Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Pod črto

    Amerika sama zase

    Ni treba, da človek dolgo živi v Združenih državah Amerike, da bi razumel, kako je potek, in še bolj, kako je odziv na zadnji (kateri po vrsti?) pokol kakšnih 120 kilometrov od nevtralne prestolnice sveta, New Yorka, moral biti prav takšen, kakršen je bil, in v nasprotju s tistim, ki bi ga doživeli v Evropi. Da geslo ulice ne bo prepovedalo lahkote nabave strelnega orožja, ampak bo morda, nasprotno, uvedlo še večjo »fordizacijo« izdelave, posodabljanja in prodaje. Od Amerike ne zahtevamo, naj ne ohranja svojih tradicij. Pričakujemo, da bo ravnala tako. Doslej še nikoli nismo bili razočarani! Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    21. 12. 2012  |  Mladina 51  |  Pod črto

    Ljudje, elite, tudi vodje?

    Nobenega razloga za čudenje ni, ko se karkoli zgodi v Združenih državah. Saj vedno delujejo, kot da se senzaciji ne morejo izogniti. In vendar sem bil nekoliko presenečen, ko sem te dni naletel na podatek, da je velika večina federalnih držav, ki sestavljajo to federacijo – imamo jo za nezlomljivo in popolnoma notranje utrjeno –, že imela ali ima pred sabo tudi peticije o izstopu iz federacije, prav v času, ko se nekateri zbegani Evropejci oglašajo z zamislijo, naj se naši neskončni notranji spori presekajo s podobno federalno zamislijo. Več

  • Neizogibna presenečenja

    Najboljša obramba pred neprijetnostmi, kakršne prinašajo velika presenečenja, je, da se razmišljanje o tem prepusti nerazumljivim filozofom in drugim zoprnim izobražencem. Ko se dogodi presenečenje, se svet nanj hitro navadi in na nevšečnosti zgodovine kmalu pozabi. Kdo še razmišlja o Sovjetski zvezi, pred katero je Zahod skorajda trepetal, se mrzlično oboroževal in v glavi enega svojih najboljših diplomatov izdelal pravo filozofijo ravnanja z Moskvo, slovito »zadrževanje« ali containment. Več kot to, da »zadržijo«, kaj šele, da bi odstranjevali ali uničevali, nikomur ni prihajalo na pamet! Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Pod črto

    Resnic je na kupe

    Neverjetno, kako in koliko se ljudje prepirajo v iskanju resnice. Ali pa v zatrjevanju, da jo edini obvladajo, eno samo in absolutno. Resnic je seveda nič koliko. Vsaka javna oseba se sklicuje na kako, jo brani in obenem zaničljivo zavrača resnice drugih. Tudi narodi imajo po več resnic, sprti slovenski politični strani dve, in vsaka je dobro zavarovana. Več

  • New York

    Okoliščine so me oropale običajnega vtisa, ki ga dobi tujec ob prvem prihodu v New York. To je seveda tisto pretresljivo približevanje Manhattnu po prihodu na Kennedyjevo letališče, ki je na Dolgem otoku. Pred osuplimi očmi tujca leži srce New Yorka kot na dlani, skupine neverjetnih nebotičnikov, ki jim nihče in nič ne pokvari vtisa o drznosti posega v višine. To je New York, na kakršnega se potnik lahko duševno pripravi. Je nekaj nenavadnega, toda ali se ni to nenavadno dejansko pričakovalo? Več

  • Nobelove nagrade – v čigavih rokah?

    Eno je pri zadnji podelitvi Nobelove (tisti človekoljubni orožar) nagrade za mir razumljivo brez težav. Evropa, natančneje Evropska unija, prav zdaj potrebuje kakršnokoli spodbudo, zato ji je bila ta v naglici tudi podeljena. Če se odločimo vsaj malo preiskati zgodovino podeljevanja te nagrade, bomo brez težav odkrili, da je morala doleteti to evropsko gmoto prav v trenutku, ko jo je. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    12. 10. 2012  |  Mladina 41  |  Pod črto

    Pravzaprav, kdo je Obama?

    Voditeljem je dovoljeno, da imajo več obrazov, le mi bi morali vedeti, kateri njihov obraz gledamo med štiriletnim mandatom. Ob Afroameričanu Obami sem večkrat ugotavljal, da moram glede njegovega obraza razmisliti. Žal sedaj o tem obrazu razmišljam veliko manj kot na začetku. Več

  • Nesamostojna samostojnost

    O čem smo razmišljali, kaj nam je prihajalo na misel, ko se je pred nekaj tedni gospod Jean-Claude Juncker, veliki človek iz najmanjše evropske države, pogovarjal s predsednikom slovenske vlade? Imeli smo občutek, da je bilo tisto, kar bi nam moralo ugajati, v resnici nekaj povsem drugega. Smo narod, ki venomer išče znamenja nekega priznanja. A tokrat nismo vedeli, kdo je pogovor (z enim najvplivnejših ljudi v Evropi) v resnici komu predlagal ali ga celo zahteval. V tem hudem trenutku. Smo si mi prizadevali za hipen izraz spoštovanja ali pa je prvi mož evroskupine bolj ali manj zahteval, naj pridemo, da nam bo povedal, brez velikega uvoda, da je čas za streznitev in preprečitev zahajanja naše dežele v težave, ki bi pretresle tudi druge? Pravzaprav v tem trenutku vse. Več

  • Veselice v hudih časih

    Nekoč smo mislili – zelo dolgo je bilo tako in zelo spoštljivo smo razmišljali o tem –, da so festivali nekaj veličastnega, zaradi česar prireditelji in okolica, kjer festivali potekajo, pridobijo širino, skorajda bi rekel nekaj svetovljanskega. Pa ni tako. Kot toliko drugih stvari v današnjih časih lahko tudi festivale podomačimo. V naši deželi jih zdaj prirejajo tako rekoč v vsaki vasi. Z resnimi vložki ali pa tudi brez njih. Hudi časi? Saj so, še kako, in koliko ljudi se s težavo prebija skoznje. A festivali so, vedno več jih je, veselja ne manjka. Več

  • Neutolažljiva želja po poveljevanju

    Ni dvoma, da je v glavah in srcih poveljnikov neke nacionalne politike – tudi velike sile izvajajo nacionalno politiko – želja po javnem razkazovanju absolutne moči večja, kot bi okoliščine pravzaprav dopuščale. Ob zadnjih napadih v deželah Bližnjega vzhoda in Afrike se želja ne more skriti in se tudi noče skriti, kakršnekoli že so razmere. Ameriški predsednik ni neposredno sodeloval v obračunu z Gadafijevo Libijo. In vendar smo ga nekajkrat slišali, kako je odločno vzkliknil, da Gadafi »mora iti« (must go). Besede je nekajkrat ponovil tudi v zvezi z Asadom v Siriji, čeprav se ZDA tam vojaško modro držijo ob strani. Več