Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

  • Dva milijona, nekako

    Ob osamosvojitvi smo sklenili, da nas je dva milijona. Pred tem smo desetletja živeli z nekoliko manjšim številom, ni nas zelo motilo, razen bistvenega spoznanja, da smo enkrat za vselej majhni. Majhni, pa kaj. Še takrat nas ni motilo, ko smo nekatere ljudi izbrisali in nas prav gotovo ni bilo več dva milijona. So še manjši narodi in manjše države, tudi v Evropi. Kaj moti Estonce, ki jih je še manj kot Slovencev, ali Fince, ki jih je, zdi se mi, le dvakrat več. Finci so preživeli orjaški spopad s Sovjetsko zvezo, ki je bila takrat – to sem doživljal osebno, ko sem bil še mlad fant, v Moskvi – imperij. A Finci so ta spopad ne le preživeli, ampak so se kljub kazni v obliki vojne odškodnine, bila je gromozanska, le še bolj razvijali in zdaj so svetovno razviti. Majhnost jih ni motila, prav nasprotno, je eden od razlogov za njihov svetovni uspeh. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    15. 11. 2013  |  Mladina 46  |  Pod črto

    Pasti domoljubja

    Kako naj se počuti človek, če mu dandanes govorijo o domoljubju, pričakujejo pa, da bo odgovoril v istem duhu? V šolah naj bi se trudili učiti, ne le da moraš domovino ljubiti, ampak se tudi pričakuje, da to vero sprejmeš ali se vsaj ne izrekaš proti njej. In to se po pravilih, ki smo jih sprejeli in o katerih se ne razpravlja, tako ali drugače, bolj ali manj dogaja. Pokažite mi učitelja, ki bi pred učenci zasmehoval ljubljeno deželo. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    18. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Pod črto

    Res nočemo zloglasne trojke?

    Nekaj čudnega je v tem, kako si sami grozimo s prihodom »trojke«, da bi nas dodobra pretresla in mimogrede uredila naše zadeve. Svojčas se z možnostjo, da bi si sami grozili s prihodom Beograda, ni godilo nič podobnega. Stvar takrat ni bila v tem, da bi se Beograda bali. Saj je že bil med nami, zato ni bilo nič boljše nič slabše. S trojko grozimo drugače. Sami pri sebi si jo predstavljamo, ali tako vsaj govorimo, kot nekaj pretresljivega in strahotnega, čeprav nikakor ne more veljati za nekaj tujega. Smo tako rekoč že v njej ali pod njo. Del njenega dela smo – Evropske unije. Več

  • Blišč in beda državne skrivnosti

    Kdo bi se še spominjal in štel za pomembnega nekega Harryja Hopkinsa, bogatega in bistrega Američana, za katerega so vedeli in o njegovi vlogi ugibali ljudje med drugo svetovno vojno. Odšel je tiho, kot je bil prišel. Nekaj pomeni le tistim, ki so vojno podrobno preučevali. Več

  • Ali že somrak Magne charte?

    Pri nas odkrivamo, da pravzaprav malo ali premalo vemo o stvareh, ki so za obstoj države še kako pomembne. Doslej se je zdelo, da vse to vemo, ne da bi o tem veliko razpravljali. V izjemnem članku se je pisec pravkar spraševal, koliko vemo in ali sploh razpravljamo o multinacionalkah, ki obvladujejo več kot polovico sveta. Ali pa, če gremo bliže k nam, v nekdanjo soseščino: koliko vemo o Kosovu in ali sploh imamo strokovnjaka, ki Kosovo res pozna? In ali bomo, na primer, razpravljali o smiselnosti članstva v Natu? Več

  • Male kaprice visoke politike

    V starih, ne prav dobrih časih, ko sta si nasproti stali edini supersili, ZDA in SZ, so bili trenutki, ko je človeštvo ugibalo, ali nas ne čaka sodni dan. Mislim na jedrski spopad. Časi so nas naučili veliko mirneje sprejemati obstoj jedrskega orožja. Resne analize bi najbrž potrdile sum, ki so ga nekateri že davno gojili, da nevarnosti jedrskega spopada med Američani in Rusi sploh ni nikoli bilo. Niti v času kubanske krize ne. Hruščov bi svoje ladje na poti v Havano zadnji hip ustavil. Kennedy pa ne bi pritisnil na gumb – tisti gumb, ki je po atentatu v Washingtonu obležal v aktovki na cesti ob ranjenem Reaganu. Več

  • Čas iskrenega hinavstva

    Pomembne ljudi je treba zasačiti v trenutkih zmedenosti, ko na lepem ne vedo več, kaj lahko storijo popolnoma prepričani, da jih varujeta običaj in seveda zakon. Tako zmeden je bil videti nemški predsednik, globoko verni in prepričani protestant stare šole Gauck, ko so ga seznanili z neverjetno potezo dotedanjega ameriškega vohuna Snowdena, ki je vsemu svetu povedal, kako njegova država nadzoruje in prisluškuje … vsemu svetu. Tudi Nemčiji, deželi trdnih zakonov. Še zlasti tistih o varovanju zasebnosti državljana. Več

  • Vzporedno z demokracijo

    Ne da bi se potopili v globine vohunske epopeje, ki nam jo je, navadnemu človeštvu, odkril razumni, a za vrhove nevarni Edward Snowden, lahko z malo poštenosti in čuta za realno presojo rečemo, da smo priča banalnosti. Človek mora biti res zakopan v navadno življenje z navadnimi dnevnimi opravki in ozkim družinskim življenjem, da bi se temu odkrito čudil na začetku enaindvajsetega stoletja. Saj bi zadostovalo, da smo potegnili iz preteklosti in se za začetek spomnili Fouchéja. Ali pa podrobnosti o delovanju katerekoli velike sile v novejši zgodovini. Vsemu tistemu, kar smo že davno vedeli o resnični aktivnosti katerekoli resnične velike sile, lahko dodamo le še osuplost nad ogromnostjo najnovejšega primera, kar je seveda omogočil digitalni vek. Več

  • S totalitarizmom nad totalitarizem

    Iz kopice spominov, ki se z leti vedno bolj množijo (nekateri pa zginevajo), se mi je ob nenavadni proslavi državnega praznika obudil spomin na gosta, ki sem ju pred več kot pol stoletja spremljal ob njunem obisku Jugoslavije: župana Edinburga, doslednega torijca, in šefa njegove laburistične opozicije v mestnem svetu. Mislil sem, in z mano tisti, ki so mi to nalogo zaupali, da ne bom imel lahkega dela. Kako držati skupaj takšna nasprotnika, da enega ali drugega iz ideološkega ali političnega razloga ne izgubim iz programa! Moja nevednost je bila brezmejna. Nasprotnika na domačem prizorišču sta se izkazala za velika potovalna prijatelja, šalila sta se celo na račun svojih prepričanj, skupaj smo ostajali tudi vse večere. Odnose med strankami sem si do tedaj predstavljal precej drugače. Več

  • Na vrhu, sami

    O tem, da se bosta Kitajska in Amerika prej ali slej znašli skupaj, da bi se dogovarjali ali se celo dogovorili o »posebnih odnosih«, special relationship, nismo po svetu načelno nikoli razmišljali. Izhajalo je iz same narave svetovnih odnosov, kakršni so se izoblikovali – kot obrazec in morda celo nepisana tradicija – po drugi svetovni vojni. Saj si drugače nihče ne more predstavljati vsaj za silo nemotenega in mirnega življenja v svetu. Bi si človek, pa četudi v šali, lahko predstavljal, denimo, posebne odnose med ZDA in Estonijo? Nikakor, a ne zato, ker je Američanov več kot 200 milijonov, Estoncev pa še precej manj kot Slovencev. Več