Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

  • (Moja) Rusija

    Splošno zanimanje, ki so ga v svetu s protiputinovskim nastopom v katedrali Kristusa Odrešenika zbudile tri izobražene in drzne ruske mlade ženske, ni v dejanskem polpreteklem okviru nič resnično nenavadnega. Moji spomini segajo več kot pol stoletja v preteklost, maturiral sem v ruski šoli v Stalinovem času – šolska stavba je stala na trgu, kjer se je dogajala drama Maksima Gorkega Na dnu (Hitrov rinok), dijaki smo se dobro razumeli med sabo, nikogar se nismo bali, niti ne tajne policije, in smo veliko razpravljali. S sošolko in prijateljico, hčerjo Igorja Grabarja, umetnostnega zgodovinarja in učenca Antona Ažbeta, sva se z najinim učiteljem zgodovine (zares!) sprehajala po mestu in neutrudno razpravljala. Spomnim se, da smo se sprehajali tik pred slovito stavbo policijskega nasilja, na Lubjanki, in razpravljali med drugim tudi o prepovedani, toda znani ugotovitvi Nikolaja Buharina, češ da je Stalin »genialna mediokriteta«. Seveda je zmagal, moral je zmagati, mediokritete so tiste, ki po navadi zmagujejo! Več

  • Se bojimo politične unije? Seveda.

    Ne moremo se pritoževati, da nam sedanja voditeljica Evrope, Vzhodna Nemka Angela Merkel, popolnoma zamolči kakšno neobdelano evropsko temo. Ne, saj ne zamolči niti tistega, česar še ni, vsi vedo, da tema obstaja. Gospa Merklova le mimogrede spregovori o prihodnosti celine, omeni potrebo po »politični uniji«. Več

  • Ideologije nikar

    Ko je bila objavljena neumna, krčevito trmasta in seveda tudi s stališča njenih avtorjev kontraproduktivna prepoved, da partizanski praporščaki prinesejo na državno proslavo svoje zastave s tisto rdečo zvezdo, so se prijatelji pobudnika te zamisli o ideološki čistoti (proč, komunisti!) previdno zgrozili. Ti vendarle civilizirani in kulturni ljudje seveda niso zahtevali, naj praporščaki pridejo, so pa vzkliknili: Ideologije pa ne. Ideologije nikar! Več

  • Totalitarizmi, te hude sanje

    Težko je reči še karkoli o pošasti totalitarizma, ker je bilo zadnje tedne o njej toliko povedanega. Nikogar ne bi rad mučil s to žalostno, toda premagano in skorajda izginulo stvarjo, če ne bi proslavljal svojega dvajsetega rojstnega dne. Da, rodil sem se, kot ves naš narod, pred dvajsetimi leti. Kar je bilo pred tem – totalitarizem –, so le hude sanje. Več

  • Veličastnost v dežju

    Ko so se množice ne najrevnejših Rusov zagnale v demonstracije proti Putinu – čeprav so opazovalci že napovedovali umiritev protestov –, se je z neba vsulo. Rusko prestolnico in njene protestnike je zajel naliv. Ni jih ustavil. Dež nikoli ne ustavi demonstracij. Saj le redko ustavi celo nogomet. Več

  • Živeti brez zmage

    Če brez predsodkov in v človeku globoko zakoreninjene škodoželjnosti presojamo največje dogodke, ob katerih se premikajo armade, potem se moramo realistično vprašati, ali se je svet – in mi v njem – naučil živeti brez trdnih, dokazljivih zmag. Američani nam seveda ponujajo največ snovi za takšna ugibanja. Ne moremo sicer zanikati, da so bili v veliko slabših obdobjih uspešni. Spomnimo se vsaj zatona velikosrbstva v Bosni – Clinton je zanj poskrbel iz zraka. Ali pa najnovejšega uspeha zavezniškega letalstva v Libiji. Opazovalci sedaj seveda govorijo tudi o žrtvah med tamkajšnjim prebivalstvom. Češ da Nato tega ne bi smel. Smešno! Pri zmagah se ne preštevajo sprotne izgube, še zlasti ne tiste med navadnimi prebivalci. Poglejte kakršenkoli opis katerekoli vojne v zgodovini. Kdaj se je resno zmanjševala cena zmagovalca zato, ker je bilo med žrtvami tudi toliko in toliko civilistov? Več

  • Somrak supersil

    Če bi hoteli oceniti najčistejši dosežek ameriške supersile, odkar jo tako imenujemo, bi se težko izognili Marshallovemu načrtu. Od začetka do konca je pred nami nekaj pozitivnega. Postavil je na noge, gmotno in duševno, grozovito razdejano Evropo, vlil tistemu delu človeštva, ki ga imenujemo Zahod, nove moči za preobrazbo, ni škodoval nikomur. Položaja Amerike kot supersile – izraz je spravila v javnost sama – ni bilo nikoli več mogoče oceniti s tako lahkoto. Sledile so vojne, kar nekaj jih je bilo, zgodovinsko gledano pa niti ena ni bila brez pomot, zagat in zapletenega konca, če je konec sploh imela. V Koreji so se zmagovalci, Američani na čelu skupine držav, morali zadovoljiti s polovico pogače, kot bi se reklo v sami Ameriki. Sledila je katastrofa v Vietnamu, potem negotov izid zalivske vojne, ko so se zmagovalci ustavili pred Bagdadom in pustili Sadama Huseina še kar nekaj časa pri miru, nato pa vdor v isti Irak brez popolne podpore vseh zaveznikov in z izidom, ki še ni jasen. Končno še Afganistan, kjer naj bi Amerika dosegla nekaj novega, v obliki vzgoje domačih demokratičnih sil. Nekaj antikolonialnega naj bi bilo to, če pozabimo, da so tudi kolonialne sile, nekoč, na zasedenem ozemlju skušale … vzgajati. Več

  • Demokratična hinavščina

    Če si gledal ali poslušal medijska poročila med zadnjo libijsko kampanjo, zlasti ob britanskih in francoskih Natovih napadih iz zraka, si si, če pripadaš starejšim rodovom, v spomin zlahka priklical slog sovjetske propagande iz druge svetovne vojne. Tudi britanski in francoski letalci so bili odraz pravovernosti. Napadali so vojaške cilje, niti govora ni bilo o civilnih žrtvah, na resnico o Dresdnu pa smo morali kar dolgo čakati, nazadnje je prišla na dan v pisanju ameriškega literata. Več

  • Persona non grata

    V neizprosnosti premočrtne politike, v kateri naj bi vedno imeli prav, so izraelski državniki razglasili nemškega pisatelja za nezaželeno osebo, persono non grato. Neko globljo nacionalno resnico so sicer takoj poudarili nekateri ugledni izraelski izobraženci, ki so protestirali, še več, v potezi so celo, nasprotno od političnih voditeljev, videli gesto v prid novemu antisemitizmu. Vsekakor pa Günter Grass, edini živeči nemški pisatelj, ki ga dandanes pozna ves svet (nekoč so jih Nemci imeli na kupe), lahko zdaj uživa sloves nekoga izjemnega, izobčenca v očeh izraelske države. Več

  • Domoljubje z minusom

    So ljudje, ki so se počutili počaščene – ta beseda je bila uporabljena –, ko je ena največjih prodajnih hiš, tuja do srži, uspešna pri nas, objavila reklame z domoljubnimi napisi za Slovence. Visoko doneče hvalospeve o naših čustvih in splošnem, slovenskem domoljubju tudi iz tujih ust, na naših tleh, za naše ljudi. Naj prihajajo v trgovine, ki so sicer popolnoma v tuji lasti, in naj se pri tem počutijo Slovence. S tujim blagoslovom. Več