»Majejo temelje hiše, jo uničujejo, razgrajujejo, iz javnega medija želijo narediti propagandno politično trobilo«

Tatjana Pirc je že skoraj 40 let novinarka Radia Slovenija, bila je tudi urednica, a najraje ima mikrofon in oddaje. Pred leti je ustvarila Petkovo centrifugo, avtorske komentarje tedenskega dogajanja, ki včasih zbodejo, včasih nasmejijo. Predvsem ima rada novinarstvo, je članica aktiva novinarjev Radia Slovenija in predsednica Novinarskega častnega razsodišča. Tatjana Pirc je ob dogajanju na javnem mediju pretresena. Ko je na dan svobode tiska 3. maja potekal protest pred stavbo RTV Slovenija, si je pripela napis: »Tudi jaz sem Studio City, tudi jaz sem Marcel.«

Smetana za frende

Ena zadnjih potez Janševe vlade na področju zdravstva je bilo sprejetje uredbe o podelitvi koncesij za vrsto programov v zdravstvu, predvsem za zobozdravstvene storitve. Kakor je v tovrstnih primerih običaj, smo lahko poslušali, da drugače pač ne gre, saj da je le tako mogoče zagotoviti prebivalstvu nujno potrebne storitve – in kakor v veliki večini tovrstnih primerov gre znova za spodbujanje privatizacije na eni in slabitev javnih zavodov na drugi strani. Kakor na mnogih drugih področjih tako tudi v zdravstvu odhajajoča oblast izkorišča zadnje dneve polnih pooblastil, da preliva javni denar v žepe izbrancev in izbrank.

Zgodba o tem, kako je prepoved televizijske oddaje povzročila državljanski odpor

Ko so odgovorni na TV Slovenija ukinjali oddajo Studio City, so si verjetno mislili dvoje. Prvič, oddaja je dobro gledana, a je prišel čas za spremembe. Naredili bomo drugačno, morda slabšo, neatraktivno oddajo, ljudje je ne bodo marali, ne oddaje ne drugega voditelja, a nova oddaja bo naša, medijski prostor je treba uravnotežiti. Drugi premislek bi lahko bil takšen: vemo, da delamo napako, a jo bomo vseeno naredili, saj ne moremo dopustiti, da se novinarji upirajo, da se postavljajo na noge in nam, ki ustvarjamo prvorazredni program, diktirajo, kaj je pravo novinarstvo.

Vlado Miheljak

13. 5. 2022  |  Mladina 19  |  Dva leva

Medijski rokomavhi

Slab spomin je težava in priložnost hkrati. V nekonsistentnem življenju in delovanju amnezija pomaga enostavneje preživeti. Če jo umešamo v koktajl z zmerno bistrostjo, se ta prednost razkrije do obisti. Vida Petrovčič, ki je hotela kolaborirati v sabotaži proti Studiu City, Marcelu Štefančiču in novinarski avtonomiji, je pozabila, da je konec leta 2006 sama padla v nemilost, ker je menda užalila ministra Bajuka. Takrat sta lomastila razvpiti urednik Gerič in Možina. Na mojo intervencijo (takrat sem bil član programskega sveta) se je Gerič branil, da so pred tem tudi njega cenzurirali zaradi prispevka o vladnem letalu. Že mogoče res. A razlika je bila več kot očitna. V prvem primeru je zaradi poskusa posega v novinarjevo avtonomijo odletel urednik (Lipušček), v drugem primeru pa je zaradi urednikovega (Geričevega) posega v novinarsko avtonomijo odletela novinarka (Petrovčičeva). No, resnici na ljubo ni odletela iz službe, ampak iz oddaje. Danes se ta ista Petrovčičeva predstavlja kot žrtev protestov proti njeni kolaboraciji s sedanjimi eksekutorji Studia City. Če bi Milenković izkoristil možnost molka, ne bi postal del te umazane zgodbe. In poslej bo mladi mož percipiran le še in zgolj kot »Aja, oni Milenković«; pač kot nelojalni, nestanovitni, neprofesionalni in za vse večne čase tretjerazredni novinar, ki je v usodnem trenutku aktivno sodeloval pri onečaščenju javne televizije.

Bodoči predsednik vlade napovedal popravo krivic za protestnike

»Dali smo obljubo in jaz jo ponavljam: sprejeli bomo abolicijo, da se vse te kazni, ki so bile izrečene, tudi če so bile že plačane, anulirajo,« je v ponedeljkovem Studiu 9. maj v Slovenskem mladinskem gledališču dejal bodoči predsednik vlade Robert Golob. Govoril je o različnih kaznih, ki jih je policija v preteklih dveh letih izrekala protestnikom zaradi zastraševanja.

Bili bi žrtve

Avtoritarna vladavina Janeza Janše, dve leti je grobo pustošila po državi, se ne sme ponoviti. Ljudje so na volitvah s prepričljivo podporo Robertu Golobu nazorno pokazali, da si želijo ustaviti režim orbanovskega tipa, da odločno zavračajo strahovlado, kot so jo zelo pomenljivo poimenovali petkovi protestniki, da si želijo restavracije demokracije.

Strel v koleno

Najprej je bil posnetek. Nastal je leta 2019 v Jelšanah, kjer je okoli 400 ljudi protestiralo proti načrtovanemu migrantskemu centru. Na posnetku ugledamo na prvi pogled precej moderno starejšo gospo: našminkano, v džins jakni, s kratko pričesko in sončnimi očali ter s slovensko zastavo v roki. A v naslednjih nekaj sekundah posnetka gospa pokaže bolj nazadnjaško naravo. Z zastavo namreč prične divje mahati in z njo tolči ob tla, obenem pa delirično kriči: »Tukaj je Slovenija! Tukaj je naša zemlja! To je Slovenija! Ne damo Slovenije! Banda! Tukaj ne boste naredili begunskega centra!« Doda še, da so »njeni strici umrli za Slovenijo« in da bo svojo zemljo, če bo potrebno, pred begunci branila z orožjem.

Kdo se skriva pod psevdonimom?

Eden najbolj aktivnih komentatorjev na portalih v solasti stranke SDS se pojavlja pod vzdevkom Verzifikator oziroma Verrzifikator. Kdo je anonimnež, ki v pesmih grozi in poziva k obračunavanju z novinarji, kritičnimi do SDS in Janeza Janše?

Najboljši kandidat

Ne bomo dovolili POP TV, da se izogne odgovornosti za to žalostinko, ki danes topega pogleda samozavestno koraka po TV Slovenija. Marko Milenković je namreč tipičen proizvod POP TV. Na njej smo morali leta gledati njegovo fundamentalistično, poenostavljeno, jastrebovsko pokrivanje ekonomije, ko nam je prodajal brutalni neoliberalizem, ki ga je sicer dokončno pokopala finančna kriza leta 2008 in se z njim ni več nihče sramotil. Razen POP TV, na njej je ostal denar sveta vladar, denar ima možgane, kapital je ena sama etika in nedolžnost, ker kapital je svoboden, in kdor je svoboden, ta ni pokvarjen.

(Še) manj ženskih pravic

Kot kaže, bo v prihodnjih mesecih konservativna večina na ameriškem vrhovnem sodišču odpravila pravico do splava, ki jo ženske v ZDA uživajo zadnjega pol stoletja. Pravica do umetne prekinitve nosečnosti, se v številnih (konservativnih) zveznih državah že vsaj zadnje desetletje ali dve vse bolj krči. Ko bo vrhovno sodišče odpravilo pravico do splava na zvezni ravni, vsaj tako kaže zdaj, bodo številne zvezne države splav prepovedale. V številnih državah zagotovo takšno zakonodajo pripravljajo že zdaj. Ena od teh je Teksas, po številu prebivalcev – ima jih 30 milijonov – druga največja zvezna država. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je tam delovalo okoli 130 klinik, kjer so opravljali splav. Danes jih je le še 19. Oblastem je z leti uspelo zmanjšati število teh klinik z uzakonjanjem nepotrebnih in težko dosegljivih standardov glede fizičnih razmer, opreme in osebja. Določile so tudi druge omejitve. Prekinitev nosečnosti lahko (zasebno) zdravstveno zavarovanje krije le, če je ogroženo življenje nosečnice. Zapovedano je posebno predhodno svetovanje, in to v rokih, ki pomenijo, da mora posameznica vsaj dvakrat opraviti (včasih dolgotrajno) pot do klinike. Splav je tam dopusten le do šestega tedna nosečnosti, vsaj 24 ur pred posegom pa mora posameznica opraviti ultrazvočni pregled, pri katerem ji mora izvajalec pokazati in opisati ultrazvočne posnetke.

Od »bravo« do »užas«

V Slovenji je kar 50 odstotkov voženj z avtomobilom, krajših od dveh kilometrov, kažejo statistični podatki. V Inštitutu za politike prostora – Ipop te navade in zlasti njihovo opustitev vidijo kot enega ključnih izzivov večletnega evropskega projekta »LIFE CARE4CLIMATE«. V občinah po Sloveniji na bolj prometnih ulicah začasno organizirajo Odprte ulice, v bližini šol pa Šolske ulice. »Gre za začasne preureditve prometnih ureditev, ki spodbujajo aktivno mobilnost, torej hojo in kolesarstvo, in so v smislu infrastrukture bolj po meri človeka – pešca in kolesarja,« razlaga Aidan Cerar iz Ipopa.

Kaj berejo poslanke in poslanci

Da poslanci ostajajo karseda na tekočem s stvarmi, skrbi tudi specialna knjižnica državnega zbora – in za nakup novih publicističnih del je bilo v zadnjih dveh letih namenjenih skoraj 20 tisoč evrov. Kaj vse novega so torej v teh dveh letih lahko brali predstavniki ljudstva?

Čigava realnost je prava?

Barbara Čeferin, nekdanja fotografinja tednika Mladina, ima v stari Ljubljani Galerijo Fotografija. Ko jo je Tina Popovič iz zavoda Divja misel (Vodnikova domačija) povprašala, ali bi se tudi sama pridružila obeležitvi 30. obletnice prihoda bosanskih beguncev v Slovenijo, je bila takoj za to. Izbrala je fotografije štirih fotografov, ki so takrat delali za Mladino in beležili zgodbe bosanskih beguncev v Sloveniji.

Moja karantena v Šanghaju

Ura je dve popoldne. Sem v svojem stanovanju v osemnadstropnem bloku v zgodovinskem središču največjega kitajskega mesta Šanghaj, ki s 26 milijoni prebivalcev velja tudi za tretje največje mesto na svetu. Javno življenje je popolnoma zaustavljeno. Vsega skupaj lockdown traja že 45 dni, zame 40, za nekatere še dva tedna dlje. Z enim očesom nadzorujem kurjo juho, z drugim oprezam skozi kuhinjsko okno in skeniram dogajanje v bloku pred sabo. Dekle in upokojenec vsak na svojem koncu bloka skrbita za rastline na okenski polici. Mati treh nadebudnih otrok, ki so videti prikupni, a imam občutek, da so ji že zrasli čez glavo, poskuša zamotiti enega od njih, ta pa ni najbolj zadovoljen. Najbrž hoče ven. Moški se pogovarja po telefonu. Ženska pospravlja. Par obeša perilo, med njima otipljiva naveličanost. Najstnik spet bulji v računalnik. Na zaslon je prilepljen, že ko zjutraj vstanem – in ko se zvečer odpravljam spat, še vedno sedi na istem mestu. Zbran je, namrščen, verjetno se uči.

Topel sprejem in hladna realnost

Tretji dan ruske invazije na Ukrajino je notranji minister Aleš Hojs sporočil, da lahko Slovenija nemudoma sprejme 200 tisoč (ukrajinskih) beguncev. Če bi lahko brez težav nastanili in nahranili 200 tisoč ljudi ter jim omogočili človeka vredno življenje, potem to za 5968 ukrajinskih državljank in državljanov, ki so doslej zaprosili za začasno zaščito, ne bi smel biti najmanjši problem. Je torej za njih dostojno poskrbljeno? Na žalost ne.

Janko Lorenci

13. 5. 2022  |  Mladina 19  |  Kolumna

Na vrvici

Ukrajinska vojna polzi v slepo ulico. Rusiji je načrtovana hitra zmaga spodletela, težave ima celo v »svojem« Donbasu. Ukrajina je dovolj močna, da se ubrani, a zmagati kljub obilni pomoči Zahoda ne more. Grozi nam dolga vojna, v ozadju uničevanja, razkrajanja, pobijanja pa tiktaka jedrska grožnja.

dr. Bogomir Kovač

13. 5. 2022  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Prvi Golobovi koraki

Kriza stagflacije dobiva na svetovni ravni in tudi doma vedno jasnejšo podobo. Postaja novi zaščitni znak političnoekonomskega kaosa. Hitro sosledje kriz, tudi vojnih, je šokantno, fatalni odzivi politikov pa zastrašujoči. Stagflacije so relativno redki, protislovni in težko obvladljivi procesi. Običajno so znanilci nevarnih političnih razmer, kumulativnih kriz tržne ekonomije. Sedanja je predvsem rezultat pandemijske krize in ukrajinsko-ruske vojne. V njenem ozadju so širši geostrateški politični spopadi in nova ekonomska deglobalizacija. Inflacija je prevladujoči trend tega desetletja, naša pričakovanja in ravnanja jo dejansko zgolj poglabljajo. Precej je podobnosti z veliko stagflacijo konca sedemdesetih let, a še več razlik. Tokrat je ekonomsko lažje ukrotljiva, politično pa bistveno manj. Spopad z njo bo globalen, pa tudi lokalen. Zato je pomembno, kako se bo stagflacije lotila nova Golobova vlada.

N'toko

13. 5. 2022  |  Mladina 19  |  Žive meje

Vera v znanost ni dovolj

Danes se nam je neprijetno spomniti na duhamorne mesece koronakrize, čeprav bi nam to verjetno koristilo. Koristilo bi na primer, če bi se spomnili vseh izjav medijskih in strokovnih avtoritet, ki so se izkazale za zgrešene. Da bi analizirali, kako so vidni izobraženci prisegali na vsemogočnost cepiv, čeprav izkušnje velevajo, da imajo tudi cepiva omejen domet in učinkovitost, pa spet zagovarjali sproščanje nujnih zaščitnih ukrepov za cepljene, čeprav so ti množično zbolevali, ali se celo zavzemali za invazivne nadzorne posege, ki dokazano niso imeli učinkov. Ne glede na njihovo znanje in dobre namere je cepilna strategija sprožila širok upor in klavrno propadla, nihče pa se ni resno vprašal, zakaj. Ta neuspeh med t. i. zagovorniki znanosti ni porodil premislekov o zmotnem pristopu, ampak nasprotno: mnogi so še utrdili prepričanje o svoji nezmotljivosti, za neuspeh pa so krivili antivakserje in dezinformatorje – ljudi, ki ne verujejo v znanost. Problem naj ne bi bil v slabi strategiji, ampak v heretikih, ki so ljudem omajali vero. Ko bi le lahko odstranili lažne informacije z neta, ko bi le Mark Zuckerberg bolj cenzuriral Facebook, ko bi le Spotify ukinil Joeja Rogana in Dnevnik odpustil Tomaža Mastnaka … potem bi s sveta pregnali tudi covid-19!