Ela Minus: DÍA

Vokalna poptronika, ki izhaja iz naredi sam praks spalnične produkcije in ki generično pop pesmopisje nadomešča z bolj »kantavtorskimi« strategijami, po uspehih Kelly Lee Owens, Yaeji in sorodnih izvajalk dobiva še eno pomembno protagonistko. Druga plošča prodorne kolumbijske pevke/producentke zadene všečno ravnovesje med hedonizmom in introspekcijo, poživljajočimi in melanholičnimi stadionskimi petardami, hitro zapomnljivimi refreni in naprednejšimi produkcijskimi postopki. Žar njene iskrive muzike spominja na prominentne melodije in seksi vokale, značilne za pred- in porecesijska leta, ko smo plesali na indietronico, electroclash in sorodne plesne muzike. Karizmatična in spevna avtorska elektronika brez pretenzij.

Dean Blunt: lucre

Izid nove kratkometražne plošče svojeglavca iz Hackneyja je bil značilen in predvidljiv v svoji nepredvidljivosti – album se je nenapovedano pojavil izključno na YouTubu. Pet ali šest posnetkov, drug za drugim v enem kosu in brez naslovov. lucre je (ponovno) ne do konca sproducirana »demo« lepljenka sanjavega folk rocka, vendar s ključno novostjo, zaradi katere vse skupaj zveni popolnoma drugače. Za vokale ne poskrbi Blunt sam, niti jih ne prispeva ena od njegovih dosedanjih sodelavk, ampak danski pevec Elias Rønnenfelt. Njegov slog, barva glasu in interpretacija zahtevajo nekaj krogov privajanja, težko pa se je znebiti občutka, da bi raje poslušali glavno zvezdo ali preprosto instrumentalne posnetke.

Central Cee: Can’t Rush Greatness

Čeprav je Can’t Rush Greatness šele prva dolgometražna plošča britanskega pop rap zvezdnika Centrala Ceeja, se je njegov monotoni slog repanja izpel že davno pred njenim izidom. Da je avtor tako imenovani one trick pony, je v zadnjih letih dokazal s pozornost zbujajočimi singli, s katerimi se je v mainstreamu vzpostavil kot glavni ambasador britanskega drilla, na mlačnem prvencu pa jih je zgolj zbral na kup ter preostanek plošče zakrpal z večidel odvečnim in vselej sila repetitivnim polnilom. Tega je sicer nekoliko obogatil z gostujočimi verzi moštva britanskih in ameriških rap velikanov, a tem ne uspe zakamuflirati enoličnosti Ceejevih flowov, odsotnosti prave substance v njegovih besedilih in utrujajoče generičnosti beatov, ki začnejo zveneti postano že pred iztekom prve tretjine plošče.

fka twigs: EUSEXUA

Imamo prvi letošnji album, ki ne skriva želje po tem, da bi postal naslednji Brat, fenomen, ki presega okvire popularne kulture, monopolizira spletne diskurze, z agresivnimi piarovskimi postopki gradi kult in med feni spodbuja toksično obsesijo. Po albumih, ki so jih izdale Beyoncé, Dua Lipa in Charli XCX, je to še ena pop izdaja, utemeljena na dediščini plesne glasbe. Tretja plošča britanske avantpop pevke, plesalke in igralke, ki se je proslavila z minimalističnimi, ekstremno čutnimi komadi, prepredenimi z omamnimi šepetajočimi vokali, izpolnjuje vsa merila za pop blockbuster – erotična zunajzemeljska persona, privlačen koncept, enigmatično ime in impresivna zvočna podoba (poleg glavnega producenta Korelessa jo podpisujejo številni drugi sodelavci). Gre za svojstven hommage Madonnini klasiki Ray of Light (1998) in Björkini mojstrovini Homogenic (1997), baročno vizijo pop elektronike, ki velikopotezno jemlje od techna, trancea, klubske glasbe in onstran.

Jernej Šček: Kavarna odprta

Ker so ti napisali tudi knjigo, dve ali celo več, bi delu lahko rekli knjižne recenzije v formi intervjuja. Torej široka zbirka intelektualnih in izkustvenih spoznanj. Od psihopatologije mafije, ki kraljuje z likom mafijskega očeta: vedno odsoten, vselej prisoten, zatorej arhetip nepremagljivega očeta, pa do komunikacijske ekologije, ki med drugim proučuje vpliv spola samostalnika na človekovo dojemanje sveta, saj prav predmetu določeni spol vpliva na to, iz katere perspektive gledamo nanj.

Neil Gaiman: Ocean na koncu poti

Angleški pripovednik Neil Gaiman (1960) – o njem se v zadnjem času govori in piše v negativnem kontekstu, več žensk ga je obtožilo spolnih zlorab in nasilja, založniki ter ustvarjalci televizijskih serij pa mu zato odpovedujejo pogodbe – je scenarist in pisec fantastične proze, vendar tudi raziskovalec in zbiratelj svetotvornih zgodb. Na podlagi sicer razpršenih (ostankov) virov je spisal recimo mitologijo severnoameriških staroselcev in nordijsko mitologijo. Ocean na koncu poti, lani preveden v slovenščino, je zgodba o odraslem, ki je v otroštvu veliko bral, recimo Zgodbe iz Narnije, in ki v silni grozi priklicuje Lewisovo Alico in se mu ob vrnitvi na mesto čudežnega vrne spomin na otroško epizodo. Zataval je k sosedovim, k trem generacijam žensk, izurjenih v ravnanju z onstranskim, in z namenom odrešitve so ga popeljale na čudežno potovanje. Navznoter.

Medvedek Paddington v džungli

Medvedek Paddington, džungelski medvedek, Forrest Gump iz Peruja, je idealni priseljenec – tako je luštkan, da bi ga posvojil vsak ksenofob. Tako prijetno zmeden je in tako vljudno neroden, da nikomur niti na kraj pameti ne pade, da bi ga izgnal. To, da zna angleško, je zanj le plus. Prvi Medvedek Paddington je bil posnet leta 2014 – pred brexitom. Medvedek Paddington 2 pa je bil posnet po brexitu, zato ne preseneča, da medvedek, posvojenec londonske družine Brown, ki se tako lepo poda popoldanskemu čaju, pristane v ječi, kamor ga strpajo po zaslugi propadlega igralca, patološkega brexitskega kameleona. Ja, medvedek je žrtev brexita.

Volkodlak

Trump Ameriko vidi kot deželo, ki jo ogrožajo »zunanji« in »notranji« sovražniki, Volkodlak – ne ravno Howling, še manj Ameriški volkodlak v Londonu, kaj šele Ginger Snaps – pa to prevede v jezik rimejka Universalove klasične grozljivke iz leta 1941. »Zunanji« sovražnik je kakopak volkodlak, ob katerega sredi mračnega gozda trčijo ata Blake (Christopher Abbott), mama Charlotte (Julia Garner) in hči Ginger (Matilda Firth), toda ker Blakea en passant oplazi volkodlak, se prelevi v »notranjega« sovražnika, tem bolj, ker se ogrožena družina zateče na samotno kmetijo, kjer je odraščal ata in kjer je tako kot v vesolju – nihče ne sliši tvojih krikov. Ja, ata – tipični »bolni«, toksični, abuzivni moški, ki se ne more več obvladovati – postane pošast, ki hoče ugrizniti in v pošast preleviti tudi svojo družino. »Zunanji« in »notranji« sovražnik – ista reč.

Popolni neznanec popolnoma ignorira Dylanovo političnost 

Joan Baez je leta 1975 posnela Diamonds and Rust, pesem o nekdanjem ljubimcu, ki jo nenadoma pokliče. Iz govorilnice nekje na Srednjem zahodu. Po desetih letih. Film se ji zavrti nazaj v čas, ko sta bila skupaj. Bil je že legenda, »neoprani fenomen, originalni vagabund«, ko je zašel v njeno naročje in tam ostal, začasno izgubljen. Znal je z besedami, a ji rekel, da je njena poezija slaba. Kupila mu je manšetne gumbe.

Ko se Manca Košir sprehaja po Žalah, nas zazebe

»Kaj sem jaz zdaj,« v nekem trenutku vzklikne Manca Košir. Nič čudnega – v svojem življenju je imela kopico identitet. Manekenka, profesorica, bralka, pisateljica, novinarka, intervjuistka (naredila je intervju s Samom Peckinpahom!), televizijska voditeljica, žirantka … pa ambasadorka radostnega staranja in slavilka dobrega umiranja. A tudi igralka. Leta 1967 je v Brezi – mojstrovini hrvaškega auteurja Anteja Babaje – igrala Janico, prelepo kmetico, ki se poroči z Batom Živojinovićem, a potem zboli za redko boleznijo in umre, tako da jo potem kar lep čas gledamo na parah, vso belo in lepo. Na snemanju je imela le nekaj »živih« prizorov, potem pa je cel mesec ležala na parah in v krsti. »In v tisti krsti sem presneto premišljevala o smrti.«

Hannah Koselj Marušič / Intermedijska umetnica, ki stavi na brezkompromisno iskrenost

Žirija, ki je njen pesniški prvenec VSE JE ENO VSE JE VSEENO (Črna skrinjica, 2024) uvrstila med peterico, nominirano za najboljši literarni prvenec lanskega, 40. Slovenskega knjižnega sejma, je pesniško zbirko opisala kot igrivo, drzno, iskreno, brezsramno, feministično, strastno, elegično knjigo. Globoko intimno in osebno delo, v katerem avtorica pred nami razpira svoje najgloblje strahove in bolečine ter nas pripusti v najbolj neolepšane misli, surova čustvena stanja in krute življenjske preizkušnje, se dotika vse prej kot lahko prebavljivih tem. Vrata svojih notranjih bojišč odstira na polje toksičnih odnosov, samopodobe in samouničevalnosti, duševnega zdravja, čustvenega in spolnega nasilja ter družbenih vzorcev v patriarhalnem ustroju sveta.