Država je lahko dober lastnik

V slovenskih družbah, ki so v delni ali večinski lasti države, je zaposlenih okrog 75 tisoč ljudi; prihodki teh družb predstavljajo okrog 14 odstotkov vseh prihodkov gospodarskih družb v Sloveniji, knjigovodska vrednost državnih deležev je okrog 10 milijard evrov. Večino državnega premoženja upravlja Slovenski državni holding (SDH).

Težave z realnostjo

Sprejeti javnofinančni dokumenti, od državnega proračuna do finančnega načrta pokojninske blagajne, so nerealni – to potrjujejo ekonomisti, temu pritrjujejo na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) in na to že dalj časa opozarja fiskalni svet. Ključno vprašanje je, kolikšna je dodatna »luknja« v javnih financah, to je luknja, ki jo je ob slabšanju gospodarskih napovedi in večanju zunanjih negotovosti s svojimi ukrepi povzročila predvsem vlada. Sanacija te luknje, katere izračun vlada pred volitvami celo blokira in skriva, utegne pomembno vplivati na prihodnje prednostne naloge, zlasti po ponovni vzpostavitvi fiskalnih pravil.

Globoka država

Prejšnjo soboto je RTV Slovenija nameravala predvajati dokumentarni film Vzporedni mehanizem globoke države, posnet po istoimenski knjigi Rada Pezdirja. Ta je bil strokovni sodelavec dveh parlamentarnih komisij, ki sta se ukvarjali z zadevo Iran, in je po Erarjevih podatkih med mandatom te vlade od državnega zbora prejel več kot 100 tisoč evrov.

Državno odvetništvo se zaveda, da (po nareku vlade) ravna protizakonito

Državno odvetništvo javno še ni komentiralo vlaganja tožb zoper protivladnega protestnika Jašo Jenulla. Je pa bilo kljub temu razvidno, da se s tem ne strinja in da ima o zakonitosti in ustavnosti takšnega početja resne pomisleke. Zdaj je generalni državni odvetnik Jurij Groznik posredno, a javno in nedvoumno priznal, da je vlada državne odvetnike proti njihovi volji prisilila v vložitev teh tožb.

Po Aleksandri Pivec padel še Jože Podgoršek 

»Odstopam izključno zaradi prepozno plačanega računa in s tem sprejemam odgovornost za to ravnanje,« je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v sredo dopoldne povedal na profilu stranke Nova Slovenija (NSi) na Facebooku in odstopil. Predsednik NSi Matej Tonin je dodal, da Podgoršek s tem »kaže politično kulturo, ki jo Nova Slovenija želi gojiti ne le v besedah, ampak v dejanjih«.

Vlado Miheljak

22. 4. 2022  |  Mladina 16  |  Dva leva

Brez golobčkov ni Benetk*

Z oguljeno frazo se rado reče, da imajo volivci na koncu vedno prav. Kar je sicer res. Treba pa je pripomniti, da to pravilo velja tudi, ko nimajo prav. In to dejstvo je smiselno sprejeti brez prevelikih prepirov z volivci.

Pravica do rasizma

Navkljub napovedim, da bo skrajnodesničarska danska stranka izpeljala gostovanje po južni Švedski, kjer bo njen vodja nagovarjal volivce in zažigal Koran, se je vodja stranke Rasmus Paludan pojavil samo v Rynkebyju na obrobju Stockholma in na parkirišču v predmestju Malmöja. Kljub vsemu je dosegel, da je Švedska doživela nasilne demonstracije. Če temu, kar se je dogajalo, sploh lahko rečemo demonstracije. Islamske organizacije na Švedskem, ki obsojajo zažiganje Korana, se distancirajo od nasilja, pa tudi policija je sporočila, da so aretirani izgredniki povezani s kriminalnim podzemljem.

Kajuhovo leto

Pred koncem lanskega leta smo objavili pismo kulturnega delavca in tedanjega direktorja Knjižnice Velenje Vlada Vrbiča, ki je hotel opozoriti na nenavaden odpor ministrstva za kulturo, da bi leto 2022 razglasilo za Kajuhovo leto. Decembra letos namreč praznujemo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika - Kajuha, pesnika in partizana, ki je pod streli nemških vojakov padel pri 21 letih in bil razglašen za narodnega heroja. Namesto tega se je vlada odločila letošnje leto posvetiti arhitektu Jožetu Plečniku in piranskemu skladatelju in violinistu Giuseppeju Tartiniju. Mineva 150 let od Plečnikovega rojstva in 330 let od Tartinijevega.

Dva goloba preveč

V občini Lendava so ta konec tedna ob razglednem stolpu – najvišjem v Sloveniji – slovesno odprli novo pridobitev, vinski zipline ali Zipline Vinarium. To ni navaden zipline, ampak je kar dvojni, kot se hvalijo v občini.

»Ne bomo popustili«

Radio Študent (RŠ) se je letos prijavil na razpis ministrstva za kulturo in nekaj denarja celo prejel, a s tem ima zagotovljeno le tretjino potrebnih programskih sredstev. »Prosili smo za sto tisoč evrov, prejeli pa smo jih 36 tisoč,« je povedala direktorica Ana Kandare. »To je zelo neugodno, ker če želimo prejeti odobrena sredstva po pogodbi, moramo izvesti vse, kot da bi delali program za sto tisoč evrov.«

Spet premalo vpisnih mest?

Starši in učenci devetih razredov osnovne šole so ob letošnjih prvih podatkih o vpisu v srednje šole obnemeli: kar na 20 gimnazijskih programih v osrednjeslovenski regiji – torej v Ljubljani – imajo presežek vpisa. Na Gimnazijo Ledina, denimo, je na 196 mest vpisanih rekordnih 130 otrok preveč (skupno 326 prijav), na splošnem programu Gimnazije Poljane imajo 239 prijav za 168 mest, na splošnem programu Gimnazije Bežigrad 232 prijav za 196 mest, na Gimnaziji Moste je pri 140 mestih, ki so na voljo, 40 presežnih prijav, na Gimnaziji Vič pa 67 – mest je sicer 168. Kot je v Dnevniku opozorila redna profesorica na Fakulteti za družbene vede Tanja Oblak Črnič, bo za vstop v najbolj zaželene gimnazijske programe deveti razred treba končati s samimi petkami. »Izkušnje iz preteklih let so na te trende že opozarjale. A ker so prihodnje generacije še številnejše, je stanje že za sedanje učenke in učence 7. razreda več kot stresno – z vsakim zdrsom v oceni jim je lahko jasno, kako težko bo čez dve leti sploh razmišljati o želeni šoli. Možnosti se namreč sproti krčijo,« je še zapisala Tanja Oblak Črnič. Ocene že dlje niso več realni kazalec znanja, sploh pa ne zdaj, ko je za nami pandemija, med katero so se kriteriji pri ocenjevanju precej znižali – so le sredstvo za nabiranje točk, ki omogočajo vpis na želeno šolo.

Janko Lorenci

22. 4. 2022  |  Mladina 16  |  Kolumna

Še četrta klofuta?

Mandat, ki se končuje, je matematično natančna napoved, kaj se bo dogajalo Sloveniji, če Janša zavlada še enkrat. Že tokrat je krepko načel ustavni ustroj države, v še enem, časovno polnem mandatu bi ga dokončno sesul. Se pravi cela štiri leta strahoval, podkupoval, falzificiral, se nezaslišano sprenevedal – vse to še bolj surovo in dvakrat tako dolgo. Kdo bi vzdržal tak pritisk?

Vsa hinavščina našega časa

V sredo je ansambel Slovenskega mladinskega gledališča premierno uprizoril satirično predstavo TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca, odrsko predelavo istoimenskega filma, ki je leta 1976 pokasiral kar štiri oskarje, med drugim tudi za najboljši izvirni scenarij, ki ga je podpisal Paddy Chayefsky, eden najvplivnejših scenaristov sedemdesetih let. Bili bi skromni s pohvalo, če bi rekli, da se je ta scenarij postaral kot dobro vino: TV-mreža je pravzaprav preroška satira, ki je s porogljivo kritiko novinarskega senzacionalizma – medijskega cirkusa, ki ga poganja korporativni pohlep – danes še bolj aktualna kot kdaj prej.

dr. Bogomir Kovač

22. 4. 2022  |  Mladina 16  |  Ekonomija

Populistična utvara

Dobri ekonomski rezultati in prihodnost brez eksperimentiranja so osrednje volilno sporočilo Janševe vlade in SDS. Ljudje preprosto živijo pod sedanjo vlado bolje, je osrednji argument koalicijskega trojčka. Vlada ne obljublja, temveč daje. Ekonomski argumenti so tukaj pomembnejši kot politični. Opozicija nasprotno opozarja na neznosnost sedanjega teptanja demokracije in svoboščin, ceno Janševe avtokracije. Politični argumenti pri njej pretehtajo ekonomske rezultate. In imajo prav. Demokracijo izgubljamo na dolgi rok, ekonomski položaj ljudi pa je začasen in varljiv. Na volitvah bomo torej tehtali med tveganji začasne ekonomske blaginje in izgubo političnih svoboščin in avtonomije. Ljudem ponudijo nekaj blaginje v zameno za svoboščine. V tej kupčiji nekaj države blaginje menjamo za državo nadzora. Ekonomska uspešnost Janševe vlade je žal populistična utvara. Slovenija je na prelomnici volilne demokracije in avtokracije. »Druga republika« kot strankarska instrumentalizacija države in razgraditve civilne družbe bo ob novem mandatu te vlade politično-ekonomsko dejstvo. Zaprta avtokracija, »brez eksperimentiranja«. In to je največja nevarnost teh volitev.

Plačilo za strah

William Friedkin je leta 1971 posnel Francosko zvezo (The French Connection), orjaški hit, ki mu je prinesel tudi oskarja, dve leti kasneje pa je posnel Izganjalca hudiča (The Exorcist), film o obsedenosti, ki je bil še večji hit od Francoske zveze. Še odmevnejši. Še kontroverznejši. Vsi so govorili o njem. Friedkin se je počutil kot genialni holivudski producent Monroe Stahr v Fitzgeraldovem Zadnjem magnatu. »Mislil sem, da imam čudežno formulo.« Svet je bil njegov. Lahko si je izmišljal. Povsod so ga sprejeli kot kralja. Tudi v Parizu, kjer se je srečal s Claudom Chabrolom, Françoisom Truffautom in Henri-Georgesom Clouzotom, režiserjem Plačila za strah (Le Salaire de la peur, 1953), filma o štirih moških, ki morajo z dvema tovornjakoma na goreče naftno polje prepeljati nitroglicerin.

Arhitektura po meri človeka in planeta

Zdi se, da je bila leta 1979 ustanovljena Pritzkerjeva nagrada vse do devetdesetih let namenjena (in tudi razumljena) le za nagrajevanje življenjskega dela priznanih arhitektov pretežno iz anglosaških dežel s poudarkom na ZDA in VB, manjkrat so je bili deležni Španci, Francozi, Nemci in Skandinavci. Zato pa so Pritzkerjeve žirije pogosto nagradile japonske arhitekte, manj kitajske in korejske, pa vendar opazile tudi brazilska modernista Oscarja Niemeyerja in Paula Mendesa da Rocho ter Avstralca Glenna Murcutta. Tako ima letošnja izbira Kéréja simboličen pomen, saj poskuša popraviti zgodovinske krivice in postaviti v ospredje vprašanja identitete, pomena različnih kultur, vloge trajnostnega in vzdržnega načina razvoja civilizacije in tudi arhitekture, ki pri načrtovanju upošteva osnovne potrebe prebivalstva, omejena finančna sredstva, sodelovanje s skupnostjo, pa tudi to, kako redefinirati tehnološke standarde in uporabo tehnologije nasploh, ter razmislek, kako zagotoviti, da ljudski, domači postopki gradnje ne bodo prepuščeni pozabi. Vse to so tudi značilnosti Kéréjeve arhitekture in pri vsem tem njegove stvaritve ne izgubijo čara dobre arhitekture.

Javno dobro

Ker je prostor omejena dobrina, je nujno, da so posegi vanj skrbno pretehtani. Kar bomo zgradili danes, bo ostalo nam in našim potomcem v trajno uporabo. Stavbe praviloma preživijo svoje avtorje in naročnike. Zato je izjemno pomembno, da odločitve o posegih v prostor, ki so vedno posegi v skupno dobro, posebej skrbno tehtamo. Javni natečaj se je v stoletjih izkazal za eno boljših orodij za transparentno tehtanje prostorskih odločitev. Pri nas imajo natečaji dolgo tradicijo, ki sega v čase avstro-ogrske monarhije. Od takrat so z nami in so pripomogli k nekaterim najpomembnejšim dosežkom v arhitekturi, krajinski arhitekturi in urbanizmu.

Tapete se vračajo

Baročne tapete, ki jih je v filmu Zajtrk pri Tiffanyju za spalnico Paula Varjaka (igra ga George Peppard) izbrala njegova premožna ljubica. Razkošna dnevna soba v muzikalu Visoka družba, opremljena z metino zelenimi tapetami v slogu kitajskih stenskih poslikav. Zlatorumene tapete z vzorci, ki spominjajo na lovorove vence, v spalnici Anne Kalman (Ingrid Bergman) v romantični komediji Nediskretna. Vsi trije filmi, ki danes veljajo za klasike, so bili posneti v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. A tudi, če med ogledom drugih filmskih izdelkov iz tega časa pozorneje opazujemo notranjo opremo domov, bomo težko našli stanovanje ali hišo, ki tapet ne bi imela v vsaj enem prostoru.

Trajnostno prostorsko načrtovanje

V Evropi smo po letih govoričenja o razogljičenju družbe in zelenem prehodu še vedno na začetku. Čeprav ta ugotovitev ni ravno presenetljiva, se je zdaj razjasnila z nepričakovano tragičnostjo. Ne s posledicami podnebnih sprememb, ki so zaradi počasnega tempa ravno dovolj neočitne, temveč z vojno v Ukrajini. Evropske države se zaradi velike odvisnosti od ruske nafte in plina ne morejo v celoti postaviti po robu tamkajšnjemu režimu in ga odrezati od glavnega vira prihodkov, saj bi se s tem dobesedno ustavilo tudi njihovo gospodarstvo oziroma kar celotna družba. Zdaj se mrzlično iščejo drugi ponudniki, razmišlja se o terminalih za utekočinjeni naftni plin, cene naftnih derivatov smo ponovno regulirali, da bi omejili finančni pritisk na gospodinjstva in gospodarstvo. Dodaten zagon je seveda dobilo vlaganje v obnovljive vire energije. Jedrska energija, o kateri v Sloveniji že nekaj let spet teče razprava, se kaže kot vse bolj neizogibna. Pri odpravljanju posledic pa je, vsaj v Sloveniji, zelo malo razmišljanja o odpravljanju vzrokov za tako odvisnost. Da smo se z zelenim prehodom preveč obotavljali, je le delen odgovor. Med najpomembnejšimi, a najpogosteje zamolčanimi vzroki je prostorski razvoj Slovenije, ki je že desetletja naravnan v suburbanizacijo, temelječo na avtomobilizmu. Za to je nujna velika poraba energije za transport ter za ogrevanje in hlajenje stanovanj, kar nima le negativnih okoljskih učinkov, ampak vse bolj pomeni tudi finančno in varnostno tveganje.

Vse, kar je ostalo

Že ko se Ksenija Horvat pojavi na TV Slovenija, je nekako jasno, da nas čaka oddaja, v kateri je intervjuvanec izbran z razlogom in z razmislekom – in že vnaprej vemo, da nam bo ta intervju ponudil odgovore, ki smo jih morda iskali. Dr. Andrej Benedejčič je diplomat, umirjen, trd in tog, ampak z naborom geopolitičnega znanja in zgodovinskega spomina, kot nekdanji veleposlanik v Rusiji in avtor knjige Rusija in slovanstvo pa je obetal kot sogovornik, ki bi nam znal razložiti Rusijo danes. A najprej se nam je zdelo, da se pogovor predolgo vrti okrog slovanstva ter razmerja med Slovenci, Rusi, ostalimi slovanskimi narodi – pri čemer moraš biti za vse podrobnosti, v katere sta zašla, res navdušenec nad idejo slovanstva ali pa te mora zelo zanimati. Nato smo dojeli, kaj počne Ksenija Horvat – Benedejčiču ponuja nastavke, da nas s svojim znanjem pripelje v razumevanje današnjega časa. Ko sta torej v drugi polovici intervjuja prešla na Benedejčičevo tezo, da gre pri rusko-ukrajinski vojni za spopad dveh različnih slovanskih načinov urejanja družbenopolitičnih razmerij, smo bili prepričani, da se bo zdaj končno začelo. Pa smo znova ostali praznih rok. Horvatova je spet in spet ponujala iztočnice, gost pa je vedno znova ostal pri zgodovinskih dejstvih. Horvatova ga sprašuje po ruskih frustracijah, Benedejčič odgovori s citati iz 18. stoletja. V neki točki seveda Kseniji Horvat ni preostalo drugega, kot da dahne: »Ja, kaj pa danes!« In Benedejčič? On pa o Petru Velikem!

Heni Erceg

22. 4. 2022  |  Mladina 16  |  Hrvaška

Črne vrane

Prišel je na slovesnost ob svetovnem dnevu Romov. In tam, kot je zanj značilno, »prepričljivo« delil nauke o »nujnosti ohranjanja spomina« na trpljenje pol milijona evropskih Romov, potem pa še nekaj zamrmral o vlogi hrvaških fašistov pri iztrebljanju Romov. Ni rekel, da se jih je tedanja ustaška država v celoti rešila – 17 tisoč jih je pobila samo v taborišču Jasenovac, preživela je zgolj peščica. Romi so bili presrečni zaradi premierovega prihoda, nedaleč stran, v Splitu, pa je bila prav v tistem času ena od dvoran nabito polna v črno oblečenih ljudi, ki so svoj performans začeli s pozdravom »Za dom spremni«, pozdravom, ob katerem so nekdaj s kladivom in nožem za klanje pobijali hrvaške in bosanske Rome. Dvorano v vojaškem kompleksu Lora jim je, menda za slovesnost ob obletnici ustanovitve vojaške enote, ki nosi ime ustaškega klavca Rafaela Bobana, zagotovila država, tako da so – kako primerno – praznovali na kraju, kjer je nekdaj delovalo taborišče, v katerem so v devetdesetih letih okrutno mučili, poniževali in pobijali meščane Splita srbske narodnosti.

Jamstvena shema za mlade

Poslanke in poslanci državnega zbora so 6. aprila, na zadnji seji pred volitvami, sprejeli zakon o stanovanjski jamstveni shemi za mlade. Predlagatelji zakona, prvopodpisani je bil poslanec vladne SDS Danijel Krivec, so zakon predstavili kot pomoč mladim pri prvem reševanju stanovanjskega vprašanja. Vendar različni deležniki, tudi banke in raziskovalci preskrbe s stanovanji, izražajo številne pomisleke, ali bo zakon, pomenljivo sprejet v predvolilnem času, zares dosegel namen.

Gozdna avantura

Ko Ram Cunta – rojen leta 1985, po izobrazbi zvočni inženir – ne piše zgodb o epskih dogodivščinah ali ne koncertira s svojim postrock bendom Mart, je gozdar in skrbnik posestva v Vipavski dolini. Ko Miha Hančič – rojen leta 1986, po izobrazbi likovni pedagog – ne raziskuje gorskih vrhov in ne izvaja skejterskih trikov, ilustrira in ustvarja stripe v vasi Gozd nad Kamnikom. Zato je, kot se avtorja rada pošalita tudi sama, usoda narekovala, da se kuščar Tik, protagonist njune prve skupne stvaritve, pustolovščinam naproti odpravi v gozd.