Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Pod črto

    Amerika sama zase

    Ni treba, da človek dolgo živi v Združenih državah Amerike, da bi razumel, kako je potek, in še bolj, kako je odziv na zadnji (kateri po vrsti?) pokol kakšnih 120 kilometrov od nevtralne prestolnice sveta, New Yorka, moral biti prav takšen, kakršen je bil, in v nasprotju s tistim, ki bi ga doživeli v Evropi. Da geslo ulice ne bo prepovedalo lahkote nabave strelnega orožja, ampak bo morda, nasprotno, uvedlo še večjo »fordizacijo« izdelave, posodabljanja in prodaje. Od Amerike ne zahtevamo, naj ne ohranja svojih tradicij. Pričakujemo, da bo ravnala tako. Doslej še nikoli nismo bili razočarani! Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    21. 12. 2012  |  Mladina 51  |  Pod črto

    Ljudje, elite, tudi vodje?

    Nobenega razloga za čudenje ni, ko se karkoli zgodi v Združenih državah. Saj vedno delujejo, kot da se senzaciji ne morejo izogniti. In vendar sem bil nekoliko presenečen, ko sem te dni naletel na podatek, da je velika večina federalnih držav, ki sestavljajo to federacijo – imamo jo za nezlomljivo in popolnoma notranje utrjeno –, že imela ali ima pred sabo tudi peticije o izstopu iz federacije, prav v času, ko se nekateri zbegani Evropejci oglašajo z zamislijo, naj se naši neskončni notranji spori presekajo s podobno federalno zamislijo. Več

  • Neizogibna presenečenja

    Najboljša obramba pred neprijetnostmi, kakršne prinašajo velika presenečenja, je, da se razmišljanje o tem prepusti nerazumljivim filozofom in drugim zoprnim izobražencem. Ko se dogodi presenečenje, se svet nanj hitro navadi in na nevšečnosti zgodovine kmalu pozabi. Kdo še razmišlja o Sovjetski zvezi, pred katero je Zahod skorajda trepetal, se mrzlično oboroževal in v glavi enega svojih najboljših diplomatov izdelal pravo filozofijo ravnanja z Moskvo, slovito »zadrževanje« ali containment. Več kot to, da »zadržijo«, kaj šele, da bi odstranjevali ali uničevali, nikomur ni prihajalo na pamet! Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Pod črto

    Resnic je na kupe

    Neverjetno, kako in koliko se ljudje prepirajo v iskanju resnice. Ali pa v zatrjevanju, da jo edini obvladajo, eno samo in absolutno. Resnic je seveda nič koliko. Vsaka javna oseba se sklicuje na kako, jo brani in obenem zaničljivo zavrača resnice drugih. Tudi narodi imajo po več resnic, sprti slovenski politični strani dve, in vsaka je dobro zavarovana. Več

  • New York

    Okoliščine so me oropale običajnega vtisa, ki ga dobi tujec ob prvem prihodu v New York. To je seveda tisto pretresljivo približevanje Manhattnu po prihodu na Kennedyjevo letališče, ki je na Dolgem otoku. Pred osuplimi očmi tujca leži srce New Yorka kot na dlani, skupine neverjetnih nebotičnikov, ki jim nihče in nič ne pokvari vtisa o drznosti posega v višine. To je New York, na kakršnega se potnik lahko duševno pripravi. Je nekaj nenavadnega, toda ali se ni to nenavadno dejansko pričakovalo? Več

  • Nobelove nagrade – v čigavih rokah?

    Eno je pri zadnji podelitvi Nobelove (tisti človekoljubni orožar) nagrade za mir razumljivo brez težav. Evropa, natančneje Evropska unija, prav zdaj potrebuje kakršnokoli spodbudo, zato ji je bila ta v naglici tudi podeljena. Če se odločimo vsaj malo preiskati zgodovino podeljevanja te nagrade, bomo brez težav odkrili, da je morala doleteti to evropsko gmoto prav v trenutku, ko jo je. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    12. 10. 2012  |  Mladina 41  |  Pod črto

    Pravzaprav, kdo je Obama?

    Voditeljem je dovoljeno, da imajo več obrazov, le mi bi morali vedeti, kateri njihov obraz gledamo med štiriletnim mandatom. Ob Afroameričanu Obami sem večkrat ugotavljal, da moram glede njegovega obraza razmisliti. Žal sedaj o tem obrazu razmišljam veliko manj kot na začetku. Več

  • Nesamostojna samostojnost

    O čem smo razmišljali, kaj nam je prihajalo na misel, ko se je pred nekaj tedni gospod Jean-Claude Juncker, veliki človek iz najmanjše evropske države, pogovarjal s predsednikom slovenske vlade? Imeli smo občutek, da je bilo tisto, kar bi nam moralo ugajati, v resnici nekaj povsem drugega. Smo narod, ki venomer išče znamenja nekega priznanja. A tokrat nismo vedeli, kdo je pogovor (z enim najvplivnejših ljudi v Evropi) v resnici komu predlagal ali ga celo zahteval. V tem hudem trenutku. Smo si mi prizadevali za hipen izraz spoštovanja ali pa je prvi mož evroskupine bolj ali manj zahteval, naj pridemo, da nam bo povedal, brez velikega uvoda, da je čas za streznitev in preprečitev zahajanja naše dežele v težave, ki bi pretresle tudi druge? Pravzaprav v tem trenutku vse. Več

  • Veselice v hudih časih

    Nekoč smo mislili – zelo dolgo je bilo tako in zelo spoštljivo smo razmišljali o tem –, da so festivali nekaj veličastnega, zaradi česar prireditelji in okolica, kjer festivali potekajo, pridobijo širino, skorajda bi rekel nekaj svetovljanskega. Pa ni tako. Kot toliko drugih stvari v današnjih časih lahko tudi festivale podomačimo. V naši deželi jih zdaj prirejajo tako rekoč v vsaki vasi. Z resnimi vložki ali pa tudi brez njih. Hudi časi? Saj so, še kako, in koliko ljudi se s težavo prebija skoznje. A festivali so, vedno več jih je, veselja ne manjka. Več

  • Neutolažljiva želja po poveljevanju

    Ni dvoma, da je v glavah in srcih poveljnikov neke nacionalne politike – tudi velike sile izvajajo nacionalno politiko – želja po javnem razkazovanju absolutne moči večja, kot bi okoliščine pravzaprav dopuščale. Ob zadnjih napadih v deželah Bližnjega vzhoda in Afrike se želja ne more skriti in se tudi noče skriti, kakršnekoli že so razmere. Ameriški predsednik ni neposredno sodeloval v obračunu z Gadafijevo Libijo. In vendar smo ga nekajkrat slišali, kako je odločno vzkliknil, da Gadafi »mora iti« (must go). Besede je nekajkrat ponovil tudi v zvezi z Asadom v Siriji, čeprav se ZDA tam vojaško modro držijo ob strani. Več

  • (Moja) Rusija

    Splošno zanimanje, ki so ga v svetu s protiputinovskim nastopom v katedrali Kristusa Odrešenika zbudile tri izobražene in drzne ruske mlade ženske, ni v dejanskem polpreteklem okviru nič resnično nenavadnega. Moji spomini segajo več kot pol stoletja v preteklost, maturiral sem v ruski šoli v Stalinovem času – šolska stavba je stala na trgu, kjer se je dogajala drama Maksima Gorkega Na dnu (Hitrov rinok), dijaki smo se dobro razumeli med sabo, nikogar se nismo bali, niti ne tajne policije, in smo veliko razpravljali. S sošolko in prijateljico, hčerjo Igorja Grabarja, umetnostnega zgodovinarja in učenca Antona Ažbeta, sva se z najinim učiteljem zgodovine (zares!) sprehajala po mestu in neutrudno razpravljala. Spomnim se, da smo se sprehajali tik pred slovito stavbo policijskega nasilja, na Lubjanki, in razpravljali med drugim tudi o prepovedani, toda znani ugotovitvi Nikolaja Buharina, češ da je Stalin »genialna mediokriteta«. Seveda je zmagal, moral je zmagati, mediokritete so tiste, ki po navadi zmagujejo! Več

  • Se bojimo politične unije? Seveda.

    Ne moremo se pritoževati, da nam sedanja voditeljica Evrope, Vzhodna Nemka Angela Merkel, popolnoma zamolči kakšno neobdelano evropsko temo. Ne, saj ne zamolči niti tistega, česar še ni, vsi vedo, da tema obstaja. Gospa Merklova le mimogrede spregovori o prihodnosti celine, omeni potrebo po »politični uniji«. Več

  • Ideologije nikar

    Ko je bila objavljena neumna, krčevito trmasta in seveda tudi s stališča njenih avtorjev kontraproduktivna prepoved, da partizanski praporščaki prinesejo na državno proslavo svoje zastave s tisto rdečo zvezdo, so se prijatelji pobudnika te zamisli o ideološki čistoti (proč, komunisti!) previdno zgrozili. Ti vendarle civilizirani in kulturni ljudje seveda niso zahtevali, naj praporščaki pridejo, so pa vzkliknili: Ideologije pa ne. Ideologije nikar! Več

  • Totalitarizmi, te hude sanje

    Težko je reči še karkoli o pošasti totalitarizma, ker je bilo zadnje tedne o njej toliko povedanega. Nikogar ne bi rad mučil s to žalostno, toda premagano in skorajda izginulo stvarjo, če ne bi proslavljal svojega dvajsetega rojstnega dne. Da, rodil sem se, kot ves naš narod, pred dvajsetimi leti. Kar je bilo pred tem – totalitarizem –, so le hude sanje. Več

  • Veličastnost v dežju

    Ko so se množice ne najrevnejših Rusov zagnale v demonstracije proti Putinu – čeprav so opazovalci že napovedovali umiritev protestov –, se je z neba vsulo. Rusko prestolnico in njene protestnike je zajel naliv. Ni jih ustavil. Dež nikoli ne ustavi demonstracij. Saj le redko ustavi celo nogomet. Več

  • Živeti brez zmage

    Če brez predsodkov in v človeku globoko zakoreninjene škodoželjnosti presojamo največje dogodke, ob katerih se premikajo armade, potem se moramo realistično vprašati, ali se je svet – in mi v njem – naučil živeti brez trdnih, dokazljivih zmag. Američani nam seveda ponujajo največ snovi za takšna ugibanja. Ne moremo sicer zanikati, da so bili v veliko slabših obdobjih uspešni. Spomnimo se vsaj zatona velikosrbstva v Bosni – Clinton je zanj poskrbel iz zraka. Ali pa najnovejšega uspeha zavezniškega letalstva v Libiji. Opazovalci sedaj seveda govorijo tudi o žrtvah med tamkajšnjim prebivalstvom. Češ da Nato tega ne bi smel. Smešno! Pri zmagah se ne preštevajo sprotne izgube, še zlasti ne tiste med navadnimi prebivalci. Poglejte kakršenkoli opis katerekoli vojne v zgodovini. Kdaj se je resno zmanjševala cena zmagovalca zato, ker je bilo med žrtvami tudi toliko in toliko civilistov? Več

  • Somrak supersil

    Če bi hoteli oceniti najčistejši dosežek ameriške supersile, odkar jo tako imenujemo, bi se težko izognili Marshallovemu načrtu. Od začetka do konca je pred nami nekaj pozitivnega. Postavil je na noge, gmotno in duševno, grozovito razdejano Evropo, vlil tistemu delu človeštva, ki ga imenujemo Zahod, nove moči za preobrazbo, ni škodoval nikomur. Položaja Amerike kot supersile – izraz je spravila v javnost sama – ni bilo nikoli več mogoče oceniti s tako lahkoto. Sledile so vojne, kar nekaj jih je bilo, zgodovinsko gledano pa niti ena ni bila brez pomot, zagat in zapletenega konca, če je konec sploh imela. V Koreji so se zmagovalci, Američani na čelu skupine držav, morali zadovoljiti s polovico pogače, kot bi se reklo v sami Ameriki. Sledila je katastrofa v Vietnamu, potem negotov izid zalivske vojne, ko so se zmagovalci ustavili pred Bagdadom in pustili Sadama Huseina še kar nekaj časa pri miru, nato pa vdor v isti Irak brez popolne podpore vseh zaveznikov in z izidom, ki še ni jasen. Končno še Afganistan, kjer naj bi Amerika dosegla nekaj novega, v obliki vzgoje domačih demokratičnih sil. Nekaj antikolonialnega naj bi bilo to, če pozabimo, da so tudi kolonialne sile, nekoč, na zasedenem ozemlju skušale … vzgajati. Več

  • Demokratična hinavščina

    Če si gledal ali poslušal medijska poročila med zadnjo libijsko kampanjo, zlasti ob britanskih in francoskih Natovih napadih iz zraka, si si, če pripadaš starejšim rodovom, v spomin zlahka priklical slog sovjetske propagande iz druge svetovne vojne. Tudi britanski in francoski letalci so bili odraz pravovernosti. Napadali so vojaške cilje, niti govora ni bilo o civilnih žrtvah, na resnico o Dresdnu pa smo morali kar dolgo čakati, nazadnje je prišla na dan v pisanju ameriškega literata. Več

  • Persona non grata

    V neizprosnosti premočrtne politike, v kateri naj bi vedno imeli prav, so izraelski državniki razglasili nemškega pisatelja za nezaželeno osebo, persono non grato. Neko globljo nacionalno resnico so sicer takoj poudarili nekateri ugledni izraelski izobraženci, ki so protestirali, še več, v potezi so celo, nasprotno od političnih voditeljev, videli gesto v prid novemu antisemitizmu. Vsekakor pa Günter Grass, edini živeči nemški pisatelj, ki ga dandanes pozna ves svet (nekoč so jih Nemci imeli na kupe), lahko zdaj uživa sloves nekoga izjemnega, izobčenca v očeh izraelske države. Več

  • Domoljubje z minusom

    So ljudje, ki so se počutili počaščene – ta beseda je bila uporabljena –, ko je ena največjih prodajnih hiš, tuja do srži, uspešna pri nas, objavila reklame z domoljubnimi napisi za Slovence. Visoko doneče hvalospeve o naših čustvih in splošnem, slovenskem domoljubju tudi iz tujih ust, na naših tleh, za naše ljudi. Naj prihajajo v trgovine, ki so sicer popolnoma v tuji lasti, in naj se pri tem počutijo Slovence. S tujim blagoslovom. Več

  • Vendarle Balkanci

    Grdi časi, hudi časi, miloševičevski časi, ki se jih bo Srbija vedno redkeje spominjala, so se začeli z nečim tako rekoč majhnim. Bil je nenadni pamfletek, ki so ga od zgoraj vsilili v objavo Politiki in v katerem so grobo, lažno, sarkastično zasmehovali ugledna liberalno usmerjena izobraženca, fizika Pavla Savića in zdravnika partizana Gojka Nikoliša. Nekateri moji kolegi so se razburili, a so jim kmalu vzeli besedo. Sam Milošević pa si je pridobil »navadne ljudi«, ko jim je na Kosovu slovesno zagotavljal, da jih »ne sme nihče tepsti«. Ljudem je zvenelo kot božja beseda. Bila pa je, kakor se je potem izkazalo, satanska. Več

  • Človeškost velike sile

    Od nekdaj je veljalo, da je velika sila res takšna, dokler je o tem sama prepričana. Hudo je, kadar se mora to dokazovati svetu. Še huje, če sama začne dvomiti o tem. Američani so se znašli, če že nič drugega, pred dilemo, ali naj v tem verjamejo sami sebi. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    24. 2. 2012  |  Mladina 8  |  Pod črto

    Ko čakamo na odhode

    Vedno manj si na tem svetu privoščimo hrepenenje po velikih vodjih. Nekoč smo od otroških let veliko sanjali o tem. Zdaj so bolj značilna, za ves svet, ugibanja, kako bodo vodje odhajali, ali bo to pozornosti vredno ali ne, in če, zakaj. Za nami je stoletje strahovitih dram, z dvema pošastnima svetovnima vojnama. Toda koga naj se spominjamo? Pravzaprav le enega, če upoštevamo omembe v tisku in medijih nasploh. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    10. 2. 2012  |  Mladina 6  |  Pod črto

    Nadzorniki narodov

    Zdelo se je, in se še zdi, da nam ni treba čutiti zaskrbljenosti, če se v Nemčiji kdo drzne omeniti vodilno vlogo svoje države. Res je to mogoče zaslediti v najboljših nemških časopisih. Zakaj naj to ne bi bilo mogoče, in to prav na celini, kjer se z demokracijo ponašajo že od druge svetovne vojne? Najnovejše izjeme, kot je Orbanova dežela, nas ne morejo resno skrbeti. Saj so Madžaru že zažugali, poleg tega je vprašanje, ali mu bodo dali izredno potrebna posojila. In vendar … Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    27. 1. 2012  |  Mladina 4  |  Pod črto

    Esteblišment

    Pojem se lahko prevede v vse vsaj nekoliko razvite jezike, je pa svetovno znan v tej svoji inačici. Znan in neznan. Nikomur še ni uspelo pojasniti, kaj točno pomeni, izgovori pa se skoraj vedno s prepričanjem, da esteblišment stoji nad vsem drugim v državi, da ureja tok zgodovine narodov čez glave političnih strank. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    13. 1. 2012  |  Mladina 2  |  Pod črto

    Novega leta drugi dan

    Zjutraj po silvestrskem večeru sem se zbudil, kot da imam mačka, čeprav nisem pil. Ponoči sem gledal televizijske oddaje in bile so vse enake. Tisoči profesionalcev so se mučili po svetu, da bi razveselili ljudi, ne, dopovedovali so jim, da je življenje neverjetno lepo. Če jim misli še uhajajo v življenje, ki ni najveselejše, naj to pozabijo. Naj sprejmejo laž kot resnico. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    23. 12. 2011  |  Mladina 51  |  Pod črto

    Odhodi (politikov seveda)

    Prihodi politikov se zdijo nepomembni, pogosto so navadno naključje. Odhod je nekaj drugega. Ni močnega politika z nepomembnim odhodom. Nixon je odšel klavrno, manj kot leto po siloviti zmagi na volitvah. Pošasten odhod. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    16. 12. 2011  |  Mladina 50  |  Pod črto

    Presenetljive nepresenetljivosti

    Poklicni, še posebej dolgoletni kolumnist se težko upre skušnjavi, da ne bi ob opisanem dogodku poiskal kake ali pa celo več zgodovinskih, literarnih ali kakšnih drugih vzporednic in jih zmagoslavno vtaknil v besedilo. Tekst naj bi tako dobil neko globino. Temu se upiram leta in leta, toda ob naših zadnjih volitvah sem se znašel v zadregi. Zazdelo se mi je nemogoče, da to pot ne bi omenil vzporednice, ki se mi vsiljuje od prvih trenutkov po objavi izidov. Tistih trenutkov, ko je denimo nacionalna televizija kakšnih deset minut pred objavo izidov prikazala zbiranje častitljive gospode – res so bili skrbno oblečeni, gospodje in gospe z desnice, verujoč v razumljivo neizogibnost zmage, ki pa ni prišla. Napovedovalci so morali nenadoma sporočiti, da se je zgodilo nekaj presenetljivega! Več

  • V objemu dobrih sosedov

    Ali še čutimo bližino sosedov, kar štiri imamo? Skupaj z nami lezejo iz lukenj socializma in kapitalizma, lahko bi rekli, da smo same buržoazne dežele, če uporabim izraz, ki se mu dandanes izogibamo, čeprav je primerljiv. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    18. 11. 2011  |  Mladina 46  |  Pod črto

    Velike in male Evrope

    Včasih so zelo pomembne nenadne eksplozije skrite iskrenosti ali morebiti zatajenih misli in občutkov. Pred dnevi sem se tako zamislil ob nenadnem vzkliku neponarejene iskrenosti pri nekem nemškem gospodarstveniku. Razpravljalo se je seveda - edina tema tega trenutka - o možnih in nemožnih izhodih iz splošnoevropske krize, o tem, kako obdržati evro, pa tudi Unijo (o kateri, pravimo, so sanjali rodovi, ko pa je prišla, ne vemo, kako jo ohraniti). Več