V mojih sanjah rase vsako noč drevo

V mojih sanjah rase vsako noč drevo je doku o Halozah, ki so nekoč, še v socializmu, »slovele« po hudi revščini in nerazvitosti. Socialistični kapitalizem je nanje tako zelo pozabil, da so kričale: Zbeži! Haloze niso bile za nespečne, ampak za črnobele fotografije, ki se jih oklepajo bolj kot orožja in Boga. Moški stoji sredi haloškega travnika, v rokah pa drži veliko fotografijo otroka – to je on. Pred davnimi leti. In pripoveduje, kako je kot otrok stal v travi, kako je mimo pripeljal avto in kako je ven skočil moški, ga fotografiral in odpeljal. Ni vedel, da je postal spomin – in črnobela umetnina Stojana Kerblerja. Zdaj, mnogo let kasneje, ne pase več živine. »Zdaj jo pase tehnologija, električni pastir.« Haloze so se spremenile (nekoč vsi otroci niso ne mogli ne smeli v šolo, ni bilo televizije, dolžnosti so bile pred pravicami ipd.), mnogi so zbežali,

Ana Maraž / Ilustratorka, ki išče bistvo v izčiščenosti in poenostavljanju

Z ilustracijami za Protideževno juho, pravljico otroške in mladinske pisateljice Majde Koren, je navdušila žirijo letošnjega 61. mednarodnega sejma otroških knjig v Bologni, ki je delo izbrala za svetovno razstavo ilustracije, za kar se je potegovalo več kot 3500 ilustratork in ilustratorjev. Ilustratorsko-pisateljska ustvarjalna naveza je sicer za slikanico, ki jo je Društvo bralna značka letos razdelilo 24 tisoč prvošolcem, oktobra prejela še nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, na Valu 202 pa sta bili izbrani celo za imeni tedna.

Luka Prinčič: DRAGXFUNK

Frišna izdaja veterana elektronske scene, znanega tudi kot Crucial Pink in Prince Lucija, je posvečena skupnosti, iz katere Prinčič izhaja in se iz nje napaja. Komadi so zrasli iz izvirnega materiala ene od aktualnih tehnoburlesk ljubljanskega kolektiva transspolnih entitet The Feminalz, katerega članice in člani tudi doprinašajo k muziki s svojimi žmohtnimi, poltenimi verzi, med drugim o lubrikantih, kurcih z različnimi imeni in še marsičem. DRAGXFUNK je ultra kvirovska, praznična, s pikantnim jezikom prepredena transžanrska fankijada, ki evforično vokalno elektroniko s preloma tisočletja in britansko tradicijo housa, breakbeata, electra in IDM-a kanalizira v razposajene klubske štikelce in spogledljive elektro šlagerje.

Smino: Maybe in Nirvana

Smino, pevski kameleon iz St. Louisa, ki vselej ležerno krmari med ducatom različnih glasov, je predlani podpisal enega od daleč najboljših albumov tistega leta, zdaj pa je iznenada izdal še ploščo presenečenja. Ta je precej manj ambiciozna kot njena predhodnica in ji (kljub peščici odličnih singlov) kot celota ne seže niti do kolen, zato jo je verjetno namerno izdal v času, ko je glasbenomedijska krajina osredotočena na preglede leta. A čeprav daje album vtis zbirke ostankov iz preteklih studijskih seans, je to vseeno ena od bolj izstopajočih raperskih in neosoulovskih izdaj letošnje bere, saj je Smino v edinstvenem melodičnem rapanju enostavno briljanten tudi takrat, ko ne da vsega od sebe.

Ingver in Gverilke: Pekoče v milini

Ena ključnih poant prvenca pevskega tria, katerega samosvoja vokalna glasba (z občasno spremljavo) je preplet sestrskega duha italijanskih sezonskih delavk mondin, riot grrrl nekonformizma, kabarejskega ludizma in nesmrtne narodnoosvobodilne pesmi, je jasna – 21. stoletje je pozabilo na transformativno politično moč skupnega petja, ki ubija strah v srcih, blaži osamljenost in je sredstvo za manifestacijo utopičnih prihodnosti. Iskriva večglasja Gverilk prečijo stoletja, njihova socialno ozaveščena, avtorska in podedovana lirika pa v uličnih himnah reflektira izkušnje prezrte »amorfne gmote«. Hudomušen, konfrontacijski, na papirju anahronističen, zaradi stanja družbe pa še preveč aktualen vokalni punk.

Tunja: Kolajna

Najzanimivejši so ustvarjalci, ki ne hlepijo po zunanji afirmaciji, stanovskem trepljanju po ramenih in državnih odlikovanjih, z neizstopajočo pojavnostjo pa ne kažejo ambicij po večnosti. V domačem raperskem panteonu bi težko našli posameznika oziroma lik, ki to bolje pooseblja kot Tunja, najskrivnostnejši član tria Matter, prizemljeni vesoljec, antibahač, dobrodušni kriminalec, kamniški flâneur in kralj absurdnega besedotvorja.

Gabor Maté, Daniel Maté: Navidezna normalnost

Izhodišče je turbulentno: 45 odstotkov Evropejcev ima zvišan tlak in 70 odstotkov Američanov jemlje najmanj eno zdravilo na recept. Tolikšen delež bolnih ljudi v družbi preteklosti nikoli ni bival. Stvar je še hujša, če pomislimo, kaj vse medicini uspe pozdraviti. Avtorjev zastavek je logičen – bolezen ni stanje, ampak proces, ki ga spodbuja sodobni način življenja. V besedilu ga argumentira z vrsto kliničnih primerov na smrt obolelih, ki so z dramatično spremembo svojega bivanja čudežno ozdraveli. Še en šarlatan?

Martin Michael Driessen: Reke

Reke so zbirka treh novel nizozemskega pisatelja Martina Michaela Driessna (1954), ki se dosledno dogajajo ob ali na rekah, in te so vseh vrst, od takšnih bolj veslaških do mirnih flamskih in zato namenjenih transportu, pa tudi divjih gorskih, zato mora seveda menjati prizorišča od izvirov pritokov Rena do izliva v morje in zakotnih francoskih vasic, kjer v dolini še žuborijo potoki, ki spreminjajo meje. Ker poleg rek je prestopanje mej glavna tema tega pisanja.

Saturday Night

»Live from New York, it’s ‘Saturday Night,« je 11. oktobra 1975 kriknil in napovedal Chevy Chase – in začela se je prva epizoda serije Saturday Night Live, ki je postala megahit, senzacija, kult in fenomen. Toda kot vidimo, se je ta ultimativna komedija, ki je udomačila kontrakulturo, rodila iz popolnega kaosa, saj je šlo na dan premiere vse narobe, vse je odpovedovalo, komični egi – tedaj še anonimni – so cvrčali, vsi so bili v vojni z vsemi, nekateri so v zadnjem trenutku odšli, nekateri so se v zadnjem trenutku zadrogirali, nekateri so se skoraj poklali, posebej nonšalantni Chevy Chase (Cory Michael Smith) in odbiti John Belushi (Matt Wood). Lahko bi rekli, da gredo Do nazga – outsiderji, ki dobijo priložnost, da zasijejo.

Wolfs

Ko si newyorška javna tožilka (Amy Ryan) v hotelski sobi omisli mladega žigola (Austin Abrams), ki nerodno skoči, pade in umre (vsaj tako se ji zdi), ji v izogib PR-katastrofi ne preostane drugega, kot da pokliče posebno tajno agencijo, ki ji pošlje Jacka (George Clooney), »čistilca«, specializiranega za reševanje tovrstnih neprijetnih problemov (»Nihče ne zna delati tega, kar delam jaz«), toda ko kmalu zatem v sobo vstopi še »čistilec« Nick (Brad Pitt), ki prav tako izgleda tako, kot da je prišel iz Oceanovih 11, se začne elegantni pas de deux, screwball v podzemlju, sofisticirana igra moči, lahkotni cruising prijateljskih tekmecev, ki se jima niti ni treba zelo truditi, da bi kanalizirala Butcha Cassidyja in Sundancea Kida, kajti Clooney in Pitt sta natanko to – sodobni verziji Paula Newmana in Roberta Redforda, ki v dobi ekscesa rekalibrirata zadržanost, diskretnost in kulizem. (Apple)

Junaštvo ima svoj notranji mrak

Clint Eastwood je pri štiriindevetdesetih sklenil, da bo – na svoj tih, hladnokrven, stoičen, minimalističen, eleganten način, v ritmu Skrivnostne reke – obsodil ameriški pravosodni sistem, v katerem pravica ni nujno resnica, in ameriški libertarno-utilitaristični družbeni sistem, v katerem vsi mislijo le nase in svojo srečo. V mestu Savannah (Georgia) sodijo Jamesu Sythu (Gabriel Basso), ki naj bi v deževni, viharni noči umoril svoje dekle Kendall (Francesca Eastwood), s katerim se je malce prej divje sprl – udaril naj bi jo glavi, njeno truplo pa odvrgel v potok pod cesto. Fantov zagovornik (Chris Messina) pravi, da je Kendall zdrsnilo, tako da je padla v potok, tožilka (Toni Collette), kandidatka za javno tožilko Georgie, pa pravi, da je bila žrtev nasilja v družini.

Špela Tušar / Scenografka, ki svoje veščine razvija v belgijski prestolnici

Celovečerni film Tukaj (Here, 2023) belgijskega režiserja Basa Devosa je na lanskem Berlinalu prejel glavno nagrado sekcije Srečanja in nagrado kritiškega združenja Fipresci, nedavno pa je bil vključen v izbor desetih najboljših filmov leta po izboru New York Timesa. Velike zasluge za vizualno podobo te subtilne, poetične, kontemplativne drame o usodnem srečanju med romunskim gradbenim delavcem Stefanom in botaničarko Shuxiu, ki preučuje mahove, pa je imela Slovenka. Scenografka Špela Tušar, ki je dom in delo pred leti našla v Bruslju, je zaradi majhnosti projekta pri filmu opravljala vse od sodelovanja pri vizualni zasnovi do iskanja in opremljanja lokacij, dekoriranja filmskega seta ter iskanja in izdelovanja rekvizitov. Film je bil zanjo prelomni projekt: poleg tega da je bil njen prvi samostojni filmski scenografski projekt, se je ustvarjalka, ki se je sprva kalila na gledaliških setih, zaljubila še v film.