-
Zadnja leta so se vsi spraševali: kje so romantične komedije? Okej, še vedno obstajajo, toda niso več popkulturni fenomeni kot nekoč Čedno dekle, Romanca v Seattlu, Čaka te pošta, Ko je Harry srečal Sally, Moj bivši se poroči, Ko si spal, Štiri poroke in pogreb, Pravzaprav ljubezen in Bridget Jones. A da so romantične komedije izginile, ker niso več komercialne, je napačen vtis. Romantične komedije imajo namreč precej resnejši problem – vsaj tiste, h katerim se hočejo vsi vrniti.
-
Do 16/03
-
TV komentar / Nova voditeljica Odmevov
Ko so pred meseci začele z RTV Slovenija prihajati novice, da naj bi glavne informativne oddaje dobile nekaj novih voditeljic in voditeljev, nas je postalo pošteno strah. Da bo namreč tudi novo vodstvo – ki zdaj ni več tako novo – nasedlo tezi o mladih in neobremenjenih ljudeh, ki nas bodo kot voditelji razveseljevali in na katerih bo počivalo tudi naše oko. O, nikar se ne zgražajte, to je bil argument za zdaj že nekdanjo voditeljico Dnevnika Valentino Plaskan, ki jo je sicer na to mesto pripeljala ekipa kabineta predsednika vlade – ja, tako je bilo v času Janeza Janše.
-
Že od nekdaj si otroci s pomočjo domišljije, z nekaj rjuhami, pregrinjali, odejami ter z mizami, stoli, kavči ali kakim drugim kosom pohištva postavljajo šotore oziroma utrdbe, ki pomenijo njihovo neodvisno ozemlje, čarobni prostor, v katerega se zatečejo in v katerem imajo praviloma mir pred odraslimi. Kakopak je tudi vsestranske rjuhe nadomestil plastični izdelek; pod imenom e z clipz fort je na prodaj gigantska plahta iz najlona, s katero naj bi utrdbo postavili povsem samostojno, s pomočjo osmih velikih ščipalk. Zadeva meri devet kvadratnih metrov in je na prodaj v intenzivni modri ali rožnati barvi, pa tudi v bež različici. Namenjena je notranji in tudi zunanji rabi, vodoodporna, nanjo pa sta prišita vrečka za shranjevanje in dodaten žep z zadrgo za ščipalke, da lahko reč po igri froci tudi samostojno pospravijo za sabo. Šotor, bunker, utrdba, skrivališče, zapik ali igralni kotiček – karkoli, samo da se mladež vanj ne zavleče z mobilnimi telefoni.
-
-
Lara Reichmann / Intermedijska umetnica, ki išče ključne povezave med človekom in tehnologijo
V središču njenega projekta Disposable Bodies, ki ga je konec preteklega leta predstavila v ljubljanski Galeriji Ravnikar, je zgodba žensk, ki so konec 19. stoletja na Harvardskem observatoriju obdelovale fotografije zvezdnatega neba. Te ženske, »človeški računalniki«, Women Astronomical Computers, kot jih imenujemo danes, so s pomočjo steklenih fotografskih plošč dan za dnem potrpežljivo in natančno prečesavale nočno nebo, mapirale zvezde ter procesirale in klasificirale podatke. Šlo je za enega prvih projektov, kjer je bila fotografija kot orodje vključena v sistematično opazovanje in raziskovanje vesolja. Prav tako pa so prvič v zgodovini ženske na Harvardu lahko kot uradno zaposlene prisostvovale in aktivno sodelovale pri raziskavah.
-
21. 2. 2025 | Kultura
REJVikend / Vodnik po klubskih dogodkih
Ne veste, kam v petek in soboto zvečer? Preverite, kaj smo izbrali za vas.
-
19. 2. 2025 | Kultura
Slovenski Walt Disney / Ob 100. obletnici rojstva Mikija Mustra
V Slovenski kinoteki se bodo 22. februarja ob 17.0o s projekcijami dokumentarnega in štirih animiranih filmov posvetili 100. obletnici rojstva legendarnega slovenskega animatorja, ilustratorja, striparja, kiparja in filmskega režiserja Mikija Mustra (1925–2018).
-
18. 2. 2025 | Kultura
»Plavi orkestar je benigen pojav – kot recimo čevapi, sladoled, človeška ribica«
"Če na Plavi orkestar gledamo kot na fenomen, potem je ta skupina benigen pojav – kot recimo čevapi, sladoled, človeška ribica, s tem nihče nima težav. Zadnji dinozaver v regiji. In v tem času, ko se vse spreminja, sem res opazil, da Orkester v ljudeh vzbuja iracionalni občutek stabilnosti, v smislu: 'Vidiš, po vsem tem so ostali skupaj, ostali so prijatelji.' V času, ko svet, ki smo ga nekoč poznali, počasi izginja – smo eden od dokazov, da nekaj, no, tudi ostaja."
-
18. 2. 2025 | Kultura
Green washing predstava za medije
Sindikata Glosa in Zasuk sta v javnem pismu vnovič opozorila na po njunem mnenju sporno sodelovanje vodstva Evropske prestolnice kulture (EPK) Nova Gorica-Gorica z družbo Alpacem iz Anhovega. Ta se namesto prekinitve sodelovanja poslužuje prikrivanja dokazov ter se izogiba odgovornosti, sta prepričana. Vodstvo medtem za ponedeljek načrtuje debato.
-
18. 2. 2025 | Kultura
TV Slovenija bo v nedeljo premierno vstopila v novo sezono uspešne serije Primeri inšpektorja Vrenka. Podobno kot prvi dve je tudi ta nastala po literarni predlogi pisca kriminalk Avgusta Demšarja, v glavni vlogi pa je ponovno zaigral Dario Varga. O podrobnostih serije in romana so ustvarjalci spregovorili v ponedeljek v Klubu CD.
-
17. 2. 2025 | Kultura
Drama o papeških volitvah prejela največ nagrad
V londonskem Southbank Centru je na podelitvi britanske filmske nagrade bafta slavil papeški triler Konklave nemškega režiserja Edwarda Bergerja, ki si je prislužil nagrado bafta za najboljši film, poroča francoska tiskovna agencije AFP. Poleg tega je film prejel še tri bafte, med drugim tudi bafto za izjemen britanski film.
-
16. 2. 2025 | Kultura
»Nikoli se nismo dogovorili, kakšno državo hočemo, zgodila se nam je«
"Naš problem je to, da ni družbenega konsenza o tem, kaj bi radi, in dokler ga nimamo, preverjamo vsak dan, kje smo. Morda se strinjamo o tem, da ohranimo tisto, kar smo imeli v socializmu, javno zdravstvo, šolstvo, socialno varnost. Kaj pa zdravo okolje, pa skrb za manjšine, pa velike razlike med bogatimi in revnimi? Nikoli se nismo dogovorili, kakšno državo hočemo, zgodila se nam je. Rekli smo si, tega nočemo več; kaj bi, tega pa ne vemo. Menda bi bili radi kot Švica, čeprav ne vem, od kod ta primerjava, ker smo bolj švicarska luknja."
-
15. 2. 2025 | Kultura
Od 19. februarja bo v Kinodvoru na ogled film Maria, ki spremlja zadnji teden v življenju legendarne operne dive Marie Callas: Čilski režiser Pablo Larrain se po filmih o Jacqueline Kennedy (Jackie) in princesi Diani (Spencer) vrača s tretjim delom neuradne trilogije o slavnih, tragičnih ženskah 20. stoletja.
-
Če po naključju občutite pomanjkanje novega sladkobnega popa z ASMR-jevsko šepetajočimi vokali in sta bili zadnji plošči Billie Eilish za vaš okus pretirano baladni in cmeravi, dajte priložnost studijskemu prvencu irske indie pop glasbenice Biig Piig. Njen krhki glas je resnično kot balzam za ušesa, pevka je tudi izjemno nadarjena za skladanje nalezljivo spevnih refrenov, zadeva pa se, žal, zatakne pri produkciji. Ta zveni dokaj generično (pri plesno usmerjenih komadih, ki prevladujejo na prvi polovici albuma, deluje kot zvočna kulisa v trgovinah, kakršna je H & M), na trenutke celo ceneno (čeprav je pravo vojsko producentov financirala založba velikanka), vselej pa nekoliko za časom (avtorici očitno ni nihče namignil, da je zbujanje nostalgije po osemdesetih letih že iz mode).
-
Mimo je čas retro bluzovsko-garažno-r’n’b-jevskih napevov z južnjaškim melosom debija Witness (2017). Neworleanški kantavtor, ki ga je oblikovalo odraščanje na robu med verskimi fanatiki, je zadnja leta opazoval goreči svet in izkušnjo filtriral v apokaliptični pop izraz, ki dreza v popek ameriške družbe. LOWER se suka okoli sistemskega rasizma, alkoholizma, nasploh Dežele svobodnih, ki kot Saturn požira svoje sinove. Skoraj prosojen, šepetajoč glas, distorzirani riffi, boom bap beati, lo-fi patina, hrup in soul melodije sestavljajo nenavadno frišen stilistični kolaž – kot bi Frank Ocean ali Yves Tumor posnel plato na podlagi atmosferičnih političnih dokujev Adama Curtisa. Can’t Get You Out of My Head! Dejansko.
-
V devetdesetih letih, zlatem obdobju hiphopa, so v praksi divjega semplanja ameriški producenti redko posegali po gradivu, ki ni prihajalo iz hegemonije tamkajšnje popularne muzike. Eden takšnih virov oziroma izjem je bila britanska zasedba karibsko-afro funka Cymande. Ta je sicer delovala le krajši čas v sedemdesetih letih, zaradi ponovnega zanimanja za njen katalog pa se je spet zbrala leta 2010. Renascence je njen drugi povratniški album, ki potrdi tezo, da so veteranski reunioni navadno le bleda senca preteklosti. Pri Cymandu skupaj z nekaterimi ustanovnimi člani manjka tudi večina žmohta, navdušujočih tolkalskih vložkov in domiselnih žanrskih prečenj. Speglano v varnem okolju pop funka.
-
Brightonski kvintet Squid se pogosto znajde v istem košu z bendi, kakršna sta black midi (R.I.P.) in Black Country, New Road, saj gre za predstavnike novega vala britanske kitarske godbe, ki z jazzovsko tehnično podkovanostjo rušijo žanrske konvencije (grobo rečeno) rock muzike. A pravzaprav so te primerjave navadno preveč površinske, ker imajo vsi našteti izvajalci izrazito samosvoj in edinstven izraz in se ta pri vsakem od njih razvija v precej nepredvidljive smeri – še zlasti pri ansamblu Ligenj, ki je z novim albumom naredil posebej radikalen slogovni in značajski zasuk.
-
Anton Komat: Zgodbe pozabljenega sveta
Varuh okolja in aktivist, ki je pred posekom rešil prenekatero mestno drevo, tokrat drugače – kot story-teller.
-
Francoski pripovednik Romain Gary (1914–1980) je zanimiva figura, pisal je pod psevdonimom Ajar, potem ko je že dobil Goncourtovo nagrado, nakar je dobil še eno. V romanu Psevdo pa se je pretvarjal, da je lastni nori nečak, ki popisuje čudne navade uspešnega strica. Francoščina je bila za tega nezakonitega litovskega migranta judovskega rodu priučeni jezik, podobno, kot je bila za Samuela Becketta ali Andreïa Makina, kar jo skladenjsko razgiba, hkrati pa omogoča distanco, ki je tudi v drugem značilna za to pisanje, predvsem odmik od sebe in zaresnosti.
-
»Slovenci težko delamo filme samo za Slovence. Zakaj ne bi naša umetnost navdihovala ves svet?«
Priznani režiser, direktor fotografije in scenarist Gregor Božič ima zadnje čase precej razlogov za praznovanje. Kratkometražni film Mož, ki ni mogel molčati (Čovjek koji nije mogao šutjeti, 2024) hrvaškega režiserja in scenarista Nebojše Slijepčevića, pri katerem je sam odigral pomembno vlogo kot direktor fotografije, je v zadnjem letu poleg številnih drugih prejel dve izmed najuglednejših mednarodnih filmskih nagrad: maja je bil ob svetovni premieri v Cannesu ovenčan s prestižno zlato palmo za najboljši kratki film, decembra pa še z Evropsko filmsko nagrado (EFA). Ekipa hrvaško-bolgarsko-francosko-slovenske koprodukcije (slovenski koproducent je produkcijska hiša Studio Virc), posnete po resnični zgodbi upokojenega hrvaškega oficirja Toma Buzova, ki se je uprl srbskim paravojaškim silam, ki so leta 1993 v Bosni in Hercegovini ustavile potniški vlak, pa se je konec januarja razveselila še dveh izjemnih novic. Mož, ki ni mogel molčati je bil v kategoriji za najboljši igrani kratkometražni film nominiran za oskarja, filmsko nagrado vseh filmskih nagrad. Nekaj dni kasneje je bil nominiran še za nagrado cezar, najvišje priznanje filmske umetnosti v Franciji.
-
Cameron Diaz je deset let pavzirala, zdaj pa se je vrnila v tipični netflixovski akcijski komediji, ki je tako staromodna in klišejska, da je nerodno celo samim klišejem, tem bolj, ker zakonca Emily (Diaz) in Matt (Jamie Foxx), tajna agenta Cie, ki živita kot zgleden, umirjen predmestni par in ki jima akcijske ringelšpile koreografirajo stari in novi hiti, izgledata le kot bledi imitaciji Gospoda in gospe Smith ( ja, njuni zakonski prepiri so nevarnejši od teroristov in geopolitičnih intrig), toda poročeni gledalci, ki si v duhu Walterja Mittyja domišljajo, da jih lahko iz dolgočasnega, rutinskega, nevznemirljivega družinskega življenja rešijo nenadne avanture (in mutacije v Jasona Bournea), bodo vsaj za hip ali dva opolnomočeni, prepričani, da film mežika njihovemu skrivnemu življenju. (Netflix)
-
Ko so pripadniki Črnega septembra, militantne frakcije palestinskega Fataha, 5. septembra 1972, med münchensko olimpiado, šokantno ugrabili in pobili enajst izraelskih športnikov in trenerjev, je ameriška televizijska mreža to kalvarijo ves čas neposredno prenašala – to je bil prvi neposredni prenos terorističnega napada v zgodovini. Film September 5 se prilepi na ABC-jevo ekipo, ki – pod taktirko glavnega producenta (Peter Sarsgaard), šefa operacij (Ben Chaplin), mlajšega producenta (John Magaro) in nenadoma pomembne nemške prevajalke (Leonie Benesch) – skrbi za televizijski prenos in ki niti točno ne ve, kaj se dogaja. Še več, film se zapre v studio, zato pozabite na »akcijo« ali »spektakel« – to je zgodba o povsem apolitičnih športnih novinarjih, ki so se že sprijaznili s tem, da bodo prenašali odbojko in boks, a morajo poročati o ultimativni politični drami, o srhljivi politični krizi, o veliki disrupciji. Na srečo so mojstri neposrednih prenosov.
-
Tole vprašanje dobro poznate: ali lahko prijatelja seksata in ostaneta prijatelja? Ja, to je retorično vprašanje romantične komedije Ko je Harry srečal Sally. Retorično vprašanje telenovelistične romance Tetovirani, posnete po bestsellerjih – precej tetovirane – Jay Crownover (včasih se zdi, da gre za reboot franšize After), pa se glasi: ali lahko prijatelja seksata in postaneta par? Rule (Chase Stokes) in Shaw (Sydney Taylor) sta prijatelja že od malega. On – bad boy – tetovira, ona – good girl – študira.
-
Akcijske komedije Ljubezen boli ne boste našli na Netflixu (ampak v kinu), a izgleda povsem netflixovsko, le da preteklost, ki se vrne, tokrat ne sproži in militarizira kake Jennifer Lopez (ali Geene Davis, če pomislim na Harlinov Poljub za lahko noč, ali Vigga Mortensena, če pomislim na Cronenbergovo Senco preteklosti), temveč Ke Huy Quana, alias Marvina Gablea, nepremičninskega agenta ( ja, nekoč, v prejšnjem življenju, je bil poklicni morilec, in ja, dela se, da je mrtev), ki niti zdaleč ne izgleda kot tough guy, dokler iz njega ne skočijo Bruce Lee, Jet Li in Jackie Chan, ki običajno skočijo iz Jasona Stathama, tako da svet postane oder za skoraj johnwickovski kaskaderski concerto, v katerem pa je vendarle nekaj romantičnega. (kino)
-
Emilia Pérez je kritika neoliberalizma
Emilia Pérez je dobila največ oskarjevskih nominacij – trinajst. Toliko kot V vrtincu, Forrest Gump in Bratovščina prstana. In bila je glavna favoritka za glavnega oskarja, a tudi za številne druge oskarje, tem bolj, ker je Donald Trump takoj po inavguraciji določil in odločil, da v Ameriki obstajata le še dva spola, moški in ženski (s čimer je, kot piše v njegovem izvršnem ukazu, »ženske zaščitil pred ekstremizmom ideologije spola in restavriral biološko resnico«), transspolnim osebam, mlajšim od 19 let, je vzel vso zvezno pomoč in vse zdravstvene pravice (s čimer jih je »zaščitil pred kemičnim in kirurškim iznakaženjem” in “lažno trditvijo, da jim lahko odrasli spreminjajo spol«), vsem transspolnim osebam pa je prepovedal udeležbo v ženskih športih, tako da je svojo vladavino intoniral kot fašistoidno vladavino transfobije. Emilia Pérez, protagonistka Audiardove Emilie Pérez, je kakopak transspolna, zato bi Akademija, liberalna fenica raznolikosti, z njenim ustoličenjem kontrirala Trumpu. Glas za Emilio Pérez bi bil protest. Anti-Trump.
-
Središče kulturnega dogajanja je bilo na Prešernov dan, na slovenski kulturni praznik, tokrat postavljeno na Primorsko, kjer se je v Novi Gorici in čezmejni Gorici slavnostno odprla Evropska prestolnica kulture (EPK), ki dve mesti iz dveh držav za vse leto simbolno združuje v enoten kulturni prostor. Osrednjo idejo čezmejnosti oziroma brezmejnosti tega ambicioznega večmilijonskega projekta, ki bo trajal vse do decembra in bo – vsaj tako načrtujejo organizatorji – v regiji pustil trajen pečat, je na dan odprtja simboliziral celodnevni sprevod, v katerem so na območju med goriško in (pred nedavnim lično prenovljeno) novogoriško železniško postajo marširali različni godbeni orkestri, folklorne skupine (z vseh koncev Balkana), pevski zbori, cirkusanti, akrobati, mažoretke, plesalke na svili, skejterji in celo (malce predčasne) pustne šeme, z njimi ob boku pa je ves dan korakalo več tisoč obiskovalcev vseh generacij. Na (nekdanjem) mejnem prehodu Erjavčeva pri (nekdanji) carinarnici je sprevod italijanskih udeležencev parade čez nevidno mejo zakotalil veliko kroglo iz časopisnega papirja, ki je prepotovala že ves svet, delo slovitega 91-letnega italijanskega umetnika Michelangela Pistoletta, najvidnejšega predstavnika tako imenovane revne umetnosti (it. »arte povera«), in jo kot nekakšno baklo miru – vrhnjo plast so goriški dijaki polepili s prispevki iz Primorskega dnevnika in Il Piccola o dogodkih, ki so zaznamovali lokalno zgodovino, tudi podpis pariške mirovne pogodbe in vstop Slovenije v Evropsko unijo in Schengen – simbolično predal slovenskemu delu povorke.
-
Državne proslave ob kulturnem prazniku so bile vedno priložnost za družbeni komentar, kritično misel in tudi protest. Pred leti, ob ukinjanju samostojnega ministrstva za kulturo pod drugo vlado Janeza Janše, so kulturni delavci v času proslave pred Cankarjevim domom v znak protesta množično prižigali sveče. Tiste, ki jih sicer prižigamo na pokopališču. Letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, glasbenik Tomaž Grom, je takrat v znak protesta zažgal svoj kontrabas. Brali so manifeste, takrat in tudi kasneje.
-
Do 25/01
-
TV komentar / Govor Zdenke Badovinac je pomembna prelomnica za slovensko kulturo
Velikost neke kulture ni njena zmožnost drobnjakarskega poveličevanja vsake drobne narodne značilnosti in nacionalističnega poveličevanja lastne vrednosti, umetnosti in kulture, kot bi lahko mislili po tridesetih letih govorov predsednikov upravnega odbora Prešernovega sklada v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Velikost se meri drugje, v vpogledu in razmisleku, ki presega domače meje, težave in malomeščansko objemanje lastnega.
Iskanje brez piškotkov ni možno
