Magnifico pokaže Urošu Slaku pot v boljšo družbo

Magnifico je napisal eno najbolj ljubkih zgodb v sodobni Sloveniji, zanjo bi moral dobiti vsaj Rožančevo nagrado (seveda pretiravamo). Tako gre ta njegova pripoved: »Halo, gospodična, sem reku, a motim? A mate malo ognja, lepo vas prosim. Je rekla, da ga nima in da ne kadi, ampak a nisi ti un, k je skoz na televiziji? Ma ne, ne, ne, to se vam zdi, ampak potem sva bila dokaj hitro na ti. Začele so padat razne pijače, opojne substance in čudne debate. Saj ni, da je ne bi, bla je mačka in pol, človk bi jo odpelu kar čez vikend domov, ampak ne morem, ne smem. Hvala za kavo, doma mam ženo, otroke, brata, fotra pa mamo. Razumem, razumem, je rekla, že prov, ampak najbrž je vidla, da sem se mal usrov. Potem sem slišu, čez neki dni, baje, da se u mestu govori, kao, Magnifico je peder!« Seveda je šlo tudi za fin način opozarjanja na homofobijo, ampak verjetno bo kar res, kar pravi Magnifico, da to ni bil njegov namen – pač zgodilo se mu je, povedal je zgodbo, ki je najprej zgodba o odnosih, moških, ženskah, družbi. In točno to je Magnifico: pač en občutljiv človek, ki polno živi življenje, ki izjemno dobro čuti družbo, ker je pač njen del, bere naše današnje in jutrišnje misli – a si niti malo ne domišlja, da je zato kaj več, še vedno je tisti fant iz Kosez, ne pripisuje si zaslug, se ne treplja po ramenu – in tak je že vse svoje življenje. Če ga ne bi imeli, bi bila ta dežela slabša. Magnifico je pomemben del nacionalne identitete.

Kekec se je vrnil domov

Kekec – filmska pripovedka o dečku, ki se zavihti v osrčje pojočih gora, od koder prežene pošastnega Bedanca in reši slovensko občestvo (Mojco, Kosobrina itd.) – je prišel leta 1951, ko so v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji snemali izključno filme o formiranju partizanske vojske, patriotskem žrtvovanju, ilegalcih, ki se uprejo okupatorju, nemških ofenzivah, junaškem boju jugoslovanskih narodov in vsesplošnem ljudskem odporu. Tudi Kekca, slovenskega Andyja Hardyja (ali pa slovenskega Huckleberryja Finna ali Toma Sawyerja, če hočete), bi si bilo mogoče predstavljati v času II. svetovne vojne: bil bi mali skojevec, mali idealist, ki se – tako kot njegov »sodobnik«, tedaj skoraj pregovorni srbski Deček Mita (1951) – pridruži narodnoosvobodilnemu boju. Jasno, na koncu bi se domov, v svojo idilično vasico, vrnil kot brigada, kot kolektiv, ki v en glas poje partizansko koračnico. Vsi bi mu mahali. Vsi bi ga slavili. Vsi bi vzklikali njegovo ime.

Čas, ko se je preoblikovala slovenska umetnost

V začetku 20. stoletja je Zagreb postajal očarljivo mesto, kjer sta se srečevala in drug ob drugega trkala Evropa in Balkan. Po prvi svetovni vojni, ko je Beograd postal prestolnica novonastale države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), je Zagreb postajal regionalno gospodarsko središče, hkrati pa je dobil značaj srednjeevropske kulturne metropole. Takrat je življenje v mestih že vibriralo v pestrem kulturnem in družabnem dogajanju, Zagreb je imel okoli 30 kavarn, najbolj priljubljeni sta bili kavarni Royal in Medulić, kamor je mladina zahajala brat časopise in poslušat gramofonske plošče. Ja, to je bil čas prvih gramofonov, jazza, filma, fotografije, začetkov oblikovanja, predvsem pa boja za žensko enakopravnost. Ta se je v zagrebški meščanski glamuroznosti kazala v podobi ženske v kratki resasti charleston obleki z »bubikopf« frizuro in dolgim »cigaretšipcem«, ki se ob najnovejšem gramofonu pozibava v ritmu charlestona ali ragtima in jazza. To je bil čas, ko je Zagreb dobil telefonsko centralo in prvo radijsko postajo; tisti, ki so ponočevali, so obiskovali kabaretne predstave in na novo odprti kino Evropa.

Heni Erceg

17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Hrvaška

Predsednik, pojdite se zdravit!

Novica je slaba, a se vsak dan ponavlja: »Z. M.-ja so spet opazili, kako bencin iz ročke razliva po delu Hrvaške in nato z vžigalico neti požar. Z. M. tega ne počne le na Hrvaškem, ampak pogosto prestopi tudi mejo z Bosno in tam še bolj nebrzdano požiga vse, kar mu pride pod roke. Njegova identiteta je dobro znana, vendar se mu policisti ne upajo približati, čeprav obstaja utemeljena bojazen, da bi utegnil v zrak pognati vso državo. Pa tudi širše območje. Očitno gre za piromana, ki mu nobeno pošteno sodišče ne bi izreklo zaporne kazni, ampak bi ga poslalo v kako psihiatrično ustanovo zaprtega tipa.« Hudič je v tem, da je ta Z. M. v resnici predsednik Republike Hrvaške, v kateri ni na voljo demokratični standard, na podlagi katerega bi narod od časa do časa lahko preveril, kakšno je duševno stanje prvega človeka v državi. Brez dvoma ne ravno dobro. Vendar pa pričakovano shizofreno, saj gre za politika, ki je prehodil dolgo pot od domnevnega levičarja do neizprosnega desničarja. Tako imamo na čelu države zdolgočasenega piromana, trdno odločenega, da bo prekosil svojega ideološkega očeta, zloveščega diktatorja Franja Tuđmana, ki je državo upravljal še, ko je bil že na smrt bolan. Čeprav v glavi ni bil nikoli čisto zdrav, posledica tega pa so bili srditi poskusi priključitve dela Bosne, nespoštovanje človekovih pravic in blag odnos do vojnih zločinov.

dr. Bogomir Kovač

17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Davki

Davčne reforme so stalnica nestalnih slovenskih vladnih garnitur. Politiki vseh barv so globoko prepričani, da je davčni sistem neustrezen, da sprememba davkov prinaša politično zmago. Tudi Janševa vlada nekaj mesecev pred volitvami hiti s sprejemanjem svoje mini davčne reforme, z noveliranjem treh davčnih zakonov v letu 2022. Sprememb ni veliko, gre za razbremenitev dohodnine, manj bo obdavčen kapital, nekaj je tudi administrativnih poenostavitev. Dejansko pa so spodbude za resno davčno reformo na ravni EU in korporativnega sveta tudi v okviru G-20 večje kot kadarkoli. Davčne reforme tod začenjajo spreminjati neoliberalno ideologijo. Janševa vlada je te cilje zgrešila. Davčne spremembe poglabljajo fiskalna neravnotežja, nimajo ekološke razvojne poante, koristijo predvsem bogatim. Ne omogočajo niti razvojnih prebojev niti socialne pravičnosti. So torej ne tič ne miš v biotski raznovrstnosti Janševih političnih Butal.

Nova digitalna zvezda

Ministru Marku Borisu Andrijaniču nikoli ne zmanjka visokoletečih besed. Tako ni z njimi skoparil niti ob podpisu sporazuma s podjetjem Google in organizacijo Google.org, ki bosta v slovensko znanje o umetni inteligenci in v razvoj slovenskega socialnega podjetništva vložila 2,5 milijona evrov. »Gre za največjo investicijo te vrste v naši zgodovini«. To je »še en dokaz, da postaja Slovenija nova digitalna zvezda«. Ali je država z naložbo, vredno približno evro na prebivalca, res na poti v digitalni preboj, je vprašljivo.

Vlado Miheljak

17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Dva leva

Tri barve: Zelena

Kot zakleto! Z zelenimi strankami politična Slovenija res nima sreče. Čeprav sta potencial in afiniteta volilnega telesa do zelene politike in tudi zelene stranke nesporna. Davnega 9. decembra 1988, torej še preden je bil vzpostavljen večstrankarski sistem in preden so se zametki strank sploh pojavili, je Mladina, kot tolikokrat prej, opravila pionirsko delo in objavila sondažo strankarskih preferenc v takrat še razmeroma zabetoniranem enopartijskem sistemu, ki pa je že imel nekaj vidnih razpok. Anketa je odmevala tudi zunaj meja Slovenije, a predvsem zaradi provokativne ugotovitve, da takratna vodilna politična sila ZKS nima večinske podpore. V takratnem »Mladininem parlamentu« so anketiranci, v času, ko še niso bili obremenjeni s konkretnimi imeni, vezanimi na posamezne stranke, največ glasov (35 odstotkov) podelili socialdemokratom/socialistom, krščanskim demokratom 25 odstotkov, liberalcem (takrat razumljenim kot stranki kapitala in delodajalcev) 7,7 odstotka, komunistom 9,4 odstotka in zelenim kar 19 odstotkov. Torej, to je pokazalo na preference onkraj izkušenj z akterji. No, hitro po tistem se je vzpostavil tekmovalni večstrankarski sistem. In eno večjih razočaranj so bili po solidnem rezultatu na prvih parlamentarnih volitvah prav Zeleni, ki so hitro pokazali shizofreno politiko.

Janko Lorenci

17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Kolumna

Vesna

Nad Ameriko se je zrušilo nebo, ves svet in mi z njim krvavo potrebujemo ekološki prelom. Tudi okolje v Sloveniji je marsikje za prebivalce dobesedno nevarno, v vladi pa značilno sedi okoljski minister, proti kateremu je bilo treba dvigniti upor v obliki referenduma o vodi.

Maja Novak

17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Ihta

Novoletne voščilnice

Ne, sem si rekla, letos novoletnih voščilnic ne bom pošiljala svojim dragim, s katerimi sem v stiku vsak dan, saj tem novo leto, malce manj grozljivo od letošnjega, lahko zaželim na štiri oči. Namesto tega bom pisala ljudem, o katerih razmišljam od jutra do večera in tako rekoč z njimi živim, ker njihova imena odmevajo z radia in se jarko bleščijo z računalniškega zaslona, kadarkoli preklopim na FB: svojim, khm, najljubšim politikom skratka. V ta namen sem segla po knjigi, ki sem si jo pred davnimi leti omislila pri založbi Modrijan in ki nosi obetaven naslov: Kako užaliti, ozmerjati ali namigniti v klasični latinščini.

Brez muje se še čevelj ne obuje

Športne copate dandanes sploh ne sodijo več na noge. Če so bile kake posebne najkice ali adidaske ustvarjene v omejeni nakladi – in če jih je po možnosti obul kak raperski ali košarkarski superzvezdnik in se z njimi pobahal na Instagramu –, verjetno sploh nikoli ne bodo pristale na stopalih, temveč se bodo le selile z naslova na naslov, s celine na celino. Na vsaki postaji bodo priložnostnim poslovnežem ustvarile več sto ali več tisoč evrov dobička, na koncu pestre poti pa bodo pristale v vitrini kakšnega premožnega zbiralca. Čudna so zbiralska pota. Superge so v zadnjih letih postale statusni simbol in luksuzna dobrina, s katero v novonastalem gospodarskem ekosistemu »kulture tenisk« (sneaker culture, op. p.), ki ga je omogočil splet, trgujejo mladi priložnostni poslovneži: od malih rib, ki si s prekupčevanjem s supergami zaslužijo žepnino, do iznajdljivih podjetnikov, ki si s spletno preprodajo second-hand tenisk nagrabijo milijonsko premoženje.

Vizualna umetnica, ki proučuje sodobno potrošniško kulturo

Vstopamo v prostor, na sredini katerega tiči le osamljen nakupovalni voziček, ki očitno čaka prav na nas, da ga napolnimo z bleščečimi, znižanimi izdelki. Tla v prostoru so vpadljivo modre barve, zato neonski napisi na stenah še bolj bodejo v oči. »Shiny & new, new, new,« med drugim kričijo. Iz zvočnikov prihaja umirjena inštrumentalna glasba, ki jo občasno prekinejo monotoni džingli, namenjeni obvestilom ali reklamam. Kapitalistična distopija. Tako je bilo videti prizorišče razstave Angels & Discounts (Angeli in popusti) vizualne umetnice mlajše generacije Iris Pokovec (1992), ki si jo je bilo mogoče pretekli mesec ogledati v Projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani.