Lara Paukovič

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Portret

    Lukas Zuschlag, baletnik, ki meni, da čustva naredijo umetnika

    Ko je prišel Lukas Zuschlag kot najstnik iz domačega Celovca, kjer je pri slovenskem profesorju končal zasebno baletno šolo, plesat v Slovenijo, ni računal na to, da bo tu ostal tako dolgo. Zdaj je član ansambla ljubljanske baletne hiše že petnajst let in v tem času je postal tudi eno najprepoznavnejših imen. Premagal je tako jezikovno oviro – njegova slovenščina je danes brezhibna – kot prehod iz podeželskega (v Avstriji je namreč živel na kmetiji, obdan z naravo in živalmi) v mestno okolje in že pri dvajsetih dobil prvo glavno vlogo, Romea v baletu Romeo in Julija Yurija Vamosa. Odgovora na to, zakaj mu je tako hitro uspelo, nima, kakor ga najbrž nima noben uspešen človek, ki kljub številnim dosežkom ostaja presenetljivo skromen, povedati ve le, da vedno pleše s čustvi. »Balet združuje umetnost in šport, in sicer je v nekaterih rečeh kot šport, toda ne smemo pozabiti, da gre v osnovi za umetnost. Čeprav zelo spoštujem vse, ki imajo izjemno baletno tehniko, zame vseeno ni tako pomembno, če nekdo lahko naredi serijo piruet, ampak bolj to, da ob tem, ko ga gledam med plesom, nekaj začutim – ker vem, da tudi ona ali on čuti to, kar pleše. In mislim, da znam to prikazati tudi sam. Čustva so tista, ki iz tebe naredijo umetnika.« Tudi na splošno je zelo čustven človek in včasih se mu zdi to slabost – ker si pusti, da se ga stvari dotaknejo, ga tudi lažje prizadenejo. »Po drugi strani pa sem ravno zaradi tega zmožen polno doživeti tudi tiste lepe stvari v življenju. Torej je že v redu, da je tako. Ne bi bil rad hladen. Če bi se nekako zavaroval pred čustvenostjo, bi bile nekatere situacije zame gotovo lažje, bi bilo pa to slabše za mojo umetnost, ker se ne bi znal tako vživeti v vlogo.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Portret

    Katja Gorečan, pesnica

    Čeprav njena lirska subjektka pravi, »kar se tiče poezije, bi hana najraje zakričala. / kar ljubiš, se ti v naši deželi zagnusi«, je velika sreča, da Katja Gorečan – kljub temu da je nekoč tudi sama mislila, da se ji nikoli ne bo uspelo prebiti na pesniško sceno – nad poezijo ni obupala: leta 2012 je v slovensko književnost prinesla svež veter z zbirko Trpljenje mlade Hane, ki vsakdanje prizore iz življenja mladostnice, kot so prva cigareta, spolne bolezni in motnje hranjenja, slika na brutalno iskren, iskrivo humoren in jezikovno pester način. Takrat je štela komaj dvaindvajset let, a je v naslednjih letih dokazala, da z literarnim – in umetniškim nasploh – udejstvovanjem misli resno: diplomirala je na primerjalni književnosti in magistrirala na dramaturgiji, s Trpljenjem mlade Hane prodrla v tujino (knjiga je prevedena v poljščino, obeta se grški prevod in še nekaj drugih), sodelovala pri organizaciji projektov Društva slovenskih pisateljev, gostovala na rezidencah v tujini – to poletje v Grčiji –, izdala še eno pesniško zbirko, Neke noči neke deklice nekje umirajo, in bila nazadnje skupaj z dramaturginjo Niko Švab del performansa Ljubo doma, kdor ga ima, v okviru katerega sta naselili kontejner ob Novi pošti, da bi opozorili na stanovanjsko problematiko – epilog bo performans dobil v soboto, 28. septembra. »Projekt spada k festivalu performansa Slovenskega mladinskega gledališča, kjer so točke izhajale iz sovražnih komentarjev, ki so ob prejemu Prešernove nagrade doleteli Simono Semenič in Majo Smrekar. Naju je po eni strani navdihnil komentar, da bi morali vse umetnike strpati v bokse za pse, po drugi pa sva želeli opozoriti na nemogoče stanje na stanovanjskem trgu. Nika prihaja iz Maribora, jaz pa iz Celja, in če nimaš visokega rednega prihodka, sploh ne pride v poštev, da bi si v Ljubljani lahko privoščil nepremičnino. Kar je, če si zaradi projektov lokacijsko vezan na Ljubljano, velik problem,« pravi umetnica. Tako sta si v kontejnerju uredili osnovne razmere za življenje – s pomočjo prijateljev, ki so jima na vselitveno zabavo nosili pripomočke, kot so odeje in grelnik za vodo – in dobili prostor, kjer sta lahko prespali, če je katera od njiju delala v Ljubljani; kljub temu da je kontejner ob hudem deževju zamakal, ob toplih poletnih dneh pa je bilo v njem neznosno vroče. Seveda zato tam nista mogli preživljati štiriindvajset ur na dan, bolj sta ga uporabljali kot studio za ustvarjanje, v času trajanja projekta pa sta soorganizirali tudi nekaj dogodkov, odprtih za javnost, denimo zelo dobro obiskan literarni večer nepremičninskih oglasov v izvedbi Ane Marije Garafol in Miša Mićića. Več

  • Lara Paukovič

    20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Družba

    Cepivo proti populizmu

    Se še spomnite lesenega kipa Melanie Trump v Sevnici? Jasno, kako bi ga lahko pozabili. A to še ni vse – čez hribe in doline vanj strmi lesena skulptura, imenovana kip svobode, ki spominja na Donalda Trumpa. Tako sta Melania in »Trump« v dialogu podobno kot France Prešeren in Julija Primic v središču Ljubljane. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Borut Krajnc

    20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Kultura

    Jaz, jaz, jaz

    »Brez ega ni literature, branja in književnosti,« pravi Esad Babačić, pesnik. »Vendar je v slovenski literaturi v zadnjem obdobju vse več avtorskega ega v tem smislu, da literati postajajo poslovneži.« Najbrž ni presenetljivo, da je bil v žarišču letošnjega festivala Vilenica, ki je na različnih prizoriščih v Sloveniji potekal prejšnji teden, »ego in fabula«, ego v zgodbi. Gre za pojav, ki ga omenja Babačić – literati so se prisiljeni prodajati; hkrati pa gre za to, da so se pripravljeni tudi vse bolj razgaljati. Avtobiografskega pisanja je vedno več, to je zdaj mogoče opaziti v večini svetovnih literatur. A morda avtobiografija niti ni pravi izraz – pogosteje gre za avtofikcijsko prozo. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Portret

    Iza Strehar, dramatičarka

    »Branje stvaritev Ize Strehar je, vsaj zame, sadomazohistično dejanje, saj ob prebiranju nekje med krohotanjem in jokom, med ganjenostjo in zgražanjem, med zmajevanjem z glavo in pritrjevanjem veš, /.../ da počneš oziroma si počel točno to, kar počnejo njeni liki drug drugemu,« je v gledališkem listu k predstavi Ize Strehar Izkoristi in zavrzi me, ki bo 23. septembra ponovno na ogled v Mestnem gledališču ljubljanskem, zapisala dramaturginja Anja Krušnik Cirnski. Streharjeva se je doslej podpisala pod pet dramskih tekstov, ki se – z izjemo komedije Vsak glas šteje, za katero je leta 2018 prejela žlahtno komedijantsko pero – res ukvarjajo s tematikami, še kako poznanimi mladim tukaj in zdaj: psihične težave, odtujenost v odnosih, droge in alkohol, negotovost na trgu dela, nerazumevanje sveta, v katerega so vrženi. Hlod na avtocesti, njeno prvo dramsko besedilo, na primer obravnava dekle, ki razmišlja o samomoru, v Lahko bi bilo, ampak ni, nastopata pisatelja, ki sta se sprijaznila z življenjem, ki ga živita, četudi sta imela zase sprva povsem drugačne načrte, že omenjena Izkoristi in zavrzi me pa je igra o štirih oziroma pozneje petih mladih, ki se zaradi skrajne naveličanosti in hkrati obupom nad realnostjo igrajo nevarne igre na področju intime. Osvajanje in seks zaradi stave, zaljubljenost v tipa, ki je seksualno izkoriščal tvojo sestro, zdaj pa se dobiva z drugimi ženskami, norčevanje iz ljudi, s katerimi si spal ... vse to je del njihovega vsakdana, prazna življenja pa zvesto dokumentirajo na socialnih omrežjih, celo kadar se jim zgodi kaj tako (skoraj) usodnega, kot je prometna nesreča. Portretiranje naveličanosti mlade generacije je nedvomno pomembna tema za umetnost, vendar pa se z njo – tako v dramatiki kot drugod – zaradi aktualnosti ukvarja mnogo ustvarjalcev, sploh milenijcev, zato je treba biti pri obdelavi materiala previden, da ne zapadeš v klišeje ali ponavljanje. A Iza Strehar se temu vsakič spretno izogne, kar poleg žlahtnega komedijantskega peresa potrjujejo tudi ostala priznanja, ki jih je doslej dobila za svoje delo: posebna omemba na natečaju za nagrado Slavka Gruma in Grossmanove nagrade. Sicer pa njene like poleg neprilagojenosti druži še ena lastnost: večinoma so stari 27 let, to pa je starost, ki jo je sama pravkar dosegla. »Ko sem to ugotovila, sem zapadla v rahlo eksistenčno krizo, kajti že pet let ustvarjam sedemindvajsetletne like, zdaj pa sem sama končno tukaj,« se pošali. »To je znak, da se moram počasi preusmeriti v druge teme.« Več

  • Lara Paukovič

    6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Družba

    Reševanje umetnine

    Steno direktorjeve pisarne v Strojni tovarni Trbovlje je krasila impresivna umetnina, sgraffito (vrezanka) akademskega slikarja Maksa Kavčiča iz leta 1953. A ker Strojno tovarno pravkar rušijo, od nje najbrž ne bi ostalo nič, če je ne bi opazil politik, kulturnik in trboveljski občinski svetnik Aleš Gulič in začel akcijo za ohranitev tega dela. Sliko vrezanke je objavil na družabnih omrežjih, obvestil ministra za kulturo Zorana Pozniča, ki je Trboveljčan in izrazito naklonjen industrijski dediščini, vpletel pa se je tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS). Pobuda ni bila zaman: ZVKDS Celje se je nemudoma odzval in zagotovil nujno dokumentiranje ogrožene stenske poslikave, ki zajema natančno fotodokumentacijo in izris v razmerju 1 : 1, nato pa je restavratorski center pripravil oceno stroškov snemanja stenske poslikave. Dela so se začela v torek, da bodo umetnino lahko nemoteno sneli in restavrirali, pa se je izvajalec rušitvenih del Toming inženiring iz objekta umaknil do vključno 15. septembra – čeprav mu bo to povzročilo nekaj dodatnih stroškov. Več

  • Lara Paukovič

    6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Kultura

    Kratka zgodba pred spanjem

    Na prestolu najbolj priljubljene literarne zvrsti kraljuje roman, vendar pa imajo zveste privržence tudi kratke zgodbe, ki od bralca zahtevajo manj časa (»ena kratka zgodba pred spanjem« se sliši manjši podvig od »tridesetih strani romana pred spanjem«), zato pa več pozornosti; posebej tiste z odprtim/dvoumnim koncem ali bistvom, ki se izlušči šele, ko zgodbo preberemo večkrat. Zadnji dve leti se pri nas najboljšim kratkim zgodbam spet podeljuje nagrada: Novo mesto short, ki vsakič zaokroži istoimenski festival v organizaciji založbe Goga, je zapolnila vrzel, nastalo po ukinitvi Dnevnikove nagrade za kratko prozo Fabula. Letos je na zaključku festivala slavila Vesna Lemaić s kratkoprozno zbirko Dobrodošli, predstavljamo pa tudi zgodbe iz preostalih nominiranih zbirk: Pohlepa Mihe Mazzinija, Anonimne tehnologije Andreja Tomažina in Ugrizov Andreja Blatnika. Več

  • Lara Paukovič

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura

    Smo pripravljeni na Frankfurt?

    Predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc je poslal pismo ministru za kulturo Zoranu Pozniču. V njem ga opominja na slabe razmere v slovenskem založništvu, ki so trenutno še posebej skrb zbujajoče, ker bo Slovenija leta 2021 častna gostja na mednarodnem sejmu otroških knjig v Bologni, leta 2022 pa na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Za promocijo slovenske književnosti, za prevodne dogovore in intenzivnejši premik slovenskih avtorjev na mednarodno prizorišče je ta sejem izjemnega pomena, vendar pa, piše Merc, nanj nismo pripravljeni, »glede na sredstva za knjigo in založništvo nimamo možnosti«. Več

  • Lara Paukovič

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura

    Kazen mora biti vzgojna

    Še pomnite čase, ko so morali otroci, če niso ubogali, ždeti v kotu, dokler se niso pokesali za svoja dejanja? Ali pa so vam o tem pripovedovali starši, stari starši? Takšna je morda naša prva asociacija na »kazenski kot«, a razstava Nane Wolke s tem imenom idejo kazenskega kota zgrabi z druge strani, jo pregnete in nas prisili, da razmišljamo o svojem odnosu do kaznovanja, do praks in ljudi, ki si zaslužijo kazen, večnamenskosti predmetov, ki so del našega domačega prostora, meji med erotiko in gnusom in še marsičem. Z njo se mlada umetnica (1994) prvič predstavlja samostojno. Po vzporednih diplomah na Akademiji za vizualne umetnosti in Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je preselila v tujino – sprva v New York, zatem pa v London, kjer je trenutno na magistrskem študiju iz upodabljajočih umetnosti na univerzi Goldsmiths. Več

  • Lara Paukovič

    23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Družba

    Nagrajeni Časoris

    Časoris je spletni časopis, ki otrokom ponuja kakovostne novice v jeziku, ki jim je blizu – na ta način jim približa dogajanje v »svetu odraslih«, hkrati pa jih uči, kako ločiti med pravimi in lažnimi novicami. Več