe Joy Division, pa že dobro desetletje nazaduje: po treh povprečnih ploščah, polnih nezapomnljivih rifov, od šeste Marauder nismo pričakovali veliko. A zasedba tokrat z nekaj skladbami, ki zvenijo kot B-strani z začetka delovanja, vsaj deloma popravi vtis. Tej impresiji sicer kljubujeta presenetljivo zamazana produkcija in razvodenelost večine skladb, v katerih frontman Paul Banks zveni nekoliko utrujeno. Prav tako pa plošča trpi zaradi pomanjkanja čvrstih basovskih linij, nekoč hrbtenice Interpolove postpankovske udarnosti.
-
31. 8. 2018 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
Devonte Hynes, Newyorčan, rojen v Londonu, je multiinstrumentalist, skladatelj, producent, pevec, režiser, pisec, aktivist in modna ikona, ki kar kipi od zamisli. Ustvarjalno življenje masterminda, ki stoji za projektom Blood Orange, je tako plodno, da ima ob izidu tokratne plošče Negro Swan v žepu še eno, ki čaka, da bo ugledala luč sveta. Je torej izjemno produktiven, vešč pa je tudi sodelovanja z najrazličnejšimi glasbeniki, ki soustvarjajo njegove studijske izdelke. Pravzaprav gre za obsežen, stalno spreminjajoč se kolektiv, Hynes pa nima nikakršnih težav s tem, da glasbene pajdaše v aranžmajih postavi v ospredje. Glasbeno pot je pred dobrim desetletjem sicer začel z nu-rave triom Test Icicles, pod psevdonimom Lightspeed Champion je nadaljeval kot kantavtor indie folk jeremijad, najbolj dovršen, izstopajoč in prepoznaven zvok pa je pod psevdonimom Blood Orange predstavil v nadrealističnem R & B-ju in retro-nostalgičnih dream-pop baladah.
-
24. 8. 2018 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Tirzah je londonska vokalistka, ki je svoje ime na zemljevid sodobne glasbe postavila kot sodelavka Mice Levi, bolj znane kot Micachu. Levijeva je s produkcijskimi veščinami močno zaznamovala tudi pevkin dolgometražni prvenec Devotion, ki v alternativni pop vnaša eklektično svežino: plošča je hkrati abstraktna in spevna, minimalistična in pestra, spokojna in psihedelična. Kljub temu da zaradi številnih vzporednic s sodobnim R&B-jem zveni precej dostopno, deluje nenavadno, saj vključuje nepravilnosti, ki so najočitnejše pri vokalu. Njen glas je nekoliko hladen in občasno zamolkel, a ob poslušanju pričara intimno toplino, k čemur pripomorejo tudi odkritosrčna besedila. Pri nastajanju albuma so sodelovali izključno pevkini dobri prijatelji in verjetno se ravno v tem skriva razlog, zakaj ves izdelek izžareva očarljivo iskrenost.
-
24. 8. 2018 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Alleged Witches: One Skilled In The Black Arts
Kristjan Kroupa, logaški producent plesne elektronike, tudi z novo ploščo dokazuje, da je pri nas še zmeraj najresnejši kandidat za preboj v mednarodno klubsko podzemlje. Poleg tega da je bil pred štirimi leti sprejet v ugledno glasbeno akademijo Red Bulla v Tokiu, so njegovo delo blagoslovili tudi številni svetovno priznani didžeji, ki svoje sete redno bogatijo s Kroupovo dodelano produkcijo. Avtor tokrat z izdajo pri lastni založbi navdušuje pod psevdonimom Alleged Witches, s katerim predstavlja svojo mračnejšo plat. Naslov plošče povzema okulten značaj temačnega tehna, nabitega s plemenskimi perkusijami, ki zaradi osupljive večplastnosti resnično zvenijo tako, kot da bi bila plošča sproducirana s pomočjo črne magije.
-
10. 8. 2018 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Kalifornijski psych-pop projekt Vinyl Williams, ki mu dirigira Lionel Williams, vnuk filmskega skladatelja Johna Williamsa, je z vsako izdajo bolj dovršen. Kljub psihedeličnemu avanturizmu se avtor tokrat uspešno oklepa pop struktur in glasba gre zaradi tega precej dobro v uho. Dialog med psihedelijo in popom sicer ni edini kontrast, ki ploščo naredi prepričljivo: sprani in zasanjani vokali so izrazito oddaljeni, a hkrati izjemno prisotni, produkcija pa je sočasno retro in sodobna. Čeprav jo pogosto spremljajo hitri ritmi in intenzivna zvočna večplastnost, obdrži spokojnost, ki bi marsikomu lahko koristila kot terapija za nespečnost. Plošča, ki zveni izjemno eterično, bo zaradi barvitega eklekticizma verjetno prepričala zgolj robne sladokusce.
-
10. 8. 2018 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Čeprav ima Denzel Curry zgolj 23 let, v Soundcloud-rap krogih in onkraj njih velja za enega najbolj nadarjenih, najhitrejših, najbolj artikuliranih in suverenih raperjev. Prvi mikstejp je izdal pred sedmimi leti, pa se že lahko pohvali z razmeroma obsežnim opusom, ki je zaradi neprizanesljive agresivnosti verzov, s katerimi seka čez mastne, podzemno zveneče trap beate, redefiniral izraz »banger«. Tega, da je ultimativen, se dobro zaveda, in z uspešnico Ultimate, v kateri kar žari od samozavesti, je postal celo spletni mem. Horde internetnih šaljivcev so z njegovo skladbo podložile nešteto videov, za katere menijo, da so tako ali drugače frajerski. Postati spremljava viralnih mem videov se lahko zdi nekoliko nehvaležna oblika komercialnega preboja, a ljudje so njegovi glasbi končno prisluhnili v nezanemarljivih številkah.
-
3. 8. 2018 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
Ross From Friends: Family Portrait
Ross From Friends je temeljni predstavnik lo-fi housa. Gre za podžanr (ob)klubske elektronike, ki je spletni fenomen, saj je izjemno hitro zaslovel zaradi YouTubovih algoritmov za priporočila. Njegova glasba se hrani z nostalgijo: elemente klubske glasbe devetdesetih let in osladne trenutke osemdesetih ob prasketanju VHS-trakov spaja v sodobnejši kontekst. Zveni kot plesna elektronika, a je zaradi meglenosti nizkokakovostne zvočne slike bolj kot za klubska ozvočenja primerna za poslušanje doma. Avtor izstopa iz sivega povprečja standardiziranega žanra: evforično blaženost njegove osupljive produkcije je opazil tudi Flying Lotus, avtoriteta futuristične elektronike, in na presenečenje marsikoga Rossov izvrstni prvenec izdal pri svoji založbi Brainfeeder.
-
27. 7. 2018 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Deafheaven: Ordinary Corrupt Human Love
Kalifornijci iz skupine Deafheaven ustvarjajo metal, ki ni zgolj za metalce. Puristi, kakršnih v težkokategornih podžanrih metala ni malo, ga zaničujejo, češ da je lažen – za pozerje, ki niso »true«. Morda zato, ker člani zasedbe ne opevajo satana in si obrazov ne okrasijo s srhljivimi poslikavami, a še verjetneje zato, ker z eklektično zmesjo številnih milejših slogov nonšalantno rušijo ustaljene okvire metala. Na novi plošči ponovno izhajajo iz najmračnejše izpeljanke zvrsti – iz black metala, ki ga v izvirni maniri spajajo s hrupno zasanjanostjo shoegaza in epsko milino postrocka. Kombinacija melanholičnih kitar, pompoznih klavirskih pasaž, agresivnega kričanja in intenzivnih bobnarskih rafalov je na trenutke res nekoliko osladna, a zasedba z neobremenjenim eklekticizmom ustvari edinstveno razpoloženje.
