Lara Paukovič

  • Lara Paukovič

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Politika

    Literarna kariera Borisa Johnsona

    Boris Johnson je po Benjaminu Disraeliju in Winstonu Churchillu predsednik britanske vlade, ki se ponaša z bogato pisateljsko kariero, od katere tudi dobro živi. Johnsonova bibliografija obsega 11 del, med katerimi najdemo življenjepis Winstona Churchilla (ki ga je neskromno primerjal s samim sabo), knjigo o rimskem imperiju in Londonu, pa tudi vodnik po avtomobilskem trgu, ilustrirano knjigo otroške poezije in psevdoavtobiografski roman. Kaj ima Boris Johnson z avtomobili? Med letoma 1998 in 2008 je bil avtomobilski kolumnist za GQ. Neki pisec ga je takrat zaradi seksualnih podtonov v člankih označil za »najslabšega avtomobilskega novinarja«, urednikom pa naj bi bil paral živce s poznim oddajanjem člankov in celo izgubo testnih vozil. Več

  • Lara Paukovič

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Družba

    Z druženjem nad strah in predsodke

    Luiji Juhanes, begunec, malo starejši od 20 let, pripoveduje, kako se je odločil, da bo zapustil rodno Eritrejo: »Ko sem končal srednjo šolo, sem moral v vojsko, tako kot vsi fantje v naši državi. Nekoč smo imeli vaje v vojaškem taboru in skupaj z nekaj prijatelji smo se odločili, da pobegnemo. Takrat sem bil star 18 let.« Prek Sudana in Libije ter nato čez Sredozemsko morje – z ladjo, na kateri je potovalo več kot 800 beguncev – je prišel v Italijo, od tam pa v Ljubljano, kjer biva že več kot dve leti. Ga je bilo hudo strah? »Ne, nisem preveč razmišljal o tem. Konec koncev je pri nas to nekaj normalnega.« V Sloveniji se je spoprijateljil z veliko ljudmi, zadovoljno razlaga in dodaja, da slabih izkušenj s Slovenci tako rekoč nima. Ob prihodu sem sta mu pri vključevanju v družbo pomagali organizaciji Slovenska filantropija in Društvo Odnos, dobil je socialno pomoč in stanovanje, v katerem živi skupaj z begunci iz Sirije, ki so v tem času ravno tako postali njegovi dobri prijatelji. »Po treh letih socialne pomoči ne dobivaš več, vendar se bom znašel. Občasno prevajam, tako da s tem zaslužim nekaj denarja, namen pa imam najti tudi resnejše delo. Rad delam. Želel bi se naučiti slovenščine in študirati – kaj podobnega političnim vedam. Vendar je slovenščina zelo težka.« (smeh) Začetni korak je že narejen, četudi je začel pri osnovah: prva beseda, ki jo je znal v slovenščini, je ’pozdravljeni’ – in izgovori jo zelo suvereno. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Borut Krajnc

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura

    Robert Perišić, pisatelj

    Roberta Perišića, hrvaškega pisca kratkih zgodb in romanov ter nekdanjega novinarja, v zvezde kuje celo Jonathan Franzen, eden najbolj branih ameriških pisateljev. »Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo in nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna,« beremo na platnicah angleškega prevoda Perišićevega prvega romana Naš človek na terenu (Our Man in Iraq), ki ga je angleško govoreče bralstvo sprejelo z odprtimi rokami – poleg Franznovega blurba je dobil tudi dobre ocene v New Yorkerju in Guardianu. »Verjetno zato, ker Američani, posebej tisti, ki so nasprotovali vojni v Iraku, ne bi mogli napisati romana iz te perspektive,« skromno pravi Perišić, ki je bil spomladi v Ljubljani na predstavitvi slovenskega prevoda svojega drugega romana Območje brez signala o zahojenem neimenovanem kraju nekje v Evropi, kamor posije žarek upanja – tudi ta roman bo konec letošnjega leta dočakal prevod v angleščino. Z avtorjem smo se med drugim pogovarjali o prihodnosti novinarstva, vpetosti ekonomije v intimo, boju proti sistemu in smiselnosti optimizma v današnjem času. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Portret

    Portret: Matic Lukšič, igralec, ki na morju prebira Dylana Doga

    Nahajate se na zabavi in nekdo od povabljenih se je odločil, da bo predvajal hit Moje sonce slovenske najstniške skupine Bepop, megauspešne na začetku novega tisočletja. Lahko zavijate z očmi, lahko sramežljivo mrmrate besedilo – če ste rojeni po letu 1990 – zavoljo otroško-najstniške nostalgije, lahko pa se pridružite človeku, ki poplesava naokoli in poje na ves glas – na vsaki zabavi je praviloma vsaj en tak. Če ste na isti zabavi kot igralec Matic Lukšič (letnik 1992), je zelo verjetno, da je to prav on. Eden njegovih številnih talentov je namreč, da zna na pamet skoraj vsa besedila slovenskih pop uspešnic. »Nekje do trinajstega leta sem preposlušal vso slovensko estrado, od Čukov do Bepopa,« smeje razlaga. »Na neki točki sem ugotovil, da imajo vsi komadi precej podobno formulo: ’se’ se rima na ’te’ in tako dalje. (smeh)« Njegovi glasbeni poskusi pa niso ostali le pri učenju uspešnic – že v srednji šoli (kjer je bil sicer zelo aktiven v ŠILI, šolski improligi) je ustanovil bend, ki obstaja še danes, in kar nekaj njegovih prijateljev je potihem pričakovalo, da se bo glasbi posvetil profesionalno. Ali pa lutkam ali ilustraciji – tudi tja seže njegov umetniški zanos. »V osnovni šoli sem govoril, da bom Svetlana Makarovič, ker je bila zame nekdo, ki zajema vsa področja umetnosti, sem pa hotel biti tudi lutkar. V devetem razredu sem se vpisal na oblikovno, ker sem se želel ukvarjati z ilustracijo, a že takrat sem potihem računal tudi na to, da bom po končani srednji šoli izobraževanje nadaljeval na AGRFT. Toda takrat je bilo vse skupaj še nekako v oblakih. Zanimalo me je veliko stvari.« Fast-forward štiri leta naprej, ko Matic izpolnjuje vpisni list za fakulteto. Na prvem mestu je dejansko pristala igra, kaj pa rezerve? »Pojma nisem imel, kaj naj izberem za back-up plan. (smeh) Nekaj sem razmišljal o muzikologiji, a bi moral znati igrati klavir, jaz pa še kitaro komaj znam, štiri akorde, to je pa to. (smeh) Poleg tega sem vedel, da bom bend nekako ohranjal še naprej, tudi če bom sprejet na igro. Za ALUO pa sem se v resnici premalo pripravljal in nisem imel spet tako velike želje po ilustraciji. In če bi jo vpisal, bi mi bilo pozneje gotovo žal, da nisem šel na igro, tako kot se zdaj kdaj vprašam, kako bi bilo, če bi študiral ilustracijo.« Več

  • Lara Paukovič

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Družba

    Osamljena debela barbika

    Lutka Barbie je letos praznovala 60. rojstni dan. Odkar je prva barbika, ki jo je Američanka Ruth Handler zasnovala na podlagi kartonastih lutk, s katerimi se je igrala njena hči Barbara, ugledala luč sveta, se je marsikaj spremenilo. Več

  • Lara Paukovič

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura

    Knjižnice in knjigarne: zaveznice ali sovražnice?

    Knjižnice so hrami znanja, socialni korektiv in imajo pomembno vlogo pri širjenju bralne kulture, sploh v Sloveniji, ki se lahko pohvali z razvejeno in široko dostopno mrežo splošnih knjižnic. Vendar pa se ob debatah o krizi založništva poraja vprašanje, ali nanjo nekoliko vpliva tudi to, da si bralci pri nas knjige raje izposojajo, kot jih kupujejo. Raziskava Knjiga in bralci V: bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji iz leta 2014 (ravnokar se izvaja nova) je sicer ugotovila, da sta nakupovanje knjig in izposoja v knjižnicah pozitivno povezana, saj je med obiskovalci knjižnic največ sedanjih in potencialnih intenzivnejših kupcev knjig, vendar pa v njej hkrati najdemo podatek, da je znotraj skupine, ki ne kupuje knjig, vseeno dve tretjini tistih, ki si knjige izposojajo. Poleg tega je 78 odstotkov anketirancev zadnjo leposlovno knjigo pridobilo tako, da so si jo izposodili, ne kupili – bodisi v knjižnici (največji delež, 44 odstotkov) bodisi od znancev ali iz domače knjižnice. Zgovorno je, da so celo ljudje, ki bi si nakup knjige lahko privoščili, na najbolj izposojana dela (zadnji tak slovenski primer je Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj, ki je sicer nekaj posebnega, kajti knjiga se za slovenske razmere tudi odlično prodaja; prav tako Jezero Tadeja Goloba, za katero se prav tako še vedno vrstijo virtualne rezervacije) pripravljeni čakati tudi po več mesecev. Da bralci dajejo prednost izposoji, nam postane jasno, že če primerjamo število izposoj in število prodanih izvodov posamezne knjige – število izposoj je praviloma občutno višje od števila prodanih izvodov, tudi če gre za uspešnico. Nagrajeni in večkrat ponatisnjeni roman Draga Jančarja To noč sem jo videl se je prodal v okoli 10.000 izvodih. Knjižničnih izposoj vseh natisov od leta 2010, ko je bil roman prvič izdan, pa je bilo več kot 35.000. Prvih pet največkrat izposojanih knjig v posameznem letu (v letošnjem letu je to otroška knjiga Brina Brihta) ima praviloma od 7000 do 15.000 izposoj, založniki pa so že veseli, če jim – sploh pri domači literaturi – uspe prodati polovico naklade, tj. 200–300 izvodov. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Portret

    Aljaž Primožič, pisec

    Osemnajstletni Aljaž Primožič je letošnji dobitnik Župančičeve frulice, ki jo vsako leto podeljujejo najboljšim osnovnošolskim in srednješolskim pesnikom ter osnovnošolskim deklamatorjem. V konkurenci dvainštiridesetih pesnikov je žirijo v sestavi Veronika Dintinjana, Igor Divjak in Janko Lozar prepričal z grenko ljubezensko pesmijo Moje stanovanje. Vendar si pozornosti ne zasluži le zaradi nagrade, temveč ker kljub mladosti že nekaj let opozarja nase s svojo umetnostjo. Je urednik gimnazijske literarne revije in vodja šolske gledališke skupine, sodeluje pri pesniškem festivalu Izrekanja in literarnih večerih ter dogodkih v rodnem Celju, objavlja v pomembnejših literarnih revijah in na portalih, dve leti je bil del projekta Mlada Drama – prvič so sodelujoči dramska besedila ustvarjali pod mentorstvom Žige Divjaka, drugič Luke Marcena –, režiral pa je tudi že tri produkcije, Jagababo Daneta Zajca, Salomo Oscarja Wilda in posebej odmevno Trpljenje mlade Hane Katje Gorečan. Ker se je v režiji prvič preizkusil tako mlad, se v teh treh predstavah dobro kaže kronologija njegovega razvoja. »Ko smo delali Jagababo, smo se vsi še precej iskali, ampak mislim, da je bil končni izdelek kljub temu dober. Saloma je bila zame spet malo drugačna izkušnja, ker se mi je zdelo, da nisem delal čisto s srcem, ampak če ne drugega, sem se takrat naučil, da moram res stati za predstavo oziroma tistim, kar počnem, ker se to pozna na končnem izdelku. Raje delam v manjši zasedbi, pri Salomi pa je veliko likov – poleg tega nisem v celoti padel v besedilo.« Zato pa se je toliko bolj našel v Trpljenju mlade Hane, s katero so ustvarjalci gostovali na festivalih Trans- generacije in Vizije. Sicer se še vedno nima za režiserja, ker je zanj režiser nekdo s formalno izobrazbo – vendar pa računa na to, da jo bo kmalu imel, izobraževanje želi namreč nadaljevati na AGRFT, smer gledališka režija. »Čeprav tudi pišem poezijo, o primerjalni književnosti ne razmišljam, ker to lahko še naprej počnem ob poklicu. Če mi uspe priti na režijo in dobiti neko zaposlitev na tem področju, bom res zadovoljen.« Več

  • Lara Paukovič

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Politika

    Študentska razsipnost

    Državni zbor je prejšnji teden podprl dopolnilo novele zakona o skupnosti študentov, po katerem se bodo za vodenje poslovnih knjig in izdelavo letnih poročil Študentske organizacije Slovenije uporabljala pravila računovodstva za javne zavode. To bo omogočalo nadzor računskega sodišča nad poslovanjem organizacije, omejene pa bodo tudi plače njenih funkcionarjev, ki so pogosto pod drobnogledom javnosti zaradi netransparentne porabe denarja. Študentskim funkcionarjem je težko karkoli dokazati, čeprav je bilo že večkrat omenjeno, da si z javnim denarjem plačujejo na primer potovanja in zabave. Zadnji primer je navedla mladinska organizacija Univerze na Primorskem Študentska lupa, ki je nastala kot odziv na nekakovostno delovanje v različnih segmentih študentskega organiziranja in je prepričana, da je Študentska organizacija Univerze na Primorskem (ŠOUP) plačala rojstnodnevno zabavo generalnega sekretarja Študentske organizacije Slovenije Aleksandra Sprema. Ta naj bi bila potekala 19. marca v restavraciji Emonec v Kopru, zanjo pa je ŠOUP restavraciji plačal 1500 evrov, zraven pa je treba prišteti še prevoz udeležencev (350 evrov) in plačilo nastopa in prevoza nastopajočih iz Folklornega društva Vuka Karadžića iz Radovljice, kar je stalo 440 evrov. Več

  • Lara Paukovič

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura

    Zabavno drvenje v pogubo

    Svet je v plamenih. Če še ni, bo čez nekaj desetletij, ko posamezna območja na planetu zaradi globalnega segrevanja ne bodo več primerna za življenje ali se bomo zadušili v plastiki ali nas bo nadvladala in uničila umetna inteligenca ali pa se bomo zaradi naraščajočih družbenih razlik pobili med seboj. Živimo v času nevarnosti okoljske katastrofe, ponovnega vzpona fašizma, omejevanja težko priborjenih ženskih pravic, nebrzdane jeze, ki poraja nasilje, in nenadzorovanih migracij; času, v katerem si človek težko privošči, da ne bi bil angažiran – in tega se dobro zavedajo tudi mladi. Samo pomislimo na Greto Thunberg in gibanje Petki za prihodnost po vsem svetu, množične proteste mladih Američanov, ki so lani po številnih strelskih napadih odločno zahtevali nadzor nad orožjem, pa Czarny protest na Poljskem, kjer je šlo zaradi načrtov poljske vlade o popolni prepovedi splava na ulice tudi veliko mladih žensk. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Portret

    Urška Centa, plesalka in koreografinja

    Na kaj najprej pomislite, ko zaslišite besedo flamenko? Morda na plesalke in plesalce v rdečih oblekah, z vrtnicami v ustih in s kastanjetami, ki se strastno vrtijo na tradicionalno špansko glasbo? Krivec za to, da je naša prva asociacija na flamenko največkrat ravno takšna, je Francisco Franco, ki je v tridesetih letih preteklega stoletja potreboval nekaj, kar bi španskemu narodu dalo identiteto in ga predstavilo v svetu – odločil se je za bikoborbe in flamenko in tako se je začel proces režimske folklorizacije, razloži ena vidnejših plesalk in proučevalk flamenka pri nas, Urška Centa. A flamenko je dandanes že precej oddaljen od klišejskih oblik preteklosti, opozori ob tem. Učiti se ga je začela v njegovih najbolj tradicionalnih oblikah, nato pa z raziskovanjem ustaljenih praks našla svoj izraz, ki stremi k svobodi in razume flamenko kot ples, glasbo, besedo, pojem – vsevključujočo vejo umetnosti. Poleg plesa zdaj svoje znanje predaja naprej tudi na seminarjih, hkrati pa o njem intenzivno razmišlja, piše, se izobražuje ter pripravlja avtorske predstave in kulturne dogodke, katerih del je vedno tudi flamenko. Lani je bila zelo odmevna predstava Deblas/Boginje, pri kateri je sodelovala s Kuklo in Katjo Šulc in ki se je ukvarjala s položajem romske ženske v družbi, obiskani pa so tudi njeni vsakomesečni večeri v Pocket Teatru. »Njihova rdeča nit sta glasba in ples flamenka, ki se vsakič povezujeta z drugimi žanri,« pove. »Samo v tej sezoni sem v ciklu Noches de Tablao predstavila ‘fusion’ projekte z jazzom, elektroniko, sufijsko glasbo, baročno glasbo, sevdahom in ljudsko glasbo s širšega območja Balkana. Na tak način flamenko spozna veliko ljudi, ki se drugače z njim verjetno ne bi nikoli srečali, in ga začne razumeti v drugem kontekstu.« Več