Grega Repovž

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Tedni za usodne napake

Čas po volitvah je za zmagovalce najnevarnejši čas. Zanos zmage in občutek, da je zdaj vse v njihovih rokah in da vse vedo, je zaznamoval veliko zmagovalcev. V slabem smislu.

Golob lahko postane državniku podobna osebnost

Najprej nujno pojasnilo. Če me kdo vpraša, koga sem volil, mu povsem iskreno in prisebno odgovorim, da ne vem. Resda sem v letih, ko se povprečen državljan bolje spominja rane mladosti kot včerajšnjega jedilnika, vendar imam čisto jasno pred očmi nedeljsko pot na volišče in v kabino, ogromen list in tudi ponujene možnosti. Z bogato obložene mize sem vzel še neznano jed. Izognil sem se tistim, ki so mi doslej že z vonjavami obležale v želodcu. Kako bo ta, ki je nova, učinkovala, ne vem. Vse prepogosto se mi je dogajalo, da na videz slasten prigrizek kaj hitro povzroči hude motnje. A je po bontonu treba jed prežvečiti do konca, če se ne zgodi kaj nepredvidenega.

Buu! Levica prihaja!

V tej rubriki smo se že večkrat obregnili ob paranojo, ki jo glede Levice zganja POP TV, zlasti novinarja Uroš Slak in Petra Kerčmar. In brez dvoma je bila njuna kampanja uspešna – po vsej Sloveniji namreč že vsaj leto dni hodijo poblazneli podjetniki, ki mislijo, da jim bo Levica pobrala podjetja, hiše, avte, vikende, nekateri pa se bojijo, da jim bo spreobrnila tudi otroke, ki bodo potem njihovo »težko prigarano« podarili rdeči falangi, da bo jedla rdeči kaviar in pila rosé. In po tej kampanji res nič več ne zaleže – vse floskule o Levici so se tako prijele, da še mamke na trgu razlagajo, kako jim bo vzela stanovanje, ker ga ne posesajo v 15 minutah, ker so že prestare. Hitijo, hitijo, pa ne gre – 16 minut in si brez stanovanja. Seveda je tudi Miha Kordiš iz Levice dodajal drva na ta ogenj, a večina stvari, ki so jih govorili v Levici, od solastništva zaposlenih (kar je Slak prevedel v nacionalizacijo podjetij) do obdavčitve praznih stanovanj (kar ni odvzem stanovanja), je postala skozi POP TV direktna grožnja prebivalcem.

»V zunanjepolitično strategijo je Janševa vlada vstavila več podtaknjencev«

Slovenija je v zadnjih letih navzven delovala zmedeno. Zaradi arbitražnega sporazuma je sprva govorila le o spoštovanju prava, nato pa smo se pridružili skupini držav EU, ki se na pravo požvižga. Potem smo bili ena od bolj rusofilskih držav in v zadnjem mesecu ena že skoraj zaslepljenih prvobork proti Rusiji. Vse to ob velikih političnih spremembah in zdaj še rezultatu volitev doma kaže, da bo treba slovensko zunanjo politiko zastaviti drugače. Kako? Roman Kirn ima za seboj bogate diplomatske izkušnje. Še kot jugodiplomat je delal v Beogradu. Bil je v Burmi, pomagal je postaviti slovensko zunanje ministrstvo, bil je namestnik veleposlanika v Pragi in pozneje veleposlanik v najpomembnejših mednarodnih organizacijah, OVSE na Dunaju in OZN v New Yorku. Vodil je tudi projekt ustanovitve Fundacije za razminiranje, kariero pa je končal kot veleposlanik na Nizozemskem in nato kot svetovalec pri bivšem predsedniku vlade Marjanu Šarcu.

»Avtoritarni oblasti se je zgodilo ljudstvo«

Čeprav je spremembe vesela, Nika Kovač napoveduje, da bodo njihovi vatli ostali enaki tudi za Golobovo koalicijo.

Vlado Miheljak

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Dva leva

Zapleši še enkrat, Janez

Dobro. V zrelih demokracijah se načelno ne naslajamo nad porazom drugih, ampak se veselimo uspeha lastne opcije. Toda ker tokrat pri nas, žal, ne gre za rutinsko potrditev ali prenos oblasti med konkurenčnimi koncepti in politikami, ampak za referendumsko odločanje na osi polarizacije janšizem– antijanšizem, sta seveda privoščljivost in evforija presežni in razumljivi. A kakorkoli. Ko je izid enkrat znan, zmagovalci demonstrirajo pokroviteljsko velikodušnost do poražencev, poraženci (glede na cilje in predvolilne aspiracije) pa priznajo poraz. No, ne vsi. Janša te vaje iz politične kulture in političnih manir še ni absolviral. Vendar se je včasih po porazih vsaj umaknil v molk in osamo in šele po nekaj tednih spet začel strelske vaje. Saj se spomnite. Bilo je leto 2011: še malo pred volitvami je samozavestni Janša, ki si je obetal kar 50+ odstotkov oziroma mandatov, v pogovoru za Radio Ognjišče izrazil prepričanje, da bo tranzicijska levica skušala z vpoklicem rezervista Jankovića ublažiti zgodovinski poraz. No, na volilni večer smo takrat res bili priča zgodovinskemu porazu, a ne levice, pač pa favorizirane SDS, ki je na volilni večer pripravljala zabavo z ansamblom s pomenljivim imenom Victory. Po razglasitvi izidov so Janšo, čisto otrplega in brezizraznega, kot da bi ga hipnotizirala kobra, pritegnili k plesanju nekakšnega kola, ki je še najbolj spominjalo na hrastoveljski mrtvaški ples. Mrtvaški ples SDS! No, prejšnjo nedeljo, žal, ni ponovno plesal in se nato umaknil v osamo, ampak je še isti večer šel v protiofenzivo. Nekako kot Mrlakenstein proti Harryju Potterju. Z jasnim sporočilom: zgodovinski poraz je v bistvu veličastna zmaga. In rekordna zmaga opozicije je pravzaprav njen poraz.

Zmaga demokracije

Na volilno nedeljo malo po dvanajsti uri na enem izmed ljubljanskih volišč za Bežigradom ni bilo gneče. Ljudje so odhajali in prihajali. Vzdušje je bilo prijetno, malce svečano, člani volilnih komisij so opravljali svoje delo, pregledovali osebne izkaznice, listali po volilnih seznamih. »Danes jih je veliko,« je dejala članica volilne komisije, ki je volivkam in volivcem podajala glasovnice. »Prihajajo in prihajajo, ves čas.« Vsi na volišču so vedeli, da ima to močan pomen.

»Nismo opravili s populizmom«

Nova vlada se ne sme opiti z zmagoslavjem, temveč mora s pomirjanjem strasti povrniti ljudem zaupanje v državo, opozarja Spomenka Hribar.

Nedotakljivo orožje

Koliko proračunskih sredstev, ki jih zberemo ljudje z davki in drugimi prispevki, naj država namenja za oboroževanje in koliko za druge namene? Katero orožje in opremo naj kupuje, po kakšni ceni in kdaj? Ta tema je navrgla tudi eno večjih korupcijskih afer, afero Patria, zaradi katere so bili do posega ustavnega sodišča vidni javni funkcionarji obsojeni na pravnomočne zaporne kazni in že tudi prestajali kazen. Ne nazadnje, med njimi je bil tudi donedavni predsednik vlade Janez Janša. A hkrati so to vprašanja, glede katerih ljudstvo (ki ima po ustavi oblast) nima prav nobene besede. Nobene. To kaže tudi torkova odločitev ustavnega sodišča, da referenduma o nakupu 45 osemkolesnikov Boxer za ceno okoli 400 milijonov evrov ne bo.

Kader SDS na Furs

Na Finančni upravi (Furs), ki jo vodi Ivan Simič, so v dneh pred volitvami podelili petletne mandate direktorjem in direktoricam vseh šestnajstih finančnih uradov po državi. Uvedba mandatov je posledica spremembe zakona o finančni upravi, ki so jo poslanci odhajajoče koalicije z zavezniki s 46 glasovi za potrdili v državnem zboru 11. marca letos. Sprememba zakona je Simiču omogočila, da prevetri direktorje finančnih uradov; zagotovo pa ni naključje, da je bil izbirni postopek na podlagi internega natečaja končan in imenovanja izvedena tik pred volitvami.

»Ne smejo spregledati ukrajinske krize«

Gibanju Svoboda in zlasti njegovemu predsedniku Robertu Golobu želim veliko skromnosti. Zavedati se morata, da je na volitvah v bistvu zmagala koalicija KUL in da sta Janez Janša in SDS sama sebe – s tem pa tudi NSi – odstavila. Stranke KUL so skupaj s civilno družbo dovolj jasno kazale, čemu Slovenci ne bi smeli biti za družbeni in gospodarski prevrat, ki ga je izvajala in načrtovala oblast Janeza Janše.

Smo bili res gostoljubni?

Z rojstvom države se je ob vseh prizadevanjih za njeno uspešno delovanje začel tudi boj za »nacionalno čistost«. Odstranjevanje Neslovencev, nebodijihtreba, ki naj bi ogrožali naša mir in varnost, je potekalo na način politične mimikrije, zato ga je bilo na začetku težje prepoznati. Šlo je za načrtovan sistem, ki so ga vodili v glavnem politiki desne usmeritve, izvajalo pa ga je poslušno uradništvo. Prvi so bili na udaru pri nas (še) živeči pripadniki JLA in njihovi sorodniki, zatem izbrisani in v istem času bosanski begunci. Izbris, dr. Dragan Petrovec ga upravičeno imenuje administrativni genocid, je nazadnje le doživel širše razkritje, javno zgražanje in obsodbe, čeprav krivci zanj, žal, ne bodo nikoli prišli pred sodišče. O trpljenju bosanskih beguncev pri nas pa ljudje zelo malo vedo. Podoben molk, kot je spremljal izbris, je spremljal tudi življenje beguncev pri nas. O njem se zunaj tako imenovanih zbirnih centrov in gostiteljskih domov, kjer so živeli, ni smelo nič vedeti, nič govoriti.

Ne tako hitro, Viktor

Pred nekaj tedni je po zmagi na volitvah novi-večni madžarski premier Viktor Orbán rekel: »V Budimpešti je ves svet nocoj videl, da so zmagale krščanskodemokratska politika, konservativna državljanska politika in domoljubna politika. Evropi sporočamo, da to ni preteklost, to je prihodnost. To bo naša skupna evropska prihodnost.« No ja, zdaj, po nekaj tednih, ni videti ravno tako. Orbán je danes izoliran, kot doslej še ni bil. Ne le zaradi prijateljevanja s Putinom in vojne v Ukrajini, ampak tudi zaradi izida volitev v Sloveniji in Franciji, kjer je ta konec tedna v drugem krogu predsedniških volitev zmagal Emmanuel Macron. Z 58,5 odstotka glasov je premagal Orbánovo zaveznico Marine Le Pen, ki je dobila 41,5 odstotka glasov. Tako kot je Orbán pri predvolilni kampanji finančno pomagal Janezu Janši, je tudi Le Penovi: na začetku marca je od madžarske državne banke MKB dobila 10,7 milijona evrov posojila.

Maja Novak

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Ihta

Eno malčk mn strahu ...

Dva tedna sem trpinčila mamo, prijatelje in nedolžne mimoidoče, bridko tožeč, kakšna smola me je doletela: že dan po volitvah moram pisati kolumno, tako da do zadnjega hipa ne bom vedela, kako naj jo zastavim. »Slovenka si: ne tarnaj, temveč išči rešitve,« so mi rekli in predlagali, naj kratko malo vnaprej napišem dve: eno za primer zmage in drugo za primer, no, tudi zmage, ampak ne naših. Tudi ko je umiral tovariš Tito, naj bi, kot so mi povedali ata, delali tako: ključne strani v časnikih so domnevno v dveh različicah do zadnje sekunde čakale, ali bo (takrat) največji pacient v državi preživel zadnji rok za oddajo časopisa v tiskarno ali ne.

Radikalna vojna

Danes lahko pridejo, vas zgrabijo in odpeljejo – v taborišče za vojne ujetnike. Ja, povsem mirno vas lahko razglasijo za vojnega ujetnika, vohuna – sovražnega borca.