Nikoli ne izpusti

Sveta je spet konec. Zgodilo se je nekaj strašnega, apokaliptičnega, neizrekljivega. Ja, ne vemo, kaj točno se je zgodilo, toda nevidno Zlo, ki je razdejalo človeštvo in ki je sposobno strašnih manipulacij, je tako karizmatično, halucinantno in omniprezentno (in viralno), da mama (Halle Berry), polna brazgotin, svojih dveh sinov, dvojčkov, Sama (Anthony B. Jenkins) in Nolana (Percy Daggs IV), ne pusti iz hiše – no, gozdne koče. Obsojena sta na karanteno. Na lockdown. In če že ravno morata iz hiše, recimo po hrano v gozd, morata biti ves čas privezana na varnostno vrv, ki ju – kot nekoč popkovina – povezuje z mamo. Meje njenega sveta so meje njunega sveta. Ne pusti ju stran. Zaščititi ju hoče pred pošastmi in grozo – na pošasten, grozljiv način. Zaščita je vedno tortura. Ne pusti ju v svet. Ostati morata z njo. Družba ne obstaja več. Že ta premisa deluje srhljivo in šokantno – čakajte, da pridejo pravi šoki in pravi žanrski tiki, znaki neposlušnosti in simptomi odraščanja, ekstaze neodvisnosti in spremenjena stanja, paranoja in boj za preživetje (ali mama ali življenje?), s subverzijo Biblije vred (edenski vrt, kača, prepovedani sad, Kajn in Abel ipd.), navsezadnje, 

Stari hrast

V Starem hrastu, »zadnjem filmu Kena Loacha« (upajmo, da ne!), v zapuščeno, zakotno, degradirano britansko delavsko mesto naselijo sirske begunce, ki jih začnejo domačini takoj šikanirati, demonizirati, poniževati, zavračati. Predsodki, stereotipi in strahovi dobijo krila. Toplo jih sprejme le TJ Ballantyne (Dave Turner), strpni, samaritanski lastnik puba The Old Oak, vsi ostali pa besnijo. Rekel bi, da jih prihod beguncev radikalizira, a dejansko so bili radikalizirani že prej – jezni so, ker so jim zaprli rudnik, ker so vse izgubili, ker se nihče ne zmeni zanje, ker cene le rastejo, ker vrednost njihovih nepremičnin pada, ker jih je blaginja zaobšla, ker se ekonomska neenakost le poglablja, ker so razlaščeni, ponižani, razžaljeni. Ja, domačini in begunci – prikrajšani, pozabljeni ljudje – si delijo isto razredno usodo.

Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev

Leta 2017 sta dva fanta iz okolice Podbočja kruto, brutalno, do smrti pretepla tretjega – in to prenašala v živo. Prek Facebooka. Slovenci so ta video smrti množično všečkali in delili, kot da bi skušali groteskno izživeti tisto mindfulness, ki jo vsi tako opevajo. Bi to sploh gledali, če ne bi nihče umrl? Mar nista morilca le izpolnila najskrivnejših, najperverznejših in najmorbidnejših fantazij spletne viralne nacije? Mar nista spletni naciji brala misli? Mar nista sprevržene resničnostne logike prignala do konca? Hoteli ste videti resničnost – prav, pa jo glejte! Nefiltrirano in necenzurirano! Mar njun video ni deloval kot grozljiva imitacija youtubskih, viralnih videov, kot srhljiva simulacija tiste »spontanosti« in »avtentičnosti«, po kateri tako hlepi spletna nacija? Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev. Užitek je postal dolžnost.

Bor Ravbar / Gledališki režiser, ki je z novo predstavo zarezal v žgočo stanovanjsko problematiko

Vrtoglavo naraščanje cen stanovanj in najemnin, pomanjkanje študentskih postelj, premalo neprofitnih stanovanj, kreditna nesposobnost prekarnih delavcev, ob vsem tem pa na tisoče praznih stanovanj in vse več luksuznih novogradenj. To je žalostna resničnost naše mlajše generacije, ki ji onemogoča osamosvojitev in avtonomijo, predvsem pa temeljne možnosti za dostojno življenje. Pri tem pa so ranljivi (in v tem nevidni) tudi starejši, zlasti tisti zunaj urbanih središč. Razmišljanje o tej nadvse aktualni in žgoči problematiki stanovanjskega trga je mladega gledališkega režiserja Bora Ravbarja (2000) spodbudilo k zasnovi avtorske predstave Kje mi živimo, ki bo v soboto, 5. oktobra, premierno zaživela v prostorih Nove pošte v Ljubljani. Predstava v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Melara te medgeneracijske problematike ne poskuša prikazati le s statističnega in analitičnega vidika, pač pa, skozi zgodbe in izkušnje posameznic in posameznikov, tudi z osebnega.

Fousheé: Pointy Heights

Ustvarjalna pot Brittany Fousheé je zelo nepredvidljiva: ime si je ustvarila z zasanjanimi R & B-baladami (in s sodelovanjem s Stevom Lacyjem, ki na novi plošči podpisuje tudi zajeten del produkcije), nato je pred dvema letoma presenetila s ploščo softCORE, zbirko hrupnih pop-punkovskih poskočnic, zdaj pa z albumom Pointy Heights predstavlja še en radikalen slogovni preobrat, zasuk k precej zrelejšemu zvoku. Distorzijo je nadomestila z akustiko, naspidirane beate je močno upočasnila in jih obogatila z zasanjanimi diskoidnimi synthi, ploščo pa zaznamuje predvsem poklon jamajškim koreninam. Vrhunci albuma so prav trenutki, ko se pevka spogleduje z reggaejem, ker pa je te predstavila že kot napovedne single, celoten izdelek pusti nekoliko medel vtis.

Sara Davachi: The Head as Form’d in the Crier’s Choir

Nadčasovni glasbi svečenice kozmičnega dromljanja, v kateri se eruditsko stapljajo stoletne tradicije sakralnih orgelskih praks, minimalizma in klasike, na trenutke uspe upočasniti smrtonosni tok časa, ki nas požira kot podzemni tok Stiksa. Rdeča nit njene nove mojstrovine, ki raste iz Rilkejevih Sonetov Orfeju in Monteverdijevega Orfeja, je prav z reko povezni mitološki pevec. Razplastene elektroakustične kompozicije z raztegnjenimi, subtilno pritajenimi žalobnimi toni široke palete glasbil pričarajo presunljivo zvočno prispodobo Orfejevih lamentacij za ljubljeno Evridiko. Biser za potrpežljive poslušalce, ki lahko kot dobra sakralna umetnost odstre zaveso transcendence.

Nala Sinephro: Endlessness

Nestrpno smo čakali na drugi album londonske mojstrice zvočnega gnetenja Nale Sinephro. Potem ko je prvenec Space 1.8 leta 2021 žel hvalo, nagrade in posebne omembe z vseh strani, smo računali, da z nadaljevanjem ne bo odlašala. Pa je. Na njem ponovno velik delež nalog opravi sama, saj je poprijela za harfo, sintetizatorje (tudi modularne) in klavir, poleg tega je ploščo zmiksala in producirala, ne nazadnje tudi zaranžirala godala. Pri izvedbi pa so ji pomagali pomembni predstavniki novojazzovske scene londonskega juga. Endlessness je zračno, nevsiljivo in nežno, a kompleksno ambientalno poslušanje, je še ena zvočna perfekcija plodnega in zadržanega studijskega druženja. Vse je pod nadzorom (arpeggiatorja).

KNEECAP: Fine Art

Razvpiti irski hiphop trojec Kneecap, ki ponosno ustvarja v mešanici irščine in angleščine, se je iz majhnih belfastskih pubov tako rekoč čez noč povzpel na velike odre in postal svetovni popkulturni fenomen. K temu je največ pripomogel vesoljni uspeh celovečerne (napol) avtobiografske komične drame Kneecap, ki pove (le napol) resnično, s fikcijo močno začinjeno zgodbo o bendovih razburkanih začetkih, glasbeniki pa v njem odigrajo kar sami sebe.

Josef Škvorecky: Mirakel

Avtor resda piše o miraklu, ki ga je inscenirala partijska tajna policija – svetnik je po čudežu premaknil roko –, toda še večji mirakel je njegov istoimenski roman, ki je bil na Češkem ena najbolj branih knjig, čeprav je v knjigarnah sploh niso prodajali. Pisatelj, ki je konec šestdesetih let emigriral, ga je objavil leta 1972 v Kanadi na osrednjo temo praške pomladi ’68, a je bil v domovini prepovedan. Pretihotapljeni izvodi, ki so krožili iz rok v roke, so bili tako zdelani, da so jim rekli kar »solatna izdaja«.

Navid Kermani: Ob jarkih

Potopis, ki ga po naročilu nemške revije Spiegel napiše Navid Kermani (1967), nemški novinar iranskih korenin, o poti iz zahodne Nemčije v ravničarska prostranstva in čez, ima podnaslov »potovanje čez Vzhodno Evropo do Isfahana«. Začne v osrčju Nemčije, obišče sirske begunce in tiste, ki skrbijo za njihovo integracijo, tudi srečanje AfD, skrajne desničarske alternative, ki si po mnenju udeležencev mitinga edina upa postavljati prava vprašanja o sobivanju.

Boksar

Boksar, najnovejši film Mitje Okorna, ki je kariero začel v Sloveniji (Tu pa tam) ter jo nadaljeval na Poljskem (Pisma sv. Nikolaja, Planet samskih) in v Kanadi (Life in a Year), si domišlja, da je Pobesneli bik (Intermezzo iz Mascagnijeve opere Cavalleria rusticana zamenja instrumental iz rock balade Still Loving You), zato ne preseneča, da so borbe posnete tako naturalistično, da udarci včasih zabolijo.

Lars je LOL

Dvanajstletno Amando (Lilly Winger Schmidt) določijo za mentorico Larsa (Adrian Øverjordet Vestnes), učenca z Downovim sindromom, s katerim se sprijatelji (Harry Potter ruši vse meje in prepreke), a ga začne potem zaradi sovražnega okolja, prežganega s predsodki, posmehovanjem ter žaljenjem, trpinčenjem, izključevanjem, omalovaževanjem, diskriminiranjem in šikaniranjem šibkejših, še sama šikanirati, kar tale norveški otroški film prelevi v jasno in simpatično svarilo, da je inkubator sovražnega govora šola, da je sovražni govor nalezljiv (kot fašizem) in da je zdizajniran tako, da zlahka prevzame in zlomi odrasle, kaj šele otroke.

Ne govori zla

Ben (Scoot McNairy) in Louise (Mackenzie Davis) – ameriška zakonca, ki živita v Londonu – na potovanju po Italiji spoznata Paddyja (James McAvoy) in Ciaro (Aisling Franciosi), britansko-italijanski zakonski par, ki ju začne zapeljevati in mamiti v hitro prijateljstvo. Paddy kar prekipeva od družabnosti, ki je tako pasivno agresivna in vsiljiva, da vzbuja nelagodje, tem bolj, ker ju po vrnitvi domov povabi v svojo podeželsko kočo, kjer oba – obupanca (Ben je izgubil delo), ki se jima končno nekaj zgodi, končno ju nekdo nekam povabi – v nelagodju skoraj utoneta, saj Paddyjeva družabnost dobiva vse maničnejšo in toksičnejšo frizuro: pikantnih »izzivov« in »testov« mu ne zmanjka. Od hrane, ki je nočeta (vegetarijanki v usta rine meso!), do skokov v hladno vodo, krutosti do nemega sina in fafanja pod mizo – med večerjo. To je le intro. Ben in Louise bi morala zbežati, a ostaneta, vendar ne zaradi mamljivosti prijateljstva in družabnosti, temveč zaradi mamljivosti, magnetnosti, notranje hipnotičnosti, adiktivnosti samega nelagodja. Svoji pravici do nelagodja se ne odpovesta. To je itak vse, kar imata.

Stekleničarji

Ni enostavno, to življenje, bi lahko vzkliknili romski mladeniči, »flašaroši«, ki – kot pokaže srbski doku Stekleničarji – na kaotični, neurejeni, distopični deponiji v Vinči, predmestju Beograda, stahanovsko in ekspresno – učinkovito! storilno! – nabirajo plastenke in jih potem stiskajo v bale (ki gredo naprej v preprodajo), pri čemer morajo paziti, da jim jih ne speljejo tekmeci.

Gospodinjstvo za začetnike

Gospodinjstvo za začetnike nas takoj potegne med mladeniča in mladenki, ki v primestni skopski hiši ravno pojejo in plešejo in norijo, a nam ne pove, kdo je kdo in kdo je komu kaj, ampak nas prepusti fluidnosti, eksperimentalnosti in radikalnosti odnosov, tako da šele en passant ugotovimo, kdo so ljudje, ki živijo v tej hiši: tu so Dita (Anamaria Marinca), lezbična socialna delavka albanskega rodu, lastnica te hiše, njena partnerka Suada (Alina Serban), Romkinja z dvema hčerkama, najstniško Vaneso (Mia Mustafa) in petletno Mio (Dzada Selim), in Toni (Vladimir Tintor), lakonični gej srednjih let, ki je prek Grindrja spoznal Alija (Samson Selim), devetnajstletnega romskega geja, sicer Ditin stari prijatelj in formalno – ne pa tudi biološko – oče obeh Suadinih hčerk.