Pa Salieu: Afrikan Alien

Razvpiti raper gambijskih korenin Pa Salieu, eden najmočnejših glasov britanskega podzemlja, je po 33-mesečni zaporni kazni, ki jo je odslužil zaradi vpletenosti v množični spopad pred nočnim klubom, odvihral naravnost v studio in posnel drugi mikstejp Afrikan Alien. Ta dokaj skromna, manj kot polurna zbirka komadov, ki jih je napisal za rešetkami, je veliko bolj introspektivna, spevna in ležerna kot brezkompromisni prvenec Send Them to Coventry (2020), saj avtor tokrat pogosteje posega po milejših in melodičnejših instrumentalih, pogosto v slogu amapiana. Čeprav surovo eksplozivnost, ki je zaznamovala njegova zgodnja dela, občasno pogrešamo, izdaja jasno opominja na dejstvo, da je avtorjeva odsotnost na britanski rap sceni ustvarila vrzel, ki jo resnično lahko zapolni le on.

IDEM: CIAO

Zagrebški multitalent Antun Aleksa (Porto Morto, JeboToN, Trophy Jump), muzičar z izostrenim občutkom za zanosne pop melodije, je s spalničnim lo-fi projektom IDEM iznašel zmagovalni recept – nostalgično obarvano mutacijo pop punka, power popa in college rocka, ki z nalezljivimi zapomnljivimi refreni nagovarja generacijo X, milenijce in zoomerje. Predstavljajte si sodobno balkansko varianto jebivetrskih muzik, ki so zaznamovale najstniške komedije s preloma tisočletja à la Ameriška pita, nekje med Blink 182, Smash Mouthom in Zablujeno generacijo. Kar zveni osladno in trashy na papirju, se na odru, potrjeno, izkaže za vse prej kot to. Drugi album prinaša kopico ultra spevnih, do radia prijaznih hitičev za množične singalonge in stagediving.

Bibio: PHANTOM BRICKWORKS (LP II)

Stephen Wilkinsons se po petletnem zatišju vrača s ploščo, ki je neposredno nadaljevanje albuma, s katerim se je producent, sicer znan predvsem po psihedelični folktronici, leta 2017 uspešno preizkusil v ambientalnem minimalizmu in elektroakustičnih improvizacijah. Bibio s ploščo vztraja pri konceptu uglasbitve spominov, prebivajočih v razpadajočih zgradbah in ruševinah, ki jih je obiskoval v času snemanja plošče, tam pa je ustvarjal tudi terenske posnetke, s katerimi je obogatil teksture teh eteričnih, sila melanholičnih skladb. Wilkinsons skuša v poslušalcu zbuditi občutek tavanja po zapuščenih prostorih, kjer, kot pravi, »odmevajo duhovi preteklosti«, kar se zdi na papirju dokaj neoprijemljiva zasnova, a pravzaprav učinkuje ravno tako, kot si jo je avtor zamislil.

Aphex Twin: Music From The Merch Desk (2016–2023)

Novoletno darilo je prišlo zgodaj! Richard D. James je v svojem slogu nenapovedano postregel z zajetnim presenečenjem – zbirko nič manj kot 38 posnetkov. Ti sicer niso nič novega, a so bili do zdaj precej želena in težko dostopna roba, ki še ni našla poti do svetovnega spleta. Naslov pove vse: gre za muziko, ki se je v obliki nizkonakladnih vinilk zadnja leta pridno in hitro (raz)prodajala na Aphex Twinovih nastopih. Če na njih niste nemudoma tekli v vrsto pred prodajno stojnico, da bi si zagotovili katero od teh plošč, vedite, da se zdaj prodajajo na spletu za resne denarje.

Aleksandar Stanković: Depra

Slovenska novinarka Maja Megla je v knjigi Smem biti to, kar sem svojo depro povezala z izgubo novinarske službe in s tem izgubo družabnega okolja, Stanković je presenečenje – čeprav aktualni zvezdnik, obsijan z nagradami, priljubljenostjo in žarometi, se je znašel v podobni travmi.

Aleksej Salnikov: Petrovi v časih gripe

Pisatelj Aleksej Salnikov (1978) v nagrajenem in priljubljenem romanu Petrovi v časih gripe (predelanem tudi v film) prikaže družino Petrov in rusko mesto Jekaterinburg v času gripe in tranzicije. Pisanje začne kot niz neverjetnih epizod iz žanra pijanskega realizma, te podvrste fantastike, v kateri se realno popivanje odvijači v neverjetne epizode, za katere protagonisti ne vedo, koliko so resnične ali kako so se iz njih sploh izvlekli. Petrov namreč na avtobusu vidi, da je v mrliškem vozilu za njim znanec, ki bi se mu rad izognil. Pri tem ni uspešen in nato so sami problemi; enkrat prej so ju nabunkali enako naliti uniformiranci, tokrat po nekaj požirkih že veselo nazdravljata nad krsto in kasneje pričujeta blodnim monologom gostitelja po sili.

Tina Vrbnjak / Igralka, ki ustvarja presežke na odru in pred kamerami

V tej rubriki je bila portretirana pred desetletjem. Takrat je v ljubljanski Drami navduševala v mokumuzikalu Marie Curie – Hystérie, avtorski predstavi Iniciative za mokumentaristično gledališče. Danes je prvakinja Drame in je na letošnjem, 54. Tednu slovenske drame prejela nagrado za najboljšo igralko za vloge v uprizoritvi Mrakijada režiserke Nine Rajić Kranjac. Je tudi znan obraz s televizijskih zaslonov, kjer je odtisnila svoj pečat v priljubljenih Voyevih serijah Ja, Chef! in Gospod profesor, za vlogo profesorice Klavdije Jaklič v slednji ji je Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev lani podelilo nagrado Veliki plan. V kinu pa si jo ravnokar lahko ogledate v srhljivki Perice Raija Pa tako lep dan je bil. Tina Vrbnjak (1987) je igralka izjemnega igralskega razpona in raziskovalnega duha ter človek z jasno oblikovanim stališčem do sveta in svojega poklica. V zadnjih dneh iztekajočega se leta, 30. in 31. decembra, jo lahko ujamete na odru Male Drame v avtorski predstavi Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa v režiji Luke Marcena. V uprizoritvi, ki Alico v čudežni deželi razširi v razmislek o gledališču in igralskem poklicu, Tina Vrbnjak zasije z vso svojo igralsko bravuro.

Tarta Relena: És pregunta

Zunajserijski katalonski vokalni duo na drugi plošči kontemplira usodo ter razmerje med preteklostjo in sedanjostjo. Kot posvetilo tisočletnim vokalnim praksam Mediterana in srednjeveškim liturgičnim glasbam s sodobnimi prijemi album ostaja na pol poti med Hildegardo in Björk. Tradicija tu ni obravnavana kot muzejska kurioziteta za nišne folklorne festivale, temveč kot nekaj živega, fluidnega, za sodobno uho neubranljivo privlačnega. Vrtoglava, hipnotično prepletajoča se dvoglasja, ki jih dopolnjujejo spretno umeščene sintetične zvočne barve, bežni ritmični elementi in terenski posnetki, vas zadenejo s svojo nepopisno lepoto. Tarta Relena v univerzalnem jeziku človeškega petja nagovarja naše kolektivno nezavedno.

Čao Portorož: Design

Siromašenje članskega zastopstva ljubljanskemu ustroju Čao Portorož ne dela nobene škode. Prej četverec, zdaj trojec namreč zveni bolj kompaktno kot kadarkoli doslej. Rock raznih prefiksov (indie-post-synth-alter) piči ubrano in uigrano, sčiščeno, jasno strukturirano in praktično preprosto. Kitarske in vokalne melodije so prepletene tako, da je prostora več kot dovolj za vse, besedila so naivne, sporadično našpikane repeticije, ničesar ni preveč in nič ni odveč. Slog, ki na trenutke prikliče spomine na večne melodije jugo rocka kakšne EKV, in produkcija, ki z elektrosynthovskimi pritiklinami iz omare privleče še drugo ključno poglavje iz rajnke domovine, synth pop. Več kot jugonostalgija.

Funk of Terror: Insect Politics EP

Funk of Terror, tandem producentov Saša Podobnika in Petra Žargija, ki sicer deluje tudi kot skladatelj gledališke glasbe, je nase prvič opozoril že pred slabim desetletjem z nastopom na festivalu Tresk in objavo peščice izvrstnih demo posnetkov. Ti so v času dvojčevega dolgoletnega zatišja z medmrežja, žal, skrivnostno izginili, malo ploščo Insect Politics pa avtorja predstavljata kot prvenec – verjetno tudi zato, ker jo zaznamuje slogovni zasuk v popolnoma ambientalno smer. To je zbirka štirih hipnotičnih skladb, mojstrsko sproduciranih zvočnih kolažev, v katerih poleg repeticije toplih synthovskih akordov ključno vlogo odigrajo terenski posnetki, filozofsko sporočilnost plošče pa avtorja v enigmatični maniri podkrepita z navedki iz filmov, kot je Cronenbergova znanstvenofantastična grozljivka Muha (1986).

Dacho: Indeks

Prvenec Daria Nožića Serinija, izdan dva tedna po debiju kolega Tunje, na nekaj mestih v spomin prikliče pisatelja Jepa Gambardello iz Sorrentinovega filma Velika lepota (2013); mož se v zrelih letih distancira od rimskega hedonizma in se prepusti reminiscencam na pravo ljubezen, ki jo je užil enkrat in nikoli več. Tudi Dacho se deloma odpoveduje personi žurerske beštije in v ospredje postavlja subjekt, ki brska po spominu in nekaj išče, morda sledi doživetij, nanj delujočih podobno »k prvi acid«. Senzualni singel Anglosax, ena najlepših domačih skladb leta 2024, kar kliče k večkratnemu zaporednemu poslušanju, saj mojstrsko ujame niansirano melanholijo, ki jo sproža hrepenenje po ponovitvi neponovljivega.

Sarah Bakewell: Moč humanizma

Humanizem ni pokopan v preteklosti, ampak je večen. Zadeva ljubezen do izobraževanja, radovednost in svobodo misliti zunaj ustaljenih filozofskih smeri. A tudi sposobnost ustvarjanja prijateljstev, torej povezovanja, ki ustvari prostor, kjer lahko ideje zaživijo, saj dobijo odmev in zanetijo dialog. Knjiga, ki ne bo prikaz del velikih imen humanizma, ampak pripoved o posebnostih njihovega intelektualnega bivanja?