Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

  • Vprašljivost pokončnega NE

    Dogodki so nenavadni, za našo deželo usodni, a vendar je človek zaprepaden, ko čita naslove v naših časopisih in vidi njihove ustreznike na televizijskem zaslonu. Nekdo maha pred našim nosom z gorjačo! O, pravo gorjačo. Obsojeni smo, ukazujejo nam, kaj še edino lahko storimo, da gnev vodilnega sveta, v tem primeru Evropske unije, ne bo z vso močjo, s katero Unija še nekako razpolaga, treščil ob naše glave. Stojimo tako rekoč pred možnostjo ali nevarnostjo velike anateme, obsodbe pred samim peklom. Več

  • Imamo projekt

    Ne vem, ali se lahko v naši dobi postavimo z velikimi dogodki, če seveda odmislimo Armstrongovo hojo po Mesecu. Naj zgodovina nekoč reče o dogodkih našega časa, kar hoče, ne bo se mogla izogniti uporabi močnih besed. Včasih smo tudi o največjih dogodkih govorili polglasno, poudarjali njihov pomen prav s tem, da smo poudarili, denimo, njihovo dramatičnost. Pri Američanih to ni izraz, h kateremu bi se zatekli le ob kakem izjemno napetem dogodku. Izraz dramatično je demokratiziran. Prehod čez cesto v gostem prometu je potemtakem tudi dramatičen. Krepka beseda v prepiru je dramatična. O velikih nacionalnih, še bolj pa mednarodnih dogodkih ne bomo posebej govorili. Seveda, dramatični so. Več

  • Amerika in njena bolečina

    Ko sta zagrmeli tisti dve bombi na bostonskem maratonu, je okolico, in z njo vso Ameriko, zajel občutek globoke žalosti, za trenutek ali dva pomešan tudi z občutkom izgubljenosti. Saj ni bilo nič popolnoma novega. Amerika mora biti tako kot dobršen del sveta že dobro pripravljena na takšno dogajanje. Zasidralo se je v sodobnem življenju in ljudje se ga ne bodo zlahka znebili. Za izhod bi bilo potrebno marsikaj, gotovo pa ne le varnostni ukrepi. Več

  • Nacionalni pogovori, z zastavami

    Nedavno, pred desetimi dnevi, se je na starodavnih Hradčanih, ponosnem praškem gradu, ki ga je za moderne češke predsednike urejal tudi Plečnik, zgodilo nekaj novega. Poleg češke zastave je nenadoma zaplapolala zastava Evropske unije, katere navzočnosti si, domnevam, ne bi upal nasprotovati noben naš politik. Čehi pa so doslej imeli predsednika nacionalnega čudaka – Klausa – in pod njegovim predsedstvom je nad Hradčani vihrala samo češka zastava. Več

  • Še enkrat o (ne)prepoznavnosti

    Ne spadamo med pregovorno duhovite narode, vendar smo doživeli, da nam je nekdo prisodil vsaj vrednost, ki bo vpisana v kronike. Naša smučarka, ki smo ji za vrhunski uspeh že pripisali slavo legende, naša Tina, je po zadnji zmagi, kar tako, pred televizijsko kamero, povedala, da je pravkar naredila nekaj zgodovinskega. Napel sem ušesa. Rekla je »zgodovinsko«. Več

  • Skrbi obljubljene dežele

    Neverjetno, Amerika je dežela – zelo velika dežela –, kjer pomembne izobražence skrbi, ali se bo tja še doseljevalo dovolj možganov. Tistih izrednih možganov, kakršni so prihajali v obljubljeno deželo od 19. stoletja in zapolnili tamkajšnje inštitute, tako da se je zmogel roditi čudež, imenovan Amerika. Nič zato, če imajo Princeton in Harvard, Chicago in tisto kalifornijsko dolino, skupaj z vsem, kar so storili za napredek civilizacije. Nič zato, če je po zelenicah Princetona hodil sam Einstein. Proces se mora očitno, kljub mestu, na katerem Združene države suvereno vztrajajo, nadaljevati, in glave, ki verjamejo v vzvišeno mesto novega sveta v civilizaciji, vendarle skrbi, ali se ne bo naseljevanje nadaljevalo le z Latinosi, zaradi katerih bodo belci čez nekaj desetletij vsekakor potisnjeni v položaj manjšine, da se ne bi nehalo tisto valovanje, ki je iz starega sveta prinašalo najpametnejše, zaradi katerih je ameriško mesto v svetovni civilizaciji tako visoko. Več

  • Moč in beda jeze

    V paleti človeških čustev zmaguje jeza. Čutimo jo vsepovsod, slovenska – v Mariboru, na primer – je še sorazmerno blaga, močnejša je povsod po Evropi, nekoliko manj močna, a prav tako očitna je tudi v Ameriki in deželah tretjega sveta, ki noče več biti tretji. O jezi se ne dvomi, nihče niti ne poskuša, da bi jo – danes je to pomembna beseda – nekako uravnotežil, civiliziral. Tako kot se to zdi potrebno našemu novemu predsedniku države, ki roti vodje političnih strank, naj se kot vsega zlega izogibajo »sovražnemu govoru«, naj se vendarle držijo za roke, nekako prijateljsko. Hude besede naj izginejo. Ali je to sploh mogoče in ali je pametno? Ali ni edino pametno, da si ljudje, tudi politiki, odkrito povedo v obraz, kaj mislijo in kako bi se lahko šlo naprej. Katera velika sprememba je v zgodovini uspela, če govor ni postal resnično sovražen? Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Pod črto

    Sovražnik, bodi preklet

    So ljudje, stranke, gibanja, dobro zbrane skupine, zveste svojim tovarišem – tako se vsaj zdi –, ki so razdeljene trdno in dokončno. Nihče jih ne more preslepiti. Da bi bile takšne, morajo imeti seveda ustrezne vodje. Tiste, ki v kali zadušijo kakršnekoli razlike, tiste, ki jih ne premoti nič tujega. Če se takšna združenja ne morejo obnašati strumno in neomajno sama po sebi, se pač to napravi po vojaško. Seveda so si člani edini tudi v odnosu do preostalega sveta. Točno so označeni naši in njihovi. To je trdno kot granitna skala. Je edini način preživetja. Več

  • Spet doma, v Afriki

    Francozi si niso posebej prizadevali, da bi se v hudih časih pojavili na Balkanu, če ne omenjamo teatralnega helikopterskega obiska predsednika Mitterranda, a svoje zgodovine ne pozabljajo. Bombardirali so Gadafijeve čete in si prislužili sloves rešitelja Libije pred diktaturo. Zdaj pa Mali! Borijo se seveda za Afričane, ki jih ogrožajo islamski teroristi. V časopisih beremo naslov »V francoskih rokah tudi Kidal«. Srečni Afričani objemajo francoske vojake v legendarnem Timbuktuju. Kako blizu je zgodovina. Francozi so približno tam, kjer so se nekoč že utrjevali s svojo tujsko legijo. Zgodovina se skorajda ponavlja. In to na neki nov, pozitiven način, brez kolonializma, tako rekoč. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    25. 1. 2013  |  Mladina 4  |  Pod črto

    Potreba po vztrajnosti

    Ni še minilo več kot nekaj mesecev, odkar so se razmišljajoče glave v naši deželi – zlasti tiste, ki jo imajo za državo, ne za državico – glasno jezile, če ne še kaj hujšega, kako mirno, celo nekoliko ravnodušno širše ljudstvo opazuje hude kršitve pravil normalnega življenja, tako imenovano korupcijo, zlasti korupcijo elit. Potem pa naj bi se razpoloženja širše javnosti, če že ne ljudstva v celoti, polastila globoka jeza. Čez noč smo začeli poslušati ulične zahteve, naj vse elite odstopijo. Rekli smo, da vstopamo v burno obdobje, in smo ga takoj poimenovali VSTAJA. Več