Masharik / Bend, ki je združil »otroke cvetja«, ki prinašajo pomlad

»Obteži me s kamnom,/ da ostaneva na dnu morja,/ tam je tišina,/ tam je milina,/ tam moja duša počiva,« ponavljajo v pesmi Na dnu morja, ki ji je »akademija«, sestavljena iz domačih glasbenih kritikov, novinarjev in strokovnjakov, v glasbeni oddaji 33/45 na TV Slovenija nedavno podelila laskavi naziv slovenske skladbe leta 2024. A ni bila edina opažena; Brat moj je bila lani največkrat predvajana skladba na Radiu Slovenia International (SI), Otroci cvetja, v kateri nam kličejo »mi smo otroci cvetja / in prinašamo pomlad«, pa na Radiu Koper.

Shabaka: Possession EP

Eden od najprepoznavnejših akterjev londonske mladojazzovske scene je transformacijo iz gromkega saksofonskega bendliderja v pihalskega newagerskega eterika letos že kronal s samostojnim prvencem, ob koncu leta pa je presenetil še z malo ploščo Possession. Ta ni zelo drugačna od predhodnice, je izjemno zračno, nežno in ambientalno delo subtilnih melodičnih repeticij, ki je sestavljeno po ključu ena gostja ali gost na posnetek. Ti so – od raperja Billyja Woodsa do basistke Esperanze Spalding – izbrani s srečno roko, slišimo pa tudi dvoboj, bolje rečeno uravnoteženo sobivanje dveh zagnanih flavtistov Shabake in Andréja 3000. Lebdeča mantra v petih dejanjih.

Shinichi Atobe: Discipline

Skrivnostni apostol hipnotičnega minimalizma, ki diskretno izdaja zadubirane elektronske meditacije (nekatere imajo danes kultni status!), sezono zaključuje s sekvenco osmih razmeroma konservativnih komadov, navdahnjenih s pesmarico Basic Channela, acida in atmosferičnega deep housa. Atobe slalomira med plesiščem in domačim naslanjačem, med dezorientirajočimi delayanimi sinti, »podvodnimi« akordi ter čvrstimi kicki in vedrejšimi, rahlo sentimentalnimi houserskimi produkcijami za sete pod žgočim soncem. Discipline ni oportunističen odgovor na letošnji medijski »prerod« dubovskih estetik, pač pa sinteza njegovih dolgoletnih avtorskih prizadevanj, kjer so širina, globina in barva zvoka pomembnejše od njegove intenzivnosti.

Snoop Dogg: Missionary

Dvajseta Snoopova plošča ni samo še ena njegova plošča. Je njegova ponovna združitev z Dr. Drejem, ki si lahko brez pretiravanja pripiše glavne zasluge za izstrelitev suhljatega mladca v orbito rapovskega zvezdništva pred tremi desetletji. Dre je projekt v celoti sproduciral; ob njunem prvem srečanju leta 1993 je nastal Doggystyle, komplementarni album ob praznovanju 30-letnice pa je nerodno naslovljen Missionary. Če smo pričakovali še kakšno vzporednico, smo se ušteli. Album se šibi pod zajetnim številom vokalnih gostovanj, med katerimi je najmanj prepričljivo Stingovo, in čeprav ne moremo zanikati Snoopovega elegantnega flowa, je mešanica rapa, popa, reggaeja … čisti kiks miks.

SZA: SOS Deluxe: Lana

SZA, absolutna prvakinja alternativnega R & B-ja, je med ustvarjanjem prelomne, komercialno najuspešnejše plošče SOS, izdane pred točno dvema letoma, kar prekipevala od ustvarjalnosti. V petih letih nastajanja albuma je posnela sto komadov, od tega jih je le 23 našlo prostor na mojstrovini, ki ji je prinesla devet nominacij za nagrado grammy in zagotovila zmago v kategoriji najboljši progresivni R & B-album. Pevka nas je vse od izida plošče dražila z napovedjo »deluxe« verzije, torej z nadgradnjo, na kateri se navadno znajde peščica neizdanih skladb, včasih pa tudi remiksi, demoposnetki in podobno gradivo. Deluxe izdaje so najpogosteje le sredstvo, s katerim založbe podaljšajo aktualnost albuma in iz njega izmolzejo še nekaj dodatnega denarja, a album Lana je veliko več kot to.

Mihail Bulgakov: Aleksej Varlamov

Ker je avtor mislil, da mora povedati vse, kar ve, je pozabil na strukturo zgodbe in je čtivo zasul z detajli, ki ubijajo bralno napetost. A kdor najde ključ za branje 800-stranskega dela, izlušči edinstveno pripoved.

Adaniyah Shibli: Zgolj detajl

Palestinska pripovednica Adaniyah Shibli (1974) v kratkem romanu Zgolj detajl, prvotno izdanem leta 2017, za katerega bi morala dobiti nagrado na Frankfurtskem knjižnem sejmu, pa so ji to preprečili, med drugim piše o prebujanju sredi noči. Prenočuje v penzionu za turiste v naselbini blizu tiste, kjer so potekali boji med egiptovsko vojsko in prebivalci judovske kolonije takoj po drugi svetovni vojni: »Napeto poslušam zvoke obstreljevanja, moč zvoka prevede mojo oddaljenost od kraja, ki ga bombardirajo. Daleč je, za zidom. V Gazi, morda v Rafi.« Zgolj detajl je spisan dvodelno. Najprej je zgodba iz preteklih, pionirskih časov, govori o oboroženih judovskih naseljencih, ki so kolonizirali puščavo in iztrgali zemljo in zdaj čakajo tiste, ki bi jo morda radi odvzeli (nazaj). Med popisi vsakodnevne rutine je tudi dogodek, ko med patruljiranjem naletijo na skupino beduinov in jih pobijejo, dekle, ki je bilo z njimi, pa vzamejo s seboj, jo posiljujejo in na koncu ubijejo. Vse je spisano skozi pogled vojaškega vodje, ki ga že na začetku piči pajek ali podobna žuželka in se mu vročično stanje slabša, s tem pa tudi sposobnost, da bi krotil apetite svoje vojske ali vzdrževal kakršnokoli avtoriteto ali celo lastno slo.

Zimske prigode iz živalskega sveta

Če so vaši otroci – res majhni otroci – ohranili božično stanje duha, jim lahko še vedno pokažete ta omnibus finih, duhovitih, melanholičnih, komičnih, božičnih animiranih dogodivščin, v katerih se je lažje igrati s kitom kot najti dobro božično drevesce. No, če vaši otroci božičnega stanja duha niso ohranili, jih lahko še vedno peljete na ta film – bodo vsaj videli sneg. In prijateljstvo. In vizije skupnosti, živali, ki so skupaj, ne pa le direktorice svojih jazov. Tem bolj, ker gre tu za povsem sekularizirano božično stanje duha. Zakaj mislite, da Božiček – personifikacija frankfurtske šole – ponavlja: »Katastrofa!«

Mufasa: Levji kralj

Spomnite se, kako je mali Simba v Levjem kralju (1994) prepeval pesem I Just Can’t Wait to Be King – ja, komaj je čakal, da postane kralj. Stric Scar – z nenadjebljivo vokalizacijo Jeremyja Ironsa – mu je pri tem velikodušno pomagal. In Mufaso – levjega kralja – je zgazil stampedo. Disney, kralj družinskih vrednot, pač sadistično uživa v ubijanju staršev ter trganju in razbijanju družin, zato ne preseneča, da se to zgodi tudi v M ufasi, fotorealistični zgodbi o Mufasovem izvoru – zgodbi o tem, kako Mufasa postane levji kralj: tudi Mufasa namreč kmalu postane sirota – in pristane v tujem kraljestvu, prijatelj Take, prestolonaslednika, sinka kralja Obasija.

Emilia Pérez

Manitas Del Monte (Karla Sofia Gascón), največji mehiški gangster, vodja vsemogočnega kartela, ki se giblje v globoki ilegali, da k sebi skrivaj pripeljati ugledno odvetnico Rito (Zoë Saldaña) in ji ponudi nekaj, česar ne more zavrniti: nekje daleč stran – ne v Ameriki – mu mora priskrbeti vrhunskega in totalno diskretnega kirurga, ki bo opravil operacijo potrditve spola. Že dve leti jemlje hormonsko terapijo, že dve leti prehaja – potrebuje le še operacijo, ki bo to zaključila in afirmirala. Rita bo v zameno dobila milijone. In jih tudi dobi, kajti operacija uspe. Manitas potem – spremenjen in neprepoznaven – izgine, za sabo zabriše vse sledi, njegova družina pa verjame uradni zgodbi, da je mrtev. Emilia Pérez (Karla Sofía Gascón), kot se zdaj imenuje Manitas, je filantropinja, »Žarek upanja«, ki financira iskanje in izkopavanje trupel »izginulih« v Mehiki, žrtev mamilarskih vojn (ne more čepeti križem rok, na desettisoče jih je izginilo), Riti pa spet ponudi nekaj, česar ne more zavrniti: njeno družino mora iz Švice spraviti v Ciudad de Mexico, tako da bodo lahko skupaj – Emilia bo igrala njihovo teto. Emilia Pérez je remiks Botra in Očka v krilu. Še bolje: remiks Sicaria in Očka v krilu.

Better Man

Better Man je to, kar je Robbie Williams – zabava za popizdit. Frazo »zabava za popizdit« v filmu Better Man, ekscentrični, satirični biografiji Robbieja Williamsa, ki ga igra digitalni opičjak z glasom Robbieja Williamsa, slišite več kot enkrat. In lepota filma Better Man je ravno v tem, da nam pokaže enotnost zabave in popizdevanja, popizdevanje v zabavi, zabavo v popizdevanju. Ko Robbie Williams – fant iz proletarske vukojebine Stoke-on-Trent, ki raste z babico in mamo, sanjari o slavi in išče stik z očetom (Steve Pemberton), varietejskim zabavljačem (nima »tistega«), fenom popevkarskega Rat Packa – postane član fantovskega benda Take That, ki se na gejevski sceni tako dobro sprofilira, da je potem kot ukrojen za orgiastično dekliško publiko. Robbie, ki noče biti nobody, postane slaven (»Slava je afrodiziak, tudi grdim omogoča, da fukajo«) in »masiven«, a zelo hitro ugotovi, da je nastopanje boj za življenje. Ve, da ga bodo odrli, a biti hoče nenadomestljiv. Agenti so pizde, a ne more pobegniti. Uspeh ga destabilizira, a hoče žaromete.

Ljubica / Lepo je videti film, ki nima nič proti seksu

Lepo je videti film, ki nima nič proti seksu. Romy (Nicole Kidman), žena uglednega gledališčnika (Antonio Banderas), mati dveh najstnic, solastnica razkošnega stanovanja na Manhattnu in direktorica/lastnica propulzivne amazonske e-trgovine, ki ima vso logistiko tako robotizirano in avtomatizirano, da jamči res popoln nadzor in takojšnjo dobavo (v enem dnevu, Bezos!), ima vse – razen orgazma. Z možem – sicer ljubečim in vdanim in uvidevnim in zaljubljenim – ga ne doživi. Ljubica, božični film, pa se začne prav z njenim orgazmom – lažnim. Romy se strastno, silovito – ob zvrhanem košu hlipanja, stokanja in sopihanja – požge z možem Jacobom, potem ko zelo doživeto odigra Sally iz romantične komedije Ko je Harry srečal Sally, pa steče v sosednjo sobo, ter masturbira in konča ob gledanju perverznega porniča. Ne, to ne pomeni, da so porniči – fiktivne verzije seksa – boljši od seksa, ampak da seks ne more več preživeti brez porniča, brez svoje fiktivne verzije – da je torej strukturiran kot pornič, da je prevzel njegovo teksturo, njegove gibe, njegove trike, da partnerja sili v to, da med seksom počneta »toksične«, »antifeministične« in »seksistične« reči, o katerih si oblečena ne upata govoriti in ki so dovoljene izključno le med seksom, recimo submisivnost.

Nosferatu / Spektakel potlačenih želja

Če vzamete ruske gangsterje, ki v kakem ameriškem filmu govorijo angleško, pa njihov hudo poudarjeni in zveriženi glas upočasnite ter ga še bolj zverižite in spačite, tako da začne hreščati in stružiti, dobite glas grofa Orloka (Bill Skarsgård), skrivnostnega vladarja Transilvanije (»vzhodno od Češke«), h kateremu na začetku 19. stoletja pripotuje Thomas Hutter (Nicholas Hoult), nič hudega sluteči nemški nepremičninski agent, ki hoče njegov podpis. Kupuje namreč njegov grad v Wisborgu, zato mora Orlok podpisati pogodbo, a po njegov podpis – okej, avtogram – bi lahko prišel tudi kot fen, kajti Orlok, psihoseksualna pošast z groteskno protetiko, razpadajočim telesom, gotskimi kremplji, zagrobnim glasom, intenzivno prezenco in morbidnim apetitom (»Jaz sem apetit«), je videti tako karizmatično in tako zvezdniško in tako seksi, kot da je na avdiciji za Murnaujevega Nosferatuja. Obseden in toksičen, sanjski in odvraten, folkloren in frikovski, krčevit in strašen, okulten in luciden, perverzen in bolan, deliričen in izžet, star in impozanten, poganski in zapeljiv. Mefisto, ki je izgubil stavo z Bogom. To, da govori mrtvi jezik (dakijski), ga še dodatno začini in senzualizira. Mrak mu čudovito pristoji. Tako kot smrt. In seks. Ko sesa kri, je videti, kot da je obvisel med seksom in smrtjo. In medtem ko se Thomas – naivni, prestrašeni, nerodni, zbegani, neadekvatni moški, ki je izgubil vse kulturne vojne – v Orlokovem gradu agonično bori za preživetje, sam Orlok telepatsko leze v Ellen (Lily-Rose Depp), njegovo mlado, mesečno, lebdečo, epileptično ženo (»Sanjaj! Sanjaj o meni!«), v kateri sla kar brbota in ki jo čaka ultimativni seks – seks s smrtjo. Kaj bi dala, da bi umrla, ko je najsrečnejša? Seksa se drži groza, groze se drži nekaj seksualnega. Groza te ohromi – kot orgazem. Ki pride z nočjo – kot Orlok. In beg pred patriarhalno ječo. In tragedije.

Zarja Menart / Animatorka, ki je navdušila z avtorskim prvencem Tri tičice

Modra starka s ptičjo glavo dekletu z rokami seže v dolge črne lase. Začuti, da jo nekaj bremeni, zato prikliče tri ptice, da bi dekle vodile na negotovo in trnovo pot po mračnih in skrivnostnih pokrajinah lastne duše. Gre za premiso kratkometražnega animiranega filma Tri tičice, režijskega prvenca Zarje Menart (1984), za katerega je v minulem letu med drugim prejela vesno za najboljši animirani film na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, tri stanovske nagrade Društva slovenskega animiranega filma ter nagrado za najboljši slovenski film na Festivalu kratkega filma FEKK v Ljubljani. Tankočutna animacija, ki jo je ustvarjala približno tri leta in pol, se napaja v istoimenski belokranjski ljudski pesmi o treh pticah, ki nam iz daljnih dežel prinašajo blagoslove, Zarja Menart pa jo je z lastno ustvarjalno senzibilnostjo obogatila v simbolno popotovanje po človeških notranjih svetovih.