Hillbilly Elegy

Če hočete videti, kako je nastal JD Vance, ameriški senator in podjetnik, nekdanji antitrumpovec (Trump je »ameriški Hitler«, »moralna katastrofa«, »totalni prevarant«, »kulturni heroin«, »le še en opioid«), ki ga je Trump »presenetljivo« imenoval za podpredsedniškega kandidata, si poglejte tale film, posnet po njegovi razvpiti avtobiografiji – zrasel je v ruralni bedi Ohia in Kentuckyja (»white trash«), v brezperspektivnem, zavrženem, brutalnem okolju, med obupanci, pozabljenimi, jeznimi ljudmi, njegova mama (Amy Adams) je bila divja, nora, promiskuitetna narkomanka (žrtev »opioidne krize« in »kulture v krizi«), njegova babica (Glenn Close) je bila avtoritarna, vulgarna, žaljiva (a »glas razuma«), doživljal je vse odtenke nasilja v družini, toda film to, da je o tem nasilju in tej disfunkcionalnosti molčal, da torej tega ni »izdal« policiji ali centrom za socialno delo, prikazuje kot junaštvo.

Drugo dejanje

Quentin Dupieux, francoski iluzionist (ali deziluzionist, če hočete), avtor številnih konceptualnih filmov absurda (Guma, Narobe svet, Réalité, Semiš jakna, Mandibule, Neverjetno, a resnično, Daaaaaalí! itd.), je po malem Balzac in po malem Boccaccio – metafilmski novelist človeške komedije. In filmska industrija, tarča Drugega dejanja, je del te comédie humaine, ki od ljudi itak terja, da se spreminjajo v like in da te like potem čim bolje igrajo. David (Louis Garrel) skuša med dolgim sprehodom prijatelja Willyja (Raphaël Quenard) prepričati, naj »podre« Florence (Léa Seydoux), njegovo dekle, češ da njega odbija, toda Willy ne razume, zakaj bi moral to storiti, zato začne uporabljati – tudi transfobične – izraze, ob katerih ga David posvari pred gledalci in gibanjem #MeToo, ki bi ju zaradi tega lahko črtalo. »Tega ne smeš reči! Snemajo naju!« Kamer ne vidimo, gledalcev tudi ne – ali pač? Smo mi tisti gledalci, ki bi ju lahko črtali? Je kamera, v katero pogleduje Willy, kamera, ki je ne vidimo? Pa vendar: kje je režiser? Kje je ekipa? Potem zagledamo Florence in njenega očeta Guillauma (Vincent Lindon), ki sta prav tako sredi dolgega pogovora, a nad igranjem in filmom – očitno bedno, klišejsko romantično komedijo – kmalu obupata. Svet okrog nas razpada, mi pa igramo? Režiserja in ekipe pa spet nikjer, le Guillaumu agent sporoči, da ga hoče v svojem novem filmu Paul Thomas Anderson. Ga res hoče – ali pa je to le del filma v filmu? In že vsi ti negotovi, zapeljivi, nervozni egoisti sedijo v restavraciji, kjer jim natakar (Manuel Guillot) naliva vino, a se mu roke tako groteskno tresejo, da jih nenehno poliva – ima tako tremo, je tako slab igralec ali pa le tako prepričljivo igra svojo vlogo?

Find Me Falling

Če ste videli romantično komedijo Moja obilna grška poroka 3, potem ste videli tudi netfliksirano romantično komedijo Find Me Falling, v kateri se John Allman (Harry Connick, jr.), propadli ameriški rocker in ljubimec, melanholično vrne na kraj zločina – v ciprsko vasico, v kateri je pred davnimi leti spoznal dekle (Agni Scott), ki je navdihnilo njegov megahit Girl on a Beach. Toda hiška, ki jo najame, stoji natanko na fotogeničnem klifu, s katerega nesrečni zaljubljenci skačejo v smrt (»Najpogodnije mjesto za samoubistvo,« bi pljunil resnici v oči Buldožer).

V Twisterju 2 so tornadi še hujši – podnebne spremembe so jih radikalizirale

Twister je bil Žrelo, le da Helen Hunt in Bill Paxton – kapitana Ahaba – nista preganjala velikanskega, strašanskega, morilskega morskega psa, temveč velikanske, strašanske, morilske tornade, tudi ultimativnega, tistega z oznako F5. V dvestomilijonskem Twisterju 2, ki ga je posnel Lee Isaac Chung, avtor oskarjevskega nominiranca Minarija, so tornadi še hujši, še večji, še silnejši, še srhljivejši, še osupljivejši, še nezadržnejši, še kinetičnejši, še destruktivnejši – podnebne spremembe so jih v vseh teh letih opolnomočile, radikalizirale, ekstremizirale in pomnožile, napredovala pa je tudi tehnologija specialnih efektov. Kapitana Ahaba sta zdaj Kate (Daisy Edgar-Jones), stravmatizirana znanstvenica, ki ji je huronski, besni tornado pred petimi leti požrl prijatelje, lovce na tornade, in Tyler (Glen Powell), »kavbojski znanstvenik«, adrenalinski vplivnež (»If you feel it, chase it!«), ki v Oklahomo, na prizorišče velikega pregona, pripelje konvoj ekshibicionističnih topgunskih lovcev na senzacije, klike in všečke ( ja, res jih čaka rodeo, okej, »tornadeo«!), alias »hribovcev z YouTube kanali«, Kate skuša s posebnim sledilnim sistemom »ubiti tornado«, katastrofa postane torišče romance (in romantične komedije), tornadi neusmiljeno pustošijo zapuščene, pozabljene, razlaščene ruralne kraje (in žrejo spletne klovne), toda v njih ni mogoče videti le metafore morskega psa, temveč tudi metaforo neoliberalnih politik, ki so ameriški heartland deindustrializirale, delovna mesta pa preselile v cenejši – »gospodarstvu prijaznejši« – tretji svet, tako da so ljudi prepustile prekarnosti, socialni smrti, opustošenju ter obsedenosti z orožjem in Bogom. Zakaj bi kdo gradil tovarne na poti tornadov? Toda: neoliberalne politike so pot tornadov!

Dora Tomori / Glasbenica, ki je med pandemijo zaprti mladi generaciji odprla ušesa in srca

Kar nekaj najostrejših ušes slovenske kritiške scene je njen lanski prvenec Where No Heartbreak Has Gone označilo za najboljšo domačo ploščo leta. Slednja je sicer v angleščini, a ji tega ne gre zameriti, saj jezik spretno uporablja kot podaljšek svojega izražanja – ob tem pa čutnost njenih besedil priplava še višje na površje. In potem je tu še njen izraziti vokal, ki ga je Mladinin glasbeni kritik Jaša Bužinel v recenziji poimenoval »ultimativna gravitacijska sila njene glasbe«, še več, »eden vznemirljivejših glasov mlajše generacije«, ki »ga zaznamuje za ta leta nepričakovana globina«.

Remi Wolf: Big Ideas

Kalifornijska pevka sicilijansko-ruskih korenin je na svoje mogočne glasilke opozorila že v najstniških letih, ko je navdušila kot tekmovalka v televizijski oddaji Ameriški idol, kmalu za tem je s prvimi singli zakraljevala na TikToku in se hitro povzpela na velike odre festivalov tipa Coachella. Čeprav samooklicana »emo vampirka« največje uspehe žanje z grandioznimi power-pop bangerji, pri katerih se rada pobaha z izjemnim razponom glasu, se na drugem dolgometražnem albumu ustvarjalno najbolj razbohoti na polju manj pompoznih viž – predvsem takrat, ko poseže po neosoulu in diskoidnem indie popu, odlikuje pa se tudi, ko srce izliva v kontekstu emoidnih balad. Spalnični pop na steroidih.

Clairo: Charm

Če iščete soundtrack za fjakasta jutra ali popoldneve, boste to poletje težko našli primernejšo aktualno izdajo. Od preboja – bila je internetna senzacija leta 2018 – se je ameriška kantavtorica prelevila v ključno predstavnico blago psihedeličnega, s preprostimi jazzovskimi akordi in r & b-jevskimi večglasji oplemenitenega indie popa. Tudi na tretji plošči ostaja njen šepetajoči »folkovski« vokal dokaj enodimenzionalen, toda s svojo specifično barvo hkrati neubranljivo šarmanten. V spregi s sofisticiranimi instrumentali v liniji »mehkih rockerjev« kalibra Fletwood Mac ali Steely Dan nas Clairo opominja, da je poletje tudi čas za jebivetrstvo.

Nduduzo Makhathini: uNomkhubulwane

Trenutni vrvež južnoafriškega jazza na mednarodnem odru potrjuje izjemno tradicijo tega miljeja, pa ne le to, jo tudi nadaljuje in razteza. Eden vodilnih glasov sodobnih smernic je pianist, filozof in zdravilec Nduduzo Makhathini, ki na že tretjem albumu za velikanko Blue Note ravna bolj umirjeno. Tretji album je poleg tega razdeljen v gibanje v treh delih: od Libations do Water Spirits in Inner Attainment. Transcendentalno zastavljen na trenutke zaide v klasično jazzovsko konvencijo, najbolj pa prepričajo deli glasnejše vznesenosti in odzvenov dediščine mojstrov spiritualnega. Skoraj točno ura brezhibnega zvoka, ambicioznega, a zračnega aranžiranja in redkih, vendar nujnih trenutkov šamanizma.

Eminem: The Death of Slim Shady (Coup de Grâce)

Kakovost Eminemovih diskografskih izdelkov je začela naglo polzeti navzdol že kmalu po prelomu tisočletja, ko je izdal ploščo Encore (2004). Čeprav ves ta čas vztrajno ohranja astronomsko število spletnih pretokov in prodanih albumov, že dvajset let z vsako ploščo tone globlje in globlje, dno pa je dosegel z izdajami v zadnjih petih letih: plošča Revival (2017) je bila sramotno plehka kritika Donalda Trumpa, album Kamikaze (2018) je bil infantilno užaljen odziv na plaz poraznih kritik prejšnje plošče, na albumu Music To Be Murd e re d B y (2020) pa se je postavil v vlogo sitnega nergača, ki ne odobrava (sodobne hiphop) scene, s katere se počuti izločenega. Zaradi vseh teh neuspehov se zdaj vrača h koreninam, kar je v teoriji precej smiseln korak, a žal ob poslušanju deluje kot dokaj obupan poskus revitalizacije stare slave.

Rüdiger Safranski: Goethe in Schiller: Zgodba o prijateljstvu 

Nemški filozof in pisatelj Safranski ju je združil v prijateljstvu, a ne tam, kjer bi pričakovali: zbližale ju niso ne geste, ne dialogi, ne hobiji, ne druščine, pač pa krucialna razlika med njima. Prvi je veljal za naravnega genija, drugi je to postal s pisanjem. Ko je Goethe snoval svoja dela, ni imel v mislih, kako ga bodo sprejeli vojvoda in širna publika, zanj je kot fatalni bralec štel le Schiller, et vice versa. Nekoč sta skupaj anonimno izdala poetske vragolije Ksenije (1796), polne epigramov in polemičnih stihov, ki so razvneli občinstvo. To je seveda vedelo, da sta avtorja, ne pa, kdo je kaj napisal. Bila sta ženerozna: Goethe je prijatelju odstopil idejo Viljema Tella, v letu, ko je Schiller dominiral v ustvarjalnem zanosu, pa se je Goethe preventivno odtujil, da bi ne kalil prijateljstva. Prizadevala sta si, da bi si bila enaka, dobesedno – ko je Schiller umrl, preživeli kajpak ni šel za pogrebom, je pa dve desetletji kasneje po prekopu kostnice postavil na pisalno mizo prijateljevo lobanjo. Tako drobna stvar, kot je smrt, prijateljstva pač ne pokoplje.

Maylis de Kerangal, Joy Sorman: Seyvoz

Maylis de Kerangal (1967), francoska pripovednica, je precej produktivna in prevajana, tudi všečna in spogledljiva z občinstvom. Prevedenih imamo nekaj njenih proznih knjig, od natančnega popisa poti srca umrlega v prometni nesreči do prejemnika, z vsemi vpletenimi in na hitro navrženimi etičnimi dilemami ob presaditvi (Pokrpajmo žive), do vlakovnega romana Bežiščnica na vzhod, v katerem se navdušuje nad ravničarskim potovanjem z vlakom na pol poti proti Sibiriji, kamor sledi ruskim vojaškim nabornikom v kasarno bogu za hrbtom.

Unsung Hero

»Družina ni v napoto, družina je pot,« dahne oče Davidu Smallbonu (Joel Smallbone), avstralskemu promotorju krščanskega rocka (To Hell with the Devil, vrešči neki bend), ki se z ženo (Daisy Betts) in šestimi otroki (sedmi je na poti, a ne v napoto) preseli v Nashville, kjer pa mu ne gre. Že to, da morata z ženo otrokom povedati, da nimajo kaj jesti, je hudo, še huje je, da morajo spati na tleh, najhuje pa je, da jima morata povedati, da molitev ne pomaga, toda film, brezosebni produkt propulzivne krščanske filmske hiše (Kingdom Story Company), ki pokaže vse premalo zakulisja krščanske estrade (pa čeravno trije Smallbonovi otroci postanejo grammyjevske zvezde krščanskega popa, Rebecca St. James in duo For King + Country), s svojim hardcore sentimentaliziranjem ideologije – Jezusa, vere, čudežev, evangelizma, odrešitve in družinskih vrednot – ujame hardcore ideološki sentiment nekdanjih sovjetskih propagandnih filmov. (Amazon Prime Video)

Boneyard

Serijski morilec je med letoma 2001 in 2005 v novomehiški puščavi – pri Albuquerqueu – zakopal trupla enajstih žensk. Našli so jih šele čez nekaj let. Izginile so, a ker so bile nebelke, jih niso iskali. Serijskega morilca niso nikoli našli – tako kot niso nikoli našli Zodiaka. Boneyard ni Zodiak, čeprav si domišlja, da je tehten in globok, ker FBI-jevega profilerja – bradatega, ciničnega, zjebanega – igra Mel Gibson (Petrovick!), ki moralizira (Biblija, greh, trpljenje) in osumi vse (od policajev do kartelov in tihotapcev ljudi), obenem pa govori tako, kot da se zadnjih dvajset let ni nič spremenilo. A tak je tudi film – kot da »briljantni« serijski morilec ženske pobija zato, da bi pritegnil pozornost »briljantnih« detektivov. (VOD – Amazon Prime Video, Apple ipd.)