Erik Valenčič

  • Erik Valenčič

    23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Družba

    Koalicija sovraštva II

    Novejša zgodovina skrajne desnice v Sloveniji zajema zadnja štiri desetletja in ni brez anekdot. Najprej so po Ljubljani krožile skupine neonacistov, ki so sistematično pretepale pripadnike drugih subkultur in narodnosti. Samostojnost Slovenije so obritoglavci zaznamovali z vzklikanjem pred parlamentom: »Slovenijo Slovencem! Vsi tujci ven!« Oziroma: »Vsi čefurji ven!« Leta 2000 so si najbolj zagnani neonacisti na sveže pobrili glave, očedili zelene bomber jakne, zlikali oprijete kavbojke in si nabavili nove bele vezalke za črne bulerje, nakar so se z vlakom odpeljali v Berlin, da se predstavijo nemškim ’kameradom’. Ti so jih res pričakali na berlinski postaji, jih pretepli in poslali nazaj v Slovenijo, ekspresno in brez povratnice, tako rekoč. To niso bile edine batine tistega leta. Ko je februarja v avstrijsko vlado vstopila skrajno desna Svobodnjaška stranka Jörga Haiderja, je na Prešernovem trgu v Ljubljani približno dva tisoč ljudi demonstriralo proti njeni ksenofobni politiki, usmerjeni tudi proti koroškim Slovencem. Neonacisti so se pojavili na Tromostovju in provocirali. Protestniki, ogorčeni nad izzivanjem narodnoizdajalske drhali, so jih pretepli. Obritoglavci so pobegnili in za seboj pustili ranjenega soborca, o katerem je novinar Mladine Jure Aleksić takrat zapisal: »Pozneje se je izkazalo, da ga v navzkrižju s prvotno teorijo žal vendarle ni zbil avtobus, temveč so mu rebra temeljito prešteli pankerji, tako da se bo najverjetneje izvlekel s kakšnim pretresom možganov, kar se praktično sploh ne bi smelo poznati.« Več

  • Erik Valenčič

    23. 7. 2021  |  Politika

    The coalition of hate

    Recent history of the far right in Slovenia extends over the last four decades and is not without anecdotes. In 1980s, groups of Neo-Nazis circulated around Ljubljana, systematically beating up members of other subcultures and nationalities. Skinheads marked the independence of Slovenia in 1991 in front of the parliament, shouting: “Slovenia to Slovenians! All foreigners out!” Or, more specifically: “All čefurs out!” (Čefur is a pejorative expression denoting the inhabitants of Slovenia who are of Serbian/Bosnian/Croatian ethnic origin or have come to Slovenia from other parts of ex-Yugoslavia.) In 2000, the most enthusiastic Neo-Nazis shaved their heads, dusted off their green bomber jackets, ironed tight jeans and bought new white laces for their black army boots. They then took the train to Berlin to introduce themselves to German ‘comrades’, who did in fact wait for them at the Berlin station. They beat them up and sent them back to Slovenia – flying, so to speak. These were not the only beatings Slovenian Neo-Nazis suffered that year. When the far-right Freedom Party of Austria (FPÖ) with (its then leader) Jörg Haider joined the Austrian government in February, about 2 000 people protested in Prešeren Square in the center of Ljubljana against FPÖ's xenophobic policies, which were also directed against Carinthian Slovenians living in Austria as an ethnic minority. Neo-Nazis appeared nearby with provocations. Protesters, outraged by the treacherous mob, beat them up. The skinheads fled and left behind a wounded comrade. Mladina’s journalist Jure Aleksić wrote about the incident at the time: “He most likely suffered a concussion, which in his case should have been fairly unnoticeable." Več

  • Erik Valenčič

    20. 8. 2021  |  Mladina 33  |  Politika

    Kapitulacija ameriške utvare

    Abdul Salam Zajif se je rodil leta 1967 v južni afganistanski provinci Kandahar. Ko se je decembra 1979 začela sovjetska invazija na državo, je njegova družina pobegnila v sosednji Pakistan; tam so začela vznikati številna begunska taborišča in marsikatero od njih obstaja še dandanes. Mladi Zajif se je leta 1983 pridružil mudžahidom, borcem proti sovjetski zasedbi, ki so jih zahodne sile na čelu z ZDA razglasile za borce za svobodo in jim pošiljale denar, dobavljale orožje in vojaško opremo ter jim zagotavljale logistično podporo in vojaško usposabljanje. Zajif se je izkazal za enega sposobnejših in bojevitejših poveljnikov mudžahidov v tej dolgoletni in krvavi vojni, v kateri je bilo ubitih okoli 15 tisoč sovjetskih vojakov in več kot milijon Afganistancev. Več

  • Erik Valenčič

    9. 4. 2021  |  Mladina 14  |  Politika

    »Dobrodošel! Ampak naj te nihče ne vidi.«

    Zanimivo je, kako se stvari včasih ponavljajo. Ko sem septembra 2009 prvič pripotoval v Libijo, sem za štiri dni zamudil praznovanje 40-letnice vladavine tedanjega diktatorja Moamerja Gadafija. Okrogli jubilej je zaznamovala skrbno zrežirana proslava na Zelenem trgu v središču Tripolija. Enaindvajsetega februarja letos sem se po dolgem času vrnil in tokrat za štiri dni zamudil deseto obletnico začetka libijske revolucije, ki je strmoglavila Gadafijev režim, to pa je privedlo do dolgotrajne vojne. Slovesnost je potekala na istem kraju, le da se ta danes imenuje Trg mučenikov. Zamudi nista bili posledica golega naključja, povezanega z nepoznavanjem razmer v Libiji, temveč večnega natezanja s tamkajšnjimi oblastmi, ki človeka silijo v poglobljeno laganje, zakaj sploh hoče obiskati državo. Novinarji smo bili tam vselej nezaželeni gostje. Glede tega se Libija ni bistveno spremenila, in kolikor se je, se je na slabše. Več

  • Erik Valenčič

    19. 2. 2021  |  Mladina 7  |  Svet

    Pacifik v plamenih

    Predstavljajte si scenarij: svet zakoraka v novo stoletje. Že vrsto let ni bilo pogubne vojne med glavnimi silami, vendar ni veliko razlogov za optimizem. Na obzorju se izrisuje nov veliki konflikt. Vodilna velesila izgublja svoj primat v svetu, njena največja tekmica jo dosega in jo bo kmalu prekašala na gospodarskem, trgovinskem, tehnološkem in vojaškem področju. Čeprav nobena od njiju tega ne govori na glas, se obe pripravljata na vojno. Druga drugo namreč vidita kot grožnjo, vendar ne silita v direkten vojaški spopad. A vse, kar je tu potrebno, je iskra, ki zaneti požar. Niz prenagljenih in nespametnih odločitev vplete obe državi ter njune zaveznice v spopad na mednarodni ravni, ki se izkaže za pogubnega za ves svet. Če vam je ta scenarij znan, je tako bržkone zato, ker se je to že zgodilo. Več

  • Erik Valenčič

    30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Politika

    Vojne so odporne proti koronavirusu

    Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je 24. marca, skoraj štirinajst dni po tem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo koronavirusne bolezni, vse vpletene akterje mednarodne skupnosti pozval k takojšnji ustavitvi vojn in drugih oblik sovražnosti. Njegovo trkanje na globalno človeško vest je, žalibog, imelo približno toliko učinka kot papeževe molitve za mir na Bližnjem vzhodu. Po navedbah norveške človekoljubne organizacije Norwegian Refugee Council je samo v naslednjih dveh mesecih, torej med prvim valom pandemije, moralo zaradi spopadov zapustiti domove vsaj 661 tisoč ljudi v 19 državah po vsem svetu. Večina teh, 482 tisoč, jih je bilo pahnjenih v begunstvo zaradi spopadov, ki so redko deležni medijske pozornosti. V Severnem in Južnem Kivuju ter Ituriju, treh provincah na vzhodu Demokratične republike Kongo, že vrsto let potekajo spopadi med številnimi uporniškimi paramilicami in vladno vojsko za nadzor nad območji, bogatimi z rudami, zaradi vse slabših življenjskih razmer pa je izbruhnila tudi lokalna vojna med etničnima skupinama Hema (živinorejci) in Lendu (poljedelci). Svetovni program za hrano je avgusta opozoril, da je ta prepletajoča se grozljivka, ki ji ni videti konca, samo v prvih šestih mesecih tega leta ustvarila okoli milijon novih beguncev. Uničenih ali izropanih je bilo tudi na ducate bolnišnic; ljudje pa niso izpostavljeni le pandemiji koronavirusne bolezni, ki ni zaobšla teh krajev, ampak tudi malariji in občasnim pojavitvam ebole. Več

  • Erik Valenčič

    30. 10. 2020  |  Mladina 44  |  Politika

    »Živimo v dobi novih avtokratov«

    Richard Falk je eden od vodilnih svetovnih poznavalcev mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. Diplomiral je na Univerzi Yale, doktoriral na Harvardovi univerzi in nato štiri desetletja poučeval na Univerzi Princeton. Njegovo akademsko kariero so že na samem začetku zaznamovali boj za pravice ameriških črncev, vietnamska vojna in drugi ameriški vojaški posegi po svetu, zaradi katerih je postal odločen in spoštovan zagovornik človekovih pravic in miru. Je avtor številnih knjig o geopolitiki z vidika mednarodnega prava. Več

  • Erik Valenčič  |  foto: Borut Krajnc

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Družba

    »Imate svobodo, naredimo kaj! Kaj sploh čakate? Samo ljudje lahko zagotovimo spremembe na bolje. Mi v Iranu vidimo vašo svobodo, mi, ki smo bili mučeni, zaprti in pobiti, ampak se vsemu trpljenju navkljub nismo nikoli vdali. Nikoli. Tudi vi se ne smete.«

    Večkrat je bila aretirana in štirikrat je prestajala zaporno kazen. V Iranu to pomeni biti izpostavljen psihičnemu in fizičnemu mučenju. Nazadnje je bila septembra 2010 obsojena na 74 udarcev z bičem in šestletno zaporno kazen, ki je bila po pritožbi zmanjšana na štiriletno. V zloglasnem teheranskem zaporu Evin je potem preživela eno leto in bila leta 2013 izpuščena. Njeni zločini? Precej hudi: vodenje vojne proti bogu, širjenje propagande proti ureditvi in konspirativno načrtovanje zločinskega napada na nacionalno varnost. V bistvu je imela srečo, da je niso usmrtili. K temu so bržkone pripomogla mednarodna prizadevanja in podpora, ki so ji jo izrekle številne novinarske, pisateljske in človekoljubne organizacije, med njimi Novinarji brez meja, PEN International, Amnesty International, Human Rights Watch, American Islamic Congress in druge. Več

  • Erik Valenčič

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Politika

    Geopolitika Sredozemlja

    Sredozemlje je veliko več kot zgolj zemljepisni pojem; zdi se, da ima že sama beseda svojo melodijo, vonj in značaj. Začimbe in kulinarika, umirjen način življenja, antična mesta in bogata kulturna dediščina, narava in letovišča, romantika in temperament. Vse to je Sredozemlje. Njegovo podobo je v sodobnem času negovalo nešteto medijskih objav, knjig in filmov. Več

  • Erik Valenčič

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Politika

    Varčevalni ukrepi ubijajo

    Leto 2019 se bo v zgodovino Združenega kraljestva zapisalo kot eno najpogubnejših – vsaj v njegovo sodobno zgodovino. Po treh letih dezorientiranega natezanja z Evropsko unijo glede brexita se je julija poslovila splošno zasmehovana premierka Theresa May, a nadomestil jo je Boris Johnson, sam po sebi karikatura pompoznega demagoga. Johnson je dokaz, da v zahodni družbi populisti ne potrebujejo več niti karizme, da bi bili uspešni. Zadnji dan predvolilne kampanje se je pred novinarji zatekel v hladilnico neke mlekarne v angleškem kraju Pudsey. Kljub temu in neštetim drugim ’spodrsljajem’ je svoji konservativni stranki priboril »zgodovinsko večino« v novem parlamentu. Več

  • Erik Valenčič  |  foto: Borut Krajnc

    20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Družba

    Dr. Babafemi Badejo, politolog: »Evropa že predolgo nateguje Afriko«

    V javnih in političnih razpravah o množičnih migracijah oziroma tokovih beguncev, ki se stekajo v Evropo iz Afrike, prevladuje strogo evrocentrični pogled. Zdi se, da se večinska evropska javnost začne zavedati svetovnih problemov šele, ko se ti pojavijo na mejah celine. Toda krizna žarišča niso Lampedusa, posamična sredozemska pristanišča ali obskurni mejni prehod Jelšane. Izvori različnih kriz, ki silijo milijone ljudi v migracije, so veliko južneje od Evrope. Razumevanje teh izvorov je nujno, če se hočemo v prihodnosti uspešno lotiti reševanja izzivov, ki povezujejo usodo Afrike in Evrope, je prepričan dr. Babafemi Badejo, nigerijski akademik in raziskovalec, ki je poučeval na Univerzi v Lagosu in ameriški Kalifornijski univerzi. Dobri dve desetletji je bil visoki predstavnik Združenih narodov na misijah v Somaliji, Sudanu, Liberiji in Gvineji Bissau in do nedavnega tudi vodilni svetovalec Humanitarne agencije Afriške unije. Zdaj živi v Lagosu in dela za mednarodno svetovalno podjetje Yintab Strategy Consults. Več

  • Erik Valenčič

    21. 9. 2018  |  Mladina 38  |  Politika

    V vrtincu norosti

    V svetu potekata procesa, ki bosta močno zaznamovala 21. stoletje. Širijo se območja brezvladja, ki dolgoročno uničujejo celotne države in regije. Po navedbah Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) je bilo zaradi vojn, nasilja in preganjanja lani razseljenih 16,2 milijona ljudi, zaradi česar je število beguncev po svetu naraslo že peto leto zapored, in sicer na 68,5 milijona. Predstava, da je večina razseljenih ljudi nastanjena v razvitih državah, je napačna, opozarja UNHCR: »Podatki kažejo, da je res ravno nasprotno – kar 85 odstotkov beguncev je v državah v razvoju; številne od njih so brezupno revne in prejemajo le malo pomoči za oskrbovanje teh ljudi.« Revščina ogroža tudi prihodnost stabilnejših držav. Za primer, Brazilski forum za javno varnost, neodvisni inštitut, ki objavlja statistične podatke o kriminalu, je nedavno razkril, da je bilo v Braziliji lani umorjenih 63.880 ljudi, kar presega skupno število ubitih v medijsko pogosteje omenjanih Venezueli in Mehiki. Vse večjo grožnjo svetovnemu miru pa pomenijo tudi podnebne spremembe, ki jih v Pentagonu imenujejo »množitelj groženj«, saj občutno prispevajo k stopnjevanju družbenih napetosti in vojn ter zagotavljajo nadaljnjo širitev območij brezvladja. Več

  • Erik Valenčič

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Politika

    Triumf blaznosti

    Bilo je januarja 2016, nekaj deset kilometrov severozahodno od Erbila, glavnega mesta iraškega Kurdistana. S prijateljem Hogerjem, sicer majorjem v pešmergi, kot se imenuje kurdska vojska v Iraku, sva se vozila skozi uničene kraje in vasi, ki so jih Kurdi ob velikih žrtvah iztrgali iz krempljev Islamske države. Spomin na avgust 2014, ko so islamisti resno ogrozili dvomilijonski Erbil, je bil še vedno zelo živ. Šele zračno posredovanje koalicijskih, v glavnem ameriških zračnih sil je takrat razmerje moči prevesilo na kurdsko stran in Kurdi so – najprej v Iraku, nato pa še v Siriji – krenili v odločne protiofenzive, s katerimi so uspeli zlomiti Islamsko državo, ki je predstavljala dolgoročno grožnjo praktično vsemu svetu. Leta 2016 je med Kurdi prevladoval plahi optimizem; verjeli so, da bo mednarodna skupnost nagradila njihovo žrtvovanje in jih zaščitila, če že ne zaradi hvaležnosti pa vsaj zaradi logičnih geopolitičnih interesov. »Toda bojim se, da bomo spet izdani,« je komentiral Hoger. »Da nas bodo veliki in močni spet pustili na cedilu. Imamo pregovor, ki pravi: ’Ni pravega prijatelja razen gore.’« Več

  • Erik Valenčič

    22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Politika

    Labirint brez izhoda

    Združene države Amerike se na migrantsko krizo na svoji južni meji ne odzivajo bistveno drugače od drugih razvitih držav. Nasilno se ograjujejo od težav, ki so jim deloma tudi same botrovale. Ošabni rasizem predsednika Donalda Trumpa to kvečjemu poudarja. A Trump ni ne prvi ne zadnji predsednik, ki je oziroma bo imel opraviti z množičnimi migracijami, in sedanje razmere niso najhujše doslej, čeprav je razglasil izredne razmere. Svojevrstno humanitarno krizo je Amerika doživljala leta 2014, ko je v državo poleg drugih migrantov vstopilo še 67.339 otrok brez spremstva. Barack Obama je zahteval »enoten in usklajen odziv zveznih oblasti«. Otroke so zaprli v kakih 150 centrov in vojaških oporišč in tako kot danes so tudi takrat marsikje spali na betonskih tleh, stisnjeni drug ob drugega. Oči zgrožene ali pač ogrožene nacije ostajajo uprte v južno mejo. Prvi govorijo o humanitarni stiski, drugi o grožnji nacionalni varnosti. Oboji so v glavnem kratkovidni. Žarišče te človeške katastrofe ni mehiško-ameriška meja, temveč celotna Srednja Amerika, z Mehiko vred. Ljudje, ki ZDA prosijo za azil, bežijo pred nasiljem, ki je primerljivo z vojnami. Korenine tega zla so zelo globoke. Več

  • Erik Valenčič

    25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Politika

    Tudi evropsko-ruski trilerji niso slabi

    »Zveni kot fikcija, vendar je res. FBI je sprožil preiskavo, ali ameriški predsednik dejansko dela za Rusijo,« se je glasil eden od zapisov na družbenem omrežju Twitter, potem ko je New York Times razkril, da je bil ameriški Zvezni preiskovalni urad maja 2017 že toliko zaskrbljen zaradi ravnanj Donalda Trumpa, da je začel preiskovati, ali Trump služi ruskim interesom in ali pomeni grožnjo nacionalni varnosti. Toda roko na srce, tudi to razkritje je bilo komaj kaj več kot zgolj še eno poglavje v dolgotrajni zgodbi o povezavah med Trumpovim krogom in režimom Vladimirja Putina. Več

  • Erik Valenčič

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Družba

    Farsična revolucija na smetišču sveta

    Podatki so zares skrb zbujajoči, če ne že kar depresivni. Ameriški znanstveniki in raziskovalci z univerz v Georgii in Santa Barbari ter z inštituta Sea Education Association so v lani objavljeni študiji predstavili ugotovitve, da je človeštvo od začetka petdesetih let prejšnjega stoletja do leta 2015 ustvarilo 8,3 milijarde ton plastike. Ker je ta količina nepredstavljiva, bo zadostovalo, če zapišemo, da je to dovolj plastike, da bi iz nje ’izdelali’ dodatno celino. Nekaj podobnega pravzaprav že obstaja. Imenuje se Velika pacifiška zaplata odpadkov. Gre za ogromen pas v glavnem plastičnih smeti, ki plavajo na morski gladini in tik pod njo med Kalifornijo in Havaji. Okoljevarstveniki vedo zanj že tri desetletja, a šele marca letos so na podlagi novih opazovanj in meritev ugotovili, da je dvakrat večji (presega dvakratno velikost Francije) in da je v njem 16-krat več smeti (79 tisoč ton), kot pa so mislili doslej. Od 8,3 milijarde ton plastičnih izdelkov smo jih 6,3 milijarde že odrabili. Od tega smo jih devet odstotkov reciklirali, 12 odstotkov sežgali, preostalih 79 odstotkov pa jih je končalo na odlagališčih oziroma v naravnem okolju. Podatek, ki zbuja še največ skrbi, je, da smo polovico plastike od leta 1950 do danes proizvedli v zadnjem desetletju in pol. Marsikdo bi odgovornost za to takoj pripisal velesilam v razvoju na čelu s Kitajsko, vendar stvari niso tako preproste. Kitajska je šele leta 2010 prehitela Evropo in postala vodilna proizvajalka plastike, čemur ni botrovala tako zelo opevana evropska zavest o varovanju okolja, temveč gospodarska recesija. Poročilo združenja evropskih proizvajalcev PlasticsEurope iz leta 2011 navaja: »Evropska unija je bila vedno pomemben neto izvoznik plastike in plastičnih izdelkov. Njena trgovinska bilanca se je med letoma 2000 in 2010 povečala za več kot sto odstotkov in leta 2010 je ustvarila 15,7 milijarde evrov trgovinskega presežka. Kljub zmanjševanju števila delovnih mest in izgubi vodstvenega položaja [v svetu] evropska industrija plastike ključno prispeva k trgovinskemu presežku EU.« Povedano drugače: ključno prispeva k onesnaženju planeta. Več

  • Erik Valenčič  |  foto: Uroš Abram

    20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Portret

    Matjaž Javšnik, igralec in organizator filmskih festivalov

    Iz njega pravzaprav ne bi smelo biti nič. Že to, da je sploh tako živ(ahen), je mali čudež zase. Precejšen del zgodnjega otroštva je namreč preležal v postelji, ohromljen od bolezni. Napadi astme so bili včasih tako hudi, da so »zdravniki nekajkrat svetovali moji mami, naj moli«. Več

  • Erik Valenčič

    11. 5. 2018  |  Mladina 19  |  Kultura

    Za razum in človečnost

    »Bodeča žica, ki sredi miru, NE vojne, spet reže in deli Istro, je za nas poziv k zgodovinski čuječnosti. Gre za napad na temelje evropske demokracije, utemeljene v francoski revoluciji: enakost, bratstvo, svoboda. V Istri so se te vrednote kovale skozi stoletno convivenzo-sožitje in antifašistično fratellanzo-bratstvo. Forum Tomizza širi in sporoča misel in vizijo pisatelja Fulvia Tomizze o tem, da nam je sodelovanje in sobivanje dano in usojeno. Brez večetnične, večkulturne troedinosti slovenskega, hrvaškega in italijanskega naroda – Istre ni. Dvigamo glas proti barbarskemu posegu, ki istrski vrt različnosti spreminja v koncentracijsko taborišče.« S temi besedami je dolgoletna humanitarna in kulturna aktivistka iz Kopra Irena Urbič nagovorila množico Slovencev, Italijanov in Hrvatov, ki so se decembra 2015 zbrali na protestu proti nerazumni vladni odločitvi o namestitvi žice z rezili na slovenski meji v Istri. Izjavo je podpisal Forum Tomizza Koper Trst Umag. Več

  • Erik Valenčič

    23. 3. 2018  |  Mladina 12  |  Politika

    Zavezništvo s hudičem

    V Evropski uniji si ni več moč predstavljati volitev brez protibegunske (oziroma protimigrantske) retorike, ki je skupni politični prostor okužila z rasizmom in marsikje celo z nacifašizmom. Pred stotimi leti je bilo glavno gorivo evropske skrajne desnice antisemitizem, danes je to islamofobija. Prihod več kot milijona pribežnikov pozimi 2015 je dal zagon desničarskim populistom, ki so že ustaljeno sovraštvo do muslimanov nadgradili s sistematično histerijo. Ta še vedno traja. Skrajno desne stranke prepričujejo javnost, da želijo Arabci oziroma muslimani zasesti Evropo in da begunci z Bližnjega vzhoda s seboj prinašajo terorizem in islamizacijo. Več

  • Erik Valenčič

    12. 1. 2018  |  Mladina 2  |  Politika

    Pesek, pepel, kri. Beg.

    Pet humanitarnih agencij Združenih narodov je v skupnem septembrskem poročilu o stanju prehranske negotovosti v svetu opozorilo, da se število kronično podhranjenih ljudi spet povečuje – prvič v tem stoletju pravzaprav. Ugotovitev je hud udarec za mednarodno skupnost, ki je pod pokroviteljstvom Generalne skupščine OZN septembra 2015 sprejela sveženj 17 Ciljev za trajnostni razvoj, med katerimi se drugi nanaša na »odpravo lakote in zagotovitev prehranske varnosti do leta 2030«. Zelo težko si je predstavljati, kako naj bi Združenim narodom uspelo doseči tako velikopotezen cilj, toda dejstvo je, da se je število lačnih oziroma podhranjenih med letoma 2000 in 2015 res postopoma zmanjševalo. A »zaradi širitve vojaških spopadov in vse hujših vplivov podnebnih sprememb« je bilo leta 2016 kronično podhranjenih 815 milijonov ljudi, kar je 38 milijonov več kot leto prej. »To je sprožilo alarm, ki ga ne moremo prezreti,« piše v predgovoru poročila. »Ne bo nam uspelo odpraviti lakote in različnih oblik podhranjenosti, razen če se ne bomo postavili po robu vsem dejavnikom, ki spodkopavajo prehransko varnost. Vzpostavitev mirnih in vključujočih družb je nujna za dosego tega cilja.« Več

  • Erik Valenčič  |  foto: Uroš Abram

    5. 1. 2018  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Portret

    Hupa Brajdič, umetniški kolektiv

    Hupa Brajdič ni oseba. Je entiteta, ki se v trenutkih ustvarjalnega zanosa naseljuje v približno 20 posameznikih, skupini prijateljev z umetniškimi ambicijami. Pa vendar njeno ime zveni kot duh lepe Ciganke, ki se je sukal že marsikje: s kamero je odkrival intimo v zaporih, na grškem Lezbosu je pozdravljal migrante, opazoval je razmere v saharskih begunskih taboriščih. Na odru se je spraševal, kdo je ukradel Luno in kdo je Gaji poslal telegram. Ozvočil je ljubljanske ulice, kjer je, preoblečen v čarovnice, turiste vabil tudi na zabavo sredi belega dne. Hupa Brajdič srce preizkuša kot zvočni inštrument in pod svojo streho najraje gosti glasbenike. Več

  • Erik Valenčič

    8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Svet

    Kraljestvo črnega zlata in črnih zastav

    Britanski zgodovinar Robert Lacey je v knjigi Inside the Kingdom napisal verjetno najboljši uvod v analizo Savdske Arabije: »Teoretično Savdske Arabije ne bi smelo biti – njeno preživetje se upira zakonom logike in zgodovine. Poglejte njene vladarje, oblečene v smešne obleke, možje bolj zaupajo bogu kot ljudem in svojo naftno državo upravljajo na načine, kakršne je večina sveta z olajšanjem opustila.« Lacey ni rasist, kar bi bilo mogoče sklepati iz besed »oblečene v smešne obleke«; iz knjige je razvidno, da se je med 18-mesečnim bivanjem v Džedi precej navezal na kraljevino. Več

  • Erik Valenčič  |  foto: Miha Mohorič

    4. 8. 2017  |  Mladina 31  |  Politika

    Zbogom, orožje?

    Od Erbila, moderne prestolnice iraškega Kurdistana, do razdejanega Mosula je približno 90 kilometrov. Cesta je razmeroma dobra – nobena vojska je ni uničila, saj nobeni to ne bi koristilo –, a kljub temu vožnja praviloma traja več ur in človek nima stoodstotnega zagotovila, da bo prispel na cilj. Tako je zaradi številnih nadzornih točk, ki so jih postavili pripadniki vojaških sil in najrazličnejših paravojaških enot. Nad njihovimi glavami, ki se v tem času kuhajo pri stalni temperaturi 50 stopinj Celzija, plapolajo zastave različnih barv in z različnimi simboli, od kurdskega orla do kalifa Alija, ki ga častijo šiiti. Nobenega ponosa ni v tem plapolanju, prej se zdi, da se zgolj ogibajo peklensko vročim sunkom vetra. Več

  • Erik Valenčič  |  foto: Uroš Abram

    21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Portret

    Miha Mohorič, filmski ustvarjalec

    Poenostavljeno povedano je pripadnik ljudstva, ki ni zamejeno z nacionalnostjo, raso, religijo ali specifično ideologijo. To ni nikakršna skupnost, prej je to razpršena množica nomadov, svetovnih potepuhov, izučenih v različnih obrteh. To ljudstvo ne sprejme nikogar, vendar je odprto za vse. Zgolj od vsakega posameznika je odvisno, ali želi biti njegov član. V angleškem jeziku se njegovim pripadnikom pavšalno reče freelancers, po naše svobodnjaki oziroma svobodne duše. Velikokrat se jih drži stigma zanesenjakov, ki bežijo od stabilnega življenja, vendar ti ljudje zelo dobro razumejo sporočilo ameriške anarhistke Emme Goldman: »Ljudje imajo samo toliko svobode, kolikor imajo pameti, da si jo želijo, in poguma, da si jo vzamejo.« Mohorič sodi med tiste, ki so našli pot ven iz mišjega labirinta, ki je pravzaprav naša družba z vsemi svojimi zidovi, ovirami in bedno majhnimi nagradami. Več

  • Erik Valenčič

    22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Svet

    Lahko noč, Turčija, in čim manj nočnih mor

    Samo še fanfare mu manjkajo, da bi bili njegova aroganca in pompoznost dovršeno usklajeni, uglašeni in sploh popolni. Kako močan se te dni zdi sam sebi Tayyip Recep Erdogan, ko o tistih, ki jih je obtožil, da so vodje pučistov, razglaša: »Ljudje menijo, da je treba te teroriste ubiti. Zakaj bi jih leta in leta držal in hranil v zaporu?« V zrcalni podobi se najbrž vidi kot oče nacije in angel varuh, ko kriči v mikrofon: »Če zahtevate smrtno kazen, vam bo vaša vlada ugodila!« In kako nepremagljivega se mora počutiti, ko obkrožen z množico vedno glasnejših islamističnih fanatikov pred mošejami naznanja: »Ne bomo zapustili javnih trgov. To ni dogodek, ki bi trajal samo dvanajst ur!« Več

  • Erik Valenčič

    15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Svet

    Mohamed Ilyas, raziskovalec terorizma

    Mohamed Ilyas, Britanec pakistanskega rodu, je raziskovalec na oddelku za sociologijo, družbeno politiko in kriminologijo na Univerzi v Liverpoolu. Natanko deset let po najhujšem terorističnem napadu na ZDA je doktoriral na londonski univerzi Goldsmiths z disertacijo na temo džihada, islamske svete vojne, proti Zahodu. Velja za enega uglednejših britanskih raziskovalcev na področju globalnega terorizma, islamizma in zločinov iz sovraštva. Kmalu zatem, ko se je pred enajstimi leti, po bombnem napadu v Londonu, odločil preučevati islamski ekstremizem, je ugotovil, da preučevanje enega ne gre brez razumevanja drugega. Ekstremizmi hranijo ekstremizme, slednji spet hranijo prve … in tako po spirali navzdol. Več

  • Erik Valenčič

    12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Politika

    Glava v pesku

    Kurdi veljajo za ene najboljših borcev na Bližnjem vzhodu. To sem spoznal tudi sam decembra 2014, ko sem se vozil v dolgi koloni vojaških vozil in tovornjakov s človekoljubno pomočjo, namenjenih na goro Sindžar na skrajnem severovzhodu Iraka. Takrat je pešmerga, kurdska vojska, izvedla silovito ofenzivo na ozemlje samooklicane Islamske države in v nekaj dneh ji je uspelo prebiti obroč islamistov okoli gore, na kateri je stradalo več tisoč pripadnikov verske manjšine jezidov, ki so preživeli srhljive pokole. Če jim ne bi priskočile na pomoč najprej kurdske Ljudske obrambne enote (YPG) iz Sirije in nato še pešmerga, bi bil genocid popoln. V obeh državah so se Kurdi, sicer sunitski muslimani, izkazali za zaščitnike manjšin. To je eden od razlogov, zakaj jim zahodne države pomagajo z oborožitvijo in usposabljanjem. In Kurdi oboje res potrebujejo. Pri ofenzivi na Sindžar so bili bistveno slabše oboroženi kot islamisti, premoč v boju so jim zagotovile šele ameriške zračne sile. Več

  • Erik Valenčič

    29. 1. 2016  |  Mladina 4  |  Svet

    Odkrižani

    Asirske kristjane sem prvič srečal v Ankavi na severu Iraka decembra 2006; takrat sva s fotografom Matejem Leskovškom za Mladino poročala o razmerah v iraškem Kurdistanu. Za pomoč pri opravljanju dela sva najela lokalnega »fikserja«, to je prevajalca in vodnika. Njegovo ime mi je že davno ušlo iz spomina, ne bom pa pozabil pogovora ob prvem srečanju. »Ne, nisem Kurd, Asirec sem,« je dejal. Bil sem prepričan, da sem narobe slišal. »Aha, iz Sirije si?« sem vprašal in potihoma negodoval, kaj, za vraga, mi bo fikser iz Sirije v Iraku. Nasmehnil se je in me vljudno popravil: »Ne, ne, prijatelj moj. Od tu sem, ampak moji ljudje so Asirci.« Vrglo bi me na rit, če ne bi že sedel. »Čakaj malo … Asirci? Iz tistih časov kot … Feničani in Sumerci?« Pokimal je in potrpežljivo čakal na nove izbruhe neznanja. »Vau,« sem se lovil. »O vas sem se učil v osnovni šoli. Pa … čestitam, da ste preživeli do zdaj, mislim, glede na vse skupaj.« V njegovih očeh se je prikazala žalost, ki je takrat še nisem dobro razumel. Rekel je: »Da. Ampak ne vem, koliko časa bomo še obstali tukaj.« Več

  • Erik Valenčič

    20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Politika

    Med dvema ognjema

    Stara celina vse bolj občuti posledice vojn, ki so jih vodilne evropske sile pomagale začeti na Bližnjem vzhodu oziroma so jih začele v severni Afriki. Te se kažejo v več oblikah, med drugim v nepreglednih begunskih tokovih, v radikalizaciji pripadnikov evropskih muslimanskih manjšin in v zvezi s tem v krepitvi evropske skrajne desnice in v vse glasnejših pozivih k militarizaciji družbe. Reke krvi, ki jih je zahodna javnost zadnja leta z vse manjšim zanimanjem spremljala prek televizijskih zaslonov, so začele teči tudi v Evropi. In resna je grožnja, da bodo v prihodnjih letih narasle. Če bodo, bodo s seboj odplaknile osnovne človeške vrednote, kot so strpnost, odprtost, solidarnost in večkulturnost. Z njimi bo poniknilo tudi naše razumevanje svobodne družbe. To je resda zelo črn scenarij, vendar so razlogi za pesimizem konkretni. Več

  • Erik Valenčič

    30. 10. 2015  |  Mladina 44  |  Politika

    Pričevanja beguncev

    Vse, kar vidimo, so nepregledne množice ljudi. Kolone tisočih tu, polni zbirni centri tam. In zgodbe posameznikov? O njih voditelji in množični mediji ne govorijo. Številni begunci nam poskušajo povedati, kaj se je zgodilo njihovim družinam in domovom, vendar nimajo glasu in pogosto tudi nikogar, ki bi jih poslušal. Več