Lara Paukovič

  • Lara Paukovič

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Družba

    Z zelenimi pobudami nad vročino

    »Sajenje dreves je za zdaj daleč najučinkovitejši in najcenejši način boja proti podnebnim spremembam,« je okoljski urednik Damian Carrington prejšnji teden zapisal v članku v Guardianu, ki navaja, da bi lahko s premišljenim projektom sajenja dreves po vsem svetu odstranili dve tretjini izpustov, ki so posledica človekove dejavnosti in ki močno onesnažujejo ozračje. Več

  • Lara Paukovič

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Družba

    Ni prostora za starce?

    Vsako jutro, če mu je vreme le naklonjeno, si 70-letni Aleksandar Ilić – Aco na rame naloži dva fotoaparata in se odpravi v naravo. V okolici koseškega bajerja fotografira rastline in živali, ko se vrne domov, pa fotografije ureja v fotošopu. »Tudi na morju imamo apartma, in kadar sem tam, se zbujam zelo zgodaj, da s fotoaparatom ulovim prve sončne žarke. Enostavno nočem biti doma. Tudi v hribe hodim, čeprav sem imel težave s kolenom in imam zdaj že štiri leta umetno koleno. Za hude strmine tako nisem več, obvladam pa na primer Veliko planino.« Kadar ne fotografira in ne hodi po hribih, bere, navdušen je nad športom, obiskuje dejavnosti v Dnevnem centru aktivnosti za starejše, gleda filme, z ženo skrbita za vnuke in se sem ter tja odpravita v gledališče. »Dnevi mi res hitro minevajo,« pravi. Več

  • Lara Paukovič

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Družba

    Carola Rackete spet na prostosti

    Ladja Sea-Watch 3, ki jo je upravljala 31-letna nemška kapitanka Carola Rackete, je 12. junija na libijski obali vkrcala 53 migrantov in odplula proti Lampedusi, najbližjemu varnemu pristanišču – ponudbo, da bi se zasidrala v Tripoliju, je zavrnila, kajti dobrodelne organizacije to pristanišče označujejo za nevarno. Toda 14. junija je Italija zaprla pristanišča za ladje z migranti. Italijanski notranji minister Matteo Salvini je prepovedal zasidranje ladje, dokler preostale evropske države ne bi potrdile, da bodo sprejele migrante na krovu – izkrcalo se je lahko le 13 potnikov, med katerimi so bili otroci, noseče ženske in bolniki. Konec junija so Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg in Portugalska potrdili, da bodo sprejeli migrante, toda ladja še vedno ni dobila dovoljenja, da bi se zasidrala v italijanskem pristanišču. Več

  • Lara Paukovič

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura

    Poletno branje

    Pritisk, da bi poleti prebrali vse, česar vam med letom ni uspelo, je velik. In gotovo prav nič ne pomaga, da vas z bralnimi priporočili bombardiramo mediji in založbe; eni vam poskušajo prodati najnovejše ljubiče, drugi zadnjo knjigo Naomi Klein ali Janisa Varufakisa. Za »poletno branje« smo izbrali nekaj preverjeno kakovostnih avtoric in avtorjev, za katere pa ne bo prav nobene škode, tudi če jih boste brali kdaj pozneje, daleč stran od plaž ali turističnih znamenitosti. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Portret

    Mateja Koležnik, režiserka

    Režiserka Mateja Koležnik spada med tiste slovenske ustvarjalke, z uspehi katerih v tujini bi se lahko hvalili – pa se ne. V njenem primeru prvič zato, ker veliko Slovencev v resnici niti ne ve, kako uspešna je v nemško govorečem prostoru, drugič pa, ker to – razen ko gre za športnike ali kakšne druge izjeme – ni v naši naravi. A tudi če smo zadržani do uspehov rojakov, je nemogoče prezreti, da je v zadnjih štirih letih, odkar režira zunaj slovenskih meja, naredila veliko: to med drugim potrjujejo nagrada nestroy, ki jo je dobila za uprizoritev Ivanova v Celovcu (sočasno z njo je nestroy za življenjsko delo prejel Peter Handke), povabilo k režiji v Berliner Ensemble in nagrada za najboljšo predstavo sezone, Kralja Ojdipa, v münchenskem Residenztheatru. Sicer pa ji tudi v Sloveniji ni manjkalo priznanj: v teku kariere je prejela vse pomembnejše nagrade, od več Borštnikovih do nagrade Prešernovega sklada ter nagrad na festivalih Zlati lev v Umagu in Gavelline večeri v Zagrebu, pa tudi nekaj povabil, da bi postala direktorica katere od domačih gledaliških hiš. »A vedela sem, da to ni zame. Kakor ne morem biti niti profesorica na akademiji: ne bom študentov učila tistega, kar sem s težko muko dognala sama,« se smeje. Njeni iskrenost in prostodušnost sta osvežujoči in nekoliko nepričakovani, če upoštevamo njeno izjavo, da je obsedena s strukturo in da mora imeti vse pod nadzorom. »Sem učiteljski otrok, ’ziherašica’ in piflarka. Kadar dvomim, raje desetkrat več delam, kot da bi verjela intuiciji. Mojih predstav nikoli ne prinese voda, so natančno strukturirane in urejene, zato pa jim včasih umanjka presežek, ki ga prinese kreativna svoboda in odprtost v procesu.« A prav to je tisto, kar cenijo v nemškem teatru. »Potreba po strukturiranem sporočilu, ki jo imam sama, je za Nemce samoumevna. Bonus moje režije pa je, da jih silim, da čutijo, ne pa ilustrirajo svoje vloge.« S tem je bila, ko je začela delati v nemško govorečem okolju, v prednosti, a morala se je navaditi na druge stvari. »Na primer na to, da je 90 % reči izgubljenih s prevodom, referenčni prostor, s katerim operiraš, pa je popolnoma drug. Ne samo v smislu, da nekomu ne moreš reči ’igraš kot netalentirana sestrična Helene Blagne’ (namesto ’Helene Fischer’), ampak tudi to, katere knjige berejo, filme gledajo ... Gledajo namreč veliko manj angleško-ameriške produkcije kot mi, ker imajo toliko svoje. Vse to pa je še malenkost – ko se mi je kariera v tujini res odprla in sem dobila priložnosti v teatrih, kamor sem se včasih ure in ure vozila gledat predstave, sem se morala soočiti tudi s paničnimi napadi.« Spomni se trenutka, ko je šla med vajo za predstavo v Berliner Ensemble na stranišče v del za obiskovalce, kjer je nekoč z nališpanimi berlinskimi damami stala v vrsti med odmorom. In zdaj bodo te ženske na odru gledale njeno predstavo ... »Naenkrat me je zagrabilo: kaj jaz delam tukaj? Ampak če dobro pomislim, sem bila vedno strahopetna, nervozna sem bila tudi pred premierami v Drami, Kranju ali Celju, prepričana, da bom zamočila in da mi nihče več ne bo dal ničesar za režirati. Samo prostor se razširi.« Več

  • Lara Paukovič

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Družba

    Pošlji mi golo fotko

    Ko se človek zadnje tedne sprehaja po avli ljubljanske Fakultete za družbene vede, poleg marljivih študentov, ki se pred predavalnicami učijo za zadnje izpite, opazi še nekaj: gole fotografije, premišljeno razporejene po celotnem prostoru. Nekatere so vidne, takoj ko stopiš skozi vrata, druge se skrivajo po kotih in stopniščih; nekatere so umetniške, druge zelo eksplicitne, skoraj pornografske. Vse pa imajo enak namen: razstava Send Nudes (Pošlji mi gole fotke) preobrača predstave, ki jih imamo zaradi idealiziranih seksualiziranih podob, s katerimi nas bombardirajo mediji in družabna omrežja, o golem telesu. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Portret

    Urška Djukić, režiserka

    Rojena je ravno na dan černobilske katastrofe, 26. aprila 1986. Triintrideset let pozneje je HBO-ju s serijo Černobil uspel veliki met, Urški Djukić pa osebni veliki met: kot sorežiserka filma The Right One se je namreč predstavila na filmskem festivalu v Cannesu, kar je za mladega režiserja ali režiserko pomembna odskočna deska v svet mednarodnega filma. Bila je del projekta See Factory, ki deluje tako, da dva režiserja iz različnih kulturnih okolij »zapakirajo« v tandem, njuna naloga pa je napisati scenarij za film in ga zrežirati. Urška, ki so jo v program sprejeli na podlagi njenih preteklih kratkih filmov, se je skupaj s sorežiserjem odločila za zgodbo o posesivni balkanski materi, ki ji ni všeč sinova nova zaročenka. »Scenarij sva, ne da bi se prej spoznala, dva meseca pisala po Skypu, potem pa ugotovila, da se pravzaprav sploh ne strinjava, zavrgla vse, kar je do tedaj nastalo, in se lotila novega. (smeh) Vsekakor je bila to za oba velika preizkušnja. V tem procesu sorežije sem se naučila ogromno o nadzoru in o zaupanju kot dveh ključnih mehanizmih, ki ju režiserji uporabljamo za dosego ciljev.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Portret

    Nina Dragičević, umetnica, za katero je umetnost edina možna izbira

    Ko sedemo v lokal v središču Ljubljane, takoj postane pozorna na zvoke v okolici. Ljudje za sosednjimi mizami glasno klepetajo, glasba doni iz zvočnikov. »Ni okolje zvočno prenasičeno?« čez čas vpraša. »Celo v nekaterih knjižnicah igra radio, v lokalih je glasba tako glasna, da se moramo dreti, da sploh lahko slišimo drug drugega ... nič čudnega, da ne znamo biti več sami s seboj v tišini. In podobno je – ravno zaradi te prenasičenosti – s poslušanjem. Pred časom sem spremljala okroglo mizo o radijski igri, v kateri so ugotavljali, da je treba radijske igre krajšati, ker ljudje sicer ne ostanejo zbrani. Toda sprašujem se, ali je res smiselno krajšanje – ne bi bilo bolje, da bi poskusili občinstvo nekako kultivirati nazaj v poslušanje?« Več

  • Lara Paukovič

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura

    Uporne bralke

    V drugi polovici leta 2018 so Uporne bralke (Pobunjene čitateljke), skupina mladih neodvisnih literarnih kritičark in teoretičark iz Slovenije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Makedonije in Črne gore, zasnovale zanimiv projekt: preverile bodo, koliko se v regiji piše o književnosti, pa tudi, koliko prostora znotraj literarnih novic, reportaž in kritik je namenjenega ženskam in koliko moškim. Več

  • Lara Paukovič

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura

    Prekletstvo privilegiranih

    »Na živce mi grejo družbene norme, na primer, da moraš biti potrpežljiv, pa da moraš vprašati za dovoljenje, preden kaj poveš. To si je izmislil nekdo, ki nima nič boljšega v lajfu za delat.« Več