TV komentar / Predsednica malo zapoje

Voditelj Aleksandar Stanković je tudi slovenski javnosti znan predvsem po svoji pogovorni oddaji Nedeljom u 2 na prvem programu hrvaške javne televizije. Že pet let se v času poletnih počitnic, ko oddaje ni na sporedu, odpravlja na motoristična popotovanja, potem malo kramlja o krajih, ki jih prevozi, povsod pa se sreča tudi s posamezniki po svojem izboru. Letos poleti se je namenil po Sloveniji in Italiji. Stanković je tak sproščen samozavestnež, ki mu uspeva dajati vtis resnega družbenega komentatorja, čeprav se, resnici na ljubo, nikoli res ne opredeli do žgočih političnih vprašanj v rodni Hrvaški. A vrnimo se k njegovi poletni shemi: svoja motoristična potovanja objavi v oddaji Veter v laseh, kar je seveda samozavestna šala na račun njegove pleše. Zadeva je narejena simpatično.

Kdo vleče niti pri koncesijah

Eden ključnih ljudi na ministrstvu za naravne vire, ki je od aprila letos pristojno za rudarstvo (prej ministrstvo za infrastrukturo), je po naših informacijah Marko Maver. Maver je bil v Šarčevi vladi (2018-2020) državni sekretar okoljskega ministra Simona Zajca, ki je na ministrskem mestu marca 2019 nasledil Jureta Lebna. Leben je namreč odstopil zaradi afere z maketo za 2. tir Koper-Divača, ki je bila naročena na nenavaden način, poleg tega pa neverjetno draga. Maver sicer velja za enega najtesnejših političnih spremljevalcev Lebna v stranki Zelena dejanja, iz katere je januarja 2022 nastala Golobova stranka Gibanje Svoboda. Maver je bil recimo eden od štirih, ki so maja 2021 stali za Lebnom na predstavitveni novinarski konferenci stranke Zelena dejanja, ki da bo, kot je takrat napovedal Leben, iskala »ravnovesja med kakovostnim razvojem in ohranjanjem okolja«. Pod Golobovo vlado je bil Maver sprva zaposlen v kabinetu ministra za naravne vire Uroša Brežana in vezan na njegov mandat. Julija letos, torej nekaj mesecev pred odslovitvijo ministra Brežana, je Maver »vezanost« na ministra prekinil in iz kabinetne zaposlitve prešel v delovno razmerja na direktoratu za naravo.

Konec Evrope

Izraelska nacionalka – alias Kan – je v nedeljo na X, eks Twitter, naložila Pesem o prijateljstvu 2023, ki jo poje otroški zborček. Ta entuziastično sporoča, da izraelska letala sejejo uničenje in da izraelska vojska vdira v Gazo, kjer bo uničila ljudi, ki nosijo svastike: »V enem letu tam ne bo več ničesar, varno se bomo vrnili domov, v enem letu bomo vse uničili in se vrnili na naša polja.«

Življenjepis Boruta Pahorja / Od pekla do raja

Pisanje spominov je poseben literarni žanr. Še bolj poseben pa je, če se tega posla lotijo politiki, ljudje, ki želijo na takšen način postaviti piko ali pa zgraditi mavzolej. O svoji politični karieri so tako pisali (ali pa se z zapisanim vsaj strinjali) Margaret Thatcher, Barack in Michelle Obama, Winston Churchill, Nelson Mandela, Malcolm X, Joschka Fisher – seznam je skorajda neskončen, sega vse do Julija Cezarja, ki je napisal Komentarje galskih vojn, v katerih je kot v pripovedi opisal rimsko osvajanje Galije in to storil, logično, precej pristransko.

Za živali gre

Prejšnji petek je veterinarska inšpekcija, veterinarska inšpektorica Danuša Štiglic, s kmetije Možgan blizu Krškega odvzela 24 živali, točneje čredo goveda. Ukrep je zbudil številna vprašanja in razburil kmečke organizacije ter politične stranke, ki računajo na glasove njihovih članov. A celotna razprava se ni niti dotaknila pravih vprašanj, pravic živali in spoštovanja teh pravic.

Vlado Miheljak

24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Dva leva

Komentar / Podobe nestrpnosti

Nestrpnost ima nešteto podob. Vsaka je zavržna in vsaka je grozljiva. Nihče, nobena dežela, noben narod, nobena socialna skupnost, ni odporen proti nestrpnosti. In ob vzniku še tako grozljivih podob se vedno pojavljajo moralistična vprašanja, kako je to mogoče. No, vprašanje bi morda bilo treba obrniti, v smislu: ali obstajajo kakšni dobri ali vsaj zadostni razlogi, da se to ne bi dogajalo. Poglejmo dve nedavni razvpiti podobi.

Janša trdi, da je nedolžen, a izloča obremenilne dokaze

Sojenje Janezu Janši in domnevnim sostorilcem v zadevi Trenta se vleče. Čeprav Janša zatrjuje, da je nedolžen in da gre za politični konstrukt, skuša njegova obramba izločiti zanj obremenilne dokaze. V medijih smo prebrali, da je obramba res dosegla omembe vredno zmago z izločitvijo pomembnih, morda celo ključnih dokazov. Pa to drži? Za katere dokaze sploh gre?

Neroden ali nevaren?

»Na čelu urada za narodnosti potrebujemo nekoga, ki te Rome pozna, in jaz jih poznam v dušo, meni se povsem razkrijejo, vse mi povejo, tudi za lumparije, in občutek imam, da me imajo večinoma radi,« pravi vršilec dolžnosti direktorja urada za narodnosti Janez Doltar, ki si želi to funkcijo prevzeti tudi za stalno. Toda ali je res pravi človek, ki bo končno začel vključevati naraščajočo romsko skupnost v družbo in si prizadevati za boljše sobivanje večinskega prebivalstva in te narodne manjšine? Ker država ta vprašanja že desetletja zanemarja, je trenutno morda ena izmed pomembnejših vladnih odločitev na tem področju imenovanje direktorja ali direktorice urada za narodnosti.

Največja slovenska podjetja zaradi nizkih obresti v domovini denar deponirajo na Hrvaškem

Banka Slovenije je ta teden objavila, da je slovenski bančni sistem po letošnjih prvih devetih mesecih imel skoraj 714 milijonov evrov čistega dobička. To je rekord v 30-letni zgodovini države, s takim dobičkom so banke in hranilnice v devetmesečju poslovale prvič po letu 1994. V istem času lani so imele »le« 367 milijonov evrov čistega dobička, torej pol manj, v vsem lanskem letu pa 502 milijona evrov.

Študenti ljubljanske Filozofske fakultete so protestno brali palestinsko poezijo 

»Ko si pripravljaš zajtrk, misli na druge – / ne pozabi nahraniti golobov. / Ko vodiš svoje vojne, misli na druge – / ne pozabi na tiste, ki si želijo miru. / Ko plačuješ račun za vodo, misli na druge – / tiste, ki jih napajajo oblaki. / Ko se vračaš domov, v svoj dom, misli na druge – / ne pozabi na ljudi v šotorih. / Ko greš spat in šteješ zvezde, misli na druge – / nekateri nimajo kje spati. / Ko se osvobajaš v metaforah, misli na druge – / tiste, ki so izgubili pravico do besede. / Ko misliš na oddaljene druge, pomisli nase – / reci: ko bi le bil sveča v temi.«

Bomo v ustavo zapisali, da je gotovina zakonito plačilno sredstvo?

Združenju Povezani smo, ki je v preteklosti na primer trdilo, da raba pesticidov v kmetijstvu povzroča »feminizacijo moških, ki je pripeljala do prototipa maminega sinčka in hkrati nevarnega narcisoidnega psihopata,« je uspelo nemogoče: zbralo je 56.267 podpisov, kar je več kot dovolj (potrebovalo bi jih le 30 tisoč) za začetek postopka spremembe ustave. Vanjo bi namreč podpisniki želeli zapisati, da je gotovina na območju Slovenije – zakonito plačilno sredstvo.

Politične komentatorje je treba predstaviti celostno, takšne, kot so

Med komentatorji aktualnega političnega dogajanja se v zadnjem času pogosto pojavlja dr. Dejan Verčič. V časopisni hiši Delo so ga nedavno gostili v podkastu Moč politike in ga predstavili kot »profesorja na Fakulteti za družbene vede (FDV) in komunikatorja«, »zanimivega sogovornika« in »svetovalca številnim politikom«.

Iz kolapsa v kolaps

Prestolnica zadnje čase doživlja en prometni kolaps za drugim. Križišča se napolnijo, promet pa tako rekoč obstane na mrtvi točki. Razlogov je več. K manjši gneči, predvsem pa k boljši pretočnosti križišč lahko prispevajo tudi vozniki sami. Kljub temu pa gnečo izvorno povzroča prometna politika, ki se je v preteklosti osredotočala na avtomobile, zdaj pa se iz tega težko izvleče. Katere so torej potrebne sistemske rešitve za ljubljansko prometno problematiko in kaj lahko naredijo vozniki, da se prilagodijo razmeram, ki se bodo nekaj časa verjetno še poslabševale?

Hanna Slak / »Postali smo družba monologa«

Scenaristka in režiserka Hanna Slak se je rodila leta 1975 v Varšavi, živi in ustvarja pa v Berlinu. Tako rekoč rodila se je v svet filma: oče je bil režiser Franci Slak, mama je oblikovalka zvoka Hanna Preuss. Iz režije je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Po seriji kratkih filmov je leta 2002 posnela prvi celovečerec Slepa pega, sledili so še Desperado tonic (2004), Teah (2007) in Rudar (2017), s katerim se je potegovala za nominacijo za oskarja za tujejezični film. Njeni filmi so bili predvajani na nekaterih najpomembnejših evropskih filmskih festivalih od Cannesa prek Berlina do Rotterdama in Locarna, njen zadnji film Niti besede, nemško-slovensko-francoska koprodukcija, je premiero doživel na slovitem mednarodnem festivalu v Torontu, kjer je bil uvrščen v tekmovalni program. To je njen prvi film, v katerem govorijo nemško, in tudi prvi, ki ga je posnela s Claire Mathon, izjemno direktorico fotografije, ki je v zadnjih letih podpisala velike pozornosti deležne filme, kot sta Spencer (2021, Pablo Larrain) in Portret mladenke v ognju (2019, Celine Sciamma). V ljubljanskem Kinodvoru, kjer si lahko film ogledate do 26. novembra, je spregovorila o temah, ki jih odpira ta »intimna drama o materi in sinu; zgodba o zaupanju in posledicah izgube tega«.

»Norec« na čelu Argentine

Javier Milei si je predsedniški položaj zagotovil v drugem krog, s 55,7 odstotka glasov je premagal Sergia Masso, peronista in finančnega ministra, ki je prejel 44,3 odstotka glasov. V argentinski politični ureditvi sta funkciji predsednika države in vlade združeni, to pomeni, da Milei ne bo vodil le argentinske vlade, ampak bo svojo državo predstavljal tudi na mednarodnem parketu.

Drama v Šiški

Za Slovensko narodno gledališče (SNG) Drama Ljubljana je gledališka sezona 2023/24 nedvomno prelomna, saj je zadnja, ko si je predstave mogoče ogledati v prostorih, v katerih gledališče deluje zdaj. Ti so prežeti z zgodovino in spomini, hkrati pa že desetletja izjemno dotrajani in nujno potrebni celovite prenove – in ta se bo, ko se bo sezona junija končala, vendarle začela. Popolnoma bodo obnovili palačo iz leta 1911, namesto neustreznega prizidka iz šestdesetih let bo zrasel nov, gledališče bodo po načrtih biroja Bevk Perović arhitekti tudi razširili z novimi podzemnimi prostori in dodatnimi prostori v sosednji Nemški hiši. Gre za največjo in najpomembnejšo državno naložbo v kulturno infrastrukturo, katere proračun je ocenjen na 58,5 milijona evrov in naj bi bila končana do leta 2026. Znano pa je že tudi, kje bo do takrat – in morda še kako leto več – delovalo naše osrednje gledališče: v eni od hal nekdanje tovarne Litostroj v ljubljanski Šiški.

dr. Bogomir Kovač

24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Ekonomija

Komentar / Xi & Biden

Srečanje ameriškega in kitajskega predsednika na 30. vrhu azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja APEC v San Franciscu novembra 2023 je v sedanjem kaosu delovalo odrešujoče. APEC velja za najhitreje razvijajočo se in najbolj perspektivno svetovno regijo, območje je hkrati središče geostrateškega trka med ZDA in Kitajsko. Odnosi med dvema najmočnejšima državama sveta se gibljejo v nevarnem trikotniku nujne ekonomske soodvisnosti, političnega rivalstva in vojaške sovražnosti. Washington in Peking si znotraj tega očitno želita normalizacije. Potrebujeta dialog, konsenz o skupnih interesih in spoznanje o rdečih črtah razdvajanja. ZDA stavi na strateško konkurenco, kombinacijo mehke in trde moči, računa na implozijo kitajskega sistema. Kitajska prisega na bipolarni svetovni red, enakopravno delitev interesnih sfer, taktizira s krizo hegemonije ameriškega sistema. Politični interesi so bližje konfrontaciji, poslovni sodelovanju. Biznis to že desetletja imenuje »coopetition«, koristno sodelovanje konkurentov. Stabilnost in predvidljivost sta temelj ekonomskega zaupanja in političnega upanja v globalni mir. Oboje je v interesu obeh držav, pa tudi celotnega sveta.

Ko ostane le še preživetveni nagon

Roman Šolski zvezek je eno pretresljivejših del iz kanona sodobnega evropskega romana. »Veliko otrok je pri ljudeh, ki jih prej niso poznali. Delati morajo na njivah in v vinogradih; ljudje, ki skrbijo zanje, niso zmeraj prijazni z njimi. Veliki otroci napadajo majhne. Vzamejo jim vse, kar imajo v žepih, včasih celo obleko. Tepejo jih, posebno tiste, ki so od drugod. Majhne otroke od tukaj branijo mame in nikoli ne grejo sami ven,« je v njem med drugim zapisala na Madžarskem rojena pisateljica Agota Kristof (1935–2011) in nas popeljala v kruti svet, v katerem iz pekla nasilja niso izvzeti niti najmlajši. Te dni pa je roman Šolski zvezek na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana postavila Mia Skrbinac. Doslej smo jo poznali predvsem kot gledališko in filmsko igralko; nase je opozorila denimo z vlogo v kratkem filmu Sestre Katarine Bogdanović (prej Rešek) - Kukle, ki je slavil na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu in po katerem nastaja celovečerec Fantasy. Lutkovna predstava Šolski zvezek je njen režijski debi.

Janko Lorenci

24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Kolumna

Komentar / Krčenje

Leto 2023 bo po vseh napovedih najbolj vroče doslej. Če se vročina združi z visoko vlago, postane dobesedno ubijalska. V Evropi, ki se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, je lani po ocenah zaradi vročine umrlo kakih 60 tisoč ljudi. Brez klimatskih naprav bi bilo žrtev bistveno več. Toda množična raba teh naprav dodatno segreva planet, saj je zanjo potrebne veliko energije. To je tak mali začarani krog. Nekaj milijard zemljanov pa si hladilnega razkošja sploh ne more privoščiti.

N'toko

24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Žive meje

Komentar / Vrednost časa

Vse od druge svetovne vojne je za delavce širom po Evropi in tudi drugod po svetu veljal zelo enostaven delovni režim: ko si prišel na šiht, si se štempljal, ko si šel domov, si se odštempljal. Štempljanje je bilo za delavce in šefe najbolj samoumevna stvar, tako rekoč temelj vsake menjave delovne sile za denar. Ko ti trgovec proda liter mleka, mora biti zraven izdan račun, ki dokazuje, da je res bil v roke izročen en liter, nič več in nič manj. Enako je veljalo za prodajo delovne sile: če sem šefu prodal osem ur svojega delovnega časa, oba potrebujeva potrdilo, da je bilo oddelanega točno toliko časa. Če pa ni jasne evidence te izmenjave, postanejo tudi vsi drugi dogovori o vrednosti neke storitve nemogoči – liter mleka je lahko liter pa pol, delovni dan se lahko raztegne na 12 ur. Zato je toliko bolj bizarno, da je najosnovnejše pravilo vodenja delovnih ur, ki ga večina delavcev pozna že od nekdaj, v zadnjem letu zanetilo tako ostro javno razpravo. Bizarno je, da poskuša Levica že več kot leto uveljavljati minimalne zakonske zahteve evidentiranja, pri tem pa je deležna več kritik kot pohval. Še najbolj bizarno pa je, da zakona ne kritizirajo le šefi, ampak tudi številni delavci.