Grega Repovž

23. 10. 2020  |  Mladina 43  |  Uvodnik

V imenu naslednjih tednov

V naslednjih tednih bo težko in moreče. Vsak dan bo bolj moreče. Epidemija napreduje. Naše normalno življenje se je delno že ustavilo, vsak dan se bo še malo bolj. Tako je po vsej Evropi.

Seznam žrtev virusa oblasti

»Zaradi velikega števila obolelih bomo hitreje dobili rezultate preizkušanja cepiv«

Vse bliže smo prvim cepivom proti virusu SARS-CoV2. Prva naj bi bila odobrena še pred novim letom. Svetovna zdravstvena organizacija je sicer ta teden napovedala, da se bo množično cepljenje realno lahko začelo sredi prihodnjega leta.

Privilegirani za vedno

Zabranjeno pušenje, sarajevski bend iz zlatih časov novega primitivizma, ki je napovedal skoraj vse, kar se je imelo zgoditi z Jugoslavijo, v enem zmed svojih hitov opisuje resnično zgodbo o Pišonji in Žugi, fantih, ki sta si zaželela morja, pa sta ukradla avtobus, a jima je načrt spodletel, nekje na polovici poti so jima policisti postavili zasedo in avtobus, poln mladosti in energije, se je prevrnil v jarek. Prava balada torej, road movie z moralnim podukom. Pesem se konča z mislijo, da nekateri pač lahko gredo gor, recimo na mesec in še kam, drugi pa ne morejo priti niti do morja.

Nepotistična zgodba

Pospešeno kadriranje »naših« se nadaljuje. Menjave ne potekajo le na najvišjih odločevalskih položajih, ampak tudi na nižjih, le da tam malo bolj skrito pred očmi javnosti.

Predsednik brez maske

Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca se je pred časom odločil, da je državni svet premalo prepoznaven. Nihče ne pozna drugega doma slovenskega parlamenta, zelo malo ljudi ve, da obstaja. Zato v duhu politične prodornosti tvita, piše, stresa neumnosti, a je, kot pravi sam, deležen pozornosti javnosti. Nato je stopil še korak dlje. S »televizijo s strokovno dušo« S-TV Skledar, ta že dolgo sodeluje z državnim svetom, se je dogovoril, da bo v živo prenašala seje tega organa. S-TV Skledar skrbi tudi za druge stvari, z neutrudnim Kovšco potuje po Sloveniji, objavlja njegove fotografije, izjave, misli. Skrbi za medijsko prepoznavnost.

Svinčeni časi

Notranji minister Hojs je rekel, da uvajajo policijsko uro, a da to ni policijska ura, ker je ne uvajajo na podlagi zakona o policiji, temveč na podlagi zakona o nalezljivih boleznih. Potem je vse v redu. To je približno tako, kot da bi rekli: uvajamo fašizem, toda ne uvajamo ga na podlagi zakona o policiji, temveč na podlagi zakona o nalezljivih boleznih, tako da je vse v redu! Lahko ste mirni! Policijska ura ni policijska ura, ker jo uvajajo po zakonu o nalezljivih boleznih! Zakaj nas potem o tem obvešča notranji minister, ne pa recimo minister za zdravje ali direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje?

Ljubljana brez varde

Ljubljanski mestni svetniki so sprejeli sklep, s katerim so na predlog Levice obsodili delovanje in zbiranje predstavnikov paravojaških milic in nacionalističnih skupin v Ljubljani.

Šola trenutno ni dosegljiva

V tistih evropskih državah, v katerih je koronavirus najbolj razširjen, zapirajo tudi šole. Tako je recimo na Češkem, ponekod v Belgiji in v nekaterih nemških deželah ali mestih. A sistemi so različni: na Poljskem so zaprte samo srednje šole, na Nizozemskem je odprto vse, v Italiji so prilagodili režim obiskovanja šol in pouka, enako je v Franciji in Španiji. Med državami z največ okuženimi je tudi Slovenija in pri nas so dosledno zaprli šole, osnovne deloma in srednje v celoti, brez prehodnega obdobja, podaljšanih počitnic, izmenskega pouka ali prilagoditev. Takšna je bila odločitev vlade in podprla jo je ministrica za izobraževanje Simona Kustec.

Drugi napad na RTV Slovenija

Pogosto je res težko racionalizirati slovensko politiko, še posebej poteze predsednika vlade Janeza Janše, kot pravijo, »prvega revolveraša na Twitterju«, za katerega so družabna omrežja najpomembnejši komunikacijski kanal. Janša vsak dan besno tvita. Kot so izračunali na blogu GreznicaBlok.si, v povprečju objavi kakšnih pet tvitov na dan, še 65-krat pa poobjavi kako drugo tviteraško mojstrovino, včasih tudi samega sebe. Veliko časa torej preživi z mobilnim telefonom oziroma tablico v roki. A to je kljub vsemu logično, njegovo politično kariero zaznamuje boj z mediji, družabna omrežja pa omogočajo neposredni nagovor sledilcev, brez zoprnih novinarskih podvprašanj in preverjanja izrečenih dejstev.

Pritiskov s strani politike je ogromno

»Neposrednih političnih pritiskov ne zaznavam, posrednih pritiskov s strani politike pa je ogromno,« je skrb zbujajoč stavek, ne glede na to, kdo ga izreče. Izrekel pa ga je mag. Boštjan Valenčič, tožilec na specializiranem državnem tožilstvu, ki je pristojno za pregon storilcev kaznivih dejanj na področju organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala ter korupcije. Šlo je za intervju za spletni portal Tax-Fin-Lex, tožilec pa je izrekel nekaj, kar je sicer očitno že dlje – da vladajoča koalicija izvaja pritisk tudi na tožilstvo, a se o tem na glas zelo malo govori.

Nov udarec kulturi

Provladna skupina Rumeni jopiči, katere zamaskirani člani so dokazano tudi neonacisti, je prejšnji konec tedna na svojem Twitter profilu delila video, v katerem eden od njenih članov v zabojnik za smeti zaluča slikanico Svetlane Makarovič Čuk na palici. Znana zbirka otroških pesmic ene najbolj priljubljenih slovenskih avtoric za otroke, ki je prvič izšla leta 1986, je zabavna, a tudi poučna, nekakšen vodnik iz življenjskih zagat za bralce vseh generacij. Zakaj bi pristala med odpadki? Odgovor moramo poiskati v petkovih protivladnih protestih, katerih se je teden dni prej sredi večtisočglave množice udeležila tudi Svetlana Makarovič, ki vedno zelo jasno pove, s čim se strinja in s čim ne. Z njenimi stališči se lahko strinjamo ali ne, pa vendar njena dela za otroke ne glede na to ostajajo med najvidnejšimi v naši literaturi za najmlajše. A skupina, v kateri so tudi neonacisti, je na njena protivladna stališča odgovorila z uničenjem enega od njenih umetniških del za otroke. »Knjige Svetlane Makarovič ne sodijo nikamor drugam kot v smeti!« so pripisali k videu.

Jaz, koritnica

»Sogovornika sta v studiu komentirala tudi petkove proteste v Ljubljani in drugih slovenskih mestih. Hojs je bil do protestnikov precej kritičen.’'Petkovi protesti so protesti koritnikov oziroma tistih, ki so prisesani na državne jasli. Ljudje me kličejo domov in me sprašujejo, kdaj bomo ustavili te delomrzneže.’' Ob tem je opozoril, da so se nezakonitih shodov, ko je bila v veljavi prepoved zbiranja, udeležili tudi nekateri znani politiki. Posebej je omenil poslanca SD Marka Koprivca in prvaka LMŠ Marjana Šarca.

Desant na Metelkovo, 2.0

Bil je četrtek, 9. septembra 1993. Arhitekt Ira Zorko in fotograf Igor Delorenzo Omahen sta ravno predstavljala, kako bodo severni del nekdanje vojašnice JLA na Metelkovi v Ljubljani v kratkem spremenili v nov kulturni center pod okriljem Mreže za Metelkovo, pobude približno 300 umetnikov in pripadnikov najrazličnejših subkultur, ko so jima njuni poslušalci, študenti arhitekture, povedali, da so nekaj dni prej tam opazili delavce. Delavce? Kaj so pa počeli, sta vprašala. Zorko in Delorenzo Omahen sta se nemudoma odpeljala na Metelkovo in ugotovila, da je mestna oblast, ki je prostore obljubila kulturnikom in subkulturam, besedo požrla. Tam so bili bagerji, stavbe so že imele luknje, začelo se je rušenje. Stekla je bliskovita akcija, zbrala se je množica med 50 in 100 ljudi, ki se je večala in večala, zvečer so preplezali ograjo in Metelkovo zasedli, da bi jo zaščitili. Ostalo je zgodovina.

Pahorjev dan

Ni znano, kdo je mojster, ki je Janeza Janšo učil javnega nastopanja. A verjetno je ta mojster kar on sam. Morda je obstajalo obdobje, ko se je dal še kaj poučiti, takrat, ko je bil prvič predsednik vlade. Tam leta 2005, 2006 je namreč nenadoma vedel, kam dati roke, kako malo postati med stavki, kdaj pogledati naravnost v kamero in se kratko nasmehniti in podobne drobne skrivnosti dobrih govorcev. In šlo mu je res kar dobro, dokler se ni razkrilo, da je svoj najbolj povzdignjeni nagovor prepisal od Tonyja Blaira. No, ne vemo, ali ga je prepisal sam ali ga je prepisal človek, ki mu je pomagal pri javnih nastopih – vemo pa, da od takrat spet nastopa vedno, kot da smo pred razglasitvijo izrednih razmer. Naj se še tako trudi, noben nagovor, tudi ta, ki ga je imel preteklo soboto na javni televiziji, ne zveni kot nagovor javnosti v stiski, kot očetovski nagovor, ampak vedno znova kot nagovor vojski.